Friday, August 19, 2011

Kako omejiti neugoden vpliv recesije na visokošolsko izobraževanje

Vzporedni učinek ali pa recimo temu kar kolateralna škoda trenutne recesije je izjemno močan vpliv na javno financiranje zlasti visokošolskega izobraževanja/raziskovanja. Prav nenavadno je opazovati, kako izobraževanje skoraj po pravilu doleti usoda, da postane tarča zgodnjih varčevalnih ukrepov v javnem sektorju. In nenavadno je, da pojav klestenja teh sredstev opazujemo izraziteje v razvitih ekonomijah. Splošno sprejeta je namreč podmena, da je znanje ključni dejavnik gospodarskega razvoja, zlasti v pogojih vse ostrejše konkurenčnosti, bodisi zaradi čim boljše izobraženosti izvajalcev proizvodno storitvenih dejavnosti (njim smo včasih rekli »delovna sila«), kot tudi zaradi nujnosti zagotavljanja inovacijskih rešitev, ki so ključ posodabljanja proizvodnih procesov v smeri večje učinkovitosti. Zdaj pa, kot da se je logična povezava med znanjem in napredkom razvezala: še huje, kot da je pamet zapustila odgovorne za družbeni in gospodarski razvoj.
Stokanje oz. občasno vpitje izobraževalne sfere v javnosti sicer lahko slišimo, kot po čudežu pa ne pride do ušes tistih, ki odločajo o finančnih tokovih javnih financ. V upanju, da vsaj nosilcev izobraževalnega procesa še ni zapustila pamet, se velja zamisliti ali in kako bodo vsaj oni uspeli najti rešitve za vse resnejši položaj omenjene infrastrukture. Ko se ozremo po svetu lahko take poskuse sicer opazujemo, a se človek vpraša ali so uporabljeni samoobrambni mehanizmi vzdržni na daljši čas. Govorim npr. o rešitvah, značilnih npr. za dva večja izobraževalna prostora, za angleški in ameriški. Prvi se je odzval predvsem z občutnim dvigom šolnin, kar gotovo ni smiseln dolgoročni ukrep. Reakcija ameriških univerz je drugačna, za reševanje res občutnega omejevanja javnega proračuna so ubrale pot, ki jo navdihuje medigra kapitala in trga. Živahnejši na široko odpirajo vrata sicer plačljivega vpisa na svoje šole, v izrazitem upanju, da bodo pritegnili dodatne kohorte »uporabnikov« tudi v mednarodnem prostoru. Pri tem računajo na eni strani na svoj akademski ugled, na drugi strani pa na v naklonjeni preteklosti ustvarjeno kvalitetno izobraževalno infrastrukturo. Manj uspešni ukinjajo programe. Zadrege z javno (državno) alimentacijo, ki jo opazujemo v visokošolski pokrajini dežel Severa, spremlja še en problem, namreč vse močnejša krepitev administrativnega aparata univerzitetnih vodstev na račun izgube vpliva univerzitetnih učiteljev in raziskovalcev. Na ta pojav in vse z njim povezane posledice kritično opozarja ugledni profesor političnih ved Benjamin Ginsberg iz Univerze Johns Hopkins v svoji novi knjigi The Fall of the Faculty in jih tudi povzema v članku v reviji The Scientist. Opozorila velja imeti v mislih tudi pri nas, sočasno kot se zaostruje materialni položaj visokega šolstva.
In kaj lahko storimo, ko nam npr. majhnost etničnega in s tem povezana omejenost jezikovnega prostora, predstavljata dodatno težavo pri reševanju finančne erozije. Tudi ker smo soočeni še z nezadovoljstvom s sedanjim (»bolonjskim«) izobraževalnim procesom kot rezultatom zadnje večje reforme. Seveda bi za dokončen odgovor bila potrebna temeljita analiza, del uporabnih rešitev najdemo tudi v nastajajočem nacionalnem programu, čeprav večino teh obremenjuje napačna predpostavka o finančnih posledicah načrtovanih sprememb. V sicer skromnem a nezanemarljivem obsegu pa nam vendarle, tudi že na kratek rok, lahko rešitev ponudijo učne tehnike, ki v večji meri temeljijo na informacijskih in komunikacijskih tehnologijah, zlasti še ko ciljamo v dvig kvalitete. Ta pristop sicer ne bo izboljšal našega skoraj unikatno neugodnega razmerja števila učiteljev in študentov, bo pa lahko omilil neugodno ponudbo t.i. kontaktnega časa, torej časa namenjenega neposrednemu delu učiteljev s študenti. Prednostno bo treba rešiti npr. dostopnost učne literature, pri tem je treba čimprej v celoti preiti na virtualne učbenike, na drugi strani pa je pomembna uveljavitev odprte dostopnosti domače in tuje znanstvene literature, zlasti na drugi učni stopnji. Nadaljnji pomemben pristop je prehod na spletno temeljeno seminarsko delo in preverjanje znanja, medtem ko naj bo neposredni kontakt učiteljev in pedagoških sodelavcev s študenti namenjen predvsem razpravi in utrjevanju predhodno v individualno obdelavo digitalno ponujenega gradiva. Razlogi stiske bodo seveda zahtevali nepopularne in tudi ne zmeraj optimalne rešitve, vendar skušajmo recesijo naklonjeno razumeti kot neugodno dolino, ki ji bo, upajmo, sledil val izboljšanja.
Vem, da je gornji razmislek zelo poenostavljen prispevek k poskusu iskanja rešitev za zadrege, s katerimi se srečuje izobraževalna sfera, zato bi rad, da ga bralci s komentarji poskusijo dopolniti do popolnejše, predvsem pa do slike, ki je izvedljiva tudi v stresnih pogojih. Morda z nizanjem opaženih težav, z opozorili na neustreznost obstoječih praks in s ponudbo inovativnih rešitev v obravnavo, spodbudimo tiste, ki bodo obvezani za iskanje rešitev, da morda kakšno od predlaganih skušajo tudi uveljaviti.

1 comment:

  1. Nekaj o zanimivi možnosti podpore pouka s pomočjo npr. Twitterja

    ReplyDelete