Monday, July 22, 2013

Kažipot za vse, ki vas mika šolanje preko spleta

Vsi, ki me pogosteje (in torej prijazno) spremljate na tem in še na kakšnem blogu (LiLoLe) veste, da se zelo ogrevam za pouk, posredovan preko svetovnega spleta. Tistim, ki vam je tak način tudi blizu, ali pa vam je vsaj zbudil radovednost, lahko priporočim portal, ki je namenjen prav temu: da na enem mestu zbere podatke o vseh “online” učnih možnostih. Govorim o portalu OEDb (pomeni: Open Education Database), ki z dobro zasnovanim iskalnikom omogoča iskanje visokošolskih učnih vsebin na spletu. Opozorim pa naj, da baza zajema za zdaj (upam, da zgolj zaenkrat) le učne vsebine ameriških kolidžev in univerz (izjema: Kanada in na nek način Puero Rico), ki pa so k sreči, zahvaljujoč globalnosti spleta na voljo vsem. Odprtost je poudarjena značilnost izbora vsebin, razen tega pa zagotavlja portal tudi rangiranje ustanov oz. programov, ki jih boste našli v naboru. Portal zagotavlja kvalitetne poti informiranja, tudi z lastnim blogom, s tviterskim promoviranjem in tudi na Facebooku so prisotni.

Saturday, July 13, 2013

Twitter v učilnici

Ko sem prebral zapis J. Warnerja na njegovem blogu “Just Visiting” o tvitanju v učilnici, sem postal radoveden, ali in koliko je to družbeno orodje uporabljano v šoli pri nas. Mislim, uporabljano, ne zlorabljano, ker se zavedam, da je uporaba telefonov, tablic in tudi prenosnikov v učilnici seveda za učitelja lako tudi nočna mora. Zlasti ko gre za telefone. Warnerjev pogovor s komentatorji je namreč razkril vrsto možnosti tudi za koristno rabo Twitterja, seveda če dosežemo s študenti spoštovanje dogovorjenega. Ideja uporabe tvitov za pripravo neke vrste zapisov predavateljevega nastopa se mi zdi zelo posrečena. Najprej, vešči, poudarjam, vešči uporabniki tvitanja dosegajo ob veliki hitrosti zapisovanja presenetljivo zgoščenost misli, ki pa še vedno ostajajo zelo informativne. In če bi npr. skupina študentov na tak način zapisovala predavateljev govor bi bila velika verjetnost, da bo kumulativni zapis zelo blizu zajetju celotnega sporočila, ki ga je posredoval predavatelj. Odtenki razumevanja sporočenega pri posameznih tviteratih pomenijo najbrž posebno, dodano vrednost takšnemu kolektivnemu zapisu. Če k temu dodamo tudi možnost komentiranja tvitov, čeprav tega ni mogoče svetovati sproti ob seansi, ampak kasneje, kot neko obliko diskusijske  nadaljevanke, se lahko pridruži nov koristen učinek.  Zlasti če se mu je pripravljen pridružiti tudi učitelj. Bi me zanimalo, če je v našem prostoru že kakšna izkušnja s tako obliko “sodelovalnega” pouka.