Thursday, March 6, 2014

Jaz tudi…

Kaj je res mogoče, da se v deželici nekdo odloči postati zunanji minister pa pri tem ne zna odtehtati ne svoje karizme in ne teže svoje deželice. In se zaradi nesposobnosti take presoje v nekem trenutku odloči, da v navidez enakopravnem pogovoru, seveda med samo navidez enakopravnimi kolegi ministri ponudi, kako bi mediiral v kočljivi zadevi. V zadevi, ki kot nalašč ta trenutek angažira kopico zelo enakopravnih, tokrat veliko bolj enakopravnih ministrov in prvih ministrov, ki bi vsi radi priložnost izkoristili za dokazovanje svoje samopodobe in teže. In ki so na to priložnost komaj čakali. Ker k sreči ta eskapada našega ministra nima posebnih posledic za samo deželico je na drugi strani prav smešno, kako nato v tej isti deželici »oni drugi« kot za stavo padejo po tem našem ministru in mu pravzaprav naredijo medvedjo uslugo, ko mu dovolijo, da dobi ta »selfmade« samopodoba večjo težo, kot jo v resnici ima. In se pri tem kljub svoji morebitni ekspertizi ne zavedajo, kako nepomembna je akcija našega junaka zunaj plotov deželice. Morda zato, da bi ti, ki ugovarjajo, s svojim nasprotovanjem v primerjavo ponudili svojo lastno težo in podobo. Morda je ta celo za delček ali tudi kar dober del večja pa vendar še vedno, za božjo voljo, ne zadostuje, da bi odtehtala skromno težo deželice. Ki bi, žal brez upa zmage, rada sodelovala v trenutni globalni priložnosti, na katero pa so, ne pozabimo, nestrpno čakali številni akterji z zelo veliko težo, tež njihovih SAMOPODOB kot tudi njihovih DEŽEL. Kako daleč je vse to od uspehov deželice v športu; ali nam niso naši olimpijci dovolj, da smo ponosni?!? Kako rad sem raje NANJE ponosen!

Monday, March 3, 2014

Prihaja spletni pouk na UL?

V predal elektronske pošte mi je priletelo sporočilo iz tajništva UL. Učitelje in sodelavce vabijo na delavnico   »E-učenje za visokošolske učitelje/ice in sodelavce/ke«.  Resnično razveselil sem se te novice, predvsem v upanju, da to pomeni odločen premik k večjemu deležu e-pouka na naši univerzi. Ko pa sem bral dalje se mi je navdušenje nekoliko poleglo. Zakaj? Najprej je mogoče iz vabila razbrati, da je število slušateljev na posameznem tečaju omejeno na 15 in da bodo v okviru projekta KUL, ki ga sofinancira EU, izvedli še dve takšni delavnici. Torej bomo v najboljšem primeru do konca tega študijskega leta dobili 45 (!) usposobljenih učiteljev/sodelavcev za delo v e-učilnici, če upoštevam urnik prvega tečaja. To se mi zdi zelo skromno! In potem: delo v delavnici je načrtovano tako, da je večji del vezan na fizično prisotnost, 16 ur od predvidenih 24 ur bo teklo v učilnici na FF. In v 16 urah pouka “in loco” je dejansko samo 8 ur obvezne prisotnosti, kar kaže, da bi bilo mogoče ta tečaj organizirati precej bolj strnjeno in ga poleg tega odpreti večjemu številu slušateljev. Več delavnic v bolj strnjenem urniku in več vpisnih mest na delavnico. Iz izkušnje podobnih rešitev v svetu bi šolanje lahko izraziteje temeljili na spletnem delu, npr. v obliki t.i. webinarja. Morebiti bi bilo dovolj zgolj krajši uvod izvesti v živo in na enak način nato delavnico zaključiti z evalvacijo. Če pa smo povsem iskreni, še to bi se dalo z današnjimi spletnimi konferenčnimi orodji izvesti povsem virtualno. Številne, že kar preštevilne vzorce nam danes ponujajo različne modalitete odprtih učnih vsebin (OCW), najbolj razvpita so trenutno  “množična in odprta spletna predavanja” (Massive Open Online Courses – MOOCs).

Naj priključim k povedanemu še svoje nezadovoljstvo, ker ljubljanska Univerza ne uporablja spletnega medija v večji meri tudi za druge oblike (do)izobraževanja.  Povrnem naj se k praksi v svetu zelo uporabnih webinarjev, ki bi jih veljalo “udomačiti” na univerzitetni spletni mreži. Samo nekaj morebitnih tem za doizobraževanje univerzitetnih sodelavcev: kako v večji meri uporabljati “odprti dostop” za objavljanje raziskovalnega dela, uporaba različnih sodobnih strojnih orodij (uporaba tablic, uporaba pametnih tabel, uporaba video snemanja)  in programskih rešitev pri pouku (uporaba spletnega konferiranja, uporaba blogov, uporaba twitterja in nasploh uporaba družbenih omrežij…), izobraževanje za varstvo pri raziskovalnem delu, seznanjanje z rešitvami preprečevanja plagiatorstva  pri pouku in v raziskovalni informatiki, predstavitev tem iz etike raziskovalnega dela in lahko bi še našteval.

Danes je dovolj pobrskati po svetovnem spletu, zlasti če pogledamo v univerzitetne spletne portale in hitro dobimo vtis, da pri nas pri uveljavljanju spletnega pouka vse bolj zaostajamo.

Sunday, January 19, 2014

Skrb za svoj jezik

Pred nekaj dnevi se mi je oglasil kolega iz podjetja Amebis, s katerim že dalj časa v imenu terminološke komisije Slovenskega mikrobiološkega društva sodelujem pri oblikovanju spletnega Mikrobiološkega slovarja. Povedal mi je, da se dogovarjajo z rektoratom Univerze v Ljubljani za pogovor o tem, kako pritegniti nove sodelavce v slovarske ekipe na različnih strokovnih področjih. Vsi, ki sodelujemo pri tem delu opažamo kot ključno težavo, da je v skupine zelo težko pritegniti mlade, z aktualnim znanjem oborožene sodelavce. Posluh za ta problem je zdaj, kot kaže, pokazalo novo univerzitetno vodstvo in začutil sem to kot pomemben premik pri razrešitvi tega problema. Upajmo, da bo zastavljena pot za iskanje rešitev v smeri, ki bi spodbudila mlajše fakultetne sodelavce, da bi se živahneje vključevali v strokovno publicistično dejavnost, ki presega njihov trenutni poglavitni interes. Ta pa je danes predvsem pisanje odmevnih znanstvenih člankov. Predpostavljam, da se univerza zaveda, da je tokrat izpostavljen problem še kako povezan z osnovnim poslanstvom univerzitetnih delavcev. Da namreč univerzitetni sodelavci poleg svoje strokovne, torej pedagoške in znanstvene rasti ter skrbi za svoje karierno napredovanja skrbijo tudi za jezik stroke, zlasti ko gre za jezik okolja, ki mu skromna številčnost naroda ter pogosta brezbrižnost strokovnega občestva seveda nista naklonjeni. Verjamem, da je današnja generacija univerzitetnih delavcev zaradi težav povezanih z neugodnimi materialnim stanjem, v katerem deluje naše visoko šolstvo, pod dodatnim pritiskom, ki ga predstavlja obveza objavljanja v tujejezični literaturi. To jih potiska v stalno časovno stisko, zaradi nje pa trpita tako pedagoško kot znanstveno delo. Čeprav lahko zaradi močno informatiziranega okolja prenekatero delo/nalogo učinkoviteje opravijo jih prav to okolje dodatno oddaljuje od skrbi za materni jezik. Problem posebno močno čutimo vsi, ki se ukvarjamo z delom v strokovni terminologiji. Naše skupine so majhne, pogosto kadrovsko podhranjene s kolegi s subspecialistično ekspertizo, v njih prevladujemo starejši kolegi, ki nismo več vedno v ustreznem komunikacijskem stiku z najnaprednejšim znanjem.

Status upokojenca mi seveda omogoča, da se neovirano posvečam predvsem temam, ki so mi v veselje. Tu sem seveda v veliki prednosti pred mlajšimi kolegi. Tako obilno delujem v spletnem prostoru in v veliko veselje mi je tudi sodelovanje v terminološki komisiji Slovenskega mikrobiološkega društva. Prav zavoljo izkušenj, ki jih imam pri urejanju svojih blogov in pri sodelovanju na Twitterju in v drugih oblikah družbenega mreženja, najbolj pogrešam odziv iz srenje mlajših učiteljev in pedagoških sodelavcev. Ko jih vprašam, čemu se živahneje ne vključujejo v medije, ki so na koncu koncev tudi medij z možnostjo pristnega stika z njihovimi študenti, je odgovor vedno enak: »Ni časa«. Po pravilu mi v zagovor naštevajo svoje zadrege pri kandidiranju za raziskovalna sredstva, omejitve pri zagotavljanju ustreznega materialnega okolja za aktualno znanstveno delo, težave zaradi stalnega spreminjanja pedagoških prostorskih in kadrovskih robnih pogojev, pa tudi o težavah pri pisanju in plasmaju njihovih znanstvenih objav pa še marsikatero drugo težavo lahko slišim. In verjamem jim. Pri tem pa se ne morem znebiti občutka, da trenutne rešitve pri oblikovanju kriterijev karierne poti univerzitetnih sodelavcev niso najbolj uglašene z interesom in poslanstvom visokošolske ustanove. Interesu pedagoškega procesa na prvem in znanstvenega na drugem mestu (ali v obrnjenem vrstnem redu) bi bilo morda mogoče zadostiti tudi drugače. Naši učitelji skoraj niso spodbujani k posodabljanju in/ali uvajanju novih pedagoških rešitev in seveda, predvsem bi si želel več njihovega sodelovanja pri oblikovanju strokovnega jezika.

Kje vidim možnosti, kjer bi s spremembo poudarka pri kriterijih za karierno napredovanje morda premaknili sedanje neugodno stanje:

- z obvezo pisanja svojega znanstvenega opusa v bilingvalni obliki, torej v tujem in tudi v maternem jeziku;

- z obvezo objavljanja znanstvenega opusa v obliki odprtega dostopa, ker bi to med drugim olajšalo tudi bogatenje oz. polnjenje našega jezikovnega korpusa (k istemu cilju prispeva seveda tudi prejšnja obveza);

- s spodbujanjem k sodelovanju v uveljavljenih slovenskih slovarskih skupinah, najbolje v koaliciji z ASPplus iniciativo firme Amebis, ki zagotavlja strokam del neprecenljive leksikografske pomoči,

- s spodbujanjem k sestavljanju spletnih učnih aplikacij, bodisi z njihovim prevajanjem ali z ustvarjanjem t.i. “množičnih in odprtih spletnih predavanj (MOOC)«;

- s spodbujanjem k ustvarjanju pogojev za delo t. i. obrnjene učilnice (»flipped classroom«) v klasičnem učilniškem pouku;

- s polnjenjem slovenske wikipedije z originalnimi prispevki ali z dopolnjevanjem obstoječih zapisov v bazi;

- in še kaj bi se našlo.

Kako lahko k temu pripomore vodstvo Univerze:

- da pri ARRSu doseže spremembo kriterijev ocenjevanja v smeri poudarka del, ki predvsem služijo poslanstvu univerzitetne ustanove (in ki bi vključevala tudi zgoraj navedena aktivnosti);

- da skupaj z ARNESom in CTK podpre povečanje obsega spletne prisotnosti aktualnih vsebin Znanja s katerimi bi bilo mogoče tudi bolje promovirati inovativno poslanstvo Univerze (vključno z opaznejšo prisotnostjo Univerze v medijih, morda celo z lastnim spletnim TV programom UL);

- da čim več vsebin pedagoške podpore in doizobraževanja učiteljev/sodelavcev prenese na splet (predpogoj je seveda, da se v to opazneje vključijo RCU, CTK in NUK). Značilen primer slabše izkoriščene možnosti je bilo nedavno vabilo učiteljem k usposabljanju za izboljšanje delovanja skupin. Brez dvoma je to izjemno aktualna tema, vendar bi se mi zdelo smiselno, ko bi tak tečaj bil organiziran preko spletnega dostopa. Npr. v obliki webinarja, kot je to mogoče učinkovito izpeljati. Tak način bi brez dvoma omogočil sodelovanje tistim, ki jim npr. tekoče pedagoške obveznosti preprečujejo sodelovanje v tečaju, privabil pa bi morda tudi druge zainteresirane v strokovni javnosti;

- …

Lahko bi še modroval, vendar, če bo uspelo doseči vsaj dogovor, da postaneta delo na posodabljanju pedagoških praks in delo na terminologiji enakovredni komponenti v kariernem ocenjevanju ob dosedanjih, bo to odprta pot, da se več mladih kolegov znajde v skupinah, ki se ukvarjajo s strokovno terminologijo.

Tuesday, December 24, 2013

Vse dobro voščim

Spoštovani bralci,

želim vam in vašim domačim prijazen praznični čas, v novem letu

2014_2

pa veliko zdravja in osebnega zadovoljstva,

bloger Franc

Sunday, December 8, 2013

Mikrobiologija 1993 - 2013

Ko boste brskali po knjigi Mikrobiologija za znanje in napredek, ki jo je Biotehniška fakulteta UL izdala ob 20. obletnici univerzitetnega študija mikrobiologije boste naleteli tudi na podatek, da je med letoma 1993 in 2012 na študiju diplomiralo 524 diplomiranih mikrobiologov in da jih je med njimi 145 doktoriralo. Vsekakor izjemen podatek in potrditev kvalitete tega študijskega programa.

Thursday, November 28, 2013

Zdravstveno varstvo starostnikov

Pravkar sem se vrnil iz zanimivega, koristnega in prijaznega srečanja. V Knjižnici Domžale po vzoru še nekaterih drugih lokacij, že nekaj časa deluje iniciativa Alzheimer caffe, kjer se približno enkrat na mesec dni srečujejo tisti v lokalnem okolju, ki jih zanima življenje starostnikov. Skrušeno priznavam, da sem se danes prvič udeležil dogodka, takoj uvidel, koliko sem zamudil in se zarekel, da take napake v prihodnje ne bom ponovil. Zares dobro pripravljena voditeljica g. Cveta Zalokar- Oražem je tokrat gostila g. dr. Milico Kramberger, dr. med. , specialistko nevrologije, vodjo Centra za kognitivne motnje na Kliničnem centru za bolezni živčevja Nevrološke klinike UKC v Ljubljani. Besede zdravnice, ki je z občutkom predstavila dileme porajajoče se in očitno nujne zdravstvene službe na eni strani in ključne medicinske karakteristike dementnih bolnikov na drugi, so očitno močno nagovorile avditorij. Poslušalci smo namreč v delu z razpravo intenzivno potrdili aktualnost predstavljene problematike s svojimi izkušnjami in radovedno povpraševali po odgovorih za lastne stiske, iskanja in opažanja.

Pobude civilne družbe iz naraščajočega nabora starostnikov, ki smo jim priča tudi v omenjeni aktivnosti lokalnega okolja ali pa v širših iniciativah, kot je npr. Spominčica, so vzpodbudne, k sreči v naraščanju in seveda nujno potrebne. Zlasti v družbi, ki se v konkretni socialni zadregi sooča z dvojnim generacijskim krčem: s težavami mlade generacije, na katero je vezan največji potencial za napredek družbe in s težavami generacije starostnikov, ki se močno povečuje v številu in ji neizogibno naraščajo zdravstvene, vzporedno pa morda brez potrebe tudi socialne težave.

Zanimiv vidik, ki ga je odprla razprava na opisovanem srečanju, je opažanje zdravnice dr. Krambergerjeve, da je ena od težav s katero se srečujejo pri delu, ko paciente težko nagovori za sodelovanje v anketnih in demonstracijskih nastopih, ki pa so nujni za promoviranje zdravstvenih ukrepov in izobraževanje ogroženih pacientov in njihovih skrbnikov. Lastnost, ki je najbrž vezana na zaprtost slovenskega karakterja, ki se nerad izpostavlja, ki nerad nastopa pa čeprav gre v posledici za pomembne in koristne učinke. Srečevanja, kot je bilo današnje, gotovo ta problem zmanjšujejo.

Sam najbolj pogrešam večjo odprtost predstavljanja aktualni problemov, tudi zdravstvenih, v novih medijih. Tudi z močnejšim prehodom zdravstvenega prosvetljevanja in informiranja, ne nazadnje tudi izobraževanja v splet, bi lahko storili veliko. Upajmo, da bodo poslej, če bo prišlo do reformiranja zdravstvenega sistema, na voljo sredstva tudi za ta namen.

V trenutku, ko se zdravstvena služba zaradi administrativne blokade srečuje skoraj z eksistenčnimi težavami, je težko pozivati k nujnosti parcialnega reševanja, ki ga zahteva zdravstvena zaščita starostnikov. Zlasti je objektivno težko o tem govoriti meni, ker sem sam globoko v tej generacijski niši in zato pristranski, vendar ko sem poslušal predstavitev skromnih pogojev v katerih se trudi skupina nevrologov v KC, tako v kadrih, kot v razpoložljivih standardih dela s pacienti, sem postal zelo žalosten. In sem zato poln občudovanja do zdravnikov in osebja, ki pri tem delu vztrajajo.

Monday, November 25, 2013

Rodiški uspehi

V strokovnem okolju Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete, ki ima svoj domicil v Rodici pri Domžalah so ta teden doživeli dva odmevna in prijetna dogodka, v katera so bili vpleteni sodelavci oddelka. Prof. dr. Simon Horvat je prejel Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke v genetiki , prof. dr. Peter Dovč pa je v radijski oddaji Podobe znanja imel daljši intervju v katerem je predstavil bogato raziskovalno dejavnost enote, ki jo vodi na področju genomike in biotehnologije v naravnih in gojenih populacijah živali.