Užijmo praznični čas

 

Vsem bralcem želim prijazno božično praznovanje in veliko dobrega v novem letu, vaš bloger Franc

O znanstvenem žurnalizmu

Toplo priporočam vsem svojim bralcem, da si preberete članek Bore Živkoviča “The Line Between Science and Journalism is Getting Blurry….Again” iz spletnega časnika Science Progress.

Skromno uporabljana infrastruktura

Rad prebiram kolumne o uporabi IKT v izobraževanju, ki jih redno objavlja Christopher Dawson v spletnem časniku ZDNet. Tokrat se je lotil zanimive teme v kateri poziva učne ustanove, da začno učinkoviteje uporabljati svojo informacijsko infrastrukturo. Kot primer za svoje negodovanja uporabi pošiljanje klasičnih, papirnih obvestil, s katerimi šole obveščajo starše o dogajanju v šoli. Svoj ugovor utemeljuje z zanimivo logiko, da ker plačuje davke s katerimi država financira javne izobraževalne ustanove pač lahko pričakuje, da bo IKT infrastruktura, s katero se te šole opremljajo tudi ustrezno izkoriščena.

Res da pri nas še nismo v enaki meri oskrbljeni z internetnim in mobilnim omrežjem kot je to zagotovljeno v Dawsonovi Ameriki. Vendar pa je njegov razmislek tehten razlog za pospešitev načrtov naše države, da čim prej zagotovi vsakemu državljanu internetni dostop. In ko bomo tam bo upravičena prav ista zahteva, da se ta oprema tudi učinkovito uporablja. Prepričan pa sem, da bi že ob sedanji pokritosti z informacijskimi omrežji marsikaj lahko storili bolje. In še, na poti do tja pa bi najbrž tudi ne bila od muh strategija npr. ministrstva za izobraževanje, da opremi učence s cenenimi prenosniki tipa Classmate (ali s čim podobnim) in elektronskimi učbeniki. Saj tudi sedanji vsakoletni nakup učbenikov in zvezkov za starše ni zastonj.  Rekli boste, da sem sanjač…, že prav, samo spomnim naj, da je bil koncept Classmate razvit z mislijo o deželah v razvoju…

Kam nas pelje “odprti pouk”?

Da vas opozarjam na ta link ne pomeni, da se v celoti strinjam z napovedmi v njem, vendar pa je vredno o opisanih trendih razmisliti, o njih razpravljati in se po potrebi pripraviti na spremembe. Trenutno akutno krčenje javnih sredstev za visokošolsko izobraževanje, ki smo mu priča v številnih državah Severa opozarja, da bo recesija svoj davek pobrala tudi v tej sferi, ne glede na slaboumno dopuščanje takega siromašenja. Prehod na nove učne tehnologije  ob premišljeni uporabi lahko do neke mere omili opazovano erozijo, kljub temu pa bodo spremljajoči ukrepi kot je npr. reorganizacija šolske mreže, neizogibni.   

Raziskovalno delo za študenta mikrobiologije

S posredovanjem SMD sem prejel zanimivo ponudbo dr. Jerneja Uleta iz MRC Laboratory of Molecular Biology Cambridge, UK:

Imam prosto mesto za študenta, ki bi za pol leta obiskal naš laboratorij in delal z mojim postdocom, Julianom Konigom. Julian ima v pripravi izredno zanimiv članek, a rabi pomoč, da lahko v pol leta konča poskuse. Tema je evolucija možgan. Delo vključuje predvsem molekularno biologijo, delo z splicing minigeni in mutacijami vezavnih mest za protein hnRNP C. Organizmi: HeLa celice in bakterije. Sicer je projekt baziran na sistemski biologiji, pri bioinformatiki sodeluje skupina Blaža Zupana. Projekt je nadaljevanje zgodbe, ki je bila objavljena letos v NSMB (Konig et al, iCLIP reveals the function of hnRNP particles in splicing at individual nucleotide resolution). Tule več o projektu in naši skupini: http://www2.mrc-lmb.cam.ac.uk/groups/jule/Ule_Lab_Homepage.html. Plača bi bila približno 1100 funtov na mesec. Moj kontakt je jule@mrc-lmb.cam.ac.uk.
lp,
Jernej

Kriza visokega šolstva

V okoljih, ki so zadnja leta veljala za poglavitne ustvarjalce novih učnih in poučevalnih paradigem, mislim predvsem na izobraževalni prostor z angleškim govornim ozadjem, je tudi ta trenutek živahno. Kontinentalna Evropa je s svojim zapoznelim privzemanjem njihovih vzorcev in udejanjanjem v bolonjski reformi v defenzivnem zaostanku in ta trenutek seveda ni ponudnik zanimivejših rešitev. V anglosaškem prostoru pa lahko opazujemo v Veliki Britaniji uveljavitev proračunskih varčevalnih ukrepov tudi v šolstvu, in zanimivo: z različnima modeloma, v Angliji s sproščanjem šolnin in prepuščanjem njihove politike visokošolskim ustanovam, na Škotskem pa s prerazporejanjem poudarkov ob ohranjanju osnovnega visokošolskega prostora in s preoblikovanjem nekaterih komponent vseživljenjskega učenja. Čez ocean pa Združene države Amerike v dogajanju z značilnostmi skoraj kaotičnega krčenja finančnih sredstev silijo univerze v prevetritev programov z opuščanjem neaktualnih na eni strani, na drugi strani pa z iskanjem novih oblik pouka s poudarjeno vlogo informacijsko komunikacijske učne tehnologije.

In kaj si lahko iz opazovanega prisvojimo za domačo rabo. Najprej seveda obvezo, da s temeljito analizo naše (in evropske) bolonjske prenove najdemo razloge za njen trenutno očiten neuspeh (sam se rad poigram z besedami, ko ne govorim o »bolonji«, ampak o »balkanji«), nato pa opravimo popravke, vendar nikakor ne z novo reformo, ob tem da sproti vključujemo tudi izkušnje, ki jih lahko razberemo iz dogajanj v svetu. Res je tudi, da bom v povedanem marsikaj ponovil, tudi ker doslej ni bilo odmeva.

Predvsem se mi zdi, da bi veljalo v večji meri, poleg že uveljavljene vsebinske in politične avtonomije, visokošolskim ustanovam zagotoviti tudi več organizacijske in finančne avtonomije, vendar ne s ciljem, da bi državni proračun tako privarčeval pri svojih javnih alimentih, ampak, da se naše univerze vrnejo v realne in svetovno primerljive materialne okvire. Ti naj določajo smiseln (nikakor napihnjen) obseg učeče populacije in didaktične parametre učinkovitega pouka, ki ga v dobri meri predstavlja že ugodno številčno razmerje učitelj/študenti. V primerih raziskovalno utemeljenih visokošolskih ustanov pa še ustrezen delež neefemernih finančnih sredstev, ki bodo zadostna za nujen in kompetenten raziskovalni proces. V »obračun« obremenitve učitelja naj gredo: smiseln obseg pedagoškega bremena, ki zagotavlja odličnost pouka ob tem pa ureditev gabaritov za kvalitetno raziskovalno delo v neugodnih pogojih zaradi specifik, ki jih določajo skromno velik etnični in jezikovni prostor, infrastrukturno revno zaledje ter pomanjkljiva podjetniško-inovativna tradicija. Seveda ni mogoče pričakovati, da se bi v obdobju globalne recesije in tudi za čas okrevanja bilo mogoče v lokalnem okolju izogniti določenemu preoblikovanju in krčenju sredstev, vendar je poziv k racionalnemu obnašanju mogoče izkoristiti tudi za to, da se popravijo nekateri razkoraki, v katerih je že doslej naše visoko šolstvo odstopalo od primerljivih, predvsem kvalitetnih okolij. Dve najhitreje opazni in že omenjeni razliki sta npr. število študentov na učitelja in šolnine kot dopolnilo javnemu finančnemu prispevku. Ob tem pa seveda tudi zgoraj omenjen sprejem manj ambicioznega cilja obsega vključitve srednješolske populacije v visokošolsko izobraževanje. Nekateri drugi realni vzvodi za spremembe, od katerih lahko seveda samo nekateri imajo učinek zmanjšanja proračunskega trošenja so še npr. organizacijska ločitev visokošolskega strokovnega izobraževanja od univerzitetnega in prenos vsaj dela stroškov prvega iz visokošolskega v gospodarske resorje. Predvsem pa je treba sprejeti takšen model financiranja visokega šolstva, ki bo onemogočil visokošolskim ustanovam prilagajanje na materialne škarje z mehanizmom zniževanja kriterijev kvalitete pouka s ciljem povečevanja prehodnosti študentov v vertikali. V povzetku - treba je doseči skoraj nemogoč cilj: potrebno je zagotoviti večjo kvaliteto izobraževanja in pri tem zmanjševati vložek sredstev zgolj do obsega, ki tega ključnega cilja ne ogroža. Ker pač velja stokrat ponovljena sintagma: naša edina dobrina je »človeški kapital«!

Plagiatorstvo

Plagiatorstvo, plagiiranje, plagiarizem, kršitev avtorskih pravic, v žargonu »metoda copy-paste«…

Znova (prejšnjič) se bom lotil pojava, ki je močno prisoten v naši akademski sferi in bo najbrž tako tudi v prihodnje. Ker pa se moramo vedno znova truditi, da ga omejujemo ne bo odveč, če ponovimo, kar je bilo že velikokrat povedano. Dobro javno pisanje, zlasti pa še znanstveno pisanje, poleg vsebinske jasnosti in točnosti sporočenega krasi predvsem poštenost (Roig, 2009). Kot razmišlja Roig je osnova vsega v podmeni o sporazumu med avtorjem in bralcem, da je delo avtorsko, da je novo in da je originalno.

Nekje sem prebral, da ljudje načeloma izberejo pot kršitve, ker verjamejo, da pri njej ne bodo zaloteni. Naj ta tekst služi tudi temu, da opozori, kako je vendarle mogoče to početje učinkovito odkrivati in ga preganjati.

Najbrž boste nekateri od tistih, ki poznate moje zavzemanje za načelo odprtega dostopa do informacij, začutili konfliktnost med tem, ko zagovarjam odprt pretok znanja, a se na drugi strani zavzemam za varovanje pravic intelektualne lastnine. Pa ni med obojim nikakršnega neskladja; korektnost pri priznavanju avtorske pravice ne izključuje želje in potrebe po neoviranem dostopu do znanja. Prvo predstavlja obvezo, da se oddolžimo avtorju za posredovano informacijo, drugo pa je zgolj način udobnega dostopa do informacijskega vira.

To tematiko znova in prav zdaj načenjam tudi zato, ker se kmalu pričenja novo visokošolsko leto in ker se prepogosto študenti, ki so zaloteni pri prekršku kraje avtorskega znanja, izgovarjajo, kako niso vedeli oz. niso bili opozorjeni, kdaj storijo ta prestopek. Prepričan sem, da je večinoma ta izgovor neumesten, saj so v dotedanjem šolanju gotovo bili, najbrž ne samo enkrat, opozorjeni na pojem avtorskih pravic in spoštovanje novega znanja, s katerim se v pouku opremljajo. Naj jim bo tudi ta zapis ena od vzpodbud, da se bodo nad zadevo zamislili in si po potrebi poiskali tudi dodatne informacije, predvsem pa da se bodo lahko izognili skušnjavi, da zagrešijo kršitev, ki jih ne nazadnje lahko vodi do resnih sporov s kolegi in tudi z učitelji in mentorji.

Tematiko, ki jo predstavljam, je mogoče v marsičem označiti kot splošno vedenje (angl. common knowledge), zato tudi ne navajam uporabljenih virov zelo rigorozno. Razlog je predvsem v tem, ker so to vtisi prebiranja zelo obsežnega nabora različnih virov skozi daljši čas in brez sprotnega anotiranja virov. Povem lahko, da sem si pri oblikovanju osnutka tega zapisa pomagal s številnimi kodeksi akademskega okolja, ki jih je mogoče najti zlasti na spletnih straneh ameriških univerz. V njihovem okolju namreč posebno tankočutno obravnavajo vsak tak prestopek akademskega ravnanja in ga tudi redno ter strogo sankcionirajo. Običajna sankcija za kršitev na ameriških univerzah je krajši ali daljši suspenz študija, v odvisnosti od teže prestopka lahko sledi tudi trajna izključitev iz šole. Še vedno pa ugotavljajo, da je do 40% tekstnega materiala študentskega izvora mogoče označiti kot kršitev avtorskih pravic, v večji ali manjši meri.

In kaj je avtorska pravica? Naj odgovorim z navedkom iz spletne strani Urada RS za intelektualno lastnino: »Avtorska pravica je skupen izraz za številna upravičenja, ki avtorju zagotavljajo uresničevanje premoženjskih (materialnih) in osebnih (moralnih) interesov v zvezi z izkoriščanjem avtorskega dela. Delimo jih na materialne avtorske pravice, moralne avtorske pravice in druge pravice avtorja.« In še: »Avtorska pravica pripada avtorju na podlagi same stvaritve dela, zato ni potreben noben postopek, da bi bilo delo avtorskopravno varovano. Primer: ko pisatelj napiše roman, je njegovo delo že varovano in ima na njem avtorsko pravico. Avtorska pravica traja za avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti.« Po tem načelu je npr. zaščiten tudi tekst v predlogih raziskovalnih projektov ipd.

Pa skušajmo zdaj definirati še plagiatorstvo (uporabljam kar ta termin, da se izognem daljši slovenski sintagmi »kršitev avtorskih pravic«). Prav za to namreč gre, za kršitev, ne nazadnje je ta razlog, da je tematika tudi zakonsko urejena. Slovar Webster Comprehensive Dictionary (1984, str. 964) pravi, da je plagiiranje »1. prisvajanje in prikazovanje kot lastno, ko gre za pisanje, ideje ipd. nekoga drugega, oz. 2. prisvajanje in uporaba (tekstovnih) odlomkov in idej«. V zvezi z zakonskim urejanjem avtorskega prava lahko povemo, da se ta nekoliko razlikuje v različnih okoljih; ameriška določila so npr. pri nekaterih omejitvah bolj sproščena od evropskih, zlasti v uveljavljanju t.i. »poštene (upo)rabe« (fair use).

Načinov uporabe in predstavljanja teksta oz. misli in idej drugih je več vrst. V vsakem primeru pa je treba pri navajanju katerokoli od oblik prepoznanega avtorstva označiti vir in temu rečemo citiranje. Velja sicer tudi načelo, da splošnega vedenja (znanja) (angl. »common knowledge«) pri navajanju ni potrebno opremiti s citatom. Opozoriti pa je treba, da odločanje ali gre za to obliko vsebine ni lahko in je kočljivo. Res se lahko teoretično dogodi, da v sebi nosimo obsežne besedne zveze, v katerih bi nek avtor lahko prepoznal svojo misel, vam pa se bo zdelo, da ste jo oblikovali sami oz., da gre za povzemanje nakopičenega splošnega vedenja. Takšni izjemni dogodki seveda ne predstavljajo opravičila za »krajo« tekstovnih pasusov, katerih dolžina in zaporedje besed pa že sama po sebi izključujeta tako razlago, ker njihov obseg pač presega običajno kapaciteto normalnega spomina. Napotek v izogib: kadar ste v dvomu ali je vsebina iz nabora splošnega vedenja pa niste o tem povsem prepričani, raje poiščite in navedite vir.

Pa ponovimo še enkrat čemu pravzaprav in to še zlasti v znanstveni literaturi navajamo avtorje. Najprej seveda, da avtorju/avtorjem na ta način izrazimo hvaležnost. Ne nazadnje se moramo zavedati tudi, da s tem ko navajamo aktualno in preverjeno znanje povečamo kredibilnost lastnega dela. Za bralce pa je seveda pomembna navedba virov tudi zato, da jim s tem pomagamo pri splošni orientaciji v preučevanem področju, npr. pri iskanju dodatne literature. Ob ogorčenju avtorja, da ste ga okradli, se skušajte vedno vživeti v položaj, ko boste morda nekoč sami, kot avtentični ustvarjalec nekega teksta ali ideje, odkrili, da jo je nekdo uporabil pa se vam ni niti minimalno oddolžil s tem, ko bi vas navedel kot avtorja.

Nekatere zadeve okrog citiranja naj še posebej izpostavim. Obravnava literaturnih virov uporabljenih pri vašem delu je izjemno pomembna, saj kot rečeno, dvigne kredibilnost tudi vašega prispevka. Pri citiranju bodite seveda rigorozni, kot sicer pri vašem delu in uporabljajte ustrezna pravila. In naprej, pri iskanju virov iščite z relevantnimi metodami; iskalna orodja in strategije so raznolike, niso vse najučinkovitejše in zato vam bo pravilna izbira tudi prihranila marsikatero razočaranje in odvečno delo. Nikoli ne navajajte virov, ki jih niste prebrali, vsaj v najvažnejših delih vsebine. To vam prihrani, da bi brez potrebe navajali vire, ki pravzaprav niso oz. ne bodo prispevali k vašemu delu. Učbenikov ne navajamo, za to je več razlogov, tudi ker niso vsakomur in vedno dosegljivi. Navajate seveda lahko tudi svoja pretekla dela, vendar kadar je to smiselno za sam prispevek in tako da ni premočan vtis lastnega promoviranja oz. reklamiranja. V določenem obsegu pa seveda vsi sledimo ta cilj. A zavedajmo se, da tudi pri navajanju lastnega dela v nekem naslednjem prispevku lahko kršimo avtorske pravice takrat, kadar smo te zaradi npr. objave članka prepustili založniku revije. Sicer pa je dober nasvet, da razen pri revijalnih pregledih, ne obremenjujete teksta z navajanjem virov, ki imajo zgolj zgodovinski pomen. Ali pa, kar je prav tako etično sporno, da navajate vir, ker bi se radi njegovemu avtorju prikupili.

Pa poglejmo običajne oblike predstavljanja uporabljenih tekstov ali idej:

Navajanje (angl. quoting): je uporaba dobesednega (od besede do besede, s tujko: verbatim), običajno krajšega navedka nekega teksta, za katerega je seveda običajno in nujno, da njegov karakter avtentičnosti označimo z vključevanjem v narekovaje ter da nato navedemo njegovega avtorja. V izjemnih primerih je lahko tak navedek tudi daljši, ko želimo prav s celovitostjo povedanega predstaviti tehtnost avtorjeve misli. V naravoslovnih tekstih je ta raba redkejša kot npr. v humanistiki, kjer je celovitost misli oblikovane v stavku lahko ključna za izpovednost povedanega. Navajanje je torej manj pomembno pri posredovanju teksta kot pri posredovanju idej. Uporabljen obseg navajanja ima svoje meje, bodisi, da so te določene z razumnim deležem glede na citirajoče delo, ali pa je obseg navedka omejen s posebnimi zahtevami nosilca avtorskih pravic. Ker je seveda dobesedno navajanje teksta manj naporna praksa od parafraziranja je to tudi najpogostejša oblika kraje intelektualne lastnine.

Parafraziranje, razlaga z drugimi besedami (angl. paraphrasing): predstavitev avtorske misli ali ideje s spremenjenim besednim naborom, lahko tudi z nespremenjeno tekstovno dolžino. Izvirnost teksta tistega, ki parafrazira, lahko dosega celo samostojno odličnost, pa kljub temu tudi v tem primeru zaščita avtorske pravice do izvorne ideje ali misli zahteva navedek avtorja. Pogosta oblika parafraziranja, ki ga pa moramo označiti kot krajo, je kadar ga prakticiramo tako, da v daljšem verbatim tekstu spremenimo zgolj nekaj besed in teksta ne omejimo z narekovaji, s čimer želimo ustvariti vtis, da gre za tvorno preoblikovanje besedila. Ob taki praksi pravzaprav zagrešimo dve kraji: krajo teksta (vsebine) in krajo ideje (besedne zveze). Naslednja past parafraziranja je težavnost teksta, zlasti ko gre za zahteven strokovni tekst, ki je ob tem zapisan še v tujem jeziku. Iskanje sinonimov je v tem primeru včasih nemogoče oz. neustrezno, saj posamezni pojmi zasedajo zelo specifično in dogovorjeno pomensko nišo. Prav študente, ki so v zadregi ob takem tekstu, zamika, da v tekstu uporabijo zgolj prevod navedka, a ga ne označijo kot takega (z narekovaji).

Povzemanje, sumiranje (angl. summarizing) : je prav tako namenjeno sporočanju avtorske misli, ideje, teze ipd. vendar v skrajšani obliki. Tudi povzetek zahteva navedek originalnega vira oz. avtorja, ne glede na njegovo stilno in vsebinsko kvaliteto.

Ob vsem tem je potrebno povedati in to je v našem jezikovnem prostoru posebno pomembno, da vse omenjene kršitve veljajo kot take tudi, kadar je originalno delo napisano v tujem jeziku in ga predstavljamo v svojem, maternem jeziku. Torej, ko prevajamo oz. povzemamo iz prevoda. Prevod, ki je sicer zahtevno in odgovorno opravilo, piscu navedka namreč ne podeli statusa avtorstva, avtor je še vedno tisti, ki je spočel izvorno idejo ali misel. Današnji sistemi sledenja avtorskih tekstov, ki jih omogoča splet, zagotavljajo iskanje in odkrivanje tudi take oblike kršitve avtorskih pravic. Vendar o načinih preverjanja originalnosti tekstov pa ob kakšni drugi priložnosti, morda v enem od prihodnjih zapisov.

Še na temo “poceni” izobraževanja

Danes sem se ene že znebil na ta račun, namreč v odzivu na prispevek v razgledi.net. In ko sem pravkar brskal po Inside Higher Ed sem našel še drugo zanimivo razmišljanje o vprašljivosti “cenenega” izobraževanja. Posrečeno, zapis temelji na opisu primera, ki zadeva našo nekdanjo domovino, ko se namreč pošali ob propadlem projektu Yugo America in na to naveže smiselnost iskanja poceni izobraževalnih priložnosti v deželah vzhodne Evrope. In ob omembi ljubljanske univerze ji naredi pravzaprav poklon, ko jo omenja kot primerno opcijo za izobraževanje v tujini. (In tistih šal o Yugu v začetku zapisa tudi nisem poznal…).   

Slabosti online (po)uče(va)nja

Vsem mojim sledilcem (angl. follower) je znano moje zavzemanje, kaj to, moje navdušenje, za vključevanje večjega odmerka digitalne tehnologije v učno prakso. Seveda, kot ima vsaka palica dva konca, tudi ta ni izjema.  Prispevek “Blinding Technology of Online Learning” na portalu Inside Higher Ed opozarja npr. na nezanemarljiv pomislek k uvajanju novih tehnologij v pouk. Predvsem inovativne rešitve grafičnega prikazovanja z vključenimi dinamičnimi elementi, ki jih učenec sproti vključuje ob prehodu preko grafike, so seveda nedostopne slepim in slabovidnim učencem. Vsekakor pomembno opozorilo za načrtovalce novih učnih orodij!   

Krčenje sredstev tudi na angleških univerzah

Kot lahko preberemo v agencijski novici Press Association naj bi letos vsaki četrti od desetih univerz v Angliji zmanjšali javna sredstva. 51 od 130 angleških univerz je doživelo za leto 2010/11 krčenje sredstev v primerjavi z letom 2009/10, pri čemer je največji rez znašal tudi preko 10% (npr. pri London Business School za 12%).

»Za« živalsko policijo!

V današnjem tvitu PopTVjevega twiterja Preverjeno se je znašlo kratko obvestilo »JUTRI OB 20-ih!! ŽIVALSKA POLICIJA - Vedno več zahtev za ustanovitev policije, ki bi nadzorovala ravnanje z živalmi.« na katerega sem se odzval s kratkim pristavkom: »PODPIRAM«. S tem sem sprožil nestrinjanje tviteratke drfilomene, ki je zapisala: »Ne podpiram. Potrebujemo samo dosledno izvajanje zakona ob podpori čisto navadne policije.« Nadaljevanje lahko spremljate sami na Twiterju, kjer so se v izmenjavo misli vključili še drugi tviterati.

Sem se pa odločil, predvsem zaradi omejitev twiterja, ki ni prijateljski do temeljitejših razprav, da preselim del svojega razmišljanja na blog. Seveda ne morem vedeti, o čem bodo razpravljali v oddaji Preverjeno, vendar mi je na misel prišlo kar nekaj tem, ki bi jih veljalo obdelati. Pri tem pod pojmom »ravnanje z živalmi« mislim na tisti pomemben del, ki obravnava uporabo in zlorabo živali, kot tudi del s katerim smo soočeni državljani na javnih površinah, bodisi kot skupni uporabniki teh površin ali pa celo lastniki živali. Sem tudi pod vtisom nedavne vesti v dnevnem časopisju, ko so v Ljubljani izvedli naključni nadzor živali na javnih površinah (v sodelovanju policije in stroke) in bil skoraj presenečen nad številom živali, ki npr. niso cepljene proti steklini. »Skoraj« zato, ker del teh podatkov sem poznal, najdeno stanje pa me je vendarle začudilo. Naslednji ukrep, ki bi ga ihtavo zagovarjal je nadzor nad higienskimi navadami lastnikov živali, ko gre za pospravljanje odpadkov njihovih ljubljencev. Če primerjam navade, ki jih opazujem pri nas in jih primerjam s stanjem, ki sem ga pred časom doživel na severozahodu ZDA (kot »dogwalker« psa svoje hčerke), lahko rečem da gre za dva svetova. Da ne govorim o tem, kako učinkovito imajo urejene dodatne parkovne površine prav za sprehajalce psov. No in potem upam, da se bo TV razprava dotaknila tudi splošne zaščite odraslih in posebej otrok ter seveda živali pred popadljivimi psi. In o tem, da je nabava psa precej bolj zahtevna odločitev kot nakup avtomobila. Pri tem mislim najprej na obvezo, da smo morali vozniki opraviti vozniški izpit, da pa psa običajno ljudje oskrbujejo brez dodatno pridobljenih znanj in veščin, čeprav gre, to posebej poudarjam, za živo bitje.

Da se zdaj vrnem k razpravi na twitterju; misel o namenski »živalski policiji« je seveda izvedljiva, vprašanje pa je njena smiselnost. Strinjal bi se, da bi z ustreznim, odločnejšim angažiranjem lokalne policije ali ev. mestnega redarstva ob podpori veterinarske stroke zadevo bilo mogoče dvigniti na višji nivo brez uvedbe nove službe. Naj spomnim, da ima naš besednjak besedo »agrikultura« in domače živali na nek način uvrščamo v najširši pojem te besede. Vendar ta beseda vsebuje zelo tehtno besedno sestavino, namreč »kultura«. In zato gre, da dosežemo KULTURO RAVNANJA Z ŽIVALMI. Vesel bom, če tvitersko razpravo preselimo sem na blog, kjer imamo več prostora in brez dvoma lahko obdelamo še kak vidik problema,  ki sem ga v naglici pozabil omeniti.

Komentar k intervjuju z ministrom G. Golobičem “Zgodovina visokega šolstva je zaznamovana z zgrešenimi odločitvami”

Današnji intervju v Sobotni prilogi me je vzpodbudil k nekaterim mislim, ki sem jih tudi zapisal v komentar na Delovem spletu. Ker tam glede na nivo siceršnjih komentarjev ne pričakujem odgovora ali replike, svoj komentar dodajam še sem v upanju, da se morda kdo oglasi s svojim pogledom na to aktualno tematiko:

“Dobrodošel intervju; krasno bi bilo ko bi na ustrezni platformi stekla tudi spletna razprava o nastajanju obeh NP (nacionalnih programov). Z večino svojih medklicev k intervjuju bom navidez povzemal poudarke iz intervjuja, s tem, da jim z izdvajanjem dajem svojo utež.
Bolj kot na ravnotežje raziskovalnega bi morali paziti na uravnoteženost financiranja visokošolskega izobraževanja(VIŠi); ustanove VIŠi so, ko jih primerjamo s tistimi iz družb s katerimi bi se radi kosali pri osvajanju »svetilnika«, pri nas temeljito podhranjene. Tudi o deležu usmeritve BDP v RinR, zlasti pa pri deležu iz gospodarstva, bi bilo mogoče konfliktno razpravljati; krasno bi bilo, ko bi bil »pool« sredstev za raziskave usklajen s svetovnimi trendi RinR, bojim pa se, da pretežna struktura našega gospodarstva in če ta določa usmeritev njihovih sredstev, ni »svetilniško« relevantna.
Z razhajanjem hitrosti porecesijskega okrevanja med državami se bo povečal srk najboljših domačih kadrov v propulzivnejša tuja okolja (»brain drain«), kar je za nacionalni »well being« lahko usodno. Toliko pomembnejša je zato na eni strani hitra ozdravitev in prenova strukture gospodarstva na novih SME temeljih, na drugi strani pa poudarjena skrb za kondicijo ustanov znanja. Vztrajati bo treba na nekaterih nepopularnih potezah: (a) pogumni razrešitvi malega dela in vrnitvi študentov k študiju – premik VIŠi iz socialne v izobraževalno funkcijo, seveda ob učinkoviti štipendijski in kreditni ureditvi socialnega položaja študentov; (b) odločni zavrnitvi apetitov po novih javnih univerzitetnih središčih, z morebitnim regionalnim korektivom »dependans« sedanjih ustanov, ki lahko kasneje, po ponovnem razcvetu, ev. postanejo jedra novih subjektov, kjer je to izrazito smiselno; (c) zaostritvi kriterijev za prehajanje in »ostajanje« v učnem procesu torej zmanjševanje »drop outa« tudi za ceno zmanjšanja vpisnih kvot ter upočasnitve naraščanja števila najbolj izobraženih in ne z ohranjanjem nerealizirane populacije v učnem procesu do onemoglosti npr. z omogočanjem nerazumnih ukrepov npr. dveh absolventskih stažev in pravice do skoraj neomejenega ponavljanja izpitov, (d) reformi bolonjske reforme s pobegom iz »balkanskega« ter vrnitvijo v »anglosaški model«. Zagotoviti je treba mavričnost bolonjske sheme, sicer ob najbrž potrebnem zmanjšanju števila programov, vendar ob vzpostavitvi večje individualizacije pouka; (e) nujni izločitvi visokošolskih strokovnih programov iz univerzitetnih ustanov ter njihovega pomembnega finančnega napajanja iz gospodarskega resorja ter (f) preoblikovanju organizacije dela na visokošolskih ustanovah z vrnitvijo učiteljev iz administriranja v učilnice in laboratorije, kar pa mora spremljati poenostavitev finančnih tokov in njihova transparentnost.”

Kako se boriti proti plagiarizmu

V času aktivnega delovanja v visokošolskem izobraževanju sem bil pogosto, rekel bom prepogosto soočen s problemi t.i. plagiarizma. Pogosto zato, ker sem z obstoječimi, res da preprostimi orodji precej let, zlasti po izrazitejšem razmahu uporabe svetovnega spleta, preverjal seminarske, diplomske in podiplomske izdelke svojih študentov. Prepogosto pa zato, ker sem za to, predvsem zaradi omenjenih enostavnih orodij, ki sem jih za preverjanje uporabljal, izgubljal ogromno časa. In to časa, ki bi ga lahko precej bolj ustvarjalno porabljal, npr. v raziskavah ali v pripravah učnih materialov. Rezultati so žal upravičenost mojega napora opravičevali, več kot polovico pregledanih tekstov, predvsem v segmentu seminarskih nalog, je bilo v večji ali manjši meri mogoče opredeliti kot plagiiran, torej kot goljufiv material. Tekste, za katere sem zahteval, da mi jih študenti pošiljajo v elektronski obliki, sem preverjal s pogostejšimi spletnimi iskalniki in prevajalniki. Ker ta orodja poznate, si lahko predstavljate, da so za namen odkrivanja plagiatov zelo časovno potratna. Zaradi zaskrbljujočega obsega in tudi zaradi sicer formalno dorečenega, a v šolski praksi nesankcioniranega ukrepanja sem, seveda omejeno na postopke pri ocenjevanju seminarskih nalog, ob ugotovitvi prestopka sicer študentu nalogo zavrnil, skušal pridobiti pojasnilo za ravnanje, nato pa sem se zadovoljil s ponovitvijo naložene naloge. Zanimiva je bila običajna oblika zagovora, skoraj po pravilu so namreč študenti trdili, da niso vedeli, da avtorskih tekstov ne smejo uporabljati na tak način. Da jim nikoli ni bilo povedano, kako in kdaj lahko dobesedno navajajo dele avtorskih tekstov in kako naj sicer povzemajo osvojeno znanje in kako naj ga označijo v svoji nalogi. Tega jim seveda nisem verjel, zlasti, ker sem jih v začetku šolskega leta redno opozoril na to »skušnjavo« pa tudi vedel sem, da pri predmetih, ki jih seznanjajo z učno informatiko, ta problem obdelajo. Druga stvar pa je, ali so ta sporočila osvojili in ali so se kdajkoli sploh zavedli in se zamislili nad etično spornostjo svojega ravnanja. Najpogostejši spremljajoč odgovor pa je tudi bil, da drugi učitelji, torej moji kolegi, ne ugotavljajo omenjenega prestopka in to je študente pravzaprav ohranjalo v varnem prepričanju, da način, ki ga ubirajo, ni problematičen.

Zdaj bi seveda lahko pričel z razpravo o tem, kakšen naj bi bil koristen in korekten pregon tega pojava. Začeti bi moral najbrž že z obsodbo lastnega nedoslednega in pravno spornega ravnanja ko sem kljub vedenju o formalni obliki sankcij tega disciplinskega prestopa v univerzitetnem pravilniku ubiral mehkejšo pot njegovega izkoreninjanja. V svoje opravičilo naj povem, da sem v strokovnih telesih svoje učne ustanove nekajkrat opozoril na ta problem in pozival k celovitemu in poenotenemu ukrepanju. Pravno sicer nesporno določilo kršitve, če se ta skoraj brez izjeme tolerira, praktično onemogoča uveljavitev pregona posamezniku, ki bi to hotel storiti. Zlasti v časih, ko se zaradi težkega finančnega položaja visokošolskih ustanov nekatere borijo za vsakega vpisanega študenta. Da bi se nek ukrep uveljavil, mora imeti svojo prakso, to pa pomeni, da vsaj večina učiteljev preneha tolerirati kršitev in da se uveljavi transparenten postopek pregona začenši s presojo teže kršitve in določitvijo oblike kazni. V ZDA je npr. zadeva večinoma enoznačno uveljavljena, za lažje kršitve iz tega naslova sledi lahko prekinitev študija za določen čas, za hujše oblike pa celo trajna izključitev iz šole.

Ali je poleg omenjenega razloga kritičnega finančnega položaja šolskih ustanov še kakšen drug razlog za težave pri uveljavljanju sankcij. Najprej ker gornji razlog sploh ni dovolj tehten, da bi ga kar sprejeli. Z uveljavitvijo sankcij bi se študenti hitro prilagodili strožjemu režimu, tako kot so se zdaj sedanjemu zaradi odsotnosti ukrepanja. Drug, najbrž pomembnejši razlog pa je potrebna angažiranost učiteljev, da zagotovijo odkrivanje plagiarizma. Tu smo seveda hitro v novih težavah. Sam sem bil soočen s problemom v obdobju svoje kariere, ko sem bil pod precej manjšim pritiskom časovnih škarij, kot so bili mlajši kolegi, ki so morali veliko več časa vlagati v aktivnosti, ki so pogoj za karierno napredovanje. Zato jim je seveda časa zmanjkalo za nekatera opravila, ki jih prinaša učni proces. Pomoči, ki bi jim to delo olajšala pa žal nimajo. Številčno razmerje med študenti in učitelji, ki je pri nas izrazito neugodno, če ga primerjamo s številkami drugje po Evropi in preskromno število mladih sodelavcev - asistentov sta npr. dva kadrovska razloga. Tehnični razlogi pa so naslednja ovira. Če sem že prej omenil ameriško prakso, naj povem, da imajo ameriški učitelji na voljo računalniški program Turnitin for Admissions , ki jim ob minimalnem naporu odkriva goljufanje o katerem govorimo. Program je del obsežnejšega programskega paketa Turnitin, ki je namenjen tudi preganjanju vsakršnega plagiarizma z raziskovalni sferi, tudi kraji raziskovalnih idej in avtorskih vsebin.

Bloger in učni informatik Dawson, ki govori o omenjenem programskem paketu, navaja zanimive podatke o obsegu plagiiranja v ameriški šolski praksi. Iz izkušenj uporabe Turnitina naj bi v 36% ugotovili »pomembno skladnost teksta«, ko obvelja dokaz plagiiranja. In če to ugotavljajo v okolju, ki, kot sem omenil že prej, strogo sankcionira to kršitev, potem nam mora biti jasno, da je stanje pri nas samo slabše.

“Zeleno kmetovanje”

Tako zagovorniki kot skeptiki, ko gre za t.i. biološko in vse druge oblike “zelenega” kmetovanja, bodo brez dvoma z zanimanjem prebrali članek v reviji Slate o tem kakšen je vpliv prireje kokošjih jajc na okolje, tudi kadar gre za primerjavo z  drugimi oblikami proizvodnje živil živalskega izvora. Članek opozori tudi na ev. konfliktnost ukinjanja baterijske reje kokoši v prid uveljavljanja talne reje, ko ocenjujemo nekatere okoljske vplive.     

Revolucionirati izobrazbo

Ne samo da je ekspert kreativnosti Sir Ken Robinson zanimiv pripovedovalec zaradi briljance v njegovo TED predavanje primešanega anglosaškega humorja, bolj kot to mu velja prisluhniti zaradi njegovega predloga, da ni dovolj prepustiti izobraževanja evoluciji, ampak je treba doseči njegovo revolucionarno preoblikovanje. Če parafraziram nek njegove stavek, da je “…človeška družba odvisna od pestrosti talentov in ne od poenotenja sposobnosti…” je to gotovo misel, nad katero se velja zamisliti in takšnih prebliskov je v njegovem predavanju obilo. Vredno mu je prisluhniti in brez dvoma boste nato že tako prevzeti, da boste željno prisluhnili tudi njegovemu predavanju izpred štirih let, v katerem trdi, da danes uveljavljeno izobraževanje ubija kreativnost. Pa to ni edino sporočilo, ki ga prepušča našemu razmisleku.

Še o študentskem zavračanju zakona o malem delu

Na blogu Epiphany sem prebral zanimiv prispevek o tem, kako lahko študent gleda na zakon o malem delu in njegovem zavračanju v študentski populaciji tudi drugače. Res osvežujoče in predvsem razmisleka vredno.

Ne morem pa se znebiti občutka, da se je vlada tega vročega kostanja lotila napačno že v izhodišču. Namreč, da ni najprej poiskala  ustrezne formule za štipendijsko in kreditno politiko v visokem šolstvu. Zdaj namreč nastaja občutek, da so trenutno obljubljene rešitve za zagotavljanje študijskih sredstev za tiste, ki jih nimajo, zgolj zasilni izhod skozi katerega se skušajo izogniti študentskim demonstracijam.   

Prispevek goveda za proizvodnjo mleka k toplogrednim plinskim izpustom

Potem ko so v preteklih letih nekatere študije o obremenitvi atmosfere s toplogrednimi plini, ki naj bi izvirali iz globalne reje  goveda za proizvodnjo mleka, navajale osupljive številke, imamo zdaj pred sabo študijo FAO “Greenhouse gas emissions from the dairy sector”, ki kot kaže, podatke umešča v nekoliko realnejši okvir.  V prevodu povzemam del kratkega izvlečka te študije na FAO spletni strani Media Center z naslovom “New FAO report assesses dairy greenhouse gas emissions”, celotno študijo pa najdete kot povezavo do .pdf dokumenta v istem izvlečku:

”Sektor proizvodnje mleka prispeva okoli 4% h globalnim antropogenim izpustom toplogrednih plinov (GAITGP) ugotavlja novo FAO poročilo. Ta številka zajema tako emisije iz proizvodnje, predelave in transporta mlečnih proizvodov kot tudi emisije povezane s proizvodnjo mesa od živali, ki izvirajo iz čred goveda, namenjenega za proizvodnjo mleka. 

Če upoštevamo samo proizvodnjo, predelavo in transport mleka in izključimo proizvodnjo mesa, prispeva zgolj ta sektor 2,7% h GAITGP. 

V letu 2007 je iz proizvodnje mleka izpuščenih  1.969 milijonov ton ekvivalentov ogljikovega dioksida (CO2), od tega pripada 1.328 milijonov ton proizvodnji mleka, 151 milijonov ton proizvodnji mesa zaklanega goveda iz proizvodnje mleka in 490 milijonov ton teletom, ki so bila na mlečnih kmetijah rejena za meso.

Ekvivalent CO2 izpusta emisije je standardna mera za primerjavo različnih izvorov GAITGP. Globalno poprečje izpustov na kilogram mleka in mlečnih izdelkov ocenjujejo z 2,4 kg CO2 ekvivalenta.

Pri tem prispeva k emisijam GAITGP največji del metan; okoli  52%  emisij, tako v razvitih, kot v deželah v razvoju. Dušikovi oksidi prispevajo 27% v razvitih deželah in  38% v deželah v razvoju. Sam CO2 ima večji delež v razvitem svetu (21 procentov), in manjšega v deželah v razvoju (10 procentov).”

Spomin na Charlesa Darwina

Pred 128 leti je na današnji dan (19. 04. 1882) umrl utemeljitelj evolucijskega nauka, s polnim imenom Charles Robert Darwin. Lani smo se spominjali 200. obletnice njegovega rojstva. Njegove teze niso v temelju spremenile le naravoslovja, ampak so pomembno sooblikovale vso kasnejšo človekovo znanstveno misel.

Bloger Sandwalk je to označil na poseben način.

Spomin na Alberta Einsteina

Na današnji dan (18. 04.) je pred 55 leti (leta 1955) v Princetonu (New Jersey, ZDA) umrl Albert Einstein.

iPad v razredu

Novega Apple-ovega tabličnega računalnika iPad-a najbrž še nekaj časa ne bo na voljo pri nas. Da pa se bomo lažje pripravili na njegov prihod velja spremljati odzive v državah, kjer je že v prodaji. Zanimivi so npr. odmevi na njegovo morebitno rabo pri pouku. Chris Dawson je na svojem blogu povabil šolskega ravnatelja Matthew E. Richa, da naniza nekaj idej, kje vse se ponujajo priložnost za šolsko rabo iPada. Vredno branja!   

Symphony of Science

Ob tej pesmi vstanem in se nato ponižno priklonim.

O odprti znanosti

Tale razmislek se mi po glavi kotali že kar nekaj časa. Doslej se mu nisem posvetil s poglobljenim pregledom dostopnih informacij in vendar sem se odločil nekaj o tem zapisati, morda izzovem koga, ki o tem več ve pa bo morda stekla razprava iz katere bomo vsi pridobili. Nanizal bom nekaj poudarkov o katerih bi najbrž veljalo poklepetati, razlog morebitne ponesrečene izbire je seveda zgolj moje premajhno poznavanje področja. 

V svetu vse več tal dobiva gibanje odprte znanosti (»open science«, »open research«, »web-enabled scientific research«. »computer assisted research«…). Najpreprostejša oblika odprte znanosti je npr. že »državljanska znanost« - »citizen science«, rešitev, ko z zbiranjem podatkov, zlasti v naravoslovnih in družboslovnih raziskavah, s pomočjo večjega števila opazovalcev lahko povečamo izplen oz. povečamo verodostojnost opazovanj. V skupine se povezujejo neprofesionalni sodelavci, pri čemer je zlasti koristna ljubiteljska srenja sicer laičnih, a visoko motiviranih sodelavcev (glej tudi blog Citizensci).

Če se preselimo na nekoliko bolj razburljivo področje odprte znanosti, namreč na polje t.i. sodelovalnega raziskovanja (»collaborative research/science«) nam lahko kot zanimiv primer služi izkoriščanje podatkovne baze analiznih podatkov, ki so bili zbrani v določeni raziskavi okoli jasne in enkratne hipoteze, ko pa jih nato v nadaljevanju nekdo drug uporabi pri preverjanju drugačnega, lahko precej oddaljenega cilja raziskave oz. drugačne, nove hipoteze. Današnji eksperimentalni protokoli raziskav npr. v naravoslovju, kjer se uporabljajo večparametrski robotizirani analizni sklopi ustvarjajo velikanske podatkovne nabore, ki so v končni obdelavi pogosto uporabljeni le delno. Značilen tak primer so baze genomskih podatkov pa tudi podatkovni nabori, ki jih oblikujejo vede, povezane v neologizmu različnih »omik« (»-omics«), npr. proteomika.

V okviru sodelovalnega raziskovanja je mogoče v določeni raziskavi zbrane podatke po presoji ob spremenjeni hipotezi, ki sledi zavračanju zaključkov, s katerimi so originalni avtorji zagovarjali svojo hipotezo, vendarle pridobiti nova spoznanja. Avtorstvo je v tem primeru seveda kombinirano, z udeležbo originalne skupine in skupine, ki je obdelavo dopolnila. Naslednji, nekoliko bolj drastičen primer, bi bilo sesutje hipoteze oz. zavrnitev zaključkov v določeni raziskavi ob predstavitvi neupoštevanih bibliografskih podatkov, pridobitvi novih in/ali dodatnih podatkov ali ob spremenjeni presoji podatkov in reinterpretaciji zaključkov.

Seveda je mogoče, prav tako v okviru sodelovalne raziskave, zgolj dopolniti ali utrditi hipotezo originalnih avtorjev z novimi podatki ali dodatnimi zaključki k originalnim podatkom. Velikokrat bi s tem odpadlo mučno in pogosto neproduktivno zavračanje originalne raziskave v postopku vrstniškega ocenjevanja (peer review), saj bi v novi verziji prišlo do povezovanje konceptov primarnega avtorja in njegovega(ih) ocenjevalca(ev). V takem primeru pa je treba seveda posebno pozorno posvetiti možnosti zlorabe ocenjevanja ob morebitnem izsiljevanju originalnih avtorjev s strani ocenjevalca. Tako sodelovalno raziskovanje bi bilo izraziteje stimulirano z večjo uporabo t.i. odprtega vrstniškega ocenjevanja (»open peer review«), ki bi pritegnilo k presoji večje število sodelujočih. Ob različnih preskusih tega koncepta mi je zlasti zanimiv način kot ga goji blogerska skupnost ScienceBlogs, v okviru katere je nastal koncept ResearchBlogging.

Ni običaj, da bi v resnih revijah objavljali rezultate z negativnim izidom, kar je pravzaprav škoda. V empiricizmu velja teza, da je tudi negativen rezultat upoštevanja vreden, saj nas lahko napoti na spremenjeno pot iskanja ali pa sproži povsem novo misel oz. idejo. Torej negativen rezultat sodi v paleto dogodkov, iz katerih znanost napreduje. Najprej je seveda treba presoditi ozadje negativnega rezultata. Ta ni nujno posledica napačne hipoteze, ampak npr. napačne izbire metod ali njihove neustrezne izvedbe. Šele nato sledi presoja morebitne napačne interpretacije rezultatov in končno zavračanje zastavljene predpostavke in poskus njenega spreminjanja na poti do pričakovanega izida. Po pravilu negativen rezultat najprej vzpodbudi k iskanju razlogov zanj že avtorja, kljub temu pa količina neobjavljenih rezultatov raziskav zaradi nepričakovanega izida po predvidevanjih presega osupljivih 95%. Neuspešnost avtorjev pri razkrivanju razlogov za neuspeh je gotovo del odgovora za tako skromen izplen. Lahko pričakujemo, da bi se povečala učinkovitost raziskovalnega vložka s predstavljanjem tudi negativnih rezultatov vrstniški srenji.

Če bi v prijaznem okolju javno dostopnih baz z dogovorjenim, torej standardiziranim zapisom in znanimi pogoji njihove uporabe (pod splošno avtorsko pravico, po izbrani CC licenci ali z odprtim dostopom) take podatke ponudili v široko rabo bi s tem lahko mnogotero povečali racionalnost raziskovalnega dela. Priznati je treba, da je danes velikokrat to že realizirano. Poseben vidik tega tipa raziskav so tiste, ki izkoriščajo javno nastajajoče podatkovne baze, katerih primarni cilj ni raziskovanje ampak evalvacija določenih trendov javnega pomena. Kot značilen primer lahko navedemo podatke nacionalnih statističnih uradov, ki so že danes zelo koristno orodje najrazličnejših raziskav, zlasti v družboslovju. Najbrž je res, da bi v posebnih primerih z drobnim preoblikovanje algoritma zajemanja podatkov lahko povečali vrednost teh podatkov za raziskovalne namene pa tega ne izkoristimo vedno dovolj.

Koristen pripomoček v podporo odprtega raziskovanja so različne baze raziskovalnih protokolov (primer OpenWetWare), ki na eni strani s poenotenjem metodologij zagotovijo učinkovitejšo primerjavo raziskovalnih rezultatov, na drugi strani pa omogočijo njihovo lažjo prenosljivost v sodelovalno raziskovanje. Podobno koristno ponudbo orodij za sodelovalno raziskovanje predstavlja ustvarjanje baz podatkov, kar pogosto srečamo v kontekstu sintagme »computer assisted research«.

Aktualnost odprtega dostopa v znanosti je potrebno učinkovito podpreti z zavestnim širjenjem sodelovalnega prostora. Brez dvoma je v EU temu izrazito naklonjeno povezovanje v skupnem evropskem raziskovalnem prostoru (ERA), kar je npr. izraženo z »izgradnjo hitre trans-evropske podatkovno komunikacijske mreže, ki bi vključevala vse raziskovalne institucije in končno ves izobraževalni proces«. Da, in prav to slednje je dodatnega, če ne celo poglavitnega pomena: sočasnost povezovanja v izobraževalnem procesu, čemur je končno namenjena tudi bolonjska reformna platforma in koncept Evropskega visokošolskega prostora (EHEA). Ne glede na občasne kritične glasove o smiselnosti bolonjskega procesa, ki pa so bolj kot zavoljo neustreznosti izzvani z nedosledno in nedomišljeno implementacijo v nekaterih okoljih, je reformni proces evropskega visokošolskega izobraževanja treba nadaljevati v usklajenem povezovanju EHEA in ERA.

Zelo pomembno vlogo v vseh oblikah sodelovalnega raziskovanja ima že omenjeni dogovor o oblikah dostopnosti rezultatov v luči varovanja intelektualne lastnine. Prav s tem namenom se je ob dozorevanju iniciative Creative Commons kasneje oblikovala iniciativa Science Commons. In prav je, da v isti sapi, kot izrazito podporo raziskovanju in s tem seveda sodelovalnemu raziskovanju, omenimo tudi dostopnost do objavljenega znanja, v iniciativi t.i. odpreta dostopa (Open Access) . Razrešitev odprtih vprašanj v segmentu korektne zaščite intelektualne lastnine bo brez dvoma dodatno podprla koncept odprte znanosti.

Interaktivne učne table

V učni pokrajini se že kar nekaj časa najavlja naslednji premik v smeri IKT podprtosti učnega procesa, to so interaktivne table (IT), imenovane tudi elektronske table (angl.: interactive blackboard/whiteboard). Po napovedih strokovnjakov naj bi kmalu v razvitem svetu že vsaka peta tabla v učilnicah bila interaktivna. No, kaj pravzaprav je interaktivna tabla; to je povečan računalniški zaslon, ki pa je računalniško podprt tako, da je upravljanje z grafično vsebino na tabli omogočeno z dotikom. Vsi ki imate telefone na zaslonski dotik ("touch screen") občutek že poznate, le da se zadeva preseli na razsežnost učilniške table. Res pa je, da je danes na voljo že kar nekaj različic te opreme, od enostavnejše, pri kateri je računalniška podprtost dela zagotovljena že tudi na navadni beli tabli, preko avtonomnih elektronskih tabel brez zunanje podpore, pa seveda vse do takih, ki so povezane s projektorjem in računalnikom na hišne mreže.

Seveda se vsak razmislek o uvedbi te tehnologije prične z vprašanjem o ceni opreme. Enostavnejše IT je mogoče dobiti že za manj kot 1.000 €, nekoliko naprednejše pa v obsegu mnogokratnikov do 3 ali 5. Čas recesije seveda ni naklonjen investicijam, vendar prinaša tudi nek drug vidik presoje; prodajalci so namreč tudi v zadregi s plasmajem svoje ponudbe in so v večji meri pripravljeni oddajati opremo v preskus.

Kdor ima lastne izkušnje z uporabo IT bo seveda dobrodošel kot komentator. Prav tako pa tudi z nasvetom, kje je mogoče pričakovati najboljši nakup.

Britanci bodo protestirali proti homeopatiji

Jutri ob 10:23 dopoldan bodo britanski nasprotniki homeopatije pred podružnicami trgovske verige Boots protestirali proti homeopatiji. Javni nastop organizira združenje Merseyside Skeptics Society v večjih britanskih mestih, skeptiki pa bodo kazali svoj nestrinjanje s prodajo homeopatskih zdravil tako bodo zaužili celotne vsebine stekleničk z zdravili in tako prikazali, da ne gre za drugega kot za sladkorne pilule. Akcija 10:23, kot se bo poimenovala, naj bi bila aluzija na Avogadrovo konstanto, s katerim predstavljamo število delcev v molu snovi. Homeopatija  namreč temelji na zdravljenju z razredčenimi učinkovinami, ki pa so v zdravilu lahko razredčene do te mere, da je vprašljiva njihova prisotnost.

Srečno 2010!

Vsem bralkam in bralcem bloga želim veliko dobrega v novem letu, predvsem pa naj vas ne izda zdravje!