Sunday, December 2, 2012

Abstinenca

Težave z očmi me silijo v začasno spletno abstinenco. Bralci: vrnem se!

Friday, September 7, 2012

Kako pomagati prodoru kombiniranega učenja?

Živahen prodor kombiniranega učenja (angl. blended learning) v ameriško srednjo in visoko šolstvo, je opozorilni znak tudi za naš učni prostor; brez dvoma dober opozorilni znak. V kombiniranem pouku (KP) je študent soočen s kombinacijo frontalnega in/ali individualnega ter spletno posredovanega znanja. V želji po učinkovitejšem in vendarle zato ne dražjem šolskem sistemu bi uvajanje KP bila poskusa vredna priložnost za naše visoko šolstvo (VŠ). Pogostim kritikam današnje VŠ realnosti s strani izvajalcev se pridružuje nezadovoljstvo uporabnikov; to, da vpleteni skupini iščeta vzroke v različnih razlogih, ta trenutek ni najpomembnejše. Boljši rezultati, ki jih napovedujejo izkušnje z KP v okoljih, kjer ga že nekaj časa izvajajo, bodo razblinili  morebitne pomisleke in nesoglasja. 

Soočenje s KP ne pomeni samo poguma za učitelje, pomeni tudi razumevanje financerja; vsekakor bi tankočutnost do socialne varnosti učiteljev zagotavljala večjo pripravljenost za njihov dodaten angažma, ki bo seveda potreben za osvajanje novih veščin in rešitev, ki jih zahteva KP. Napovedano krčenje javnih sredstev za VŠ vsekakor ne more biti v podporo novim nalogam.

Thursday, September 6, 2012

Gozdarji povejte… je to priložnost za nas?

Pravkaršnji članek v New Scientistu Why wood pulp is world's new wonder material proglaša lesno celulozo kot nov, “vroč”, “čudežni” material. Nanokristalinična celuloza (NCC), pridobljena z obdelavo lesne biomase, naj bi predstavljala surovino za vrsto novih, presenetljivih materialov. Ob našem nedvomnem gozdnem bogastvu se sprašujem oz. bolje, sprašujem gozdarsko in lesarsko stroko, kako lahko ta resurs izkoristimo v novih, v članku nakazanih smereh in v kolikšnem času lahko osvojimo nove predelovalne tehnologije. 

Thursday, August 23, 2012

Open Science “po naše”?

Izbral sem samo nekaj od sintagem, ki jih najdemo za relativno novo področje znanstvenega sodelovanja:  Community-based Participatory Science, Participatory Action Research, Open Science, Street Science, Community Science, Crowdsourcing, Citizen science, Crowd-sourced science, DIY research, Volunteer monitoring, Community participatory action research (primeri so <tukaj in >tukaj) in se zopet zalotil ob misli, kako to povedati v slovenščini. Res, da smo že srečali različne, bolj ali manj posrečene poskuse slovenjenja za “crowdsourcing”  (množicanje, množičenje, množično izvajanje, množično zunanje izvajanje, množično zunanje izvajanje, moč množic, javno reševanje problemov, potrošnik kot producent…), ki bi jih bilo morda mogoče prirediti za našo rabo, vendar  konkretno in nedvomno perspektivno izražanje radovednosti, ki ga najbolje izraža naslov zapisa, bi si morda zaslužilo lasten in enkraten pojem v našem jeziku. Kakšen predlog?

Thursday, August 16, 2012

Manifest povezovalnega učenja

Pri ustvarjanju koncepta povezovalnega učenja  (PU) srečamo tudi korak Manifesta povezovalnega učenja. PU, ki na določen način išče svoje korenine, podobno kot nekatere druge pobude v konstruktivistični učni teoriji, zlasti v njeni veji, konstrukcionističnem učenju,  je močno vplivano s premiki, ki jih v izobraževanje prinašajo nove tehnologije: zlasti splet s svojimi orodji družbenega mreženja. Zagovorniki PU iščejo poti za široko obveščanje in angažiranje uporabnikov, eden od korakov je tudi Manifest in zato vabijo k njegovemu oblikovanju.   

Tuesday, July 24, 2012

Podpišite peticijo Antibiotic Action

Pridružite se globalni akciji Antibiotic Action in podpišite peticijo. Vsi vemo kakšen pomen imajo antibiotiki v medicini, vemo pa tudi, da s sedanjim naborom antibiotikov počasi izgubljamo bitko s patogenimi mikroorganizmi. Pomembno je, da s pravilno uporabo antibiotikov kar se da zmanjšamo tveganja z razširjanjem odpornosti mikroorganizmov proti antibiotikom in da pozovemo k izrazitemu povečanju raziskovalnih sredstev za iskanje novih protimikrobnih učinkovin. 

Tuesday, July 17, 2012

Gremo se učit na splet…

Ko začno tudi odmevni mediji (npr. New York Times ) uporabljati besedne zveze kot je »seizmični premik« v povezavi z visokošolskim izobraževanjem, gotovo velja prisluhniti. In prisluhniti morajo tako srenji tistih, ki poučujejo in tistih, ki se učijo kot država, ki ji je izobraževanje ena ključnih nalog.

Družba Coursera, ki je izšla iz učiteljskih kadrov univerze Stanford, najavlja, da bo jeseni ponudila okoli 100 novih, spletno temelječih programov MOOC – vsebin odprtega učenja in da se projektu pridružuje 12 velikih raziskovalnih univerz. Doslej in z dosedanjimi partnerji na univerzah Michigan, Princeton, Stanford in Pennsylvania je Coursera že imela v 43 programov vključenih 680.000 študentov. Zdaj se kot nove sodelujoče ustanove pridružujejo: CALTEC (California Institute of Technology), univerza Duke, GeorgiaTech (Georgia Institute of Technology), univerze Johns Hopkins, Rice, UCSF (Univerza California iz San Francisca) pa univerze Illinois (Urbana-Champaign), Washington in Virginia. Najavljeni so tudi partnerji zunaj ZDA: škotska univerza Edinburgh, kanadska univerza iz Toronta in švicarska tehnična univerza EPF Lausanne.

Ob tem, da bodo učitelji na sodelujočih univerzah uporabljali napredne spletne učne aplikacije, ki jih ponuja okolje MOOC, nekatere univerze že najavljajo, da bodo za opravljene vsebine iz Coursere priznavale tudi kredite v svojih študijskih programih (npr. univerza Washington). Da se na obale zgrinja pravo valovanje podobnih iniciativ nakazujejo konkurenčni programi, ki so sicer podprti z manjšimi sredstvi, vendar jih krasijo prav tako zveneča imena sodelujočih ustanov in učiteljev. To so npr. programi: edX, ki nastaja v navezi univerz Harvard in MIT (Massachusetts Institute of Technology), Udacity, ki ga uveljavlja profesor Thrun prav tako iz univerze Stanford in 2Tor, v katerega se povezujejo nekatere družboslovne univerze. In seveda omeniti je treba že močno uveljavljeno iniciativo Khan Academy. Pravzaprav nič čudnega, če vemo, da so varčevalni ukrepi, ki so zajeli ameriški visokošolski izobraževalni sistem, prisilili univerze v intenzivno iskanje »notranjih« rezerv in v ihto tržnega obnašanja. Seveda nove iniciative zahtevajo nova sredstva, ki ta trenutek še prihajajo večinoma iz sponzorskih virov, jih bo pa treba že jutri pokriti iz ustvarjenega prihodka. Ni odveč omeniti, da so ponujene tehnološke rešitve kot je npr. MOOC še v preskusnem obdobju in da bodo za dokončno funkcionalnost zahtevale tako prilagoditve v tehnologiji kot tudi v kadrovski usposobljenosti izvajalcev. Množico predavateljev zamenjujejo karizmatični posamezniki, vodenje študijskega procesa na dislociranih enotah pa prevzemajo “učitelji”, “koordinatorji”, “tutorji”, “trenerji”, kakorkoli že bodo poimenovali one, ki bodo, kot v primeru obrnjene učilnice, organizirali pouk v okolju zidanih (»brick and mortar«) ustanov.

Seveda se pred nove programe postavlja kopica vprašanj, npr. kakšna je (bo) sploh uspešnost spletnega pouka, kakšna bo stroškovna prihodnost takega pouka, ki trenutno temelji na brezplačni dostopnosti učnih vsebin, kakšen bo koncept ocenjevanja pridobljenega znanja in ne nazadnje, kako rešiti ev. problem goljufanja pri preverjanju znanja.

Naj zaključim s priljubljeno železničarsko prispodobo: vlak je na peronu, prometnik se že pripravlja da dvigne znak za odhod in odločiti se bo treba, ali bomo vstopili.

Saturday, June 9, 2012

Maturanti mariborske Klasične gimnazije 1961/62

Danes smo se ob petdeseti obletnici mature v Mariboru srečali sošolke in sošolci, ki smo se v šolskem letu 1954/55 vpisali na takratno Klasično gimnazijo na Mladinski ulici 9 v Mariboru. V tej zgradbi smo opravili štiri razrede nižje gimnazije, in prav tam smo v šol. letu 1958/59, ko so ukinili nižjo gimnazijo, šolanje nadaljevali znova v prvem, takrat v 1. b razredu. Nato pa so po ukinitvi Klasične gimnazije klasične oddelke razdelili po treh srednjih šolah in nas je v jeseni leta 1959 doletela preselitev na 2. gimnazijo, kjer smo klasični program nadaljevali v 2. f. razredu in v šolskem letu 1961/62 maturirali. S šol. letom 1964/65 so nato maturirali še zadnji letniki po osemletnem študijskem programu humanistične šole.
Ob tokratnem srečanju smo obiskali 2. gimnazijo v Mariboru, ki nam jo je namestnica ravnatelja prijazno razkazala. V razredu, kjer smo pričakali maturo, smo nostalgično posedli v klopi in si priklicali takratno vzdušje,vmes pa obudili tudi kak oddaljen spomin:

Posneli smo tudi skupinsko fotografijo pred stavbo šole, nato pa enako storili še pred stavbo “izvirne” NAŠE gimnazije na Mladinski:
 

Dan smo zaključili na za nas že skoraj standardni lokaciji, v restavraciji Pri treh ribnikih:


Sošolci so za uvod pripravili ganljiv foto kolaž iz osmih let našega sobivanja. Sledil je nagovor v latinskem jeziku (vendar tega, preden ga ne dobi v roke kvalificiran lektor, še ne upam objaviti, da bi ne prizadel tistih, ki so latinščine res vešči). V prevodu pa je nagovor bil tak:
Drage sošolke, dragi sošolci!
Minilo je 58 let, kar smo se prvič srečali in sklenili zavezo za življenje, da bomo prijatelji v dobrem in slabem, da bomo spremljali usodo vsakega od nas in se veselili skupnih uspehov, spodbujali drug drugega v težavah in da bomo skupaj žalostni, ko nas bo preskušala usoda. In mineva 50 let, kar smo končali razburljivo in bujno obdobje zorenja in izobraževanja na naši Klasični gimnaziji. Pravzaprav smo šele kasneje spoznali, kakšna sreča nam je bila odmerjena, da smo lahko doživeli to našo šolo, da smo imeli najboljše učitelje in da smo imeli drug drugega. To je bila popotnica, za katero je potreben čas, da jo razumeš; še  več kot to, to je bila dediščina, ki je ne uživamo zgolj sami, ampak smo jo lahko kasneje delili s svojimi partnerji in smo preko vzgoje svojih otrok dragocenost klasične misli, prepričan sem, prenesli tudi nanje. Ker nekoč beseda elita ni bila družbeno zaželena, nam je to ohranjalo osebno skromnost, istočasno pa smo vendarle doživeli in smeli uživati vrh izobraževalnega dometa, ki nas je plemenitil, nam olajšal nadaljnje izobraževanje in nam v okoljih, kjer smo se kasneje zaposlili zagotavljal spoštovanje, neredko občudovanje, včasih pa tudi zavist. Ta slednja, nesrečna lastnost človeka je postala nekoliko kasneje usodna za prihajajoče generacije mladih, ki so jim to šolo vzeli in jim je bila vrnjena šele precej kasneje. Vmes pa je nastajala škoda, ki je ni mogoče izmeriti in se je najbrž povzročitelji niso povsem zavedali, jo pa brez dvoma lahko razume vsak od nas. Takrat ko prepoznava svojo jezikovno okretnost v maternem jeziku, za katero se moramo zahvaliti učiteljem, kot so bili prof. Glazerjeva ali prof. Gaborovičeva; ko zlahka premagujemo jezikovne zadrege v številnih drugih jezikih, čemur so napravili temelje učitelji kot so bili prof. Hrastnikova, prof. Štavbar, prof. Kolar; ko se lahko predajamo umetniškim užitkom, za katere je marsikdo, ki ni doživel prof. Kosa, prikrajšan; ko nam je lažje razumeti  svet in dogajanje v njem zaradi zgodovinarjev in geografov  kot so bil prof. Koropec, prof. Ževart, prof. Belec, prof. Muzlovič; ko smo kljub neciljanosti klasičnega programa vendarle tudi kasnejši naravoslovci odnesli potrebne odmerke evolucijskega nauka, matematične logike in filozofske senzibilnosti, ki so nam jih posredovali učitelji kot prof. Gaspari, prof. Bezjak in prof. Kac.

Vse to je zasluga naše šole, naše Klasične gimnazije, zato ponovimo želje za njeno trajno dobro: naj živi, naj raste, naj cveti!
In predlagam, da zapojemo našo in ne zgolj našo, ampak pesem vsake mladosti: Gaudeamus igitur.
Zdaj pa predlagam še, da vstanemo za minuto  v spomin tistih, ki smo ju imeli radi in ki ju ni več med nami, v spomin Filipa in Rolfa.
(Zahvala za fotografije gre g. Jožetu Pristovniku.)

Dodatek 17. oktober 2012
Kot sem obljubil ob izidu gornjega zapisa, zdaj dodajam tudi latinsko verzijo nagovora, ki mi ga je ljubeznivo in prizadevno popravila sošolka, prof. latinskega jezika Marija Lešnik Kosi, za kar se ji iz srca zahvaljujem:
Carae condiscipulae, cari condiscipuli,
iam annus quinquagesimus octavus (LVIII) est, cum post nostrum primum congressum pactum conclusimus amici et sodales ut in bonum et in malum erimus, fortunam uniuscuiusque inter nobis comitabimur et eventis alteris gaudebimus, nos in difficultate adhortabimur et simul nos tristi erimus quocumque fatum nos experietur. Et quinquaginta (L) annis elapsis hodie venit, cum tempus excitans maturatione et educatione in nostra alma mater classica perfectum erat. Re vera, hoc multo post percepimus, quam felices in schola nostra fuimus, magistros optimos et unumquemque aliium habebamus. Hoc viaticum fuit, tempus hoc intellegere eget, magis, quam ipsa hereditas erat, quod non solum nos, sed uti communicare cum sociis nostris, et tradere liberis nostris opiniones pretiosas in classicis potuimus. Quia verbum homo illustris in eo tempore socialiter commodum non erat, hoc nostram modestiam personalem tenere poterat, in eodem tempore nos tamen experti disciplinae eramus et frui qualitatem superiorem poteramus, quae nobis pretiosa fiebat et faciliorem amplius futuram educationem nobis fecit et in circulis ubi post eruditionem industrii eramus nobis respectum tribuit, saepe admirationem, aliquando invidiam. Iste infelix proprium hominis, esse fatalem pro discipulis adventuris scholae deprivatis se apparet et quod eis multo post rediit. Interim mala nascunt, quod metiri non potest et obscura in eis erant, qui ea fecerunt, tamen perceptum ab unoquoque inter nobis est. Illo tempore cum agilitas linguistica in nostra lingua paterna occurrit, quod magistris gratias habemus, vel magistra Glazer vel magistra Gaborovič; etiam cum facilitate superare confusionem linguisticam in multis linguis extrariis cedebamus, quod magistra Hrastnik, magister Štavbar, magister Kolar fudiverant; et si fruituri artem sumus, quod ei deminuti sunt, qui magistrum Kos non cognoverant; si melius mundum et eius res intellegimus, magistri historiae et geographiae sicut magistri Koropec, Belec, Ževart et Muzlovič meritum habent; quia schola classica in artibus naturalibus commodissima non est, tamen futuri eruditi scientiae naturalis cognitiones sufficientes abstulimus de theoria evolutionis, logica mathematica et sensu philosophico quae nobis magistri Gaspari, Bezjak atque Kac providerunt.

Hoc omne meritum scholae, scholae nostrae in classicis est et perpetuam gratiam exclamamus: vivat, crescat, floreat!
Et nunc cantare propono, non solum nostrae, sed carmen adolescentiae uniuscuiusque Gaudeamus igitur.
Rem autem nobis fero, ut statim surgamus pro memoria eorum, quos diligebamus atque diligimus, et qui, mortui, hic cum nobis non sunt: Philipus et Rolphus.

Thursday, May 31, 2012

O bioloških študijskih programih

V zadnjem času sem na blogih že nekajkrat opozoril na spletišča, ki predstavljajo ali portale spletnih študijskih programov oz. učnih vsebin ali pa svetujejo povezave do njih ( >1  ; >2  ; >3 ; >4  ; >5  ) . Omenil sem v zadnjem času zelo aktualen način obrnjene učilnice (angl. “flipped classroom”) (  >tukaj  ) in pa tako imenovane tečaje MOOC ( >tukaj  ). Seveda to ni vse v široki paleti različnih možnosti spletnega ali kombiniranega klasičnega in spletnega pouka, ki ga danes srečujemo v svetu.

Pri izbiri primernega študijskega programa je seveda zelo pomembno, da kandidat vnaprej pridobi o njem nekaj osnovnih, a ključnih informacij. In temu je, konkretno za študij biologije, namenjen projekt v katerem v sodelovanju z nekaterimi ameriškimi univerzami pripravljajo spletišče Online Biology Degree,  ki bo brez dvoma zelo dobrodošel morebitnim kandidatom pri odločitvi o izbiri študija bioloških vsebin.

Thursday, May 3, 2012

Partnerstvo v online poučevanju

Univerza Harvard in Massachusetts Institute of Technology (MIT) sta z današnjo tiskovno konferenco najavila edX (izgovor: edeks), novo partnerstvo v interaktivnem online poučevanju. Obe ustanovi bosta svoje učne vsebine ponudili v prostem dostopu. Z novim načinom ponudbe učnih vsebin skušajo podpreti tako svoj klasični učni proces na kampusu in istočasno razviti učinkovito globalno online  učno okolje. Tudi posamezne  dele celotne online platforme s katerimi gradijo spletne učne predstavitve nameravajo s časom kot odprtokodne rešitve ponuditi brezplačno vsem, ki želijo na njih graditi svoje lastne učne vsebine.    

Saturday, April 28, 2012

Obrnjena učilnica

Naj s prejšnjo temo o OLPZ povežem današnjo, ko bom govoril od »obrnjeni učilnici«. Obeh zapisov ne povezuje zgolj skupna tehnološka osnova, ki jo nudi IKT, pomembnejša je konceptualna vezanost na podmeno, da se učitelj, razbremenjen utrujajočega izpraševanja, lahko učinkoviteje posveti študentom pri obravnavi nove snovi. Bom skušal s predstavitvijo metode podkrepiti svojo tezo. Najprej pa pojasnilo, zakaj v slovenščini  ime »obrnjena učilnica (angl. flipped classroom); mislim, da jo je prvi pri nas uporabil Tadej Stanič na svojem spletnem portalu eizobraževanje.net. Metodo so že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pričeli razvijati v ZDA  in uporabili so jo tako v osnovnih kot v srednjih šolah. Doživlja vse večjo popularnost in se seli seveda tudi v visokošolske programe. Predstavlja idejo, da učitelj snovi učencem ne predstavi najprej v predavanju, ampak jo ponudi v branje kot domačo nalogo in jo šele potem v razpravi z njimi do konca obdela. Od tod tudi naveza s spletno tehnologijo; ustrezno pripravljeno predavanje v video obliki učitelj odloži na splet in učenec ga uporabi časovno po svoji presoji, vsekakor pa do naslednje ure z učiteljem. Učitelj bo predavanje pripravil v določenem obsegu z lastno vsebino, npr. posnel bo npr. svoja dotedanja predavanja, za kar bo uporabil koristna računalniška orodja kombiniranih grafično tekstovnih prezentacij in video klipov (npr. SlideShare). To bo po potrebi, in to je vsekakor priporočljivo, kombiniral z različnimi že pripravljenimi učnimi vsebinami, ki so na voljo npr. na spletu, ali pa jih ima v svojem arhivu digitalnih vsebin. Primer spletno dostopnih vsebin so npr. predavanja, ki so na voljo kot t.i. odprte učne vsebine (angl. open course ware - OCW) npr. na portalu MIT . Odlične vsebine najdemo še na portalu Khan Academy  in pa na novem portalu TED Ed vsebin . Ko učenec vsebino doma pregleda, lahko pripravi vprašanja o nerazumljenih delih predstavitve, ali pa morda celo sam oblikuje kakšno razširitev teme. Na učni uri nato učitelj z metodami preverjanja, ali so učenci opravili naloženo nalogo (če so pregledali učiteljev video) presodi, kje je potrebno z razpravo določene zadeve pojasniti ali poglobiti. To je seveda dodana vrednost, ki je velikokrat pri klasičnih, frontalnih predavanjih zaradi pomanjkanja časa zamujena. Dodam pa naj priporočilo; učitelj naj po posvetu s strokovnjakom didaktikom, po možnosti takim, ki pozna koncept obrnjenega poučevanja, presodi, katere vsebine so primernejše za tako obliko pouka in zlasti, kakšne so njene morebitne pasti. V pomoč je, če najprej poiščemo nekaj spletnih strani, kjer uporabniki spregovorijo o metodi. Veliko koristnih napotkov in izkušenj iz »obrnjenega pouka« boste našli na blogih Flipped Learning , Math with McCarthy , My Flipped Classroom , Flipdteaching.

Tuesday, April 24, 2012

Nove oblike preverjanja znanja

Tokrat se naj dotaknem pomembnega opravila učiteljev in pomembne obveze študirajočih v visokošolskem učnem procesu. Govoril bom o izpitih. To počnem, ker se ne strinjam s posegi v finančni obseg financiranja visokošolskega izobraževanja, ki jih napovedujejo predlagani vladni varčevalni ukrepi, ko bi bili npr. načeti današnji standardi učne bremenitve učiteljev. Ob tem pa istočasno podpiram iskanje novih rešitev v učnem procesu, ki bi za ista sredstva dajale večji učinek. To namreč potrebujemo; potrebujemo boljši, predvsem vsebinsko učinkovitejši učni proces, ker nas sedanji oddaljuje od konkurenčnih in primerljivih okolij. Iskati velja predvsem rešitve, ki bi razrešile krč naše bolonjske reforme, ta nas spremlja od vsega začetka in so izvedbene izkušnje samo še povečale nezadovoljstvo pri izvajalcih in uporabnikih. In težave bolonjske reforme so v glavnem posledica odstopanja od izvornega koncepta vse od njene uveljavitve.

Začel bom z izzivalnim predlogom, ki najbrž marsikomu ne bo zvenel najbolj resno; predlagam namreč, da naj bi večina prve univerzitetne učne stopnje prešla na »online preverjanje znanja« (OLPZ), čemur naj bi ev. sledilo postopno večje vključevanje tradicionalne, ustne eksaminacije na drugi in tretji stopnji. Kot konkurenčen pa še vedno sodoben način preverjanja znanja naj bi razvijali tudi druge oblike računalniškega preverjanja znanja (RPZ). Res je, da precej naših visokih šol nima ustreznih učilnic za ta namen, vendar z obljubljenim večjim poudarkom na opremljanju šol z IKT bo ta problem morda vendarle rešljiv.

Seveda bo treba najprej za vsak kurikulum, na vseh stopnjah, določiti katere vsebine so ustreznejše za OLPZ (oz. RZP) in katere manj. Seveda pa je bistveno, da didaktična stroka pove, kakšne oblike OLPZ so primerne za določene vsebine, pri čemer bi pri nekaterih bili ustrezni že enostavni testi izbirnih vprašanj, medtem ko bi drugod prevzemali večjo vlogo esejski testi in preverjanje pri sodelovalnem pouku.

Moje bolj ali manj laično poznavanje online učne tehnologije in pedagogike seveda opravičuje pomanjkljivosti v mojih predlogih in morda celo neizvedljivost določenih rešitev. Prav zato bi se bilo treba problema lotiti profesionalno in to brez odlašanja, saj hitro napredovanje IKT in njeno siceršnje osvajanje s strani mladih, naš VIS učni sistem vedno bolj spreminja v arhaični torzo.

Verjamem, da je pri prestrezanju ugovorov in blaženju nezaupanja do OLPZ mogoče najti številne argumente, ki jih je mogoče uporabiti za zelo tehten zagovor. Predvsem razbremenimo učitelje tradicionalnega utrujajočega in časovno neučinkovitega izpraševanja, izognemo se nevarnosti pristranosti eksaminatorja, ki lahko temelji na najrazličnejših razlogih in ognemo se spreminjanju kriterialnosti izpraševalca, ki je npr. vezana na njegovo fizično in psihično kondicijo skozi daljše izpitne seanse. Ne smemo pozabiti, da OLPZ spreminja tudi način osvajanja znanja s strani študentov in jih usposobi za nove spretnosti v procesu učenja. Seveda vse to, če je uporabljeni izpitni model didaktično dobro premišljen. In tu seveda tudi ne more biti izključna presoja v rokah učitelja, ki mora biti v teh rečeh ustrezno svetovalno podprt s kompetenco profesionalcev didaktikov. Tako pridobljen, privarčevan čas pa bi učitelj nato lahko koristno uporabil za poučevalne namene v kontaktnih urah.  

Spomnim naj tudi, da naše univerze niso organizirane in locirane v izvedbi kampusa in pri marsikaterem študiju so študenti prisiljeni celo znotraj dneva pogosto menjavati lokacije, kar pomeni izgubo časa in siceršnjo nekomfortnost (stroški, prehrana, prevozi, čas za sprostitev in počitek); online preverjanje znanja pa bistveno zmanjša prav študentovo migracijo.

Ena ključnih zahtev, ki jo mora vsebovati odločitev za OLPZ/RPZ je seveda gotovost, da se izognemo goljufanja in plagiarizma. Tu je stroka IKT tista, ki mora v največji meri odgovoriti na te izzive; rešitve v svetu, ki so na voljo, zagotavljajo visoko stopnjo zanesljivosti in varovanja verodostojnosti študijskih programov pred to nevarnostjo.

Med tekstom dajem slutiti svojo negotovost o ustreznosti svojega razmisleka, zato bom vesel kritičnega zavračanja predstavljenih predlogov v komentarjih.

Wednesday, March 21, 2012

Univerza za 21. stoletje

Ob prebiranju Perryjevega članka nekaj misli »za skicirko«. Z razmahom IKT in njenim vdorom v učne ustanove, predvsem pa tudi v siceršnjo splošno rabo mladih, se seveda intenzivno in hitro spreminja scena učnega procesa. Zahteva zato njeno temeljito prenovo, več, potrebna je njena ponovna definicija. Preveč parametrov se bo spremenilo, da bi govorili zgolj o prenovi. In nato še dodatni dejavniki, ki ne koreninijo ravno v izobraževalni sferi, namreč recesija, ki sili v varčevanje v javni porabi, eksploziven razvoj znanosti, ki zahteva hitrejši pretok znanja od ideje do tehnologije, ter spremenjen socialni prostor.

Učiteljeva vloga se bo spremenila v koreninah; namesto, da bo, kot danes, eden od 100.000-ev posredovalcev znanja na določeno temo, bo moderator usmerjanja kurikularnih vsebin, ponujenih od redkih (vrhunskih) mojstrov znanja, spremljevalec študentovega osvajanja teh vsebin in preverjalec znanja ter na nek način varuh kvalitete kurikuluma in verodostojnosti diplome in diplomanta. V specifičnih jezikovnih okoljih je dodana nato še skrb za strokovno terminologijo v maternem jeziku. Ob tem, da bo kot ekspert za vsebino spremljal študentovo rast, bo seveda pomembno, da bo zlasti obvladal didaktične veščine novih oblik prenosa in osvajanja znanja, ki jih ponujajo novi nosilci informacij.
Nekaj orodij za novo učno paradigmo:
- Open Coursware = zalogovnik najkvalitetnejših učnih vsebin vrhunskih mojstrov;
- Twitter in email = 24/7 komunikacija študenta in moderatorja/mentorja;
- Blog in Wiki = podrobnejša obdelava vsebin, seminarsko delo, preverjanje znanja;
- Odprte znanstvene platforme (Wiki, Mendeley, PLoS) = razvoj študentskega raziskovalnega dela na načelih » open access« in »open science«.

Wednesday, March 7, 2012

Proizvodno inoviranje

Ker sem v prejšnjem zapisu na tem blogu mimogrede omenil tudi razmerja v R&R, cit.:”… koristi od intenzivnejšega vlaganja v znanost v upanju na razvoj lastnih inovativnih proizvodenj in nanje vezanega večjega gospodarskega razcveta…” in kasneje v komentarju izrazil dvom o realnosti velikih pričakovanj iz tega naslova, tudi v navezavi na članek prof. Damijana v Dnevniku, sem sprožil tudi zanimivo diskusijo v živo med kolegi. Hvaležen sem prof. J. Poharju, ki me je opozoril na spornost “govorjenja na pamet” o inovacijskem procesu in me usmeril na spletno stran zveze, ki se ukvarja z zadevno tematiko, namreč “Product Development and Management Association - PDMA”.  Tam se bralci lahko prepričajo o razvitosti stroke proizvodnega inoviranja; mimogrede lahko preskusijo tudi lastno ekspertizo v kratkem testu. Prepričan sem, da bodo informacije na tem spletišču zanimive za marsikoga.

Tuesday, March 6, 2012

Kam nas odnaša…?

Lokalne zgodbe o ponarejenih spričevalih in izpitnih prevarah nadgrajujejo podatki o globalnosti problema in o vse večjem problemu z goljufanjem pri pouku o katerem pišejo britanski mediji.  Kot kaže zadeve ni več mogoče obvladovati niti s sankcijami kot so negativne ocene ali tudi ne z izključevanjem iz šol. Pojav skušajo razlagati različno, od tega da so vzrok zaostreni pogoji na trgu delovne sile, kjer so povečujejo zahteve po najboljših učnih referencah do tega da je kriv razvoj informacijskih oz. spletnih tehnologij, ki so omogočile, da je ponudba goljufivih vsebin postala izjemen posel.

Omenjeni problem je samo eden od številnih, s katerim se srečujejo tudi naše visokošolske ustanove, ki vse bolj občutijo zmanjševanje finančnih resursov na eni in spreminjanje populacijskih gibanj na drugi strani. Zmanjševanje generacij in povečan vpis na visoke šole seveda nujno zmanjšuje kvaliteto razpoložljive mlade populacije. Posledica je nemotiviranost na obeh straneh, učitelji so frustrirani zaradi zmanjševanja svoje učinkovitosti, študenti pa zaradi težav pri osvajanju snovi. Beg v goljufanje povečuje konfliktnost med obema skupinama, istočasno pa veljavni način financiranja javnih izobraževalnih ustanov onemogoča uporabo dodatnih regulatornih mehanizmov, ki bi morda do določene mere povečali motiviranost študentov. Mislim na uvedbo šolnin, ki seveda obveznikom nalagajo dodatno odgovornost. Tu je seveda takoj na voljo ugovor o socialni krivičnosti takega ukrepa, ki pa je veljaven le, če država ne poskrbi za ustrezne rešitve v obliki štipendijske in kreditne politike. Ali si to država v trenutku proračunsko finančnega krča lahko privošči morajo odgovoriti analitiki, potem ko bodo presodili tudi dolgoročno škodo, ki jo lahko povzroči nekvaliteten visokošolski proces in posledično nekompetentna množica absolventov takega izobraževanja. Ne vidim posebne koristi od intenzivnejšega vlaganja v znanost v upanju na razvoj lastnih inovativnih proizvodenj in nanje vezanega večjega gospodarskega razcveta; raje verjamem v učinke dobrega šolanja, ki bo udeležencu omogočil prepoznavo novih (uvoženih) tehnologij in njihovega servisiranja v proizvodnji. 

Monday, March 5, 2012

Ali bo kdo prisluhnil?

Blogerka Vesna pravi na Facebooku: “… Nisem edina učiteljica v OSNOVNI šoli, ki uporablja spletnik, spletno učilnico, twitter, facebook, e-pošto in celo (občasno za raziskovalno delo učencev) skype. - Na fakultetah pa zasledim le spletno učilnico, še na e-pošto številni profesorji ne odgovarjajo…”.

Povsem razumem razočaranje, ki ga je čutiti iz pisanja, saj je težko sprejeti nerazumljivo neskladje med pristopom v osnovnem in visokošolskem izobraževanju; kot da ne znamo videti, kaj se v učni tehnologiji dogaja v svetu, kot  je to mogoče razbrati tudi iz vira, ki ga navaja Vesna.  Kdaj nas bo doletel “paradigm shift” tudi na univerzah?

Friday, March 2, 2012

Virologija 101

Prof. Vincent Racaniello iz univerze Columbia je na svojem virološkem blogu pripravil spletni tečaj Virology 101, kamor je vključil povezave do predavanj iz preteklih let, kot tudi do podkastov in tematskih viroloških vsebin kot je npr. blok predavanj Influenza 101 ter praktikum kot je Toolbox. Res enkratna učna izkušnja.   

Tuesday, February 28, 2012

Tomiju v slovo!

Danes smo pokopali Tomija, mladca neustavljive življenjske moči, vzorec pozitivnega v vrsti lastnosti, ki so zbujale občudovanje in so predstavljale zgled navdušujočega očeta, zakonskega partnerja iz romantične študentske zveze, neumornega športnika, nato mladega znanstvenika, ki je močno sled zapustil tudi v tujem raziskovalnem okolju, ter končno po povratku domov učitelja. Nedoumljiva prometna nesreča je prekinila to izjemno življenjsko zgodbo.
Dogodek me je opozoril, kako ljudje oblikujemo drug drugega. Kljub temu da sem v njegov spletni homage zapisal, da mi je bilo podarjeno biti med njegovimi učitelji, moram Toniju biti hvaležen za več, kot sem mu kot učitelj lahko sam dal. Bil je izjemen študent v drugi generaciji takrat še novega študija mikrobiologije, ko smo se učitelji v novem kurikulumu lovili bolj, kot smo to hoteli priznati sebi in študentom. Pravzaprav smo na njihovi potrpežljivosti dozorevali tudi sami in Tomi je bil s svojo bistrostjo in pošteno kritičnostjo sijajen sodelavec. Iz te študijske generacije jih je kar nekaj nato nadaljevalo študij v tujini. Študijsko prijateljstvo Tomija in Polone z mojo hčerko Nado na tej njihovi naporni, a dragoceni izkušnji v Ameriki mi je omogočilo, da sem jih še s posebno radovednostjo spremljal tudi naprej in se skupaj z njimi navduševal nad njihovimi uspehi. Z njimi sem se veselil ob rojstvu njune hčerke Lučke, nekaj kasneje je prisotnost mlade družinice nepozabno popestrila Nadino poroko in potem smo ploskali njunima doktoratoma. In nato se je družinica vrnila v Slovenijo, oba z izjemnimi referencami podiplomskega študija in izvedenih raziskav na ugledni ameriški univerzi za kar pa sta v našem okolju komaj našla posluh. Pa se nista dala in izborila sta si svoje mesto, ki smo jima ga prijatelji iz srca privoščili.
Nato pa se je zgodilo nepojmljivo…, ko smo onemeli… in ko smo ostali s solzami. Dragi Tomi Koprivnjak, oče, mož, sin, mikrobiolog, doktor znanosti, svetovljan, naš prijatelj; počivaj v miru!

Saturday, February 4, 2012

K “Revolucije ne bo” v Objektivu

Všeč mi je vizija Crnega (Delova SP, 28. 01. 2012), pritegujem pa tudi pomislekom Jonasa (v Dnevnikovem Objektivu, 04. 02. 2012). Poiščimo torej vmesno pot; tablice naj bodo doma kot učbeniki, kot konzole za izdelavo nalog in za vmesno testiranje, v šoli pa se tehnologija pouka prilagodi delu na interaktivnih tablah; nič več nareka izza katedra, ampak razprava in seminarsko delo, za občasno nadzorovano preverjanje znanja pa imajo vse šole računalniške učilnice. In pokukajmo k Južnim Korejcem, ki pripravljajo veliko reformo prehoda pouka na IKT orodja. Sicer pa, Amerika se, tudi zaradi varčevanja vse bolj seli na virtualni pouk, tako na High School kot na College nivoju. Minister Žiga je pa kar pravšnji, da spelje stvar, ker razume zadevo! Sploh bi pa sedanje Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport preimenoval v Ministrstvo za prihodnost (in s tem malo potolažil kulturnike v njihovem upravičenem ogorčenju).

Friday, January 27, 2012

Zapiski predavanj

Priprava zapiskov predavanj predstavlja veščino, uporabniki posebno uspelih zapiskov svojih kolegov pa priznavajo, da gre pravzaprav za umetnost. No vseeno: tile kratki zapisi s spleta dajejo nekaj napotkov za tovrstno zapisovanje:

iz spletišča Lifehacker

iz spletišča WikiHow

iz spletišča Academictips

iz bloga Art of Manliness

Sunday, January 8, 2012

Nekaj za zaključek 2011

Jonas nekje zagovarja, da bi moral vsak Slovenec pisati svoj blog. Blog kot arhiv preteklih in pozabi izpostavljenih življenjskih drobnarij. Torej blog v njegovi izvorni funkciji dnevnika, preden je blogarija postala učinkovita kot medijski projekt. Prav bi bilo ko bi tak način arhiviranja gojili zlasti tisti, ki so živahnejši v spletnem komuniciranju (forumaši, blogovski komentatorji, tviterati) saj neredko efemernost njihovih zapisov (ukinjanje URL naslovov, opuščanje spletišč) povzroči, da avtorji in bralci izgubijo zanimive vsebine.
Znanec iz raziskovalne sfere, Bernhard, me vsako leto januarja razveseli s pismom, ki ga razpošlje prijateljskemu krogu in v katerem povzame pomembnejša dogajanja, predvsem tista iz družinskega kroga. Rad to prebiram, ohranja mi stik z njegovo prijetno družino, kljub temu da se zadnja leta skoraj ne srečujemo več. Ideja mi je všeč, doslej žal sam nisem našel poguma oz. bolje, zbral toliko urejenosti, da bi se lotil takega povzetka. Sem že razmišljal, da bi za ta namen uporabil novo funkcijo Facebooka, njihov časovni trak – Timeline, pa mi njihov koncept nekako ne sede. Morda ga bom za določene pretekle dogodke še uporabil kot spominsko berglo, vendar, da bi na njem bolj gostobesedno razpredal, to pa najbrž ne. Zato raje k Jonasovi ideji o blogu. Naj torej poskusim z letošnjim pregledom kot blogovskim zapisom; pri tem bom ostal omejen predvsem na svoje doživljaje in vtise, družino bom vpletal le robno, da na prizadenem preveč njihove zasebnosti.
Sprehodil se bom skozi nekatere dogodke, ki so me v letu 2011 nekoliko bolj miselno angažirali; takoj v začetku leta npr. zaostritev javne podobe organizacije UNICEF zaradi odstopov dveh njenih uglednih ambasadork. Kot dotedanji redni sponzor sem bil prizadet, še posebno zaradi dodane konotacije. Sesutje moralnega lika dobrodelne dejavnosti in spomnimo se, da to ni bil prvi primer, saj je še živ spomin na dogajanja v Rdečem križu, je namreč krepko opozorilo o hudi etični eroziji v družbi. Bil je signal, ki je izostril mojo siceršnjo kritičnost nato skozi vse leto, to pa je zlahka izplavilo številna nadaljnja razočaranja v različnih sferah javnih zadev (res publicae). Začetek leta je postregel tudi z markantnimi dogodki v zunanji politiki; ti nato skozi vse leto določajo pozornost svetovnega tiska na dogodke t.i. arabske pomladi. Marca nas pretrese tragedija s potresom in posledičnim cunamijem v japonski Fukušimi – dogodek, ki bo imel ob človeški tragiki tudi nedvomne posledice v oblikovanju prihodnje svetovne energetske politike. Z izbruhom afere Thaler nam marec ponovno daje priložnost, ko se upravičeno zgražamo nad moralno izprijenostjo dela domače politične elite. Zanimivo da zadeva ni doživela pričakovanega pravnega epiloga vse do danes. April nam napove zaostrovanje notranjega političnega miru z vse hujšimi gospodarskimi težavami, zlasti v gradbeništvu in s prvimi težavami zakonodajnega organa, da bi uveljavil protikrizno zakonodajo. Kot se pokaže kasneje je to tudi čas pričetka erozije izvršilne oblasti, ki jo učinkovito sesuva uglašena opozicijska kritičnost še bolj pa notranje neravnotežje koalicijskih partnerjev, kar se v maju stopnjuje z izstopom DESUSa iz koalicije. Nadaljnje dogodke je bilo nato mogoče že skoraj napovedati. Junijski referendum že zabija žeblje v krsto vlade, nove doda izstop Zaresa iz koalicije. Navidezen uspeh parlamenta s sprejemom družinskega zakonika se kmalu pokaže za varljivo upanje, saj se znova sproži referendumski mehanizem. Julija nas znova pretrese svetovna tragika ob nerazumnem in nedoumljivem morilskem Breivikovem pohodu na Norveškem. Tudi kot signal bolnosti globalnega družbenega (so)bivanjskega koncepta? Avgusta se nadaljuje razgrajevanje domače politične scene, svetel preblisk morda pomeni uveljavitev spletne aplikacije Supervizor, agonijo nato vendarle septembra zaključi razpustitev parlamenta in začetek priprav na predčasne volitve. Oktobra me je močneje nagovorila smrt Steva Jobsa; sicer nisem applovec, vendar me je Jobsova vizionarskost vedno fascinirala, ob tem pa mi je ostal popolnoma nerazumljen njegov odnos do uradne medicine. November je bil označen doma z predvolilnim dogajanjem, mednarodno pa z nadaljevanjem globalnega »gibanja 99%«, ki v svetu občasno doživlja nepotrebne zaostritve z oblastniške strani; pohvala domači toleranci do tega zanimivega pojava odprtodružbenega opozarjanja na neravnotežje sveta. Volitve in povolilni čas so bili glavni decembrski dogodki, seveda s presenečenjem zaradi neučinkovitega anketnega napovedovanja izidov in zaradi povolilnih »iger in igric«. Bonitetne ocene projekta »sLOVEnija« pa še kar padajo! Osebno me je december razžalostil s smrtjo Vaclava Havla in z (ne)uspehom podnebne konference, razveselil pa, ker so Ljubljani vrnili Operno hišo.
Pri pisanju gornjih vrstic sem hitro ugotovil, da zanašanje na lasten spomin ne bo dal dobrega rezultata, zato sem se seveda naslonil na zunanje vire; še dobro da javni mediji tako radi leto zaključujejo s pregledi. (Svoj pregled leta 2012 moram drugače zastaviti, to mi je zdaj jasno!)
Ko skušam vendarle pobrskati v spominu še za nekaterimi bolj osebnimi dogodki v preteklem letu hitro ugotovim, da je spomin slaba podatkovna baza; na pomoč skušam za priklic uporabljati gesla. Naj poskusim: kje se je potepala moja družina. Sin Nejc je bil v začetku leta še na ladji v Karibih kot osebni trener, marca se mu je pogodba iztekla. Prišel je domov pa dolgo ni zdržal, natančneje, srce ga je potegnilo v Manchester. Zaradi vtisa, da je zaposlitvena kriza prisotna povsod, sem bil malo v skrbeh, kako se bo znašel, vendar po tem kar mi sporoča, je trg dela v Veliki Britaniji precej bolj odprt kot pri nas. Novembra me je še enkrat razveselil s kratkim obiskom doma, žal se je ves teden boril z virusi, kar je imelo za posledico, da je bil namesto s prijatelji, prikovan doma. Good for me! Hči Nada, naš »PhD photographer« kot ji sam pravim, se k sreči pridno oglaša po Skypeu iz svojega doma v El Granadi (pojasnilo: to je kakšnih 40 km južno od San Francisca); (tudi video klici zeta Johna kar preko iPhonea so navdušujoča oblika stikov). Družinici se je uspelo organizirati tako, da ostaja zaenkrat mama Nada doma pri hčerki Noelle in to bo morda trajalo še kakšen čas, saj kaže, da se bo kmalu družini pridružil nov član (ali članica). Kasneje pa »dediju« morda ostaja drobno upanje, da se Nada vsaj deloma vrne v svoj originalni akademski poklic. Hči v sedanji vlogi »varuške« čas vendarle koristno izpolnjuje s svojim hobijem, ki ga je vsaj za nek čas naredila kar za poklic, namreč s poročno in otroško fotografijo. Starejša hči Anamarija je trenutno edina, ki ostaja na »rodni grudi«. Na Drenovem griču so toliko blizu, da lahko družinico z obema vnukinjama redno videvam. Z zetom Alešem smo prav nedavno slavili njegovo srečanje z Abrahamom, sicer pa je možakar moj priljubljen sogovornik, saj je kot računalničar dobrodošla tarča za klepet o mojem hobiju, ki je internetno potepanje.
V 2011 sem vstopil v svoje tretje upokojensko leto. Je že čas za ocenjevanje? Na nek način mi je ta status všeč, predvsem, ker mi omogoča manj stresni dopoldan (in tudi lažje poskrbim za svojo psičko). Tudi nadaljevanje dneva je seveda izrazito sproščeno, tam okrog devetih odidem na Rodico. Upokojenim profesorjem so namenili pisarno, kjer imam še vedno zagotovljeno osnovno delovno okolje, računalniško povezavo v univerzitetni sistem in dobrodošlo strokovno podporo tako hišnih informatikov kot računalničarjev. No, ampak, da sem pošten, predvsem odhajam na Rodico, ker tam kuhajo odlična kosila. In seveda temu sledi vsakodnevna kavica v moji nekdanji skupini. Prijatelji zunaj tega okolja so me že večkrat povprašali, ali me nimajo moji bivši sodelavci vendar že »poln kufer«. Moram reči, da mi v vsem času od upokojitve jeseni leta 2008 tega niso nikoli pokazali. Če to preveč skrivajo so sami krivi, predpostavljam pa, da sem še toliko tenkočuten, da bi začutil in reagiral, če bi bilo tako. In ko bo nekoč tako, mi bodo to, upam, tudi znali sicer obzirno a jasno pokazati. Ne bo nobene zamere, vem, da je senilnost zelo vsiljiva, predvsem se pa sama ne prepoznava. Ampak, kot rečeno, trenutno mi je zelo pomembna možnost, da mi ni potrebno vsakodnevno skrbeti za prehrano. Rodiška kuhinja je klasična »domačijska« kuhinja in mi zelo ustreza. Tudi moje težave s holesterolom nimajo izvora v njej, ampak v drugih mojih grehih. Če samo pomislim, da bi moral sicer sam kuhati, mi je sedanja rešitev pravo olajšanje. Kuhati namreč sploh ne znam in čeprav mi prijatelji zagotavljajo, da bi se tega zlahka priučil, saj mi je nekaj osnovnih veščin branja receptur dala že moja stroka npr. s pripravo mikrobioloških gojišč, jim tega nočem verjeti. In ker tudi za konec tedna ni ogroženo moje preživetje, saj ob sobotah obiščem katero od okoliških restavracij, ob nedeljah pa me hči Anamarija običajno povabi na družinsko kosilo na Drenov grič, imam torej ta problem odlično rešen. Kaj mi sicer med letom še polni čas. Rad obiskujem svojo taščo v domžalskem Domu upokojencev; kljub visokim letom se »babica«, kot ji pravimo, odlično drži in je prijetna in zanimiva sogovornica. Vem, da ji moji obiski dobrodošlo premoščajo čas med redkejšimi obiski moje žene, ki ji bivanje v oskrbovanem stanovanju v oddaljenem Tolminu zaradi invalidnosti onemogoča pogostejše obiske. Vsekakor moram omeniti tudi svojo športno obsedenost s košarko (pa na »v živo«): sem zvest navijač košarkarjev domžalskega Heliosa pa tudi LA Lakersov iz NBA lige. Seveda je navijaštvo za lokalno moštvo lahko konkretnejše, z rednimi obiski tekem in tudi z debatnimi nadaljevanji z navijaškimi prijatelji v enem od domžalskih lokalov, ki vedno sledijo, je ta aktivnost kljub vsemu zelo polnokrvna. In potem je tu še moja psička Aša, ki mi kljub že njenim zrelim letom zagotavlja dnevne sprehode, za katere bi se ob svoji zapečkarski naravi sam težje odločal.
Sicer sem se v eksistencialnih vprašanjih v preteklem letu intenzivno ukvarjal z vprašanjem, kako se bom pospravil za čas svojih »zrelih let«. Najbližja mi je ideja oskrbovanega stanovanja. Sem upal, da bo novi Medgeneracijski center v Domžalah, ki ga predvidoma odpirajo v tem letu taka priložnost, pa se je investitor odločil, da stanovanj ne bo dajal v najem ampak v odkup. Taka rešitev mi seveda ne ustreza. Iščem dalje! Ali me v mojem statusu tudi kaj moti. Gotovo! Predvsem se čutim slabo izkoriščenega; najbrž bi lahko bila od mene še kakšna večja korist od sedanje. Svojo internetno zasvojenost do določene mere kanaliziram v deloma koristne dejavnosti kot so moji blogi >1, >2, >3 in vključenost v spletna socialna omrežja. No, pozabiti ne smem na svoje sodelovanja v terminološki komisiji SMD in urejanje spletnega slovarja. Mi dobro dene.
Naj bo zaenkrat dovolj. Kot rečeno bom skušal že sproti za naslednje leto pripravljati kakšne oporne točke…in upam da se znova beremo »ob letu osorej«.

Friday, January 6, 2012

Podatki o učnem procesu

Nedavno je na Twitterju tekla razprava, ali in kako so podatki o nepremičninah na GURSu kršitev človekovih pravic; v ozadju debate je bila namreč spletna platforma o vrednotenju nepremičnin, ki je vezana na podatke o identiteti lastnikov. Mimogrede je bila navrženo (rahlo provokativno ) vprašanje »ali naj bi javnosti odprli tudi zdravstvene ali bančne (podatke), pa šolske zbirke ...?« Eden od diskutantov je odgovoril, da šolske podatke vsekakor… In nehote sem se moral z njim strinjati ob vsem zavedanju njihove trenutne oblike in z rezervo, da bi bili uporabni šele takrat, ko bi jih razvezali vsakršne povezave z identiteto posameznika. Če samo pomislim na vse podatke, ki nastajajo v različnih visokošolskih organizacijah oz. njihovih službah in ob izkušnji, kako sem nekoč (takrat še aktiven v visokem šolstvu) pogrešal celovitejše analize npr. o populacijah študentov ob vpisu, o njihovem napredovanju v učnem procesu in o njihovih končnih destinacijah v poklicih pa o razmerjih učitelji:študent (in še bi lahko našteval), se mi zdi še kako smiselna rešitev dostopa do zadevnih podatkovnih zbirk, ki se pripravljajo pa največkrat ostanejo neobdelane in nepovezane. Najbrž je še danes tako. Prav enake misli so me obšle ob prebiranju Dawsonovega članka, ko razpravlja o novih možnostih analitike učnih podatkov s sodobno informacijsko tehnologijo. Kako bi bilo olajšano odločanje o načrtovanju visokošolske mreže, o kvaliteti pouka na različnih ustanovah in še in še… Napake, ki bi se jim ob analizi podatkov izognili, bi predstavljale vrednost, ki bi deseterno poplačala stroške z vzpostavljanjem analitičnega sistema.

Wednesday, January 4, 2012

Čestitka fotografinje

Hči Nada je letos na svojem blogu novoletno čestitko okrasila s simpatično zgodbo o vrednotah v življenju: http://themagicoflight.blogspot.com/2012/01/jar-of-life-as-2012-begins.html