Wednesday, December 31, 2014

Srečno 2015!

Veliko uspehov vam želim v prihajajočem letu, a za doseganje tega cilja ne žrtvujte osebnega miru in zdravja.

Saturday, December 6, 2014

Koristne učne tehnologije na spletu

Ne dvomom, da vsi, ki splet veliko uporabljate v raziskavah in pouku poznate koristno iskalno orodje Google Scholar. Njegovi razvijalci ga seveda stalno izpopolnjujejo in če želite  zvedeti več o njegovi uporabi pri poučevanju, vam svetujem spletni portal Educational Technology and Mobile Learning, kjer boste našli koristne napotke o tem kako ukrotiti Googlovega Učenjaka, kot mu je v slovenščini ime, za učno rabo. 

Sunday, October 26, 2014

Posvet o e-izobraževanju

V četrtek sem se udeležil odličnega strokovnega srečanja knjižnjičarjev “E-izobraževanje: izzivi za visokošolske knjižnice”. Pomembna tema in dobro obiskana prireditev. Zelo upam, da bo posvet s svojo vsebino in sporočilom pustil tudi dolgotrajnejše sledi v prostoru. Doživeli smo koristen pregled dogajanja na temo e-pouka v Sloveniji, istočasno pa je bil dogodek učinkovito podprt s kompetentnim prispevkom gosta Willema van Valkenburga iz TU Delft ter s prispevki iz bližnje soseščine (mimogrede van Valkenburg ureja izjemen blog na temo e-pouka).

E-pouk je nedvomna prihodnost izobraževalnih praks in kot še pri marsikateri drugi dejavnosti danes pač izobraževanja ni mogoče razumeti drugače kot: ...ali si na spletu ali pa te ni...".  Bilo je vzpodbudno videti, kako se na več mestih rojevajo pobude, vendar po drugi strani pa prav v tem slutim slabost, saj razdrobljenost bega predvsem uporabnike, ki se ne znajo odločiti npr. katero platformo naj uporabijo za vstop v e-pouk. Slovenija je premajhna, da bi si lahko privoščila takšno pestrost pristopa. Sporočilo bo močno predvsem takrat ko bodo pristopi poenoteni. 

Ker sem žal moral popoldan deliti še z drugo obveznostjo sem bil zelo vesel, da sem si,  tudi zahvaljujoč ITju, lahko ogledal zadevo tudi v nadaljevanju. Posnetek prireditve je nameč dostopen na spletu. Želim si, da bi v prihodnje še več {čimveč, najbolje vse :)  } takih in podobnih prireditev pristalo v spletnem okolju v video ali vsaj v podkastni obliki. CTKjeva in ARNESova ekipa tu res počneta dobro stvar. Prisotnost v javnosti zagotavlja zagovornike v njej in v zaostrenih finančnih pogojih javne dejavnosti pač potrebujejo čim več podpore.

fotoLesnik2014-09-25 

(foto G. Lešnik)

Friday, September 19, 2014

Kaj pa če bi to bila pot za UL?

Ob prebiranju zapisa o načrtih prenove univerze Cambridge v Times Higher Education ta teden sem pomisli, da bi bodoči koncept te elitne britanske šole bil morda vzorec tudi za prihodnjo usmeritev ljubljanske Univerze (UL). Spremembe v visokošolskem pouku, ki bodo slej kot prej doletele tudi naše visoke šole, pri čemer mislim predvsem na vse večji delež spletno temeljenega pouka, ki popolnoma spremeni učno prakso, se bodo infrastrukturne potrebe, ki jih danes uporablja dodiplomsko izobraževanje, vsekakor močno spremenile. Za prestižno visoko šolo, kar je vendarle UL v našem prostoru, ki ima razen tega tudi dobro infrastrukturo, tako učno, kot v študentskih bivalnih kapacitetah, bi poudarjen prehod v podiplomsko izobraževanje  bil zanimiva perspektiva. Vsaj v regionalnem okolju. Vanjga bi lahko zajemali kadrovske vire iz širšega geografskega prostora, s tem pa bi posredno zagotovili tudi najkvalitetnjše kadre, ki jih bo potrebovala napovedana prenovljena gospodarska dejavnost s cilji višje dodane vrednosti v produktih in storitvah (seveda “in spe”).  Z učinkovito vključitvijo kapacitet vidnejših raziskovalnih ustanov v regiji v tak projekt  in s tem, da bi pritegnili v učno-raziskovalni proces vrhunske kadre, ki so danes v slovenski diaspori po svetu ter v razpršenih jedrih majhnih visokošolskih enot v RS, bi dosegli za tak korak potrebno kadrovsko zasedbo, tako v kvaliteti kot v številu.   

Wednesday, August 13, 2014

Nastop, ki “zadene”.

Predavatelj je pogosto v zadregi, ko ga vabijo, da kaj pove o svojem delu pa bi rad to storil tako, da ne bi “zatežil” ampak pustil sled v spominu poslušalcev.  Nekaj koristnih napotkov je najti v tem člančiču na blogu F1000Reserach. Naj vam bo v užitek.

Saturday, July 12, 2014

O slovenski blogariji

Po dolgem času je v naših javnih medijih znova nekaj besede o blogerjih v Sloveniji. Moj priljubljeni novinar Kučić objavlja v Delu svoje razmišljanje o krizi slovenske blogosfere. Sam sem žalosten, ker se praksa blogov v RS ni bolj uveljavila v strokovni in znanstveni spletni publicistiki. Saj je bilo nekaj poskusov, celo nekaj odličnih začetkov (primer Nove biologije), vendar je zadeva skoraj zamrla. Pred časom sem se trudil, da bi slovenske blogerje v stroki povezali v nekem metablogerskem okolju, npr. v slovenskem agregatorju kot jih poznamo v tujini npr. v Research Blogging, ScienceBlogs  ali v Scientopia.  Ali kot to počno revija Scientific American v svojem agregatorju The Network Central, revija Wired v Wired Science Blogs oz. OA založnik  PLOS v   PLOS Blogs. Naša tiha ambicija je bila, da tak domač agregator morda s časom postane zasnova spletnega, torej odprtega kolegialnega ocenjevanja (peer review) za avtorje znanstvenih prispevkov. Ideja, kljub vključitvi javnih ustanov v načrtovanje, ni zaživela.

Thursday, March 6, 2014

Jaz tudi…

Kaj je res mogoče, da se v deželici nekdo odloči postati zunanji minister pa pri tem ne zna odtehtati ne svoje karizme in ne teže svoje deželice. In se zaradi nesposobnosti take presoje v nekem trenutku odloči, da v navidez enakopravnem pogovoru, seveda med samo navidez enakopravnimi kolegi ministri ponudi, kako bi mediiral v kočljivi zadevi. V zadevi, ki kot nalašč ta trenutek angažira kopico zelo enakopravnih, tokrat veliko bolj enakopravnih ministrov in prvih ministrov, ki bi vsi radi priložnost izkoristili za dokazovanje svoje samopodobe in teže. In ki so na to priložnost komaj čakali. Ker k sreči ta eskapada našega ministra nima posebnih posledic za samo deželico je na drugi strani prav smešno, kako nato v tej isti deželici »oni drugi« kot za stavo padejo po tem našem ministru in mu pravzaprav naredijo medvedjo uslugo, ko mu dovolijo, da dobi ta »selfmade« samopodoba večjo težo, kot jo v resnici ima. In se pri tem kljub svoji morebitni ekspertizi ne zavedajo, kako nepomembna je akcija našega junaka zunaj plotov deželice. Morda zato, da bi ti, ki ugovarjajo, s svojim nasprotovanjem v primerjavo ponudili svojo lastno težo in podobo. Morda je ta celo za delček ali tudi kar dober del večja pa vendar še vedno, za božjo voljo, ne zadostuje, da bi odtehtala skromno težo deželice. Ki bi, žal brez upa zmage, rada sodelovala v trenutni globalni priložnosti, na katero pa so, ne pozabimo, nestrpno čakali številni akterji z zelo veliko težo, tež njihovih SAMOPODOB kot tudi njihovih DEŽEL. Kako daleč je vse to od uspehov deželice v športu; ali nam niso naši olimpijci dovolj, da smo ponosni?!? Kako rad sem raje NANJE ponosen!

Monday, March 3, 2014

Prihaja spletni pouk na UL?

V predal elektronske pošte mi je priletelo sporočilo iz tajništva UL. Učitelje in sodelavce vabijo na delavnico   »E-učenje za visokošolske učitelje/ice in sodelavce/ke«.  Resnično razveselil sem se te novice, predvsem v upanju, da to pomeni odločen premik k večjemu deležu e-pouka na naši univerzi. Ko pa sem bral dalje se mi je navdušenje nekoliko poleglo. Zakaj? Najprej je mogoče iz vabila razbrati, da je število slušateljev na posameznem tečaju omejeno na 15 in da bodo v okviru projekta KUL, ki ga sofinancira EU, izvedli še dve takšni delavnici. Torej bomo v najboljšem primeru do konca tega študijskega leta dobili 45 (!) usposobljenih učiteljev/sodelavcev za delo v e-učilnici, če upoštevam urnik prvega tečaja. To se mi zdi zelo skromno! In potem: delo v delavnici je načrtovano tako, da je večji del vezan na fizično prisotnost, 16 ur od predvidenih 24 ur bo teklo v učilnici na FF. In v 16 urah pouka “in loco” je dejansko samo 8 ur obvezne prisotnosti, kar kaže, da bi bilo mogoče ta tečaj organizirati precej bolj strnjeno in ga poleg tega odpreti večjemu številu slušateljev. Več delavnic v bolj strnjenem urniku in več vpisnih mest na delavnico. Iz izkušnje podobnih rešitev v svetu bi šolanje lahko izraziteje temeljili na spletnem delu, npr. v obliki t.i. webinarja. Morebiti bi bilo dovolj zgolj krajši uvod izvesti v živo in na enak način nato delavnico zaključiti z evalvacijo. Če pa smo povsem iskreni, še to bi se dalo z današnjimi spletnimi konferenčnimi orodji izvesti povsem virtualno. Številne, že kar preštevilne vzorce nam danes ponujajo različne modalitete odprtih učnih vsebin (OCW), najbolj razvpita so trenutno  “množična in odprta spletna predavanja” (Massive Open Online Courses – MOOCs).

Naj priključim k povedanemu še svoje nezadovoljstvo, ker ljubljanska Univerza ne uporablja spletnega medija v večji meri tudi za druge oblike (do)izobraževanja.  Povrnem naj se k praksi v svetu zelo uporabnih webinarjev, ki bi jih veljalo “udomačiti” na univerzitetni spletni mreži. Samo nekaj morebitnih tem za doizobraževanje univerzitetnih sodelavcev: kako v večji meri uporabljati “odprti dostop” za objavljanje raziskovalnega dela, uporaba različnih sodobnih strojnih orodij (uporaba tablic, uporaba pametnih tabel, uporaba video snemanja)  in programskih rešitev pri pouku (uporaba spletnega konferiranja, uporaba blogov, uporaba twitterja in nasploh uporaba družbenih omrežij…), izobraževanje za varstvo pri raziskovalnem delu, seznanjanje z rešitvami preprečevanja plagiatorstva  pri pouku in v raziskovalni informatiki, predstavitev tem iz etike raziskovalnega dela in lahko bi še našteval.

Danes je dovolj pobrskati po svetovnem spletu, zlasti če pogledamo v univerzitetne spletne portale in hitro dobimo vtis, da pri nas pri uveljavljanju spletnega pouka vse bolj zaostajamo.

Sunday, January 19, 2014

Skrb za svoj jezik

Pred nekaj dnevi se mi je oglasil kolega iz podjetja Amebis, s katerim že dalj časa v imenu terminološke komisije Slovenskega mikrobiološkega društva sodelujem pri oblikovanju spletnega Mikrobiološkega slovarja. Povedal mi je, da se dogovarjajo z rektoratom Univerze v Ljubljani za pogovor o tem, kako pritegniti nove sodelavce v slovarske ekipe na različnih strokovnih področjih. Vsi, ki sodelujemo pri tem delu opažamo kot ključno težavo, da je v skupine zelo težko pritegniti mlade, z aktualnim znanjem oborožene sodelavce. Posluh za ta problem je zdaj, kot kaže, pokazalo novo univerzitetno vodstvo in začutil sem to kot pomemben premik pri razrešitvi tega problema. Upajmo, da bo zastavljena pot za iskanje rešitev v smeri, ki bi spodbudila mlajše fakultetne sodelavce, da bi se živahneje vključevali v strokovno publicistično dejavnost, ki presega njihov trenutni poglavitni interes. Ta pa je danes predvsem pisanje odmevnih znanstvenih člankov. Predpostavljam, da se univerza zaveda, da je tokrat izpostavljen problem še kako povezan z osnovnim poslanstvom univerzitetnih delavcev. Da namreč univerzitetni sodelavci poleg svoje strokovne, torej pedagoške in znanstvene rasti ter skrbi za svoje karierno napredovanja skrbijo tudi za jezik stroke, zlasti ko gre za jezik okolja, ki mu skromna številčnost naroda ter pogosta brezbrižnost strokovnega občestva seveda nista naklonjeni. Verjamem, da je današnja generacija univerzitetnih delavcev zaradi težav povezanih z neugodnimi materialnim stanjem, v katerem deluje naše visoko šolstvo, pod dodatnim pritiskom, ki ga predstavlja obveza objavljanja v tujejezični literaturi. To jih potiska v stalno časovno stisko, zaradi nje pa trpita tako pedagoško kot znanstveno delo. Čeprav lahko zaradi močno informatiziranega okolja prenekatero delo/nalogo učinkoviteje opravijo jih prav to okolje dodatno oddaljuje od skrbi za materni jezik. Problem posebno močno čutimo vsi, ki se ukvarjamo z delom v strokovni terminologiji. Naše skupine so majhne, pogosto kadrovsko podhranjene s kolegi s subspecialistično ekspertizo, v njih prevladujemo starejši kolegi, ki nismo več vedno v ustreznem komunikacijskem stiku z najnaprednejšim znanjem.

Status upokojenca mi seveda omogoča, da se neovirano posvečam predvsem temam, ki so mi v veselje. Tu sem seveda v veliki prednosti pred mlajšimi kolegi. Tako obilno delujem v spletnem prostoru in v veliko veselje mi je tudi sodelovanje v terminološki komisiji Slovenskega mikrobiološkega društva. Prav zavoljo izkušenj, ki jih imam pri urejanju svojih blogov in pri sodelovanju na Twitterju in v drugih oblikah družbenega mreženja, najbolj pogrešam odziv iz srenje mlajših učiteljev in pedagoških sodelavcev. Ko jih vprašam, čemu se živahneje ne vključujejo v medije, ki so na koncu koncev tudi medij z možnostjo pristnega stika z njihovimi študenti, je odgovor vedno enak: »Ni časa«. Po pravilu mi v zagovor naštevajo svoje zadrege pri kandidiranju za raziskovalna sredstva, omejitve pri zagotavljanju ustreznega materialnega okolja za aktualno znanstveno delo, težave zaradi stalnega spreminjanja pedagoških prostorskih in kadrovskih robnih pogojev, pa tudi o težavah pri pisanju in plasmaju njihovih znanstvenih objav pa še marsikatero drugo težavo lahko slišim. In verjamem jim. Pri tem pa se ne morem znebiti občutka, da trenutne rešitve pri oblikovanju kriterijev karierne poti univerzitetnih sodelavcev niso najbolj uglašene z interesom in poslanstvom visokošolske ustanove. Interesu pedagoškega procesa na prvem in znanstvenega na drugem mestu (ali v obrnjenem vrstnem redu) bi bilo morda mogoče zadostiti tudi drugače. Naši učitelji skoraj niso spodbujani k posodabljanju in/ali uvajanju novih pedagoških rešitev in seveda, predvsem bi si želel več njihovega sodelovanja pri oblikovanju strokovnega jezika.

Kje vidim možnosti, kjer bi s spremembo poudarka pri kriterijih za karierno napredovanje morda premaknili sedanje neugodno stanje:

- z obvezo pisanja svojega znanstvenega opusa v bilingvalni obliki, torej v tujem in tudi v maternem jeziku;

- z obvezo objavljanja znanstvenega opusa v obliki odprtega dostopa, ker bi to med drugim olajšalo tudi bogatenje oz. polnjenje našega jezikovnega korpusa (k istemu cilju prispeva seveda tudi prejšnja obveza);

- s spodbujanjem k sodelovanju v uveljavljenih slovenskih slovarskih skupinah, najbolje v koaliciji z ASPplus iniciativo firme Amebis, ki zagotavlja strokam del neprecenljive leksikografske pomoči,

- s spodbujanjem k sestavljanju spletnih učnih aplikacij, bodisi z njihovim prevajanjem ali z ustvarjanjem t.i. “množičnih in odprtih spletnih predavanj (MOOC)«;

- s spodbujanjem k ustvarjanju pogojev za delo t. i. obrnjene učilnice (»flipped classroom«) v klasičnem učilniškem pouku;

- s polnjenjem slovenske wikipedije z originalnimi prispevki ali z dopolnjevanjem obstoječih zapisov v bazi;

- in še kaj bi se našlo.

Kako lahko k temu pripomore vodstvo Univerze:

- da pri ARRSu doseže spremembo kriterijev ocenjevanja v smeri poudarka del, ki predvsem služijo poslanstvu univerzitetne ustanove (in ki bi vključevala tudi zgoraj navedena aktivnosti);

- da skupaj z ARNESom in CTK podpre povečanje obsega spletne prisotnosti aktualnih vsebin Znanja s katerimi bi bilo mogoče tudi bolje promovirati inovativno poslanstvo Univerze (vključno z opaznejšo prisotnostjo Univerze v medijih, morda celo z lastnim spletnim TV programom UL);

- da čim več vsebin pedagoške podpore in doizobraževanja učiteljev/sodelavcev prenese na splet (predpogoj je seveda, da se v to opazneje vključijo RCU, CTK in NUK). Značilen primer slabše izkoriščene možnosti je bilo nedavno vabilo učiteljem k usposabljanju za izboljšanje delovanja skupin. Brez dvoma je to izjemno aktualna tema, vendar bi se mi zdelo smiselno, ko bi tak tečaj bil organiziran preko spletnega dostopa. Npr. v obliki webinarja, kot je to mogoče učinkovito izpeljati. Tak način bi brez dvoma omogočil sodelovanje tistim, ki jim npr. tekoče pedagoške obveznosti preprečujejo sodelovanje v tečaju, privabil pa bi morda tudi druge zainteresirane v strokovni javnosti;

- …

Lahko bi še modroval, vendar, če bo uspelo doseči vsaj dogovor, da postaneta delo na posodabljanju pedagoških praks in delo na terminologiji enakovredni komponenti v kariernem ocenjevanju ob dosedanjih, bo to odprta pot, da se več mladih kolegov znajde v skupinah, ki se ukvarjajo s strokovno terminologijo.