Preseneča me, da v dogajanjih, ki spremljajo trenutno recesijo, slišimo pri nas zelo malo glasov o rezih v izobraževalni proces. Za razliko od dogodkov pri nas, je npr. v ameriškem prostoru erozija financiranja zlasti visokošolskih programov ena ključnih točk razprav in skrbi (npr. glej >tukaj), ukrepe pa spremlja obsežno opuščanje učnih vsebin in celotnih programov. Presenetljivo, pri nas pa se dviga glas, da moramo celo povečati vlaganje v izobraževanje, ker da je tudi to ena od poti iz krize. To je bilo, zanimivo, mogoče prebrati včeraj v Delu kot stališče sindikatov (glej Delo. 05. 10. 2009, str. 20: »Pravi odgovor na krizo
je večje vlaganje v izobraževanje«). Seveda se lahko strinjam s tako usmeritvijo, le bojim se, da nam manjka analitske osnove za izbiro pravih ukrepov. Zlasti, ker glas sindikalnega veljaka vso težo svojega klica po večjem vlaganju v izobraževanje obeša na zvišanje plač učiteljem. Istočasno pa slišimo, da na fakultetah povečujejo velikost skupin pri praktičnem in seminarskem pouku, kar je v bolonjskem pouku prava antiteza ob smotrih zagotavljanja sodelovalnega poučevanja in učenja. Dodatno k temu se novi rektor, prof. Pejovnik, kot smo lahko prebrali v Portretu tedna v Delovi Sobotni prilogi 3. oktobra 2009, izrazito izreka za ohranitev študentskega dela in proti uvedbi šolnin.
Biti v hudi finančni in tudi že družbeni krizi, uveljavljati novo učno paradigmo, ki jo zahteva bolonjski proces ter pristajati na populistične zahteve sindikalnih central in študentske populacije so zalogaji, ki jih seveda ne bo mogoče naenkrat pogoltniti. V visokem šolstvu bi najbrž najprej potrebovali temeljito analizo dosedanjih »dosežkov«, ki jih je prinesla bolonjska reforma in nujno bi bilo treba najprej korigirati hude zdrse v izvedbenem delu tega projekta. Ker smo se ga že v izhodišču lotili zelo površno, žal tudi nadaljevanje ni zagotovilo učinkov visokošolske reforme, ki bi jih, ob pravilni uporabi, “Bologna” vendarle lahko imela.
No comments:
Post a Comment