SDVD (Slovensko društvo za visokošolsko didaktiko) in podjetje Humus vabita na strokovno delavnico »Tudi študentje niso več, kar so bili (o izzivih medgeneracijske komunikacije)«. Dovolim si narediti reklamo za prireditev in povem, da bo delavnica potekala na Fakulteti za elektrotehniko, Tržaška 25, Ljubljana, v sredo, 16. septembra 2009.
Še kako se strinjam z izhodiščno tezo o potrebi medgeneracijske komunikacije v sodobnem, zlasti pa v prihodnjem izobraževalnem procesu. Vendar bi na medgeneracijski konflikt pogledal skozi dodatno optiko, ne zgolj skozi razmerje učitelj : učenec, ampak tudi skozi potrebo vzpostavljanja neke druge komunikacije, namreč med učitelji različnih generacij učencev. V tem primeru gre manj za medgeneracijski konflikt in bolj za komunikacijski konflikt.
Pravkar smo v visokošolskem izobraževanju priča dvema močnima pretresoma z izrazitim vplivom na kvaliteto učnega procesa; na eni strani gre za močan prodor IKT (informacijsko komunikacijske tehnologije), ki kulminira v novi paradigmi e-pouka, na drugi strani pa se v širšem prostoru srečujemo z reformo s konfliktnim priokusom, namreč z bolonjsko prenovo. In povrhu je stvar dodatno in nepričakovano zabeljena še z zakonodajo v nastajanju oz. prenavljanju in z recesijskimi težavami v ekonomskem in družbenem prostoru. Skoraj katastrofičen scenarij!
Kaj želim opredeliti v svoji tezi komunikacijskega konflikta: predvsem vsakršno pomanjkanje razprave o vzrokih krčev pri uveljavljanju domače bolonjske reforme. To gledam predvsem v luči opuščenega razmisleka o potrebnih spremembah v srednješolskih programih, ki bi povečale, ali pa vsaj omogočile pozitivne reformne učinke bolonjske prenove. Tu mislim na metodološke rešitve v učnem procesu, saj vemo da naj bi bolonjsko reformo spremljalo nekaj spremenjenih metodoloških pristopov, za katere bi bilo koristno ko bi zasnutke sprememb v načinu dela uveljavili že v srednji šoli. Izraziteje pri tem mislim na delo v majhnih skupinah, na seminarsko delo in na spremenjen režim preverjanja znanja. Žal lahko ugotavljamo, da te ključne sestavine bolonjske prenove slabo uveljavljamo celo v samem bolonjskem programu, praktično neobstoječ pa je dialog in prilagajanje med stopnjami šolanja.
Naj v tem trenutku izostrim samo eno takih potencialnih težav, namreč neučinkovito introdukcijo IKT v pouk. Najprej je generacijski diferencial učiteljskega kadra na srednji stopnji in na visoki stopnji tolikšen, da je majhna možnost, da bodo pridobljene veščine IKT, ki so poleg vsega izrazito kratkega življenjskega veka torej hitro kvarljive in so bile učencu npr. posredovane v srednji šoli, na visoki stopnji ustrezno izkoriščene zaradi pomanjkanja ustrezne kompetence učiteljev na tej stopnji. Pri njih za ta namen niso zagotovljene ne ustrezno doizobraževanje, ne materialne osnove za rabo IKT aplikacij (npr. pomanjkanje kadrov za tehnično podporo) in ne komunikacija med obema naboroma učiteljev na srednji in na visoki stopnji. In na drugi strani: v kolikšni meri učitelji srednje stopnje lahko presodijo potrebe nadaljnjega izobraževanja. K temu se običajno pridruži še pestrost kompetenc, ki je vezana na različno kvaliteto srednjih šol zaradi vpliva regionalnih in administrativnih razlik; in marsikaj bi se lahko še dodalo.
Rad bi videl, da se v svoji črnogledosti motim. Blogi imajo možnost komentiranja in zato računam, da me kdo pouči, kako je drugače, kot to vidim skozi svoja očala. Morda lahko komentarji pomagajo k poglobitvi diskusij na delavnici in morda bi tudi na forumu SDVD lahko do jeseni obogatili nabor vprašanj z dodatno razpravo in dodatnimi izzivi.