Twitter v učilnici

Ko sem prebral zapis J. Warnerja na njegovem blogu “Just Visiting” o tvitanju v učilnici, sem postal radoveden, ali in koliko je to družbeno orodje uporabljano v šoli pri nas. Mislim, uporabljano, ne zlorabljano, ker se zavedam, da je uporaba telefonov, tablic in tudi prenosnikov v učilnici seveda za učitelja lako tudi nočna mora. Zlasti ko gre za telefone. Warnerjev pogovor s komentatorji je namreč razkril vrsto možnosti tudi za koristno rabo Twitterja, seveda če dosežemo s študenti spoštovanje dogovorjenega. Ideja uporabe tvitov za pripravo neke vrste zapisov predavateljevega nastopa se mi zdi zelo posrečena. Najprej, vešči, poudarjam, vešči uporabniki tvitanja dosegajo ob veliki hitrosti zapisovanja presenetljivo zgoščenost misli, ki pa še vedno ostajajo zelo informativne. In če bi npr. skupina študentov na tak način zapisovala predavateljev govor bi bila velika verjetnost, da bo kumulativni zapis zelo blizu zajetju celotnega sporočila, ki ga je posredoval predavatelj. Odtenki razumevanja sporočenega pri posameznih tviteratih pomenijo najbrž posebno, dodano vrednost takšnemu kolektivnemu zapisu. Če k temu dodamo tudi možnost komentiranja tvitov, čeprav tega ni mogoče svetovati sproti ob seansi, ampak kasneje, kot neko obliko diskusijske  nadaljevanke, se lahko pridruži nov koristen učinek.  Zlasti če se mu je pripravljen pridružiti tudi učitelj. Bi me zanimalo, če je v našem prostoru že kakšna izkušnja s tako obliko “sodelovalnega” pouka.