Thursday, November 18, 2010

Kriza visokega šolstva

V okoljih, ki so zadnja leta veljala za poglavitne ustvarjalce novih učnih in poučevalnih paradigem, mislim predvsem na izobraževalni prostor z angleškim govornim ozadjem, je tudi ta trenutek živahno. Kontinentalna Evropa je s svojim zapoznelim privzemanjem njihovih vzorcev in udejanjanjem v bolonjski reformi v defenzivnem zaostanku in ta trenutek seveda ni ponudnik zanimivejših rešitev. V anglosaškem prostoru pa lahko opazujemo v Veliki Britaniji uveljavitev proračunskih varčevalnih ukrepov tudi v šolstvu, in zanimivo: z različnima modeloma, v Angliji s sproščanjem šolnin in prepuščanjem njihove politike visokošolskim ustanovam, na Škotskem pa s prerazporejanjem poudarkov ob ohranjanju osnovnega visokošolskega prostora in s preoblikovanjem nekaterih komponent vseživljenjskega učenja. Čez ocean pa Združene države Amerike v dogajanju z značilnostmi skoraj kaotičnega krčenja finančnih sredstev silijo univerze v prevetritev programov z opuščanjem neaktualnih na eni strani, na drugi strani pa z iskanjem novih oblik pouka s poudarjeno vlogo informacijsko komunikacijske učne tehnologije.

In kaj si lahko iz opazovanega prisvojimo za domačo rabo. Najprej seveda obvezo, da s temeljito analizo naše (in evropske) bolonjske prenove najdemo razloge za njen trenutno očiten neuspeh (sam se rad poigram z besedami, ko ne govorim o »bolonji«, ampak o »balkanji«), nato pa opravimo popravke, vendar nikakor ne z novo reformo, ob tem da sproti vključujemo tudi izkušnje, ki jih lahko razberemo iz dogajanj v svetu. Res je tudi, da bom v povedanem marsikaj ponovil, tudi ker doslej ni bilo odmeva.

Predvsem se mi zdi, da bi veljalo v večji meri, poleg že uveljavljene vsebinske in politične avtonomije, visokošolskim ustanovam zagotoviti tudi več organizacijske in finančne avtonomije, vendar ne s ciljem, da bi državni proračun tako privarčeval pri svojih javnih alimentih, ampak, da se naše univerze vrnejo v realne in svetovno primerljive materialne okvire. Ti naj določajo smiseln (nikakor napihnjen) obseg učeče populacije in didaktične parametre učinkovitega pouka, ki ga v dobri meri predstavlja že ugodno številčno razmerje učitelj/študenti. V primerih raziskovalno utemeljenih visokošolskih ustanov pa še ustrezen delež neefemernih finančnih sredstev, ki bodo zadostna za nujen in kompetenten raziskovalni proces. V »obračun« obremenitve učitelja naj gredo: smiseln obseg pedagoškega bremena, ki zagotavlja odličnost pouka ob tem pa ureditev gabaritov za kvalitetno raziskovalno delo v neugodnih pogojih zaradi specifik, ki jih določajo skromno velik etnični in jezikovni prostor, infrastrukturno revno zaledje ter pomanjkljiva podjetniško-inovativna tradicija. Seveda ni mogoče pričakovati, da se bi v obdobju globalne recesije in tudi za čas okrevanja bilo mogoče v lokalnem okolju izogniti določenemu preoblikovanju in krčenju sredstev, vendar je poziv k racionalnemu obnašanju mogoče izkoristiti tudi za to, da se popravijo nekateri razkoraki, v katerih je že doslej naše visoko šolstvo odstopalo od primerljivih, predvsem kvalitetnih okolij. Dve najhitreje opazni in že omenjeni razliki sta npr. število študentov na učitelja in šolnine kot dopolnilo javnemu finančnemu prispevku. Ob tem pa seveda tudi zgoraj omenjen sprejem manj ambicioznega cilja obsega vključitve srednješolske populacije v visokošolsko izobraževanje. Nekateri drugi realni vzvodi za spremembe, od katerih lahko seveda samo nekateri imajo učinek zmanjšanja proračunskega trošenja so še npr. organizacijska ločitev visokošolskega strokovnega izobraževanja od univerzitetnega in prenos vsaj dela stroškov prvega iz visokošolskega v gospodarske resorje. Predvsem pa je treba sprejeti takšen model financiranja visokega šolstva, ki bo onemogočil visokošolskim ustanovam prilagajanje na materialne škarje z mehanizmom zniževanja kriterijev kvalitete pouka s ciljem povečevanja prehodnosti študentov v vertikali. V povzetku - treba je doseči skoraj nemogoč cilj: potrebno je zagotoviti večjo kvaliteto izobraževanja in pri tem zmanjševati vložek sredstev zgolj do obsega, ki tega ključnega cilja ne ogroža. Ker pač velja stokrat ponovljena sintagma: naša edina dobrina je »človeški kapital«!