SDVD (Slovensko društvo za visokošolsko didaktiko) in podjetje Humus vabita na strokovno delavnico »Tudi študentje niso več, kar so bili (o izzivih medgeneracijske komunikacije)«. Dovolim si narediti reklamo za prireditev in povem, da bo delavnica potekala na Fakulteti za elektrotehniko, Tržaška 25, Ljubljana, v sredo, 16. septembra 2009.
Še kako se strinjam z izhodiščno tezo o potrebi medgeneracijske komunikacije v sodobnem, zlasti pa v prihodnjem izobraževalnem procesu. Vendar bi na medgeneracijski konflikt pogledal skozi dodatno optiko, ne zgolj skozi razmerje učitelj : učenec, ampak tudi skozi potrebo vzpostavljanja neke druge komunikacije, namreč med učitelji različnih generacij učencev. V tem primeru gre manj za medgeneracijski konflikt in bolj za komunikacijski konflikt.
Pravkar smo v visokošolskem izobraževanju priča dvema močnima pretresoma z izrazitim vplivom na kvaliteto učnega procesa; na eni strani gre za močan prodor IKT (informacijsko komunikacijske tehnologije), ki kulminira v novi paradigmi e-pouka, na drugi strani pa se v širšem prostoru srečujemo z reformo s konfliktnim priokusom, namreč z bolonjsko prenovo. In povrhu je stvar dodatno in nepričakovano zabeljena še z zakonodajo v nastajanju oz. prenavljanju in z recesijskimi težavami v ekonomskem in družbenem prostoru. Skoraj katastrofičen scenarij!
Kaj želim opredeliti v svoji tezi komunikacijskega konflikta: predvsem vsakršno pomanjkanje razprave o vzrokih krčev pri uveljavljanju domače bolonjske reforme. To gledam predvsem v luči opuščenega razmisleka o potrebnih spremembah v srednješolskih programih, ki bi povečale, ali pa vsaj omogočile pozitivne reformne učinke bolonjske prenove. Tu mislim na metodološke rešitve v učnem procesu, saj vemo da naj bi bolonjsko reformo spremljalo nekaj spremenjenih metodoloških pristopov, za katere bi bilo koristno ko bi zasnutke sprememb v načinu dela uveljavili že v srednji šoli. Izraziteje pri tem mislim na delo v majhnih skupinah, na seminarsko delo in na spremenjen režim preverjanja znanja. Žal lahko ugotavljamo, da te ključne sestavine bolonjske prenove slabo uveljavljamo celo v samem bolonjskem programu, praktično neobstoječ pa je dialog in prilagajanje med stopnjami šolanja.
Naj v tem trenutku izostrim samo eno takih potencialnih težav, namreč neučinkovito introdukcijo IKT v pouk. Najprej je generacijski diferencial učiteljskega kadra na srednji stopnji in na visoki stopnji tolikšen, da je majhna možnost, da bodo pridobljene veščine IKT, ki so poleg vsega izrazito kratkega življenjskega veka torej hitro kvarljive in so bile učencu npr. posredovane v srednji šoli, na visoki stopnji ustrezno izkoriščene zaradi pomanjkanja ustrezne kompetence učiteljev na tej stopnji. Pri njih za ta namen niso zagotovljene ne ustrezno doizobraževanje, ne materialne osnove za rabo IKT aplikacij (npr. pomanjkanje kadrov za tehnično podporo) in ne komunikacija med obema naboroma učiteljev na srednji in na visoki stopnji. In na drugi strani: v kolikšni meri učitelji srednje stopnje lahko presodijo potrebe nadaljnjega izobraževanja. K temu se običajno pridruži še pestrost kompetenc, ki je vezana na različno kvaliteto srednjih šol zaradi vpliva regionalnih in administrativnih razlik; in marsikaj bi se lahko še dodalo.
Rad bi videl, da se v svoji črnogledosti motim. Blogi imajo možnost komentiranja in zato računam, da me kdo pouči, kako je drugače, kot to vidim skozi svoja očala. Morda lahko komentarji pomagajo k poglobitvi diskusij na delavnici in morda bi tudi na forumu SDVD lahko do jeseni obogatili nabor vprašanj z dodatno razpravo in dodatnimi izzivi.
In kako naj se univerzitetni učitelji ob fetišizaciji člankov s faktorjem vpliva sploh ukvarjajo z IKT? Večino ustvarjalne energije porabijo zato, da razmišljali, kako bi kaj objavili, da bodo zadostili habilitacijskim kriterijem.
ReplyDelete"In na drugi strani: v kolikšni meri učitelji srednje stopnje lahko presodijo potrebe nadaljnjega izobraževanja"
ReplyDeleteMeni se zdi vprašanje povsem na mestu, odgovor nanj pa je trivialen, pozna ga vsak otrok, žal pa nas izobrazba včasih tudi omejuje in pozabljamo na staro dobro zdravo pamet. Skratka, kako lahko presodijo potrebe? I, vprašajo naj. Sliši se butasto in zafrkantsko, ampak čisto resno mislim.
Zadnje mesece sem se močno približal insiderstvu v srednješolskemu izobraževalnem procesu (ne, nisem ratal prfoks). Problem je dokaj jasno identificiran - vsaj meni se tako zdi - manjka namreč osnovna osmišljenost učnega programa in procesa. Učitelji pogosto sploh ne vedo, zakaj učijo snov, ki jo učijo. Manjka namreč osmišljenost v smislu "za koga izobražujemo, kaj bi morali otroci znati in zakaj". Kdo so naše stranke? Industrija? Faksi? Še kdo? Kakšne vrendote in znanja pričakujejo od naših učencev?
Pa verjamem, da naše šole to kdaj tudi vprašajo, a verjamem tudi, da ne znajo vedno pravilno vprašati. Verjamem tudi, da jim fakultete in podjetja ne dajo vedno najbolj ustreznih sogovornikov. In tako naprej in tako naprej. In ker večina učiteljev in profesorjev ni nikoli delala v podjetju, ne znajo kritično oceniti in posledično ustrezno uporabiti dobljenega inputa.
Pa sem se tukaj lotil komaj enega vidika problema - vsebine učnega programa. Potem je tu še drugi vidik - današnja mularija je drugačna, kot smo bili mi. Če smo mi še bili generacija, ki smo se sprijaznili s tem, da se moramo kdaj učiti tudi neumnosti in nepotrebnosti, če smo se sprijaznili tudi z dolgočasnimi učitelji, tega danes več ni. Današnja mladina se zmrduje še celo nad solidnimi in dobrimi učitelji, šolski uspeh jim pomeni premalo in če jih nekaj ne zanima, se pač ne bodo naučili. In s tem je potrebno znati shajati. Izobraževalni proces bo nujno narediti bolj zanimiv, povečati bo potrebno obojesmerno komunikacijo, pa še kaj. Premalo prostora in časa je tukaj.
Pa da ne bo pomote - ne gre le za učne vsebine in proces srednjih šol - isti problem se pojavlja skozi ves čas šolanja - od osnovne šole do fakultete.
@ anonymous: …pripomba je iz železnega repertoarja seveda upravičenih kritik, ki pa seveda niso ne vprašanje medgeneracijske in ne medprofesionalne komunikacije. Sklepam, da gre za pripombo univerzitetnega sodelavca, najbrž iz mlajše generacije, saj je zanje obstoječa metrika akademske uspešnosti posebno aktualna in tudi zelo obremenjujoča. Rešitev bi morala iziti predvsem iz organizirane kampanje na univerzi, da prične akademska srenja enakopravneje obravnavati kvaliteto raziskovanja in kvaliteto poučevanja, tudi zaradi povečanega pritiska in poudarka na drugi komponenti, ki vse jasneje izhaja iz pričakovanj študentov; tu se strinjam z Blitzem.
ReplyDelete@ Blitz: …zelo tehtno razmišljanje, za katerega sem res zelo hvaležen in najbrž bi tudi organizator posveta o katerem govorim v začetku zapisa lahko bil zelo hvaležen za prisotnost komentatorjev s takimi argumenti v avditoriju. Žal se bojim, da je delavnica vezana na prijavo s kotizacijo, kar menim, da je napaka s strani organizatorja – tudi zaradi omejevanja učinkovite medgeneracijske komunikacije!!!
Franc, morda pa res pridem, 50 evrov kotizacije si pa že lahko privoščim. Sliši se zanimivo, bi pa dopolnil naslov "Študentje niso več, kar so bili...", saj se mi zdi pomanjkljiv. Dopolnil bi ga z: "profesorji pa so še vedno, kar so bili". S tako dopolnitvijo po mojem namreč pridemo do jedra problema :lol:
ReplyDeleteThis comment has been removed by the author.
ReplyDelete@ blitz: ...vsekakor simpatična dopolnitev. Link tega zapisa sem že posredoval organizatorju, prepričan sem, da bo, če že ne spremenil naslova delavnice pa vsaj izkoristil sporočilnost predloga za dodaten poudarek v razpravah.
ReplyDelete