Sunday, January 19, 2014

Skrb za svoj jezik

Pred nekaj dnevi se mi je oglasil kolega iz podjetja Amebis, s katerim že dalj časa v imenu terminološke komisije Slovenskega mikrobiološkega društva sodelujem pri oblikovanju spletnega Mikrobiološkega slovarja. Povedal mi je, da se dogovarjajo z rektoratom Univerze v Ljubljani za pogovor o tem, kako pritegniti nove sodelavce v slovarske ekipe na različnih strokovnih področjih. Vsi, ki sodelujemo pri tem delu opažamo kot ključno težavo, da je v skupine zelo težko pritegniti mlade, z aktualnim znanjem oborožene sodelavce. Posluh za ta problem je zdaj, kot kaže, pokazalo novo univerzitetno vodstvo in začutil sem to kot pomemben premik pri razrešitvi tega problema. Upajmo, da bo zastavljena pot za iskanje rešitev v smeri, ki bi spodbudila mlajše fakultetne sodelavce, da bi se živahneje vključevali v strokovno publicistično dejavnost, ki presega njihov trenutni poglavitni interes. Ta pa je danes predvsem pisanje odmevnih znanstvenih člankov. Predpostavljam, da se univerza zaveda, da je tokrat izpostavljen problem še kako povezan z osnovnim poslanstvom univerzitetnih delavcev. Da namreč univerzitetni sodelavci poleg svoje strokovne, torej pedagoške in znanstvene rasti ter skrbi za svoje karierno napredovanja skrbijo tudi za jezik stroke, zlasti ko gre za jezik okolja, ki mu skromna številčnost naroda ter pogosta brezbrižnost strokovnega občestva seveda nista naklonjeni. Verjamem, da je današnja generacija univerzitetnih delavcev zaradi težav povezanih z neugodnimi materialnim stanjem, v katerem deluje naše visoko šolstvo, pod dodatnim pritiskom, ki ga predstavlja obveza objavljanja v tujejezični literaturi. To jih potiska v stalno časovno stisko, zaradi nje pa trpita tako pedagoško kot znanstveno delo. Čeprav lahko zaradi močno informatiziranega okolja prenekatero delo/nalogo učinkoviteje opravijo jih prav to okolje dodatno oddaljuje od skrbi za materni jezik. Problem posebno močno čutimo vsi, ki se ukvarjamo z delom v strokovni terminologiji. Naše skupine so majhne, pogosto kadrovsko podhranjene s kolegi s subspecialistično ekspertizo, v njih prevladujemo starejši kolegi, ki nismo več vedno v ustreznem komunikacijskem stiku z najnaprednejšim znanjem.

Status upokojenca mi seveda omogoča, da se neovirano posvečam predvsem temam, ki so mi v veselje. Tu sem seveda v veliki prednosti pred mlajšimi kolegi. Tako obilno delujem v spletnem prostoru in v veliko veselje mi je tudi sodelovanje v terminološki komisiji Slovenskega mikrobiološkega društva. Prav zavoljo izkušenj, ki jih imam pri urejanju svojih blogov in pri sodelovanju na Twitterju in v drugih oblikah družbenega mreženja, najbolj pogrešam odziv iz srenje mlajših učiteljev in pedagoških sodelavcev. Ko jih vprašam, čemu se živahneje ne vključujejo v medije, ki so na koncu koncev tudi medij z možnostjo pristnega stika z njihovimi študenti, je odgovor vedno enak: »Ni časa«. Po pravilu mi v zagovor naštevajo svoje zadrege pri kandidiranju za raziskovalna sredstva, omejitve pri zagotavljanju ustreznega materialnega okolja za aktualno znanstveno delo, težave zaradi stalnega spreminjanja pedagoških prostorskih in kadrovskih robnih pogojev, pa tudi o težavah pri pisanju in plasmaju njihovih znanstvenih objav pa še marsikatero drugo težavo lahko slišim. In verjamem jim. Pri tem pa se ne morem znebiti občutka, da trenutne rešitve pri oblikovanju kriterijev karierne poti univerzitetnih sodelavcev niso najbolj uglašene z interesom in poslanstvom visokošolske ustanove. Interesu pedagoškega procesa na prvem in znanstvenega na drugem mestu (ali v obrnjenem vrstnem redu) bi bilo morda mogoče zadostiti tudi drugače. Naši učitelji skoraj niso spodbujani k posodabljanju in/ali uvajanju novih pedagoških rešitev in seveda, predvsem bi si želel več njihovega sodelovanja pri oblikovanju strokovnega jezika.

Kje vidim možnosti, kjer bi s spremembo poudarka pri kriterijih za karierno napredovanje morda premaknili sedanje neugodno stanje:

- z obvezo pisanja svojega znanstvenega opusa v bilingvalni obliki, torej v tujem in tudi v maternem jeziku;

- z obvezo objavljanja znanstvenega opusa v obliki odprtega dostopa, ker bi to med drugim olajšalo tudi bogatenje oz. polnjenje našega jezikovnega korpusa (k istemu cilju prispeva seveda tudi prejšnja obveza);

- s spodbujanjem k sodelovanju v uveljavljenih slovenskih slovarskih skupinah, najbolje v koaliciji z ASPplus iniciativo firme Amebis, ki zagotavlja strokam del neprecenljive leksikografske pomoči,

- s spodbujanjem k sestavljanju spletnih učnih aplikacij, bodisi z njihovim prevajanjem ali z ustvarjanjem t.i. “množičnih in odprtih spletnih predavanj (MOOC)«;

- s spodbujanjem k ustvarjanju pogojev za delo t. i. obrnjene učilnice (»flipped classroom«) v klasičnem učilniškem pouku;

- s polnjenjem slovenske wikipedije z originalnimi prispevki ali z dopolnjevanjem obstoječih zapisov v bazi;

- in še kaj bi se našlo.

Kako lahko k temu pripomore vodstvo Univerze:

- da pri ARRSu doseže spremembo kriterijev ocenjevanja v smeri poudarka del, ki predvsem služijo poslanstvu univerzitetne ustanove (in ki bi vključevala tudi zgoraj navedena aktivnosti);

- da skupaj z ARNESom in CTK podpre povečanje obsega spletne prisotnosti aktualnih vsebin Znanja s katerimi bi bilo mogoče tudi bolje promovirati inovativno poslanstvo Univerze (vključno z opaznejšo prisotnostjo Univerze v medijih, morda celo z lastnim spletnim TV programom UL);

- da čim več vsebin pedagoške podpore in doizobraževanja učiteljev/sodelavcev prenese na splet (predpogoj je seveda, da se v to opazneje vključijo RCU, CTK in NUK). Značilen primer slabše izkoriščene možnosti je bilo nedavno vabilo učiteljem k usposabljanju za izboljšanje delovanja skupin. Brez dvoma je to izjemno aktualna tema, vendar bi se mi zdelo smiselno, ko bi tak tečaj bil organiziran preko spletnega dostopa. Npr. v obliki webinarja, kot je to mogoče učinkovito izpeljati. Tak način bi brez dvoma omogočil sodelovanje tistim, ki jim npr. tekoče pedagoške obveznosti preprečujejo sodelovanje v tečaju, privabil pa bi morda tudi druge zainteresirane v strokovni javnosti;

- …

Lahko bi še modroval, vendar, če bo uspelo doseči vsaj dogovor, da postaneta delo na posodabljanju pedagoških praks in delo na terminologiji enakovredni komponenti v kariernem ocenjevanju ob dosedanjih, bo to odprta pot, da se več mladih kolegov znajde v skupinah, ki se ukvarjajo s strokovno terminologijo.