Tuesday, October 27, 2009

Ali je dLib “podn”

Na Twitterju se je razvila “zanimiva” razprava o slovenskem digitalnem portalu dLib. Ker Twitter seveda ne omogoča obsežnejše izmenjave misli, jo bom poskusil prenesti na blog. Da olajšam hiter vstop tistim, ki boste šele postali radovedni, naj vam pomagam z nekaj povezavami. Razpravo je pričel tviterat  savicdomen s tviterja vredno, torej kratko kritiko portala dLib. Sicer pa lahko nadaljevanje njegove kritike sledite na njegovem tviterju. V bran portala smo se postavila tviterati imitation78, miha jesensek in fvnek. No in potem je Domen dobil pomoč, ko je še košček uničujoče kritike dodal tviterat tomazo4.

Čemu me je zadeva “pogrela”? Najprej pozitivno, ker odlično odkriva način odpiranja razprave o aktualni problematiki, ki jo omogoča tvitanje. Ker pa se mi zdi, da s kratkimi in emocionalno nabitimi besedami in sintagmami prav nič ne prispevamo k razreševanju morebitne problematike (če je in morda je prisotna), sem se odločil, da zadevi zagotovim nekoliko več prostora.

Tu naj nadaljujem s tistimi svojimi opazkami, ki pa so že posledica moje slabe volje. O uporabljenem jeziku tviteratov ne bi obširneje razpletal, čeprav se mi zdi, da so določene forme uporabljene brez potrebe. Drug razlog pa je vsebinski; čemu kritiki, zlasti taki, ki niso zgolj kritikastri in o stvari lahko tudi meritorno presojajo, raje ne izkoristijo možnosti in nekoliko obsežneje razložijo svoje pomisleke in pripombe. Sem stalen in hvaležen uporabnik dLiba in vesel, da smo ga Slovenci dobili. S tem pa seveda ne rečem, da je popoln, vsebinsko in oblikovno.  Vendar zahvaljujoč spletu imamo poti, ko lahko k urejanju tega vsi učinkovito prispevamo. Portal dLib ima npr. svoj blog (osebno me sicer moti lokacija povezave nanj na spletni strani) in kritiki bi lahko svoje misli posredovali tako avtorjem in vzdrževalcem portala. In pridobili bi tudi uporabniki po poti nevsiljivega spletnega opismenjevanja.

V upanju, da bomo našli pot umirjenega dialoga, z veseljem čakam na komentarje.      

Sunday, October 18, 2009

Sunday, October 11, 2009

Tuesday, October 6, 2009

Kaj vse bi radi…

Preseneča me, da v dogajanjih, ki spremljajo trenutno recesijo, slišimo pri nas zelo malo glasov o rezih v izobraževalni proces. Za razliko od dogodkov pri nas, je npr. v ameriškem prostoru erozija financiranja zlasti visokošolskih programov ena ključnih točk razprav in skrbi (npr. glej >tukaj), ukrepe pa spremlja obsežno opuščanje učnih vsebin in celotnih programov. Presenetljivo, pri nas pa se dviga glas, da moramo celo povečati vlaganje v izobraževanje, ker da je tudi to ena od poti iz krize. To je bilo, zanimivo, mogoče prebrati včeraj v Delu kot stališče sindikatov (glej Delo. 05. 10. 2009, str. 20: »Pravi odgovor na krizo

je večje vlaganje v izobraževanje«). Seveda se lahko strinjam s tako usmeritvijo, le bojim se, da nam manjka analitske osnove za izbiro pravih ukrepov. Zlasti, ker glas sindikalnega veljaka vso težo svojega klica po večjem vlaganju v izobraževanje obeša na zvišanje plač učiteljem. Istočasno pa slišimo, da na fakultetah povečujejo velikost skupin pri praktičnem in seminarskem pouku, kar je v bolonjskem pouku prava antiteza ob smotrih zagotavljanja sodelovalnega poučevanja in učenja. Dodatno k temu se novi rektor, prof. Pejovnik, kot smo lahko prebrali v Portretu tedna v Delovi Sobotni prilogi 3. oktobra 2009, izrazito izreka za ohranitev študentskega dela in proti uvedbi šolnin.

Biti v hudi finančni in tudi že družbeni krizi, uveljavljati novo učno paradigmo, ki jo zahteva bolonjski proces ter pristajati na populistične zahteve sindikalnih central in študentske populacije so zalogaji, ki jih seveda ne bo mogoče naenkrat pogoltniti. V visokem šolstvu bi najbrž najprej potrebovali temeljito analizo dosedanjih »dosežkov«, ki jih je prinesla bolonjska reforma in nujno bi bilo treba najprej korigirati hude zdrse v izvedbenem delu tega projekta. Ker smo se ga že v izhodišču lotili zelo površno, žal tudi nadaljevanje ni zagotovilo učinkov visokošolske reforme, ki bi jih, ob pravilni uporabi, “Bologna” vendarle lahko imela.

Sunday, October 4, 2009

Predavanja za mikrobiologe, 05. 10. 2009

Dobro jutro, slušatelji(ce) prvega letnika. Del današnjih predavanj boste kot .pdf dokumente našli tukaj: >pred1,  in >pred2 .

Friday, October 2, 2009

Stena prenosnikov

Christopher Dawson, ki na ZDNetu ureja rubriko Education je pred nedavnim odprl zanimivo temo o »steni prenosnikov« (orig.: laptop wall) . Opisal je fenomen, ki ga vse pogosteje srečujejo učitelji, ko pri frontalnem pouku dovoljujejo ali celo vzpodbujajo poslušalce k uporabi prenosnih računalnikov. Te naj bi predvsem uporabljali za beleženje vsebine predavanja, kot nadomestilo konvencionalnim papirnim zapiskom. Kadar učitelj uporablja spletne aplikacije kot podporo svojega predavanja pa so prenosniki lahko tudi orodje sodelovanja s slušatelji s ciljem poglobitve  učnega procesa. Zlasti še, če se predavanje spremeni v dvosmerno forumsko komunikacijo oz. če učitelj ob uporabi posebnega programja posreduje vsebino kot dialog ali ko na ta način utrjuje znanje.

Seveda se lahko rešitev, ko so študenti opremljeni s prenosniki, hitro spremeni v anarhično sesutje frontalnega pouka, saj se poslušalci namesto, da bi ostali povezani z učno snovjo, raje preselijo v družabna omrežja, v delo na drugih vsebinah npr. za seminarje pri predmetu, ki bo sledil kasneje v urniku, na elektronske poštne naslove ali v tvitanje. Med učiteljem in poslušalcem se vzpostavi fizična in simbolna »stena«, ki prekine njuno komunikacijo.

Dawson se sprašuje, kako je to mogoče reševati. Prekinitev lokalnega Wifi omrežja (pri nas npr. Eduroama) ni vselej rešitev, saj je spletno povezavo mogoče vzpostaviti tudi s širokopasovno telefonsko povezavo (3G omrežje). Razen tega bi to pomenilo sofisticirane rešitve povezave, kjer bi v predavalnicah bil mogoč le omejen dostop, na drugih lokacijah kampusa pa je treba zagotoviti neomejen spletni dostop.

Vsekakor bi bila najučinkovitejša obramba pred izgubo stika s poslušalci izbira tako zanimive teme, da bi študente pritegnila brez dodatnih varovalk zaradi odtekanja pozornosti. To je seveda za večino vsebin iluzija, v precejšnji meri pa je to tudi prevelika zahteva za večino predavateljev. Lahko seveda študente angažiramo za sodelovanje tako, da predavanje spremljajo z odgovarjanjem in komentiranjem. Prav uporabna za to je npr. Twitter platforma.

Dawson v kasnejšem zapisu  omenja tudi naslednjo možnost za rušenje stene prenosnikov, namreč uporabo posebnega konferenčnega programja, ki pouk spremeni v sodelovalno početje. Vse lepo in prav, bojim se le, da bo to prevelik stroškovni zalogaj za večino javnih šol.