Zdravstveno varstvo starostnikov

Pravkar sem se vrnil iz zanimivega, koristnega in prijaznega srečanja. V Knjižnici Domžale po vzoru še nekaterih drugih lokacij, že nekaj časa deluje iniciativa Alzheimer caffe, kjer se približno enkrat na mesec dni srečujejo tisti v lokalnem okolju, ki jih zanima življenje starostnikov. Skrušeno priznavam, da sem se danes prvič udeležil dogodka, takoj uvidel, koliko sem zamudil in se zarekel, da take napake v prihodnje ne bom ponovil. Zares dobro pripravljena voditeljica g. Cveta Zalokar- Oražem je tokrat gostila g. dr. Milico Kramberger, dr. med. , specialistko nevrologije, vodjo Centra za kognitivne motnje na Kliničnem centru za bolezni živčevja Nevrološke klinike UKC v Ljubljani. Besede zdravnice, ki je z občutkom predstavila dileme porajajoče se in očitno nujne zdravstvene službe na eni strani in ključne medicinske karakteristike dementnih bolnikov na drugi, so očitno močno nagovorile avditorij. Poslušalci smo namreč v delu z razpravo intenzivno potrdili aktualnost predstavljene problematike s svojimi izkušnjami in radovedno povpraševali po odgovorih za lastne stiske, iskanja in opažanja.

Pobude civilne družbe iz naraščajočega nabora starostnikov, ki smo jim priča tudi v omenjeni aktivnosti lokalnega okolja ali pa v širših iniciativah, kot je npr. Spominčica, so vzpodbudne, k sreči v naraščanju in seveda nujno potrebne. Zlasti v družbi, ki se v konkretni socialni zadregi sooča z dvojnim generacijskim krčem: s težavami mlade generacije, na katero je vezan največji potencial za napredek družbe in s težavami generacije starostnikov, ki se močno povečuje v številu in ji neizogibno naraščajo zdravstvene, vzporedno pa morda brez potrebe tudi socialne težave.

Zanimiv vidik, ki ga je odprla razprava na opisovanem srečanju, je opažanje zdravnice dr. Krambergerjeve, da je ena od težav s katero se srečujejo pri delu, ko paciente težko nagovori za sodelovanje v anketnih in demonstracijskih nastopih, ki pa so nujni za promoviranje zdravstvenih ukrepov in izobraževanje ogroženih pacientov in njihovih skrbnikov. Lastnost, ki je najbrž vezana na zaprtost slovenskega karakterja, ki se nerad izpostavlja, ki nerad nastopa pa čeprav gre v posledici za pomembne in koristne učinke. Srečevanja, kot je bilo današnje, gotovo ta problem zmanjšujejo.

Sam najbolj pogrešam večjo odprtost predstavljanja aktualni problemov, tudi zdravstvenih, v novih medijih. Tudi z močnejšim prehodom zdravstvenega prosvetljevanja in informiranja, ne nazadnje tudi izobraževanja v splet, bi lahko storili veliko. Upajmo, da bodo poslej, če bo prišlo do reformiranja zdravstvenega sistema, na voljo sredstva tudi za ta namen.

V trenutku, ko se zdravstvena služba zaradi administrativne blokade srečuje skoraj z eksistenčnimi težavami, je težko pozivati k nujnosti parcialnega reševanja, ki ga zahteva zdravstvena zaščita starostnikov. Zlasti je objektivno težko o tem govoriti meni, ker sem sam globoko v tej generacijski niši in zato pristranski, vendar ko sem poslušal predstavitev skromnih pogojev v katerih se trudi skupina nevrologov v KC, tako v kadrih, kot v razpoložljivih standardih dela s pacienti, sem postal zelo žalosten. In sem zato poln občudovanja do zdravnikov in osebja, ki pri tem delu vztrajajo.