Tuesday, August 23, 2011

Šolnine gredo v nebo

Potem, ko je University of California (UC) bila v ZDA znana po svojih nizkih šolninah, se bo letos prvič zgodilo, da bodo prihodki iz šolnin presegli sredstva, ki jih ta ugledna javna univerza prejema od države.

Univerza z 230.000 študenti v desetih kampusih išče nove poti iz težav, ki jih je izzvala proračunska kriza, po poti povečevanja šolnin, privatnih podpor (donacij alumnov in gospodarstva) ter s prihodom študentov iz drugih zveznih držav in iz tujine, ki plačujejo bistveno večje šolnine kot kalifornijski študenti. Pričakujejo, da bo letos prišlo npr. na UC kampus v Berkeleyju 30% brucev od drugod.

V svoji zgodovini, z ustanovitvijo leta 1869, UC bodisi ni imela šolnin ali so te bile zelo nizke, zdaj pa bodo za prihodnje šolsko leto presegle 13.000 US$ za dodiplomski študij, kar pomeni s stroški bivanja in prehrane 31.000 US$ letno. Seveda del študentov prejema podpore v različnih aranžmajih.

UC naj bi letos s šolninami zbrala 2,9 milijarde US$, država pa naj bi za ta namen prispevala 2,4 milijarde, kar je za celih 500 milijonov manj kot lani. Univerza porabi za celotno delovanje cca. 20 milijard US$, s tem, da seveda večji del tega denarja ni mogoče uporabiti v dodiplomskem izobraževanju.

UC se seveda s temi rezi ne odpoveduje cilju ostati odlična univerza, zato z reformiranjem študija želijo izboljšati in modernizirati šolo, tudi tako, da povečujejo delež online pouka, krčijo podvajanje akademskih enot in iščejo možnosti, da bi učitelji manj časa posvečali  raziskavam in več pouku.

Friday, August 19, 2011

Kako omejiti neugoden vpliv recesije na visokošolsko izobraževanje

Vzporedni učinek ali pa recimo temu kar kolateralna škoda trenutne recesije je izjemno močan vpliv na javno financiranje zlasti visokošolskega izobraževanja/raziskovanja. Prav nenavadno je opazovati, kako izobraževanje skoraj po pravilu doleti usoda, da postane tarča zgodnjih varčevalnih ukrepov v javnem sektorju. In nenavadno je, da pojav klestenja teh sredstev opazujemo izraziteje v razvitih ekonomijah. Splošno sprejeta je namreč podmena, da je znanje ključni dejavnik gospodarskega razvoja, zlasti v pogojih vse ostrejše konkurenčnosti, bodisi zaradi čim boljše izobraženosti izvajalcev proizvodno storitvenih dejavnosti (njim smo včasih rekli »delovna sila«), kot tudi zaradi nujnosti zagotavljanja inovacijskih rešitev, ki so ključ posodabljanja proizvodnih procesov v smeri večje učinkovitosti. Zdaj pa, kot da se je logična povezava med znanjem in napredkom razvezala: še huje, kot da je pamet zapustila odgovorne za družbeni in gospodarski razvoj.
Stokanje oz. občasno vpitje izobraževalne sfere v javnosti sicer lahko slišimo, kot po čudežu pa ne pride do ušes tistih, ki odločajo o finančnih tokovih javnih financ. V upanju, da vsaj nosilcev izobraževalnega procesa še ni zapustila pamet, se velja zamisliti ali in kako bodo vsaj oni uspeli najti rešitve za vse resnejši položaj omenjene infrastrukture. Ko se ozremo po svetu lahko take poskuse sicer opazujemo, a se človek vpraša ali so uporabljeni samoobrambni mehanizmi vzdržni na daljši čas. Govorim npr. o rešitvah, značilnih npr. za dva večja izobraževalna prostora, za angleški in ameriški. Prvi se je odzval predvsem z občutnim dvigom šolnin, kar gotovo ni smiseln dolgoročni ukrep. Reakcija ameriških univerz je drugačna, za reševanje res občutnega omejevanja javnega proračuna so ubrale pot, ki jo navdihuje medigra kapitala in trga. Živahnejši na široko odpirajo vrata sicer plačljivega vpisa na svoje šole, v izrazitem upanju, da bodo pritegnili dodatne kohorte »uporabnikov« tudi v mednarodnem prostoru. Pri tem računajo na eni strani na svoj akademski ugled, na drugi strani pa na v naklonjeni preteklosti ustvarjeno kvalitetno izobraževalno infrastrukturo. Manj uspešni ukinjajo programe. Zadrege z javno (državno) alimentacijo, ki jo opazujemo v visokošolski pokrajini dežel Severa, spremlja še en problem, namreč vse močnejša krepitev administrativnega aparata univerzitetnih vodstev na račun izgube vpliva univerzitetnih učiteljev in raziskovalcev. Na ta pojav in vse z njim povezane posledice kritično opozarja ugledni profesor političnih ved Benjamin Ginsberg iz Univerze Johns Hopkins v svoji novi knjigi The Fall of the Faculty in jih tudi povzema v članku v reviji The Scientist. Opozorila velja imeti v mislih tudi pri nas, sočasno kot se zaostruje materialni položaj visokega šolstva.
In kaj lahko storimo, ko nam npr. majhnost etničnega in s tem povezana omejenost jezikovnega prostora, predstavljata dodatno težavo pri reševanju finančne erozije. Tudi ker smo soočeni še z nezadovoljstvom s sedanjim (»bolonjskim«) izobraževalnim procesom kot rezultatom zadnje večje reforme. Seveda bi za dokončen odgovor bila potrebna temeljita analiza, del uporabnih rešitev najdemo tudi v nastajajočem nacionalnem programu, čeprav večino teh obremenjuje napačna predpostavka o finančnih posledicah načrtovanih sprememb. V sicer skromnem a nezanemarljivem obsegu pa nam vendarle, tudi že na kratek rok, lahko rešitev ponudijo učne tehnike, ki v večji meri temeljijo na informacijskih in komunikacijskih tehnologijah, zlasti še ko ciljamo v dvig kvalitete. Ta pristop sicer ne bo izboljšal našega skoraj unikatno neugodnega razmerja števila učiteljev in študentov, bo pa lahko omilil neugodno ponudbo t.i. kontaktnega časa, torej časa namenjenega neposrednemu delu učiteljev s študenti. Prednostno bo treba rešiti npr. dostopnost učne literature, pri tem je treba čimprej v celoti preiti na virtualne učbenike, na drugi strani pa je pomembna uveljavitev odprte dostopnosti domače in tuje znanstvene literature, zlasti na drugi učni stopnji. Nadaljnji pomemben pristop je prehod na spletno temeljeno seminarsko delo in preverjanje znanja, medtem ko naj bo neposredni kontakt učiteljev in pedagoških sodelavcev s študenti namenjen predvsem razpravi in utrjevanju predhodno v individualno obdelavo digitalno ponujenega gradiva. Razlogi stiske bodo seveda zahtevali nepopularne in tudi ne zmeraj optimalne rešitve, vendar skušajmo recesijo naklonjeno razumeti kot neugodno dolino, ki ji bo, upajmo, sledil val izboljšanja.
Vem, da je gornji razmislek zelo poenostavljen prispevek k poskusu iskanja rešitev za zadrege, s katerimi se srečuje izobraževalna sfera, zato bi rad, da ga bralci s komentarji poskusijo dopolniti do popolnejše, predvsem pa do slike, ki je izvedljiva tudi v stresnih pogojih. Morda z nizanjem opaženih težav, z opozorili na neustreznost obstoječih praks in s ponudbo inovativnih rešitev v obravnavo, spodbudimo tiste, ki bodo obvezani za iskanje rešitev, da morda kakšno od predlaganih skušajo tudi uveljaviti.

Tuesday, August 16, 2011

Ali je prav, da slovenski raziskovalec objavlja zgolj v angleščini?

Slovenska javnost, ki spremlja publicistično dejavnost v znanosti, zlasti še tisto v naravoslovno matematičnih, biotehniških, medicinskih in tehniških vedah, občasno kritično izpostavi vprašanje, čemu slovenski raziskovalci svoja dela objavljajo skoraj izključno v tujem, pretežno angleškem jeziku. Klasično pojasnilo te prakse je, da je presoja kvalitete raziskovalčevega dela vezana na mednarodni prostor, ki ga kot »lingua franca« obvladuje angleščina. Eden poglavitnih mehanizmov dokazovanja raziskoval(ne)(čeve) kvalitete je prepustitev rezultatov v presojo strokovnim vrstnikom (angl. »peer review«), merilo kvalitete, ki v scientometričnih postopkih iz tega izhaja pa je najpogosteje izraženo v t.i. »dejavniku vpliva« (angl. impact factor – IF). Ta je istočasno ključni kazalec v postopkih kariernega napredovanja zato je seveda »priljubljenost« opazovane rešitev razumljiva.

Prepričan pa sem, da bi raziskovalci v večini priznali, da jim je utečeni postopek prej obremenitev, kot pa pristajanje na lažjo pot. Najprej so le redki v tolikšni meri bilingvalni, da bi se lahko enakovredno kot v maternem izražali tudi v angleškem jeziku. Druga težava, ki jo ta praksa zanje pomeni je vezana na sam postopek vročanja raziskovalnega prispevka v presojo v predobjavni fazi. Osnutek članka raziskovalec običajno pošlje uredniku revije, za revijo pa se odloči glede na strokovno področje in glede na njen ugled, ocenjevan z omenjenim IF. Avtorji z več izkušnjami običajno pri izbiri upoštevajo še dodatne vidike statusa revije, npr. naklado in dostopnost revije, delež zavrnjenih člankov od vseh vposlanih, način vrstniške presoje (odprto ali zaprto vrstniško ocenjevanje), ki jo revija uporablja in ev. lastne izkušnje s pristranostjo urednikov in/ali ocenjevalcev. Upoštevati je namreč treba nepisano pravilo, da je strogost s strani uredništva pri presoji avtorjev, ki prihajajo iz manjših jezikovnih in znanstveno manj uveljavljenih okolij, večja, največkrat je to mogoče prepoznati že po ostrini jezikovne presoje poslanega teksta. Tu so seveda avtorji, ki objavljajo v domačih revijah, tudi kadar te npr. izhajajo v angleškem jeziku, prijazneje obravnavani. Tako je kritično očitanje, da se slovenski raziskovalci z lahkoto in brez razmisleka o pomembnosti objavljanja v maternem jeziku odločajo za prevladujočo pot objavljanja v angleščini, treba zavrniti.

Seveda pa je treba pritegniti tudi varuhom maternega jezika; zanemarjanje njegovega razvoja in bogatenja, ki naj bi v koraku spremljalo razvoj znanosti in tehnike, je seveda resen in obravnave vreden problem. V svetu se zlasti narodi, ki imajo bolj pretanjen odnos do svojega jezika, kot so npr. Francozi in nekateri narodi z majhnim jezikovnim zaledjem, zatekajo v rešitve, ki pa predstavljajo pomembno dodatno obremenitev za raziskovalce. Obvezujejo jih namreč, da članke v angleškem jeziku objavijo v celoti ali v obsežnem povzetku tudi v svojem jeziku. Če pri tem dodatna obremenitev ni odtehtana z ustrezno utežjo, se raziskovalci takih rešitev seveda izogibajo. V konkretnem primeru ocenjevanja odličnosti slovenskih raziskovalcev so merila za ocenjevanja naslonjena pretežno na ocenjevanje citiranosti in odmevnosti tujejezično objavljenega čtiva. In poudariti je treba, da je uporabljan sistem zelo obremenjujoč, da ne rečem diskriminatoren v primerjavi s rešitvami s katerimi se srečujejo kolegi v tujini, tako da se ni čuditi ugotovitvi v nedavnem prispevku v Delu »Potemneli blišč slovenske znanosti«, da, cit.: »…Morda potem slovenski prvak po indeksu znanstvene citiranosti ne bi živel v tujini…«. Če bi res želeli podpreti razvoj strokovne slovenščine bi med drugim bilo nujno v merila vključiti posebno utež za objave v maternem jeziku.

Drug del pristopa za razrešitev problemov slovenskega znanstvenega objavljanja je prav tako rešljiv z odločitvijo, ki bi bila v rokah predvsem politike slovanskega raziskovalnega prostora. Omenil sem možnost, da založniki neanglosaškega prostora izdajajo revije v angleškem jeziku in to bi bilo mogoče pri nas oplemenititi z dodatno rešitvijo, namreč z dvojezično objavo znanstvenega ali strokovnega prispevka. Težava bo sicer najprej v zagotavljanju kvalificiranih ocenjevalcev, saj je vrstniško ocenjevanje običajno neplačano; morda je rešitev v nagrajevanju vabljenih ocenjevalcev. V manjšem a ne nepomembnem učinku bi se s tem pristopom učinkovito zmanjšal pritisk lektorske selekcije, ker bodo dela v manjši meri izpostavljena jezikovnim kapricam ocenjevalcev, oz. bo izrazito tovrstno pristranost lahko reševala urednikova odločitev. Dodatna težava takega projekta je v sedanjem zelo skromnem odmerjanju javnih sredstev za publicistično dejavnost; to opazujemo tako v segmentu papirne revijalike, kot tudi v vse popularnejši revijaliki odprtega dostopa. Dve muhi na en mah bi zadeli, ko bi z javnimi sredstvi selektivno financirali strokovno in znanstveno virtualno periodiko, ki bi javnosti bila dostopna v odprtem dostopu. Dvojezična odprtodostopna periodika bi imela zlasti za raziskovalce izrazite prednosti, ki bi se prenašale tudi v večjo vidnost celotne slovenske znanstvene produkcije. Znano je namreč, da koncept odprtega dostopa v pomembni meri povečuje odmevnost objavljenih del. In na nek način bi tako resorno ministrstvo in pripadajoča agencija realizirali verbalno izrečeno podporo uveljavljanju odprtega dostopa v slovenskem prostoru, ki žal zdaj zaostaja za trendi v svetu.

Wednesday, August 3, 2011

Ali smo lahko ravnodušni do cepilne abstinence?

Včeraj se je ob enem od zapisov avtorja “a …” na Google+ razvila zanimiva razprava in ker je avditorij tega novega omrežja še številčno skromen, tema pa zanimiva za širši krog sem se odločil, zadevo prekopirati v zapis na blogu, s tem da sem komentarje anonimiziral. Posredi je aktualno vprašanje obveznega cepljenja, ki prerašča v akutno vprašanje ob naraščanju zagovornikov cepilne abstinence. Pričakujem nadaljevanje komentiranja.

a … 03. 08. 2011 torek 05:04 PM
Danes sem tole dobil na email. Ko bo možno, glasujte (saj veste kako) ali pa pač ne.

predlagam.vladi.si: Svobodno odločanje človeka o cepljenju v skladu s svojimi prepričanji

Sem mlada Slovenka. Še brez družine. Položaj za mlade družine danes v Sloveniji ni rožnat, saj ni služb za izobražene, ni dobrih plač, ni stanovanj, ni odobrenih kreditov za gradnjo hiš pri mizernih p...

komentatorji:

b … - oboh! Pa sem kolebala med člankom o pomembnosti cepljenja in tem, ki je zdaj. No, bom vedela za drugič.
torek 5:24 PM   

fvn …: - Ubogo dekle, ki išče razlog stisk mladih v povsem napačni smeri. Ki se odloča in celo poziva somišljenike k odločitvi, ki je izrazito sebična. Ko pod krinko pravic do osebne odločitve želi doseči rešitev, ki bo ogrožala njenega otroka in otroke njenih somišljenikov pa tudi otrok (in zlasti takih), ki jih zaradi medicinskih razlogov ni mogoče cepiti. V razpravo dodaja celo politične insinuacije, čeprav je obveza cepljenja značilnost razvitega demokratičnega sveta; vredno je npr. prebrati tole: http://shine.yahoo.com/channel/parenting/pediatricians-turn-away-kids-who-arent-vaccinated-2509592/
torek 5:31 PM

c …: - Spoštovani gospod fvn... ehm...dejstvo, da se vaša generacija poslavlja mi nekako vzbuja upanje. Samo to.
torek 8:13 PM

b …: - Spoštovani gospod c …, dejstvo, da se naša generacija še lahko uči od njih, mi vzbuja upanje. Samo to.
torek 8:14 PM

c …: - Tudi mene veseli. Oboje pravzaprav.
torek 8:16 PM

fvn …: @c … - Ob vašem "samo to" bi pravzaprav bilo najbolje molčati. "Si tacuisses...". Samo učitelj nikoli ne odneha, tudi v najbolj brezupni situaciji ne. K vaši želji po skorajšnjem slovesu naše generacije pa naj rečem le toliko, da res ne bi rad doživel časov, ko bi(o?) človeška neumnost splošno pravilo, znanstveno temeljeni argumenti pa posmehu izpostavljeno stališče ostarelih čudakov. Predvsem pa ne bi rad doživel tragičnih posledic morebitne prevlade nerazuma v zadevi vakcinalne zaščite, ko bodo starši izgubljali svoje najdražje, ker so jim v zgodnji dobi preprečili zaščito. Ki jim jo je pravzaprav ponudila narava in imajo do nje absolutno pravico podeljeno skozi evolucijski razvoj, in močnejšo od kakršnega koli sklicevanja na ustavne pravice. Zaščito, ki je skozi novejšo zgodovino okrasila medicinsko znanost z enim največjih zmagoslavij. Govorim namreč o učinkoviti borbi proti številnim strahotnim epidemijam bolezni, ki jih je bilo mogoče v občudujoči meri omejiti, nekatere pa celo iztrebiti. In to vse zahvaljujoč vakcinalni zaščiti. Predvsem vam torej ne želim grozljivega ozaveščanja svoje napake, ko bi ostali brez moči ob bolezni svojega otroka, ki bi jo bilo mogoče preprečiti s cepljenjem. Kot rečeno, ker sem v odpisu, tega ne bom mogel opazovati, vem pa da bi mi ob taki vaši bolečini bilo zelo hudo za vas, tako kot mi je zdaj, ko vidim usodno napako v vašem razmišljanju.
torek 9:04 PM

c …: - Kaj zdaj, a bi bilo bolje molčati ali si izmenjati mnenja?
Miselnosti vaše generacije ne očitam neznanja ali nedobronamernosti, prav nasprotno, vendar je nesposobna uvida v nepotrebnost in škodljivost zapovedi, samo to, še enkrat. Izobraževanje in ozaveščanje da, zapovedi pa množice poneumljajo. Zdrave pameti in intuicije ne razvijaš s prisilo.
Bil sem priča prav grozljivemu ozaveščanja posledic škodljivega cepljenja otroka, tako da nekaj uvida v tovrstne zadeve žal, imam.
Ne želim spreminjati vaših prepričanj, me pa moti, ko agresivno nastopate proti drugačnim mnenjem, da. Brez kakšnih resnih dokazov za pravilnost teorije, ki jo zagovarjate, povrhu.
torek 9:51 PM

a …: - Ne poznam konkretnih študij cepljenja, a moj zaključek po vsem prebranem in slišanem tako pro kot contra je, da je še kako potrebno. Eno je mnenje, nekaj drugega pa konkreten dokaz, ki je mnogo več vreden kot mnenje laika.
torek 9:51 PM

fvn …: - @ c … Drobno vprašanje k "poneumljanju": ali se na križišču ustavite pred rdečo lučjo? K vašemu zadnjemu stavku pa: morda je res moj poklic srečna okoliščina, da poznam najprej fiziologijo imunskega odgovora, nato pa tudi zgodovino razvoja in uspehov vakcinalne zaščite. Pa zato večje vprašanje: ali dvomite v vsak ukrep, za katerega nimate lastnega ekspertnega znanja? Zlasti pa: ali si upate za zavračanje uveljavljenih rešitev prevzemati odgovornost? Da ne bo pomote: sem zagovornik popperjanskega empiričnega falsifikacionizma, torej ne padam kar slepo na avtoritete!
torek 10:09 PM

d …: - @ c … "brez resnih dokazov" ? Kako to mislite, brez resnih dokazov? 100 let uspešnih cepljenj ni resen dokaz?
torek 10:02 PM   

c …: - Poglejte gospod fvn …, saj tukaj ne gre za pogovor o tem ali je obvezno cepljenje strokovno upravičeno ali ne, temveč za to, da ima posameznik pravico izbire do tega kakšne substance bo vnašal ali ne v svoje telo. In za otroke se odločajo ter prevzemajo odgovornost starši, kdo pa drug.
In ja, določanje kaj smemo in kaj ne smemo vnašati v lastno telo v končni fazi družbo poneumlja. Primerjave z rdečo lučjo na semaforju so pa popolnoma neustrezne, kakorkoli obrnete.
torek 11:28 PM

fvn …: - @ c … Primerjavo z rdečo lučjo sem uporabil kot odgovor na vašo trditev da "zapovedi pa množice poneumljajo". O pravici odločanja o tem, kakšne substance bo kdo vnašal v svoje telo se ne izrekam, tudi samomorilnost je lastna presoja in odločitev. Ne morem se pa strinjati s suverenostjo odločanja v primeru otrok; tudi če boste grobo grešili npr. v vzgoji otrok bo družba posegla s svojo regulativo. Sploh pa je takšen "zunanji" poseg nujen, kadar gre za interes širšega okolja; vakcinalna zaščita namreč vključuje tudi t.i. koncept "čredne imunosti" (več o tem v dobrem prispevku http://www.kvarkadabra.net/article.php/Nevarni-virus-odklanjanja-cepljenj). To sem imel v mislih, ko sem govoril, da cepilni abstinenti ne ogrožajo zgolj sebe ampak tudi soljudi npr. take, ki jih zaradi medicinskih indikacij ni mogoče cepno zaščititi.
sreda 12:06 AM

c …: - Oh ja, sam živim v državi kjer je odločitev o cepljenju prepuščena posamezniku pa se mi ljudje na splošno zdijo kar zdravi. Ampak saj razumem, vi bi radi nekako po stari navadi držali roko nad vsem skupaj, da ja ne bi bilo kaj narobe. Samo te časi so, na srečo, mimo. Lep pozdrav.
sreda 12:25 AM

a …: - Ljudje so na splošno zdravi ravno zaradi tega, ker so cepljenja preprečila epidemije. Me zanima njihovo zdravje, če bi se spet kaka taka bolezen začela širiti.
sreda 8:32 AM

d …: - Kaj se zgodi, ko ni cepljenja? Po 10 letih spet ošpice v Sloveniji: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042457366
sreda 9:29 AM

c …:  - @ a … - ljudje so na splošno zdravi zaradi kopice vzrokov in da je to posledica cepljenj je malce bosa. Vsekakor pa ne zanikam vloge cepljenja. Vendar v nekih normalnih družbah ima zdravnik obvezo in tudi voljo ter sposobnost posamezniku ali staršem razložiti prednosti in tveganja cepljenj, ti se pa potem po lastni vesti odločijo ter prevzamejo odgovornost za svojo odloćitev. Pri nas pa imajo zdravniki ljudi za neumneže, kar je lepo razvidno iz odgovora g. Nekrepa, ter jih strašijo s posledicami in jim odrekajo pravico do odločitev o lastnem zdravju. Ne gre zato, še enkrat, da cepljenje ni potrebno v določenih okoliščinah, temveč samo za to, da ima v ozaveščeni in izobraženi družbi posameznik svojo usodo v svojih rokah ne pa da nekateri odločajo v imenu "drhali". Ta miselnost je pač preživeta in se vidi po agresivnem komentarju na članek ki si ga linkal, z označbami "sebična" "neumno" itd...brez kakršnegakoli spoštovanja do drugačne miselnosti, zato ker on pač "ve". To je vzrok, da me zaton totalitarizma navdaja z upanjem, pa čeprav je zakrinkan z dobronamernostjo, ali pa še posebej zato.
sreda 6:18 PM

a …: @C … Ne vem, kje vidiš totalitarizem ... Problem je v tem, da tisti, ki odkloni cepljenje, ki DOKAZANO deluje, s tem dejanjem ne škodi zgolj svojim otrokom, temveč tudi drugim ljudem, ki cepljenje zagovarjajo in bi radi živeli v zdravi družbi.
In mimogrede, primerjava z nespoštovanjem rdeče luči na semaforju je čisto na mestu. Tisto so vsiljena pravila, niso te vprašali, ali se z njimi strinjaš. Pač če hočeš vozit, vozi po pravilih ali pa sprejmi posledice za svoja dejanja. A s tem škodiš tudi drugim. Važno, da nam ne ukazujejo, je res?
sreda 6:35 PM

c …: - Ni tako, pred rdečo lučjo se je varno ustaviti pri vrsti cepljenj pa obstaja tveganje reakcij s hudimi posledicami. In gre zato, da te zdravnik seznani s tveganjem ter ti prepusti odločitev. Če take prakse, povsem delujoče, v svetu ne bi poznali, potem bi tvoje trditve še imele nek smisel tako pa niti ne. Kako pa si ti potem razlagaš dejstvo, da tak sistem deluje v državah ki so gosteje naseljene in razvitejše od Slovenije? Morda so se zanj odločili, ker vedo da ima taisto cepljenje DOKAZANO lahko tudi resne posledice? Ali pa so ugotovili, da v modernem času ne rabimo prisil, ki jih je morda potrebovala srednjeveška drhal? Ker obstaja internet, ljudje hodijo v šole, morda pa le niso tako zelo neumni?
Ne gre za zanikanje urejanja družbe ali avtoritet, pač pa enostavno za zdravo pamet. In še odgovor na vprašanje - totalitarizem je morda malce pretiran izraz, priznam, vendar vseeno, v totalitarističnih družbah primanjkuje nekega osnovnega spoštovanja vsakega posameznika, in tukaj gre točno zato. Če misliš drugače, si sebičen, neumen itd. kar sem lahko prebral v prejšnjih odgovorih. In to so totalitaristične metode, kaj pa.
sreda 7:47 PM

Tuesday, August 2, 2011

Prihodnost knjižnic v R&R

Dr. Mojca Kotar iz Univerzitetne službe za knjižnično dejavnost UL mi je poslal zanimivo pisanje o prihodnji vlogi knjižnic v R&R. Dovolila mi je objavo najine korespondence pa naj jo zato v poglavitnih mislih zapišem v tem blogu v želji, da spodbudim morebitno razpravo.

Piše tako:

Spoštovani…

…Konec junija in v začetku julija smo bili na konferenci LIBER v Barceloni, trenutno pet udeležencev pripravlja podrobno poročilo. Uvodno in štiri plenarna predavanja so bila res vizionarska, spodaj vkopiram del poročila. Predstavitve v pdf formatu so dostopne na http://bibliotecnica.upc.edu/LIBER2011/content/programme oziroma preko Simple HTML Version http://bibliotecnica.upc.edu/LIBER2011/print/4.

Lep pozdrav…

…Maja Božič, Mateja Komel Snoj, Mojca Kotar, Zdenka Petermanec, Miro Pušnik. Pripravljanje Evrope za leto 2020: vloga knjižnice v raziskovanju, izobraževanju in družbi (Getting Europe ready for 2020: the library's role in research, education and society, LIBER 40th Annual Conference, Barcelona, 29. 6.–2. 7. 2011.
 Celotni prispevek bo objavljen v Knjižničarskih novicah in odprto dostopen…

Izvleček

Otvoritev in uvodno predavanje predstavnikov Evropske komisije

Konferenco sta odprla dr. Paul Ayris, predsednik LIBER in direktor knjižnice University College London, ter dr. Antoni Giró, rektor univerze gostiteljice.

Neelie Kroes, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za Digitalno agendo (video posnetek), in član njenega kabineta Carl-Christian Buhr sta predstavila tri vidike Digitalne agende za Evropo: odprti dostop do raziskovalnih objav in podatkov ter kulture. Neelie Kroes se zavzema za najširši možen dostop in znanje za vse. 95 odstotkov znanstvenih revij je dostopnih v elektronski obliki, cene revij se povečujejo za pet odstotkov letno. Potrebno je vzpostaviti odprti dostop do znanstvenih revij. Rezultati raziskav, financiranih iz sredstev EU, morajo biti javno dostopni. Za hranjenje objav je že vzpostavljena infrastruktura OpenAIRE, naslednji korak bo vzpostavitev infrastrukture za shranjevanje in odprto dostopnost podatkov raziskav (panevropski portal odprtih podatkov). Digitalne zbirke raziskovalnih knjižnic naj bodo tudi dostopne preko Europeane, za katero se pričakuje, da bo leta 2015 vsebovala 30 milijonov objektov, leta 2016 vsa pomembnejša dela v javni domeni, v obdobju med leti 2020 in 2025 naj bi bila v Europeani shranjena celotna kulturna dediščina in tekoča produkcija (za izvedbo bo potrebnih 100 milijonov evrov). Carl-Christian Buhr je predstavil dejavnosti Evropske komisije, ki usmerja politike (PSI, INSPIRE, IPR), zbira podatke (Eurostat, Tenders Electronic Daily), financira raziskave in inovacije ter gradi infrastrukturo (OpenAIRE) za odprti dostop, odprte podatke in digitalno kulturo. Odprti dostop do objav in podatkov bo najpomembnejši princip.

Plenarna predavanja

Rick Luce, Emory University, Atlanta, ZDA. Od tu do oblakov: e-raziskovanje in raziskovalna knjižnica.

V okoljih raziskovalnih knjižnic je prišlo do družbenih sprememb in hitrega razvoja informacijsko komunikacijske tehnologije ter družabnih orodij spleta. Raziskovalna dejavnost se seli v elektronsko okolje (e-raziskovanje, e-znanost), za katerega so značilni hiperpovezljivost, računalništvo, hranjenje in arhivi v oblaku, semantični splet ter prehod od povezovanja dokumentov do povezovanja podatkov. Kaotične razmere v okoljih raziskovalnih knjižnic so priložnosti. Strateško razmišljanje raziskovalnih knjižnic vključuje oblikovanje vizij in odgovornost za vire v svetovnem merilu. Nujno je radikalno sodelovanje – preoblikovanje dejavnosti in storitev ter globlje združevanje in povezanost dela, na primer sodelovanje v oblaku pri izgradnji ter dopolnjevanju zbirk, vzpostavitvi in izvajanju storitev. Upravljanje in trajno hranjenje zbirk podatkov raziskav je novo področje delovanja raziskovalnih knjižnic, kot tudi raziskovalno razvojno delo, izgradnja intelektualnih omrežij in vzpostavljanje partnerstev. Organizacije ali njihovi deli se bodo leta 2020 še vedno imenovali (raziskovalne) knjižnice, čeprav bo področje njihovega delovanja drugačno od današnjega. Do takrat bodo opustile večino današnjih dejavnosti, če tega ne bodo storile, ne bodo več obstajale. Spremembe je potrebno uvajati postopno in intenzivno sodelovati z vodstvi univerz in raziskovalci.

Lorcan Dempsey, OCLC Research, Dublin, ZDA. Raziskovalna knjižnica, univerza in omrežje.

Organiziranost raziskovalnih knjižnic je rezultat zgodovinskega razvoja – velika zbirka na osrednji lokaciji in organizacija dejavnosti knjižnice okoli zbirke. Vloga knjižničarja se spreminja od skrbnika zbirke v izobraževalca, posledično tudi organizacija dejavnosti in povezav med knjižnicami. Nova področja delovanja knjižnice po meri in potrebah ustanove so informacijske tehnologije, e-učenje, repozitoriji, nove oblike znanstvenega komuniciranja, upravljanje informacijskih sistemov o raziskovalni dejavnosti in podatkov raziskav ter e-raziskovanje. Knjižnica svoje delovanje na teh področjih usklajuje z omrežjem sorodnih knjižnic. Ekonomisti svetujejo (John Hagel, Marc Singer: Unbundling the corporation), da se dejavnosti upravljanja odnosov s strankami izvajajo notranje in dejavnosti infrastrukture zunanje. Zunanje skupno izvajanje v omrežju sorodnih knjižnic je zaradi večje učinkovitosti primerno za upravljanje tiskanih zbirk, vzajemno katalogizacijo, licenciranje virov in arhiviranje elektronskih ter tiskanih virov.

Alma Swan, Enabling Open Scholarship, Velika Britanija. Odprti dostop, repozitoriji in H. G. Wells.

Pisatelj Herbert George Wells (1866–1946) je napovedal razvoj »svetovnih možganov« (World Brain) in vsestranski strokovnjak Paul Otlet (1868–1944) nastanek omrežij. Evropska unija bo leta 2020 družba znanja. To bo odprto znanje, ki se uporablja in ponovno uporablja, je razširjeno ter porazdeljeno. Repozitoriji delujejo v mreži in so usklajeno zasnovani. V Direktoriju odprtodostopnih repozitorijev (DOAR) je bilo konec junija 2011 evidentiranih 1980 repozitorijev, od tega 46 odstotkov evropskih. Politike odprtega dostopa so različne: nekatere spodbujajo ali priporočajo shranjevanje objav v repozitorije, morale bi zahtevati. Najboljša je tista politika, ki je v korist univerze ali raziskovalca in se lahko uporablja za vrednotenje raziskovalnega dela. Od celotne raziskovalne literature je trenutno 8 odstotkov objavljene v odprtih revijah (zlati odprti dostop) in 20 odstotkov v naročniških revijah ter prednatisi shranjeni v repozitorije (zeleni odprti dostop), skupno približno 30 odstotkov. Nekatere repozitorije uporabljajo tudi za založniško dejavnost (univerzi Purdue in Liège).

Vizija znanstvenega komuniciranja za Evropsko unijo leta 2020 navaja brezšivni dostop, uporabo in ponovno uporabo. Tudi podatki raziskav bodo postali infrastruktura. Tovrstna zasnova bo koristna za znanost, tehnologijo, ekonomijo in družbo. Na Danskem je bila izvedena analiza glede primernosti in koristi odprtega dostopa za majhna in srednje velika podjetja, ki je pokazala, da slednja zelo potrebujejo znanje, ustvarjeno v akademskem okolju.

V repozitorijih se objave shranjujejo v formatu pdf, ki je manj primeren za rudarjenje, datoteke redko vsebujejo povezave na zunanje vire ali podatke. Avtorskopravni model ni ustrezen. Taka zasnova je primerna za branje, ne pa za pričakovane nove funkcionalnosti znanstvenega komuniciranja. Znanstvene objave morajo biti takoj in odprto dostopne za uporabo ter ponovno uporabo, povezane na zunanje vire ali podatke oziroma morajo omogočati tovrstno povezovanje in strojno obdelavo, kot je predvidel H. G. Wells.

Na vprašanje iz občinstva glede idealnega založnika v takem svetu je predavateljica odgovorila, da je to založnik, ki izdaja odprte revije ali knjige v formatu xml, z licencami Creative Commons, s čim več označevalci, strojno čitljivostjo, čim več povezavami iz besedila in povezavo na podatke raziskav, ki morajo biti odprto dostopni.

Herbert Van de Sompel, Los Alamos National Laboratory, ZDA. Strojno izvedljivemu znanstvenemu komuniciranju naproti.

Trenutna zasnova znanstvenega komuniciranja je elektronska različica dosedanjega tiskanega okolja, ki se počasi, vendar zanesljivo spreminja. Pričakovati je, da bodo znanstvenemu zapisu kmalu dodani strojno aktivna podlaga in podatki raziskave. Dostopnost znanstvenega napredka in njegova integracija v raziskovalni proces bo omogočila več meta analiz, razvoj novih vrst vrednotenja vidnosti ter spremenjeno odločanje o financiranju. Vsak objekt bo imel enotni označevalec, na voljo bodo tipizirane povezave, slovarji, ontologije, … Človek razlikuje med povezanimi temami, stroj ne. V okviru projekta Open Archives Initiative Object Reuse & Exchange (OAI-ORE) so s strojno čitljivimi informacijami v ozadju stroj naučili razumeti. Nanopublikacije so strojno čitljive publikacije prihodnosti (rudarjenje literature z identitetami in ontologijami v ozadju). Elektronski članki bodo imeli vključene izvršljive segmente (uporaba podatkov raziskave avtorja članka ali bralca). Za vrednotenje vidnosti objav se sedaj uporabljajo le citati. Spremembe v znanstvenem komuniciranju bodo zasledovanje vidnosti preusmerile od revije k avtorju. Kdaj se bodo zgodile predstavljene spremembe? Nanopublikacije so že tukaj. V pričakovanih spremembah znanstvenega komuniciranja bodo knjižničarji lahko sodelovali pri ontologijah, klasifikaciji in organizaciji znanja.

 

 

V odgovoru sem dodal nekaj svojih misli:

Spoštovana kolegica…
z užitkom sem prebral vaš povzetek dogajanja v Barceloni in bil prevzet z idejami, ki so jih nadrobili predavatelji. Odprt pretok znanja postaja glavna agenda konceptualizacije znanstvenega snovanja in seveda je to mogoče pospremiti s ploskanjem. Kar me pa na mikrosceni moti je, da posameznik, raziskovalec, in posebno izrazito je to pri nas, vse premalo (so)doživlja ta razvoj (z bold poudarila dr. M. K.) . Ko se pogovarjam z mlajšimi kolegi, tudi takimi, ki jim je bila digitalna tehnologija skoraj že položena v zibelko, sem pogosto razočaran, ker ne vidijo novih možnosti, ki jim jih ponuja odprtodostopna (OD) paradigma. Res pa je, da krivda ni samo njihova, najprej pogrešam aktivnejšo vlogo npr. ARRSa, ki je žal ostal pri besedah podpore, izrečenih na našem lanskem srečanju. Nujen bi bil namreč korak od korenčka k palici, do zahteve, ki bi javno financiranega raziskovalca brez izogibanja obvezovala v OD objavo. Jasno določen del projektnih pogodbenih sredstev, ki bi jih raziskovalec lahko uporabil zgolj za plačilo objave v OD revijah, bi gotovo pomagal, kot bi pomagala tudi pomembnejša vključitev objav v OD v ocenjevanje odličnosti raziskovalca (z bold poudarila dr. M. K.). Potrebna je tudi mreža institucionalnih repozitorijev ali nacionalni repozitorij za shranjevanje prednatisov objav raziskovalcev, objavljenih v naročniških revijah (dodala dr. M.K.). 

Drug vzvod premika v novo podobo znanstvene infoscene bi bila spremenjena vloga informacijskih strokovnjakov v znanstveni zgradbi, tudi naši. Pred časom sem v nekem zapisu kolege Kaniča na Facebookovi skupini društva bibliotekarjev v komentar zapisal, da pogrešam, ker znanstveni "establišment" nikoli ni znal informacijskim strokovnjakom zagotoviti enakopravnega mesta v zgodbi nastajanja novega znanja; ne pomnim ali pa se vsaj ni dogodilo pogosto, da bi bil kakšen dokumentalist ali bibliotekar vključen med avtorje nekega članka. Dobršen del krivde je seveda v sebičnosti raziskovalcev, ki s(m)o kolege informatike videli/uporabljali zgolj kot "infrastrukturo". No, brez krivde pa tudi informacijska stroka ni, tudi ker si ni znala izboriti drugačnega statusa. In ker je morda bila premalo proaktivna. Prav danes sem prebiral novo obvestilo o Elsevierjevem projektu o prihodnosti digitalnih revijalnih člankov: http://www.articleofthefuture.com/ in se zamislil, da je pravzaprav narobe, da ta projekt razvija založnik. Da bi bilo veliko bolje, ko bi ga promovirala srenja zagovornikov OD npr. v okolju SPARC.  Tako bi nastajala dodana vrednost učinkovitosti odprtega dostopa, kar bi znali ceniti tudi raziskovalci, ki bi se tako lažje identificirali z OD. Ne morem se znebiti občutka, da bi se OD paradigma uveljavljala hitreje (čeprav smo vsi veseli dosedanje njene stalne rasti), če bi sami raziskovalci zanjo več naredili s tem, da bi jo kolektivno postavljali kot zahtevo. In prav informatiki se zdaj ponuja nova priložnost njene uveljavitve, to je namreč razraščanje t.i. odprte znanosti; skozi koncepte odlaganja raziskovalnih rezultatov v interaktiven baze. O čemer lahko preberemo tudi v vaših povzetkih. Ne bi se smelo zgoditi, da bi ponovno korporacijsko/kapitalska logika kakšnega založnika to oktroirala zase. To bi moralo ostati v domeni informacijske stroke in vede…

…lep pozdrav…