Komentar k intervjuju z ministrom G. Golobičem “Zgodovina visokega šolstva je zaznamovana z zgrešenimi odločitvami”

Današnji intervju v Sobotni prilogi me je vzpodbudil k nekaterim mislim, ki sem jih tudi zapisal v komentar na Delovem spletu. Ker tam glede na nivo siceršnjih komentarjev ne pričakujem odgovora ali replike, svoj komentar dodajam še sem v upanju, da se morda kdo oglasi s svojim pogledom na to aktualno tematiko:

“Dobrodošel intervju; krasno bi bilo ko bi na ustrezni platformi stekla tudi spletna razprava o nastajanju obeh NP (nacionalnih programov). Z večino svojih medklicev k intervjuju bom navidez povzemal poudarke iz intervjuja, s tem, da jim z izdvajanjem dajem svojo utež.
Bolj kot na ravnotežje raziskovalnega bi morali paziti na uravnoteženost financiranja visokošolskega izobraževanja(VIŠi); ustanove VIŠi so, ko jih primerjamo s tistimi iz družb s katerimi bi se radi kosali pri osvajanju »svetilnika«, pri nas temeljito podhranjene. Tudi o deležu usmeritve BDP v RinR, zlasti pa pri deležu iz gospodarstva, bi bilo mogoče konfliktno razpravljati; krasno bi bilo, ko bi bil »pool« sredstev za raziskave usklajen s svetovnimi trendi RinR, bojim pa se, da pretežna struktura našega gospodarstva in če ta določa usmeritev njihovih sredstev, ni »svetilniško« relevantna.
Z razhajanjem hitrosti porecesijskega okrevanja med državami se bo povečal srk najboljših domačih kadrov v propulzivnejša tuja okolja (»brain drain«), kar je za nacionalni »well being« lahko usodno. Toliko pomembnejša je zato na eni strani hitra ozdravitev in prenova strukture gospodarstva na novih SME temeljih, na drugi strani pa poudarjena skrb za kondicijo ustanov znanja. Vztrajati bo treba na nekaterih nepopularnih potezah: (a) pogumni razrešitvi malega dela in vrnitvi študentov k študiju – premik VIŠi iz socialne v izobraževalno funkcijo, seveda ob učinkoviti štipendijski in kreditni ureditvi socialnega položaja študentov; (b) odločni zavrnitvi apetitov po novih javnih univerzitetnih središčih, z morebitnim regionalnim korektivom »dependans« sedanjih ustanov, ki lahko kasneje, po ponovnem razcvetu, ev. postanejo jedra novih subjektov, kjer je to izrazito smiselno; (c) zaostritvi kriterijev za prehajanje in »ostajanje« v učnem procesu torej zmanjševanje »drop outa« tudi za ceno zmanjšanja vpisnih kvot ter upočasnitve naraščanja števila najbolj izobraženih in ne z ohranjanjem nerealizirane populacije v učnem procesu do onemoglosti npr. z omogočanjem nerazumnih ukrepov npr. dveh absolventskih stažev in pravice do skoraj neomejenega ponavljanja izpitov, (d) reformi bolonjske reforme s pobegom iz »balkanskega« ter vrnitvijo v »anglosaški model«. Zagotoviti je treba mavričnost bolonjske sheme, sicer ob najbrž potrebnem zmanjšanju števila programov, vendar ob vzpostavitvi večje individualizacije pouka; (e) nujni izločitvi visokošolskih strokovnih programov iz univerzitetnih ustanov ter njihovega pomembnega finančnega napajanja iz gospodarskega resorja ter (f) preoblikovanju organizacije dela na visokošolskih ustanovah z vrnitvijo učiteljev iz administriranja v učilnice in laboratorije, kar pa mora spremljati poenostavitev finančnih tokov in njihova transparentnost.”