V predal elektronske pošte mi je priletelo sporočilo iz tajništva UL. Učitelje in sodelavce vabijo na delavnico »E-učenje za visokošolske učitelje/ice in sodelavce/ke«. Resnično razveselil sem se te novice, predvsem v upanju, da to pomeni odločen premik k večjemu deležu e-pouka na naši univerzi. Ko pa sem bral dalje se mi je navdušenje nekoliko poleglo. Zakaj? Najprej je mogoče iz vabila razbrati, da je število slušateljev na posameznem tečaju omejeno na 15 in da bodo v okviru projekta KUL, ki ga sofinancira EU, izvedli še dve takšni delavnici. Torej bomo v najboljšem primeru do konca tega študijskega leta dobili 45 (!) usposobljenih učiteljev/sodelavcev za delo v e-učilnici, če upoštevam urnik prvega tečaja. To se mi zdi zelo skromno! In potem: delo v delavnici je načrtovano tako, da je večji del vezan na fizično prisotnost, 16 ur od predvidenih 24 ur bo teklo v učilnici na FF. In v 16 urah pouka “in loco” je dejansko samo 8 ur obvezne prisotnosti, kar kaže, da bi bilo mogoče ta tečaj organizirati precej bolj strnjeno in ga poleg tega odpreti večjemu številu slušateljev. Več delavnic v bolj strnjenem urniku in več vpisnih mest na delavnico. Iz izkušnje podobnih rešitev v svetu bi šolanje lahko izraziteje temeljili na spletnem delu, npr. v obliki t.i. webinarja. Morebiti bi bilo dovolj zgolj krajši uvod izvesti v živo in na enak način nato delavnico zaključiti z evalvacijo. Če pa smo povsem iskreni, še to bi se dalo z današnjimi spletnimi konferenčnimi orodji izvesti povsem virtualno. Številne, že kar preštevilne vzorce nam danes ponujajo različne modalitete odprtih učnih vsebin (OCW), najbolj razvpita so trenutno “množična in odprta spletna predavanja” (Massive Open Online Courses – MOOCs).
Naj priključim k povedanemu še svoje nezadovoljstvo, ker ljubljanska Univerza ne uporablja spletnega medija v večji meri tudi za druge oblike (do)izobraževanja. Povrnem naj se k praksi v svetu zelo uporabnih webinarjev, ki bi jih veljalo “udomačiti” na univerzitetni spletni mreži. Samo nekaj morebitnih tem za doizobraževanje univerzitetnih sodelavcev: kako v večji meri uporabljati “odprti dostop” za objavljanje raziskovalnega dela, uporaba različnih sodobnih strojnih orodij (uporaba tablic, uporaba pametnih tabel, uporaba video snemanja) in programskih rešitev pri pouku (uporaba spletnega konferiranja, uporaba blogov, uporaba twitterja in nasploh uporaba družbenih omrežij…), izobraževanje za varstvo pri raziskovalnem delu, seznanjanje z rešitvami preprečevanja plagiatorstva pri pouku in v raziskovalni informatiki, predstavitev tem iz etike raziskovalnega dela in lahko bi še našteval.
Danes je dovolj pobrskati po svetovnem spletu, zlasti če pogledamo v univerzitetne spletne portale in hitro dobimo vtis, da pri nas pri uveljavljanju spletnega pouka vse bolj zaostajamo.
Se popolnoma strinjam z zapisanim. Novico sem našel na vašem blogu, na povezavi pa seveda že piše, da prostih mest ni več... V okviru pouka smo poskusili ž kar pecej pristopov, letos tudi z Moodlom, ki pa me je osebno nekoliko razočaral. Morda zato, ker se mi je zdel preveč neroden za uporabo - izgleda kar nekoliko zastarel proi drugim rešitvam, ki obstajajo izven tega - predvsem googlove. Zao je večina gradiv na koncu ostala v pdf-ju - deljena preko gdrive- v učilnici pa so bile samo povezave. Izkazalo se je tudi, da administracija Moodla ni mačji kašelj in dejansko zahteva celega človeka, da stvari tečejo tako kot je treba. Poleg tega je treba imeti administratorske pravice, če želiš imeti popolno kontrolo. Nekako nisem navušen nad povsem odprtim dostopom, saj se predavanja vse prepoosto znajdejo na straneh ali vsaj študentih konkurenčnih univerz, brez navedbe vira... Menim da bi vsaj v obdobju uvajanja in iskanju pravega pristopa in oblike, bilo bolj pametno, če bi imeli dostop do gradiva le študenti in sodelujoči pri procesu pouka. Sicer pa se ne bi mogel bolj strinjati z vamiglede uporabe sodobnejših načinov kot je video in interaktivne prezentacije - in tu vidim še največji prepad med možnostmi in izvedbo. Nujno bi potrebovali vsaj kakšno minimalno tehnično pomoč v zvezi z oblikovanjem, montažo kratkim filmčkov, kakšnega risarja shem ipd. Pa o vsem tem ni ne duha ne sluha - pa bi se ga seveda dalo deliti s celo fakulteto oz. bi bilo to najbrž najbolj racionalno!
ReplyDelete@Miro Kljub temu, da sem bil nekoliko kritičen ob samem razpisu, je moja krtika bila izgovorjena zgolj v strahu, da se podviga premalo pogumno lotevamo. Kopica dodatnih informacij, ki sem nanje še naletel pa mi je optimizem povrnila. Najprej, organizator delavnice se je takoj odzval na Twitterju in bilo je mogoče razbrati, da je vse samo začetek za katerega pa imajo v načrtu tudi jasno začrtano nadaljevanje. Da jim le uspe! Drug vzpodbuden podatek je bila informacija, da se v aprilu v Ljubljani "dogaja" OCWC Global 2014 Conference; kaj lepšega se nam je lahko zgodilo. Upam samo, da bo avditorij Uniona poln (žal je kotizacija obilna) in čim bolj poln slovenskih učiteljev.
ReplyDeletePa še o Tvojem razmišljanju k Moodlu, pravilno praviš, da je za njegov uspeh predvsem potreben nekdo v ozadju, ki administrativno skrbi zanj. Na BF ga kar precej uporabljajo, ker se je kolega na biologiji žrtvoval in skrbi za njegovo "življenje". Sam bi veliko raje videl, ko bi se UL odločila, zaenkrat morda poskusno, in se spopadla s kakšnim bolj polnokrvnim e-učnim portalom npr. s kakšnim Blackboardom ali pd. Tega je v svetu veliko. Namreč, ker bi tega bilo potrebno kupiti, bi to bilo zagotovilo (upajmo!), da bi nato zanj tudi skrbeli, da bi ga tudi nekdo upravljal in ga tudi promoviral med uporabniki.
Koliko dela vidim tukaj npr. za nek učinkovit računalniški univerzitetni center, ali pa za katero ;) od naših osrednjih knjižnic!