Saturday, April 28, 2012

Obrnjena učilnica

Naj s prejšnjo temo o OLPZ povežem današnjo, ko bom govoril od »obrnjeni učilnici«. Obeh zapisov ne povezuje zgolj skupna tehnološka osnova, ki jo nudi IKT, pomembnejša je konceptualna vezanost na podmeno, da se učitelj, razbremenjen utrujajočega izpraševanja, lahko učinkoviteje posveti študentom pri obravnavi nove snovi. Bom skušal s predstavitvijo metode podkrepiti svojo tezo. Najprej pa pojasnilo, zakaj v slovenščini  ime »obrnjena učilnica (angl. flipped classroom); mislim, da jo je prvi pri nas uporabil Tadej Stanič na svojem spletnem portalu eizobraževanje.net. Metodo so že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pričeli razvijati v ZDA  in uporabili so jo tako v osnovnih kot v srednjih šolah. Doživlja vse večjo popularnost in se seli seveda tudi v visokošolske programe. Predstavlja idejo, da učitelj snovi učencem ne predstavi najprej v predavanju, ampak jo ponudi v branje kot domačo nalogo in jo šele potem v razpravi z njimi do konca obdela. Od tod tudi naveza s spletno tehnologijo; ustrezno pripravljeno predavanje v video obliki učitelj odloži na splet in učenec ga uporabi časovno po svoji presoji, vsekakor pa do naslednje ure z učiteljem. Učitelj bo predavanje pripravil v določenem obsegu z lastno vsebino, npr. posnel bo npr. svoja dotedanja predavanja, za kar bo uporabil koristna računalniška orodja kombiniranih grafično tekstovnih prezentacij in video klipov (npr. SlideShare). To bo po potrebi, in to je vsekakor priporočljivo, kombiniral z različnimi že pripravljenimi učnimi vsebinami, ki so na voljo npr. na spletu, ali pa jih ima v svojem arhivu digitalnih vsebin. Primer spletno dostopnih vsebin so npr. predavanja, ki so na voljo kot t.i. odprte učne vsebine (angl. open course ware - OCW) npr. na portalu MIT . Odlične vsebine najdemo še na portalu Khan Academy  in pa na novem portalu TED Ed vsebin . Ko učenec vsebino doma pregleda, lahko pripravi vprašanja o nerazumljenih delih predstavitve, ali pa morda celo sam oblikuje kakšno razširitev teme. Na učni uri nato učitelj z metodami preverjanja, ali so učenci opravili naloženo nalogo (če so pregledali učiteljev video) presodi, kje je potrebno z razpravo določene zadeve pojasniti ali poglobiti. To je seveda dodana vrednost, ki je velikokrat pri klasičnih, frontalnih predavanjih zaradi pomanjkanja časa zamujena. Dodam pa naj priporočilo; učitelj naj po posvetu s strokovnjakom didaktikom, po možnosti takim, ki pozna koncept obrnjenega poučevanja, presodi, katere vsebine so primernejše za tako obliko pouka in zlasti, kakšne so njene morebitne pasti. V pomoč je, če najprej poiščemo nekaj spletnih strani, kjer uporabniki spregovorijo o metodi. Veliko koristnih napotkov in izkušenj iz »obrnjenega pouka« boste našli na blogih Flipped Learning , Math with McCarthy , My Flipped Classroom , Flipdteaching.

Tuesday, April 24, 2012

Nove oblike preverjanja znanja

Tokrat se naj dotaknem pomembnega opravila učiteljev in pomembne obveze študirajočih v visokošolskem učnem procesu. Govoril bom o izpitih. To počnem, ker se ne strinjam s posegi v finančni obseg financiranja visokošolskega izobraževanja, ki jih napovedujejo predlagani vladni varčevalni ukrepi, ko bi bili npr. načeti današnji standardi učne bremenitve učiteljev. Ob tem pa istočasno podpiram iskanje novih rešitev v učnem procesu, ki bi za ista sredstva dajale večji učinek. To namreč potrebujemo; potrebujemo boljši, predvsem vsebinsko učinkovitejši učni proces, ker nas sedanji oddaljuje od konkurenčnih in primerljivih okolij. Iskati velja predvsem rešitve, ki bi razrešile krč naše bolonjske reforme, ta nas spremlja od vsega začetka in so izvedbene izkušnje samo še povečale nezadovoljstvo pri izvajalcih in uporabnikih. In težave bolonjske reforme so v glavnem posledica odstopanja od izvornega koncepta vse od njene uveljavitve.

Začel bom z izzivalnim predlogom, ki najbrž marsikomu ne bo zvenel najbolj resno; predlagam namreč, da naj bi večina prve univerzitetne učne stopnje prešla na »online preverjanje znanja« (OLPZ), čemur naj bi ev. sledilo postopno večje vključevanje tradicionalne, ustne eksaminacije na drugi in tretji stopnji. Kot konkurenčen pa še vedno sodoben način preverjanja znanja naj bi razvijali tudi druge oblike računalniškega preverjanja znanja (RPZ). Res je, da precej naših visokih šol nima ustreznih učilnic za ta namen, vendar z obljubljenim večjim poudarkom na opremljanju šol z IKT bo ta problem morda vendarle rešljiv.

Seveda bo treba najprej za vsak kurikulum, na vseh stopnjah, določiti katere vsebine so ustreznejše za OLPZ (oz. RZP) in katere manj. Seveda pa je bistveno, da didaktična stroka pove, kakšne oblike OLPZ so primerne za določene vsebine, pri čemer bi pri nekaterih bili ustrezni že enostavni testi izbirnih vprašanj, medtem ko bi drugod prevzemali večjo vlogo esejski testi in preverjanje pri sodelovalnem pouku.

Moje bolj ali manj laično poznavanje online učne tehnologije in pedagogike seveda opravičuje pomanjkljivosti v mojih predlogih in morda celo neizvedljivost določenih rešitev. Prav zato bi se bilo treba problema lotiti profesionalno in to brez odlašanja, saj hitro napredovanje IKT in njeno siceršnje osvajanje s strani mladih, naš VIS učni sistem vedno bolj spreminja v arhaični torzo.

Verjamem, da je pri prestrezanju ugovorov in blaženju nezaupanja do OLPZ mogoče najti številne argumente, ki jih je mogoče uporabiti za zelo tehten zagovor. Predvsem razbremenimo učitelje tradicionalnega utrujajočega in časovno neučinkovitega izpraševanja, izognemo se nevarnosti pristranosti eksaminatorja, ki lahko temelji na najrazličnejših razlogih in ognemo se spreminjanju kriterialnosti izpraševalca, ki je npr. vezana na njegovo fizično in psihično kondicijo skozi daljše izpitne seanse. Ne smemo pozabiti, da OLPZ spreminja tudi način osvajanja znanja s strani študentov in jih usposobi za nove spretnosti v procesu učenja. Seveda vse to, če je uporabljeni izpitni model didaktično dobro premišljen. In tu seveda tudi ne more biti izključna presoja v rokah učitelja, ki mora biti v teh rečeh ustrezno svetovalno podprt s kompetenco profesionalcev didaktikov. Tako pridobljen, privarčevan čas pa bi učitelj nato lahko koristno uporabil za poučevalne namene v kontaktnih urah.  

Spomnim naj tudi, da naše univerze niso organizirane in locirane v izvedbi kampusa in pri marsikaterem študiju so študenti prisiljeni celo znotraj dneva pogosto menjavati lokacije, kar pomeni izgubo časa in siceršnjo nekomfortnost (stroški, prehrana, prevozi, čas za sprostitev in počitek); online preverjanje znanja pa bistveno zmanjša prav študentovo migracijo.

Ena ključnih zahtev, ki jo mora vsebovati odločitev za OLPZ/RPZ je seveda gotovost, da se izognemo goljufanja in plagiarizma. Tu je stroka IKT tista, ki mora v največji meri odgovoriti na te izzive; rešitve v svetu, ki so na voljo, zagotavljajo visoko stopnjo zanesljivosti in varovanja verodostojnosti študijskih programov pred to nevarnostjo.

Med tekstom dajem slutiti svojo negotovost o ustreznosti svojega razmisleka, zato bom vesel kritičnega zavračanja predstavljenih predlogov v komentarjih.