Vse dobro voščim

Spoštovani bralci,

želim vam in vašim domačim prijazen praznični čas, v novem letu

pa veliko zdravja in osebnega zadovoljstva,

bloger Franc

Mikrobiologija 1993 - 2013

Ko boste brskali po knjigi Mikrobiologija za znanje in napredek, ki jo je Biotehniška fakulteta UL izdala ob 20. obletnici univerzitetnega študija mikrobiologije boste naleteli tudi na podatek, da je med letoma 1993 in 2012 na študiju diplomiralo 524 diplomiranih mikrobiologov in da jih je med njimi 145 doktoriralo. Vsekakor izjemen podatek in potrditev kvalitete tega študijskega programa.

Zdravstveno varstvo starostnikov

Pravkar sem se vrnil iz zanimivega, koristnega in prijaznega srečanja. V Knjižnici Domžale po vzoru še nekaterih drugih lokacij, že nekaj časa deluje iniciativa Alzheimer caffe, kjer se približno enkrat na mesec dni srečujejo tisti v lokalnem okolju, ki jih zanima življenje starostnikov. Skrušeno priznavam, da sem se danes prvič udeležil dogodka, takoj uvidel, koliko sem zamudil in se zarekel, da take napake v prihodnje ne bom ponovil. Zares dobro pripravljena voditeljica g. Cveta Zalokar- Oražem je tokrat gostila g. dr. Milico Kramberger, dr. med. , specialistko nevrologije, vodjo Centra za kognitivne motnje na Kliničnem centru za bolezni živčevja Nevrološke klinike UKC v Ljubljani. Besede zdravnice, ki je z občutkom predstavila dileme porajajoče se in očitno nujne zdravstvene službe na eni strani in ključne medicinske karakteristike dementnih bolnikov na drugi, so očitno močno nagovorile avditorij. Poslušalci smo namreč v delu z razpravo intenzivno potrdili aktualnost predstavljene problematike s svojimi izkušnjami in radovedno povpraševali po odgovorih za lastne stiske, iskanja in opažanja.

Pobude civilne družbe iz naraščajočega nabora starostnikov, ki smo jim priča tudi v omenjeni aktivnosti lokalnega okolja ali pa v širših iniciativah, kot je npr. Spominčica, so vzpodbudne, k sreči v naraščanju in seveda nujno potrebne. Zlasti v družbi, ki se v konkretni socialni zadregi sooča z dvojnim generacijskim krčem: s težavami mlade generacije, na katero je vezan največji potencial za napredek družbe in s težavami generacije starostnikov, ki se močno povečuje v številu in ji neizogibno naraščajo zdravstvene, vzporedno pa morda brez potrebe tudi socialne težave.

Zanimiv vidik, ki ga je odprla razprava na opisovanem srečanju, je opažanje zdravnice dr. Krambergerjeve, da je ena od težav s katero se srečujejo pri delu, ko paciente težko nagovori za sodelovanje v anketnih in demonstracijskih nastopih, ki pa so nujni za promoviranje zdravstvenih ukrepov in izobraževanje ogroženih pacientov in njihovih skrbnikov. Lastnost, ki je najbrž vezana na zaprtost slovenskega karakterja, ki se nerad izpostavlja, ki nerad nastopa pa čeprav gre v posledici za pomembne in koristne učinke. Srečevanja, kot je bilo današnje, gotovo ta problem zmanjšujejo.

Sam najbolj pogrešam večjo odprtost predstavljanja aktualni problemov, tudi zdravstvenih, v novih medijih. Tudi z močnejšim prehodom zdravstvenega prosvetljevanja in informiranja, ne nazadnje tudi izobraževanja v splet, bi lahko storili veliko. Upajmo, da bodo poslej, če bo prišlo do reformiranja zdravstvenega sistema, na voljo sredstva tudi za ta namen.

V trenutku, ko se zdravstvena služba zaradi administrativne blokade srečuje skoraj z eksistenčnimi težavami, je težko pozivati k nujnosti parcialnega reševanja, ki ga zahteva zdravstvena zaščita starostnikov. Zlasti je objektivno težko o tem govoriti meni, ker sem sam globoko v tej generacijski niši in zato pristranski, vendar ko sem poslušal predstavitev skromnih pogojev v katerih se trudi skupina nevrologov v KC, tako v kadrih, kot v razpoložljivih standardih dela s pacienti, sem postal zelo žalosten. In sem zato poln občudovanja do zdravnikov in osebja, ki pri tem delu vztrajajo.

Rodiški uspehi

V strokovnem okolju Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete, ki ima svoj domicil v Rodici pri Domžalah so ta teden doživeli dva odmevna in prijetna dogodka, v katera so bili vpleteni sodelavci oddelka. Prof. dr. Simon Horvat je prejel Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke v genetiki , prof. dr. Peter Dovč pa je v radijski oddaji Podobe znanja imel daljši intervju v katerem je predstavil bogato raziskovalno dejavnost enote, ki jo vodi na področju genomike in biotehnologije v naravnih in gojenih populacijah živali.

Se jutri vidimo tukaj?

Na tej Arnesovi spletni strani lahko v počastitev mednarodnega tedna odprtega dostopa  jutri  ob 15.30 spremljate  videokonferenčni pogovor s profesorjem ameriške univerze Harvard dr. Petrom Suberjem o odprtem dostopu, ki ga organizirajo Centralna tehniška knjižnica v sodelovanju z  Univerzo v Ljubljani, Univerzitetna knjižnica Maribor Univerze v Mariboru in Arnes.

Teden Odprtega dostopa v Sloveniji

Letošnji, zdaj že tradicionalni Teden odprtega dostopa med 21. in 27. oktobrom bo v Sloveniji obogaten z mednarodno videokonferenco, ki jo pripravljata Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani in Univerzitetna knjižnica Univerze v Mariboru ob tehnični podpori Arnesa. Osrednji dogodek  videokonference bo intervju s prof. dr. Petrom Suberjem, gurujem svetovnega gibanja Odprtega dostopa (Open Access). Nekaj prvih podatkov o konferenci odkriva koncept vabila:

Mednarodni teden odprtega dostopa, 21. oktober do 27. oktober 2013

Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani  v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani in
Univerzitetna knjižnica Maribor Univerze v Mariboru
s tehnično podporo Arnesa

vas ob mednarodnem tednu odprtega dostopa vabita na videokonferenčni pogovor s profesorjem ameriške univerze Harvard dr. Petrom Suberjem, enim izmed utemeljiteljev  ideje odprtega dostopa do znanstvenih del.

Pogovor bo potekal 21. oktobra 2013 ob 15.30 uri hkrati v zbornični dvorani rektorata Univerze v Ljubljani (moderator Miro Pušnik, direktor CTK)
in
v Podreccini dvorani rektorata Univerze v Mariboru (moderator prof. dr. Jozsef Györkös).

Prof. dr. Peter Suber je eden izmed utemeljiteljev ideje odprtega dostopa do znanstvenih del in raziskovalnih podatkov.  Bil je član BOAI – Budapest Open Access Initiative, ki je leta 2001 utemeljila nov model licenciranja znanstvenih objav.  Leta 2003 je bil prof. Suber imenovan na mesto raziskovalca v organizaciji SPARC – Scholarly Publishing and Academic Resources Coalition in od leta 2009 deluje na Univerzi Harvard. Leta 2011 je postal direktor HOAP – Harvard Open Access Project, leta 2013 pa še direktor pisarne »Harvard Office for Scholarly Communication«.  Je avtor številnih publikacij, še posebej znana je njegova knjiga Open Access (v OA dostopna na http://mitpress.mit.edu/books/open-access).

V odprti interaktivni diskusiji s poudarkom na dosedanjih izkušnjah v Sloveniji bomo razpravljali o: pomenu in  licenciranju odprtega dostopa, o odnosu založnikov do  odprtega dostopa,  o zahtevah evropskih in ameriških znanstvenoraziskovalnih politik, o sistemih  vrednotenja ter o  odmevnosti znanstvenega dela v odprtem dostopu.

Udeleženci ste vljudno vabljeni k aktivnemu sodelovanju. Zaradi lažje organizacije mednarodnega pogovora vas prosimo za predhodno prijavo
na e-naslov irena.jaksa@ctk.uni-lj.si (Ljubljana) in dunja.legat@um.si (Maribor).

Videokonferenčni pogovor bo mogoče spremljati tudi preko spleta; spletni naslov bo naknadno objavljen na spletnih straneh Centralne tehniške knjižnice (http://www.ctk.uni-lj.si/) in Univerzitetne knjižnice Maribor (www.ukm.si).

Vljudno vabljeni!

Uporabite material kolegov !

Predsednik Univerze Teksas v Austinu W. C. Powers Jr. svetuje svojim sodelavcem v neke vrste okrožnici, ki pa je pravzaprav najširše sporočilo akademski srenji, da naj se učitelji sprijaznijo z uporabo kvalitetnega učnega materiala svojih kolegov iz drugih univerz, ki se pojavlja v novih spletnih “množičnih in odprtih spletnih predavanjih” (MOOC). Vendar ne zgolj teh, ampak vsakovrstnih učnih virov, kar jih je mogoče najti v spletnem  okolju. Istočasno sugerira iskanje rešitev, ki bodo vzpodbuda učiteljem za ustvarjanje novih vsebin. Zadeva namreč ne predstavlja nobenega posebnega  odmika od dosedanje prakse, ko so vendar učitelji že doslej uporabljali učbenike svojih kolegov; premik je le v mediju in seveda v pestrosti uporabe, ki jo ponujajo nove digitalne tehnologije.

Tečaj za pisce člankov za Wikipedijo

Že pred časom sem v dveh zapisih: tukaj >1  in tukaj >2 skušal zagovarjati Wikipedijo kot učni pripomoček in nagovarjati avtorje k živahnejšemu polnjenju tega dragocenega vira znanja, zlasti ko gre za nacionalno verzijo te spletne enciklopedije. Da je seveda za pripravo kvalitetnih zapisov na wikipediji vendarle potrebnega nekaj dodatnega znanja je jasno tudi njenim urednikom, zato poleg splošnih navodil, ki so vključena v portal, občasno organizirajo tudi posebne tečaje za pripravo člankov za wikipedijo. Začetek takega tečaja je napovedan za letošnji 6. avgust in bo trajal do 10. septmebra, prijavite pa se lahko na tem naslovu.    

Kažipot za vse, ki vas mika šolanje preko spleta

Vsi, ki me pogosteje (in torej prijazno) spremljate na tem in še na kakšnem blogu (LiLoLe) veste, da se zelo ogrevam za pouk, posredovan preko svetovnega spleta. Tistim, ki vam je tak način tudi blizu, ali pa vam je vsaj zbudil radovednost, lahko priporočim portal, ki je namenjen prav temu: da na enem mestu zbere podatke o vseh “online” učnih možnostih. Govorim o portalu OEDb (pomeni: Open Education Database), ki z dobro zasnovanim iskalnikom omogoča iskanje visokošolskih učnih vsebin na spletu. Opozorim pa naj, da baza zajema za zdaj (upam, da zgolj zaenkrat) le učne vsebine ameriških kolidžev in univerz (izjema: Kanada in na nek način Puero Rico), ki pa so k sreči, zahvaljujoč globalnosti spleta na voljo vsem. Odprtost je poudarjena značilnost izbora vsebin, razen tega pa zagotavlja portal tudi rangiranje ustanov oz. programov, ki jih boste našli v naboru. Portal zagotavlja kvalitetne poti informiranja, tudi z lastnim blogom, s tviterskim promoviranjem in tudi na Facebooku so prisotni.

Twitter v učilnici

Ko sem prebral zapis J. Warnerja na njegovem blogu “Just Visiting” o tvitanju v učilnici, sem postal radoveden, ali in koliko je to družbeno orodje uporabljano v šoli pri nas. Mislim, uporabljano, ne zlorabljano, ker se zavedam, da je uporaba telefonov, tablic in tudi prenosnikov v učilnici seveda za učitelja lako tudi nočna mora. Zlasti ko gre za telefone. Warnerjev pogovor s komentatorji je namreč razkril vrsto možnosti tudi za koristno rabo Twitterja, seveda če dosežemo s študenti spoštovanje dogovorjenega. Ideja uporabe tvitov za pripravo neke vrste zapisov predavateljevega nastopa se mi zdi zelo posrečena. Najprej, vešči, poudarjam, vešči uporabniki tvitanja dosegajo ob veliki hitrosti zapisovanja presenetljivo zgoščenost misli, ki pa še vedno ostajajo zelo informativne. In če bi npr. skupina študentov na tak način zapisovala predavateljev govor bi bila velika verjetnost, da bo kumulativni zapis zelo blizu zajetju celotnega sporočila, ki ga je posredoval predavatelj. Odtenki razumevanja sporočenega pri posameznih tviteratih pomenijo najbrž posebno, dodano vrednost takšnemu kolektivnemu zapisu. Če k temu dodamo tudi možnost komentiranja tvitov, čeprav tega ni mogoče svetovati sproti ob seansi, ampak kasneje, kot neko obliko diskusijske  nadaljevanke, se lahko pridruži nov koristen učinek.  Zlasti če se mu je pripravljen pridružiti tudi učitelj. Bi me zanimalo, če je v našem prostoru že kakšna izkušnja s tako obliko “sodelovalnega” pouka.    

MOOC zdaj tudi v Evropi

Zdaj se je spožila iniciativa za vzpostavljanje “množičnih in odprtih spletnih predavanj” (Massive Open Online Course - MOOC) tudi v Evropi. Vendar ne pričakujte preveč, med 11 sodelujočimi državami ni Slovenije. Partnerji prihajajo večinoma iz odprtih univerz Francije, Italije, Litve, Nizozemske, Portugalske, Slovaške, Španije, Velike Britanije, Rusije, Turčije in Izraela.

Kvarkadabra blog: Kako pobegniti iz "doline smrti" napačnega razumev...

Kvarkadabra blog: Kako pobegniti iz "doline smrti" napačnega razumev...: Ken Robinson, avtor največkrat predvajanega TED predavanja do sedaj ( Profile on TED.com ) se vrača z novim razmislekom o tem, kakšna bi mor...

Univerza kupuje znanje

V zadnjih dneh sta mi slabo voljo priklicali  dve obvestili. Eno je bila naslovljena na članstvo Slovenskega društva za visokošolsko didaktiko (SDVD) s predlogom, da se članstvo zbere na zboru, kjer bi izglasovali sklep o prenehanju društva. Ker naj bi tak sklep lahko sprejel le zbor. Vprašam se samo, koliko članov, ki se zdaj res že kar nekaj časa ne srečujemo več na nobeni društveni prireditvi, bo prišlo na tak zbor. Društvo je v zadnjih letih v delovanju zamrlo, vendar tistim, ki smo delovali v njem včasih, ostaja spomin na zelo koristne akcije, ki jih je društvo bodisi izzvalo ali pa izvedlo. Tu so bila predavanja, letne šole, prijazna druženja s tematskimi razpravami in različne pobude s pedagoško in andragoško vsebino.

Drugo obvestilo, ki me je vznejevoljilo,  je prišlo iz Univerze, kjer vabijo sodelavce na izobraževalne delavnice o metodologiji raziskovanja, o modeliranju ipd. Pred časom sem na Facebooku zasledil podobno vabilo na izobraževanju v retoriki za isto ciljno publiko, torej za univerzitetne sodelavce. V obeh primerih so organizatorji zunanje, komercialne firme. V njihovo kompetenco ne dvomim, vendar verjamem tudi, da je na ljubljanski Univerzi dovolj strokovnjakov, ki bi bili vsaj tako dobri, da bi kolegom lahko predstavili take in podobne teme.

Kje je zdaj povezava med dogodkoma? V tem, da bo ukinjeno društvo, ki je nekoč vsaj deloma zagotavljalo tako izobraževanje (npr. vsakoletne poletne šole v Radovljici, tematska predavanja med šolskim letom…) in prenaša univerza to nalogo na komercialne izvajalce.  Seveda vem, kje tiči problem, ne vem pa, čemu se nihče ne loti njegovega reševanja. Kot lahko iz svoje nekdanje izkušnje presodim so visokošolski sodelavci zelo angažirani v rednem pedagoškem, raziskovalnem in drugem delu, h kateremu so zavezani z delovno obvezo. Verjamem, da večinoma vsi v izvedbi teh nalog presegajo z zakonom zagotovljen 40 urni delovnik. Da bi torej lahko pričakovali njihovo vključevanje v izobraževanje kolegov ob sedanji shemi ni izvedljivo. Pa tega res ni mogoče spremeniti? Če bi namreč lahko del pedagoške obveze ali del raziskovalne obveze ob enakih pogojih tehtanja pomembnosti za karierno ocenjevanje izpolnili tudi z izobraževanjem kolegov, bi zadeva bila rešljiva. Grem naprej; če bi kolegom, ki morajo danes v zelo zaostrenih pogojih konkurenčnosti dokazovati raziskovalno in pedagoško odličnost omogočili, da bi to odličnost lahko enakovredno realizirali z uvajanjem npr.  novih pedgoških rešitev spletnega pouka, bi lahko omilili naše zaostajanje pri uvajanju spletnega visokošolskega pouka. Kje  so naše rešitve “kombiniranega pouka”,  “obrnjene učilnice” ali “množičnih in odprtih spletnih predavanj (MOOC)”.             

Voda – zlato 21. stoletja?

V medijih, konvencionalnih in “novih”, lahko ta hip najdemo veliko prispevkov na temo oskrbe z vodo in na temo čigava last naj bi bila voda. Kot vzporedna tema se seveda pojavi tudi razmišljanje o vodi v plastenkah.  Na twitter/FB zapis Žige Turka sem na FB dodal nekaj zanimivih povezav, ki osvetljujejo ta del zgodbe:

Ko bi le bila ustekleničena, pa je "uplastenkana" in tu je ključ do vrste dodatnih problemov: >tukaj  in >tukaj, sploh je pa vredno prebrati zapis na W. 

Twitter tudi v pomoč študentom

Miro, hvala, tvoj tvit bo brez dvoma pomagal marsikateremu študentu. Najbrž preredko pomislimo, da lahko tudi tvitanje pomaga npr. pri pisanju esejskih nalog. Naj v poglavitnih točkah povzamem nasvete po originalnem zapisu na spletu Emerging EdTech :

1. S postavljanjem odprtih vprašanj na Twitterju (TW) ali s prošnjo za retvit lahko učinkovito razširite nabor potrebnih informacij.

2. Iščite povezave do vsebin, zlasti blogerskih, ki zadevajo vašo tematiko, pri tem je posebno pomembna ustrezna izbira gesel.

3. Ciljano poiščite zapise tviteratov, ki so eksperti (učitelji, raziskovalci) na določenem, v tem primeru vašem področju.

4. Včasih se velja pridružiti kakšni, seveda vašemu namenu ustrezajoči razpravi, ki je v teku na TW; s svojimi vprašanji lahko pridobite koristne dodatne nasvete.

5. Zelo uporabni so TW naslovi organizacij, npr. izobraževalnih ali vladnih, ki vam lahko pomagajo pri iskanju podatkov.

6. Knjižnice in arhivi s TW naslovi so naraven in bogat vir informacij in največkrat vam bodo pripravljeni pomagati.

7. Naslednji koristen in bogat vir so TW medijskih hiš, časopisnih in televizijskih; lahko da vam ne bodo odgovarjali, imajo pa pogosto koristne povezave do vsebin. Znova je pomembno, da uporabite učinkovita gesla.

8. Angažirajte tudi svoje sledilce, zlasti take, za katere predpostavljate, da imajo koristne podatke za vas in posebej tiste, za katete veste, da radi pomagajo; morda jih navdušite, da vam še oni pomagajo pri iskanju.

9. Če ste pri kakšnem podatku na katerega ste naleteli v dvomu o njegovi vrednosti, lahko TW uporabite kot forum, kjer povprašate, kakšne izkušnje imajo z virom drugi.

10. Vedno navedite vire svojih informacij tudi v vašem eseju; za to npr. lahko uporabite format, kot ga priporoča MLA (Modern Language Association) .

MOOC – kako uspevajo?

Ko sem pred skoraj letom na svojem blogu prvič omenil “zajetne odprte online vsebine” (MOOC), je te učne pripomočke komaj kje spremljal kakšen komentar, kaj šele ocena. Zdaj so o njih uporabniki nabrali že toliko izkušenj, da najdemo na njihov račun tudi že presoje in kritike. Na nek način presenečata velika popularnost, torej velik vpis v tečaje a razmeroma majhno število tistih, ki jih tudi zaključijo. Del odgovora je mogoče najti v  zapisu na blogu Mind/Shift, kjer se avtor sprašuje, kako da MOOC tečaje zaključi v poprečju le 10% vpisanih študentov. Razlogi, ki jih avtor našteje, pri čemer uporablja obsežnejši študijo Instituta Innosight, konfliktnost dobro pojasnjujejo:

1. Ker so tečaji prosto dostopni jih obiskujejo tudi načrtovalci podobnih učnih vsebin, saj se obeta “spletni učni industriji”, ki jo MOOCi napovedujejo, velik razmah. Neke vrste legalna industrijska špionaža.

2. Prav tako so pogosti obiskovalci učitelji, ki skušajo v vsebinah najti koristne pobude in rešitve za lastno poučevalno rabo.

3. Med vpisanimi je opaziti zelo veliko starejših študentov, kar kaže, da so med njimi taki, ki morda želijo končati morda že opuščen študij, ali dodati stopnjo, ki jim bo omogočila spremembo poklicne kariere. Ali pa želijo zgolj obogatiti svojo poklicno usposobljenost z novimi znanji.

4. No in če jim že nova izobrazbena stopnja sicer ne bo zagotovila profesionalnega napredovanja, jim bodo že delna dodatna znanja lahko olajšajo položaj.

5. Trenutni podatki žal še ne omogočajo analize v kolikšni meri te nove pobude lahko spremenijo karierno prihodnost uporabnikom MOOCov.

6. Seveda pa je najboljša razlaga za nizko uspešnost vpisanih pri zaključevanju že samo dejstvo, da so tečaji zastonj, da se torej nanje vpišejo tudi taki, ki bi sicer ne tvegali vplačila šolnine za vsebine, ki jih morda na bodo uspeli obvladati.

7. In končno, rezultati so vendarle prepričljivi; kljub velikemu izpadu je število tistih, ki tečaje zaključijo, veliko markantnejše od “produkcije” v največjih predavalnicah klasičnih ustanov.

Sam bi dodal še en vidik, ki je vezan prav na veliko radovednost tistih, ki se vpisujejo; med njimi so morda tudi taki, ki včasih podcenjujoče gledajo na resnost in kvaliteto visokošolskega izobraževanja. Morda zaradi slabe šole, ki so jo spoznali. Soočenje z vsebinami, ki nastajajo na vrhunskih univerzah in v avtorstvu vrhunskih učiteljev jih bo na nek način opozorila o kvaliteti diplomantov, ki uspešno zaključijo tak program in tak študij.  In obratno, tisti, ki se bodo morda iz radovednoti uspešno preskusili v kakšni vsebini, ki so jo že absolviralu v lastnem, klasičnem učnem programu, bodo lahko še bolj spoštovali svoje nekdanje učitelje.         

Ko so mentorji kolateralna škoda plagiatorjev

V zadnjem času je v javnih medijih vse pogosteje omenjano plagiatorstvo. Pojavu zagotavlja popularnost izrazita povezanost s spotikami, v katere so zapleteni vidnejši predstavniki oblasti. Verjamem, da kršitev avtorskih pravic ali plagiatorstvo ni danes nič pogostejše kot je bilo nekaj let nazaj. In je pogosta. Sveža pa je izkušnja, da je takšno kršitev etičnih standardov mogoče učinkovito izkoristiti za diskreditiranje političnih konkurentov in to je najbrž prednostno povečalo obseg pisanja o tem. In morda tudi to, da je danes ob pomoči sodobnih informacijskih sistemov mogoče lažje slediti to nekorektno in kaznivo prakso tudi laičnemu občinstvu. V tem zapisu se ne postavljam ne v obsodbo niti v bran posameznikom iz politične elite, ki so jih zalotili pri takem početju. Plagiatorstvo obsojam v kakršnikoli obliki in namenu pri komerkoli. O svojih stališčih sem najbrž bralce tega bloga prepričal že pred časom, ko sem se nekoliko obsežneje razpisal o tej temi.

Tokrat sem postal pozoren na nek vzporeden pojav, ki me je napotil k temu pisanju. Opazil sem, da se in to zopet v medijih, povečuje število komentarjev, ki skušajo razširiti krog krivcev za tako ravnanje na učitelje oz. natančneje mentorje na šolah, kjer pač najpogosteje nastajajo sporni dokumenti. Konec tega tedna je npr. v Delu bilo objavljeno kritično mnenje prof. dr. Matije Horvata (ki ga sicer ne poznam) s konkretno kritiko in celo predlogom sankcioniranja kršitve plagiatorstva, cit: »…Večji delež odgovornosti za prepisano ali nestrokovno delo nosi mentor takega dela ter komisija, pred katero je kandidat delo zagovarjal in je končno delo sprejela. Objektivno odgovornost ima tudi dekan fakultete, ki je kandidatu za slabo ali ponarejeno delo podelila ustrezni strokovni ali znanstveni naziv. Tudi rektor univerze, na kateri se je tako delo »ustvarilo«, ni brez krivde…«.

V preteklem tednu je bil to že drugi članek s podobno tematiko. V SP Dela 23. feb. (Prejeli smo...) je neki mag. Janez Zent skušal na podoben način zvaliti krivdo za plagiiranje na  mentorje. Meni se to zdi hudo pametovanje in tudi slabo poznavanje problematike.

Ne zato, ker se ne bi strinjal, da se morajo mentorji potruditi pri delu s svojimi mentoriranci, ampak pri takem načinu izrekanja sodbe kritiki pozabljajo, kako neizmerne so možnosti za kršitve te vrste. Verjamem, da je z izjemo nekaterih zelo ozkih področij, kjer deluje le peščica strokovnjakov oz. raziskovalcev, svetovna zakladnica znanja tako bogata, da je ni avtoritete, ki bi poznala vse tekste, ki jih lahko plagiator uporabi pri svojem delu. In tako imata mentor ali drug pregledovalec dela zelo omejeno možnost, kako zalotiti kršitelja. Mislim predvsem na celotno znanje svetovnega prostora, ki je danes bogato na voljo zahvaljujoč internetu. Pri nas so bile učiteljem šele nedavno ponujena orodja, ki olajšajo odkrivanje kršitev, nikakor pa jih ne izkoreninjajo. Tako je npr. novo orodje Turnitin, ki pa rešuje trenutno samo kopiranje istojezičnih tekstov. Turnitin so razvili v ZDA leta 1996 a se je pri nas v uporabi pojavil šele dve, tri leta nazaj in še to ne v celotnem obsegu vseh razpoložljivih modulov. In da seveda kot vsaka druga rešitev skriva težave v sebi tudi ta, je jasno. Med drugim ima uporaba Turnitina tudi pomembne javno pravne konsekvence. Splača se za uvod prebrati članek na Wikipediji. Turnitin bo v našem prostoru kot orodje vreden le toliko, kolikor ga bomo opremili s podatkovno bazo slovenskih tekstov. In zato se toliko intenzivneje zavzemam za odprti dostop strokovne in znanstvene literature, ker to pomaga reševati zadrego. Seveda pa tudi v tem primeru ostaja odprto preverjanje spornega slovenskega teksta, ko "avtor" uporabi tujejezični npr. angleški tekst, ga prevede, vključi v svoje delo in ga ne navede.

Tudi svetovna praksa preganjanja plagiiranja v šolskem prostoru nam kaže pot ko se problema lotevajo zgolj na način strogega sankcioniranja prekrškarjev. Kaznuje se "avtorja" plagiata, mentorja pa zgolj v izjemnih primerih, ko je mentor "avtorju" zavestno pomagal pri njegovem nečednem početju ali če je na drug način zelo očitno dokazljiva zanemarjena obveza mentoriranja. Vendar tega v postopkih praktično ne srečamo.
Kako nespretno se o tematiki plagiiranje izjavljajo celo strokovnjaki iz informatike dokazuje tale intervju v Večeru, kjer prof. dr. Ojsteršek v njem nalušči kar precej netočnosti. Pozablja, da je plagiiranje sankcionirano že s splošno zakonodajo, res pa je, da interna fakultetna zakonodaja lahko zadeve še zaostri. Trditev, da delo ni plagiat, ker/ko "avtor" ni bil opozorjen na kršitev je seveda bosa. Tudi trditev, da dobesednega navajanja ni treba vključevati v narekovaje je za stališče informatika strokovno sporna.

Tole nedavno poudarjeno iskanje dodatnih krivcev v mentorjih se mi zdi (seveda poenostavljam) podobno kot bi inštruktorja avtomobilske vožnje, potem ko bi njegov bivši gojenec povzročil nesrečo, soobtožili za dejanje. Res pa je, da je mogoče določeno krivdo za sedanje stanje neučinkovitega odkrivanja plagiiranja pri nas iskati tudi v izobraževalnem sistemu. Vendarle ta krivda je večplastna in sega vse do vodstev univerz in financerja javnega izobraževanja. Plagiiranje je naraščajoč problem, žal se mu naše šole (ne samo univerze, saj velja »…kar se Janezek nauči, to Janez zna...«) premalo posvečajo. In kljub temu, da imamo dovolj vzorcev v svetu, kako se reči streže, se je ta barka pri nas komaj začela premikati. In dalje, to dejanje, govorim o plagiiranju, je izrazita moralno etična kategorija in tudi zato bi bilo treba v akademskem okolju preganjanje drastično uveljavljati in kršitve trdo sankcionirati. Uveljavljanje moralno etičnih standardov pri delu s študenti je pač ena najpomembnejših nalog učiteljev.  Šole in učitelji naj, podobno kot družina, ustvarijo kvalitetno okolje za fizično, intelektualno in etično rast mladih, vendar ne šola, ne njeni izvajalci ne morejo brez omejitve zagotoviti, da se med zrnjem ne bodo znašle tudi pleve. Zagovarjam obravnavo od primera do primera in nikakor ne pristajam, da se ob zaznanem deliktu neakademskega ravnanja pri kršitelju postavi na pranger takoj tudi mentorja.

Srečno 2013!

V novem letu želim vsem maksimiranje dobrega in minimiranje, še bolje, ukinjanje vsega slabega! Ne smemo pozabiti, da vzvode držimo v svojih rokah: in skupaj lahko obvladamo vse vzvode. Krepko poprimimo!