Prihodnost knjižnic v R&R

Dr. Mojca Kotar iz Univerzitetne službe za knjižnično dejavnost UL mi je poslal zanimivo pisanje o prihodnji vlogi knjižnic v R&R. Dovolila mi je objavo najine korespondence pa naj jo zato v poglavitnih mislih zapišem v tem blogu v želji, da spodbudim morebitno razpravo.

Piše tako:

Spoštovani…

…Konec junija in v začetku julija smo bili na konferenci LIBER v Barceloni, trenutno pet udeležencev pripravlja podrobno poročilo. Uvodno in štiri plenarna predavanja so bila res vizionarska, spodaj vkopiram del poročila. Predstavitve v pdf formatu so dostopne na http://bibliotecnica.upc.edu/LIBER2011/content/programme oziroma preko Simple HTML Version http://bibliotecnica.upc.edu/LIBER2011/print/4.

Lep pozdrav…

…Maja Božič, Mateja Komel Snoj, Mojca Kotar, Zdenka Petermanec, Miro Pušnik. Pripravljanje Evrope za leto 2020: vloga knjižnice v raziskovanju, izobraževanju in družbi (Getting Europe ready for 2020: the library's role in research, education and society, LIBER 40th Annual Conference, Barcelona, 29. 6.–2. 7. 2011.
 Celotni prispevek bo objavljen v Knjižničarskih novicah in odprto dostopen…

Izvleček

Otvoritev in uvodno predavanje predstavnikov Evropske komisije

Konferenco sta odprla dr. Paul Ayris, predsednik LIBER in direktor knjižnice University College London, ter dr. Antoni Giró, rektor univerze gostiteljice.

Neelie Kroes, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za Digitalno agendo (video posnetek), in član njenega kabineta Carl-Christian Buhr sta predstavila tri vidike Digitalne agende za Evropo: odprti dostop do raziskovalnih objav in podatkov ter kulture. Neelie Kroes se zavzema za najširši možen dostop in znanje za vse. 95 odstotkov znanstvenih revij je dostopnih v elektronski obliki, cene revij se povečujejo za pet odstotkov letno. Potrebno je vzpostaviti odprti dostop do znanstvenih revij. Rezultati raziskav, financiranih iz sredstev EU, morajo biti javno dostopni. Za hranjenje objav je že vzpostavljena infrastruktura OpenAIRE, naslednji korak bo vzpostavitev infrastrukture za shranjevanje in odprto dostopnost podatkov raziskav (panevropski portal odprtih podatkov). Digitalne zbirke raziskovalnih knjižnic naj bodo tudi dostopne preko Europeane, za katero se pričakuje, da bo leta 2015 vsebovala 30 milijonov objektov, leta 2016 vsa pomembnejša dela v javni domeni, v obdobju med leti 2020 in 2025 naj bi bila v Europeani shranjena celotna kulturna dediščina in tekoča produkcija (za izvedbo bo potrebnih 100 milijonov evrov). Carl-Christian Buhr je predstavil dejavnosti Evropske komisije, ki usmerja politike (PSI, INSPIRE, IPR), zbira podatke (Eurostat, Tenders Electronic Daily), financira raziskave in inovacije ter gradi infrastrukturo (OpenAIRE) za odprti dostop, odprte podatke in digitalno kulturo. Odprti dostop do objav in podatkov bo najpomembnejši princip.

Plenarna predavanja

Rick Luce, Emory University, Atlanta, ZDA. Od tu do oblakov: e-raziskovanje in raziskovalna knjižnica.

V okoljih raziskovalnih knjižnic je prišlo do družbenih sprememb in hitrega razvoja informacijsko komunikacijske tehnologije ter družabnih orodij spleta. Raziskovalna dejavnost se seli v elektronsko okolje (e-raziskovanje, e-znanost), za katerega so značilni hiperpovezljivost, računalništvo, hranjenje in arhivi v oblaku, semantični splet ter prehod od povezovanja dokumentov do povezovanja podatkov. Kaotične razmere v okoljih raziskovalnih knjižnic so priložnosti. Strateško razmišljanje raziskovalnih knjižnic vključuje oblikovanje vizij in odgovornost za vire v svetovnem merilu. Nujno je radikalno sodelovanje – preoblikovanje dejavnosti in storitev ter globlje združevanje in povezanost dela, na primer sodelovanje v oblaku pri izgradnji ter dopolnjevanju zbirk, vzpostavitvi in izvajanju storitev. Upravljanje in trajno hranjenje zbirk podatkov raziskav je novo področje delovanja raziskovalnih knjižnic, kot tudi raziskovalno razvojno delo, izgradnja intelektualnih omrežij in vzpostavljanje partnerstev. Organizacije ali njihovi deli se bodo leta 2020 še vedno imenovali (raziskovalne) knjižnice, čeprav bo področje njihovega delovanja drugačno od današnjega. Do takrat bodo opustile večino današnjih dejavnosti, če tega ne bodo storile, ne bodo več obstajale. Spremembe je potrebno uvajati postopno in intenzivno sodelovati z vodstvi univerz in raziskovalci.

Lorcan Dempsey, OCLC Research, Dublin, ZDA. Raziskovalna knjižnica, univerza in omrežje.

Organiziranost raziskovalnih knjižnic je rezultat zgodovinskega razvoja – velika zbirka na osrednji lokaciji in organizacija dejavnosti knjižnice okoli zbirke. Vloga knjižničarja se spreminja od skrbnika zbirke v izobraževalca, posledično tudi organizacija dejavnosti in povezav med knjižnicami. Nova področja delovanja knjižnice po meri in potrebah ustanove so informacijske tehnologije, e-učenje, repozitoriji, nove oblike znanstvenega komuniciranja, upravljanje informacijskih sistemov o raziskovalni dejavnosti in podatkov raziskav ter e-raziskovanje. Knjižnica svoje delovanje na teh področjih usklajuje z omrežjem sorodnih knjižnic. Ekonomisti svetujejo (John Hagel, Marc Singer: Unbundling the corporation), da se dejavnosti upravljanja odnosov s strankami izvajajo notranje in dejavnosti infrastrukture zunanje. Zunanje skupno izvajanje v omrežju sorodnih knjižnic je zaradi večje učinkovitosti primerno za upravljanje tiskanih zbirk, vzajemno katalogizacijo, licenciranje virov in arhiviranje elektronskih ter tiskanih virov.

Alma Swan, Enabling Open Scholarship, Velika Britanija. Odprti dostop, repozitoriji in H. G. Wells.

Pisatelj Herbert George Wells (1866–1946) je napovedal razvoj »svetovnih možganov« (World Brain) in vsestranski strokovnjak Paul Otlet (1868–1944) nastanek omrežij. Evropska unija bo leta 2020 družba znanja. To bo odprto znanje, ki se uporablja in ponovno uporablja, je razširjeno ter porazdeljeno. Repozitoriji delujejo v mreži in so usklajeno zasnovani. V Direktoriju odprtodostopnih repozitorijev (DOAR) je bilo konec junija 2011 evidentiranih 1980 repozitorijev, od tega 46 odstotkov evropskih. Politike odprtega dostopa so različne: nekatere spodbujajo ali priporočajo shranjevanje objav v repozitorije, morale bi zahtevati. Najboljša je tista politika, ki je v korist univerze ali raziskovalca in se lahko uporablja za vrednotenje raziskovalnega dela. Od celotne raziskovalne literature je trenutno 8 odstotkov objavljene v odprtih revijah (zlati odprti dostop) in 20 odstotkov v naročniških revijah ter prednatisi shranjeni v repozitorije (zeleni odprti dostop), skupno približno 30 odstotkov. Nekatere repozitorije uporabljajo tudi za založniško dejavnost (univerzi Purdue in Liège).

Vizija znanstvenega komuniciranja za Evropsko unijo leta 2020 navaja brezšivni dostop, uporabo in ponovno uporabo. Tudi podatki raziskav bodo postali infrastruktura. Tovrstna zasnova bo koristna za znanost, tehnologijo, ekonomijo in družbo. Na Danskem je bila izvedena analiza glede primernosti in koristi odprtega dostopa za majhna in srednje velika podjetja, ki je pokazala, da slednja zelo potrebujejo znanje, ustvarjeno v akademskem okolju.

V repozitorijih se objave shranjujejo v formatu pdf, ki je manj primeren za rudarjenje, datoteke redko vsebujejo povezave na zunanje vire ali podatke. Avtorskopravni model ni ustrezen. Taka zasnova je primerna za branje, ne pa za pričakovane nove funkcionalnosti znanstvenega komuniciranja. Znanstvene objave morajo biti takoj in odprto dostopne za uporabo ter ponovno uporabo, povezane na zunanje vire ali podatke oziroma morajo omogočati tovrstno povezovanje in strojno obdelavo, kot je predvidel H. G. Wells.

Na vprašanje iz občinstva glede idealnega založnika v takem svetu je predavateljica odgovorila, da je to založnik, ki izdaja odprte revije ali knjige v formatu xml, z licencami Creative Commons, s čim več označevalci, strojno čitljivostjo, čim več povezavami iz besedila in povezavo na podatke raziskav, ki morajo biti odprto dostopni.

Herbert Van de Sompel, Los Alamos National Laboratory, ZDA. Strojno izvedljivemu znanstvenemu komuniciranju naproti.

Trenutna zasnova znanstvenega komuniciranja je elektronska različica dosedanjega tiskanega okolja, ki se počasi, vendar zanesljivo spreminja. Pričakovati je, da bodo znanstvenemu zapisu kmalu dodani strojno aktivna podlaga in podatki raziskave. Dostopnost znanstvenega napredka in njegova integracija v raziskovalni proces bo omogočila več meta analiz, razvoj novih vrst vrednotenja vidnosti ter spremenjeno odločanje o financiranju. Vsak objekt bo imel enotni označevalec, na voljo bodo tipizirane povezave, slovarji, ontologije, … Človek razlikuje med povezanimi temami, stroj ne. V okviru projekta Open Archives Initiative Object Reuse & Exchange (OAI-ORE) so s strojno čitljivimi informacijami v ozadju stroj naučili razumeti. Nanopublikacije so strojno čitljive publikacije prihodnosti (rudarjenje literature z identitetami in ontologijami v ozadju). Elektronski članki bodo imeli vključene izvršljive segmente (uporaba podatkov raziskave avtorja članka ali bralca). Za vrednotenje vidnosti objav se sedaj uporabljajo le citati. Spremembe v znanstvenem komuniciranju bodo zasledovanje vidnosti preusmerile od revije k avtorju. Kdaj se bodo zgodile predstavljene spremembe? Nanopublikacije so že tukaj. V pričakovanih spremembah znanstvenega komuniciranja bodo knjižničarji lahko sodelovali pri ontologijah, klasifikaciji in organizaciji znanja.

 

 

V odgovoru sem dodal nekaj svojih misli:

Spoštovana kolegica…
z užitkom sem prebral vaš povzetek dogajanja v Barceloni in bil prevzet z idejami, ki so jih nadrobili predavatelji. Odprt pretok znanja postaja glavna agenda konceptualizacije znanstvenega snovanja in seveda je to mogoče pospremiti s ploskanjem. Kar me pa na mikrosceni moti je, da posameznik, raziskovalec, in posebno izrazito je to pri nas, vse premalo (so)doživlja ta razvoj (z bold poudarila dr. M. K.) . Ko se pogovarjam z mlajšimi kolegi, tudi takimi, ki jim je bila digitalna tehnologija skoraj že položena v zibelko, sem pogosto razočaran, ker ne vidijo novih možnosti, ki jim jih ponuja odprtodostopna (OD) paradigma. Res pa je, da krivda ni samo njihova, najprej pogrešam aktivnejšo vlogo npr. ARRSa, ki je žal ostal pri besedah podpore, izrečenih na našem lanskem srečanju. Nujen bi bil namreč korak od korenčka k palici, do zahteve, ki bi javno financiranega raziskovalca brez izogibanja obvezovala v OD objavo. Jasno določen del projektnih pogodbenih sredstev, ki bi jih raziskovalec lahko uporabil zgolj za plačilo objave v OD revijah, bi gotovo pomagal, kot bi pomagala tudi pomembnejša vključitev objav v OD v ocenjevanje odličnosti raziskovalca (z bold poudarila dr. M. K.). Potrebna je tudi mreža institucionalnih repozitorijev ali nacionalni repozitorij za shranjevanje prednatisov objav raziskovalcev, objavljenih v naročniških revijah (dodala dr. M.K.). 

Drug vzvod premika v novo podobo znanstvene infoscene bi bila spremenjena vloga informacijskih strokovnjakov v znanstveni zgradbi, tudi naši. Pred časom sem v nekem zapisu kolege Kaniča na Facebookovi skupini društva bibliotekarjev v komentar zapisal, da pogrešam, ker znanstveni "establišment" nikoli ni znal informacijskim strokovnjakom zagotoviti enakopravnega mesta v zgodbi nastajanja novega znanja; ne pomnim ali pa se vsaj ni dogodilo pogosto, da bi bil kakšen dokumentalist ali bibliotekar vključen med avtorje nekega članka. Dobršen del krivde je seveda v sebičnosti raziskovalcev, ki s(m)o kolege informatike videli/uporabljali zgolj kot "infrastrukturo". No, brez krivde pa tudi informacijska stroka ni, tudi ker si ni znala izboriti drugačnega statusa. In ker je morda bila premalo proaktivna. Prav danes sem prebiral novo obvestilo o Elsevierjevem projektu o prihodnosti digitalnih revijalnih člankov: http://www.articleofthefuture.com/ in se zamislil, da je pravzaprav narobe, da ta projekt razvija založnik. Da bi bilo veliko bolje, ko bi ga promovirala srenja zagovornikov OD npr. v okolju SPARC.  Tako bi nastajala dodana vrednost učinkovitosti odprtega dostopa, kar bi znali ceniti tudi raziskovalci, ki bi se tako lažje identificirali z OD. Ne morem se znebiti občutka, da bi se OD paradigma uveljavljala hitreje (čeprav smo vsi veseli dosedanje njene stalne rasti), če bi sami raziskovalci zanjo več naredili s tem, da bi jo kolektivno postavljali kot zahtevo. In prav informatiki se zdaj ponuja nova priložnost njene uveljavitve, to je namreč razraščanje t.i. odprte znanosti; skozi koncepte odlaganja raziskovalnih rezultatov v interaktiven baze. O čemer lahko preberemo tudi v vaših povzetkih. Ne bi se smelo zgoditi, da bi ponovno korporacijsko/kapitalska logika kakšnega založnika to oktroirala zase. To bi moralo ostati v domeni informacijske stroke in vede…

…lep pozdrav…