Friday, January 27, 2012

Zapiski predavanj

Priprava zapiskov predavanj predstavlja veščino, uporabniki posebno uspelih zapiskov svojih kolegov pa priznavajo, da gre pravzaprav za umetnost. No vseeno: tile kratki zapisi s spleta dajejo nekaj napotkov za tovrstno zapisovanje:

iz spletišča Lifehacker

iz spletišča WikiHow

iz spletišča Academictips

iz bloga Art of Manliness

Sunday, January 8, 2012

Nekaj za zaključek 2011

Jonas nekje zagovarja, da bi moral vsak Slovenec pisati svoj blog. Blog kot arhiv preteklih in pozabi izpostavljenih življenjskih drobnarij. Torej blog v njegovi izvorni funkciji dnevnika, preden je blogarija postala učinkovita kot medijski projekt. Prav bi bilo ko bi tak način arhiviranja gojili zlasti tisti, ki so živahnejši v spletnem komuniciranju (forumaši, blogovski komentatorji, tviterati) saj neredko efemernost njihovih zapisov (ukinjanje URL naslovov, opuščanje spletišč) povzroči, da avtorji in bralci izgubijo zanimive vsebine.
Znanec iz raziskovalne sfere, Bernhard, me vsako leto januarja razveseli s pismom, ki ga razpošlje prijateljskemu krogu in v katerem povzame pomembnejša dogajanja, predvsem tista iz družinskega kroga. Rad to prebiram, ohranja mi stik z njegovo prijetno družino, kljub temu da se zadnja leta skoraj ne srečujemo več. Ideja mi je všeč, doslej žal sam nisem našel poguma oz. bolje, zbral toliko urejenosti, da bi se lotil takega povzetka. Sem že razmišljal, da bi za ta namen uporabil novo funkcijo Facebooka, njihov časovni trak – Timeline, pa mi njihov koncept nekako ne sede. Morda ga bom za določene pretekle dogodke še uporabil kot spominsko berglo, vendar, da bi na njem bolj gostobesedno razpredal, to pa najbrž ne. Zato raje k Jonasovi ideji o blogu. Naj torej poskusim z letošnjim pregledom kot blogovskim zapisom; pri tem bom ostal omejen predvsem na svoje doživljaje in vtise, družino bom vpletal le robno, da na prizadenem preveč njihove zasebnosti.
Sprehodil se bom skozi nekatere dogodke, ki so me v letu 2011 nekoliko bolj miselno angažirali; takoj v začetku leta npr. zaostritev javne podobe organizacije UNICEF zaradi odstopov dveh njenih uglednih ambasadork. Kot dotedanji redni sponzor sem bil prizadet, še posebno zaradi dodane konotacije. Sesutje moralnega lika dobrodelne dejavnosti in spomnimo se, da to ni bil prvi primer, saj je še živ spomin na dogajanja v Rdečem križu, je namreč krepko opozorilo o hudi etični eroziji v družbi. Bil je signal, ki je izostril mojo siceršnjo kritičnost nato skozi vse leto, to pa je zlahka izplavilo številna nadaljnja razočaranja v različnih sferah javnih zadev (res publicae). Začetek leta je postregel tudi z markantnimi dogodki v zunanji politiki; ti nato skozi vse leto določajo pozornost svetovnega tiska na dogodke t.i. arabske pomladi. Marca nas pretrese tragedija s potresom in posledičnim cunamijem v japonski Fukušimi – dogodek, ki bo imel ob človeški tragiki tudi nedvomne posledice v oblikovanju prihodnje svetovne energetske politike. Z izbruhom afere Thaler nam marec ponovno daje priložnost, ko se upravičeno zgražamo nad moralno izprijenostjo dela domače politične elite. Zanimivo da zadeva ni doživela pričakovanega pravnega epiloga vse do danes. April nam napove zaostrovanje notranjega političnega miru z vse hujšimi gospodarskimi težavami, zlasti v gradbeništvu in s prvimi težavami zakonodajnega organa, da bi uveljavil protikrizno zakonodajo. Kot se pokaže kasneje je to tudi čas pričetka erozije izvršilne oblasti, ki jo učinkovito sesuva uglašena opozicijska kritičnost še bolj pa notranje neravnotežje koalicijskih partnerjev, kar se v maju stopnjuje z izstopom DESUSa iz koalicije. Nadaljnje dogodke je bilo nato mogoče že skoraj napovedati. Junijski referendum že zabija žeblje v krsto vlade, nove doda izstop Zaresa iz koalicije. Navidezen uspeh parlamenta s sprejemom družinskega zakonika se kmalu pokaže za varljivo upanje, saj se znova sproži referendumski mehanizem. Julija nas znova pretrese svetovna tragika ob nerazumnem in nedoumljivem morilskem Breivikovem pohodu na Norveškem. Tudi kot signal bolnosti globalnega družbenega (so)bivanjskega koncepta? Avgusta se nadaljuje razgrajevanje domače politične scene, svetel preblisk morda pomeni uveljavitev spletne aplikacije Supervizor, agonijo nato vendarle septembra zaključi razpustitev parlamenta in začetek priprav na predčasne volitve. Oktobra me je močneje nagovorila smrt Steva Jobsa; sicer nisem applovec, vendar me je Jobsova vizionarskost vedno fascinirala, ob tem pa mi je ostal popolnoma nerazumljen njegov odnos do uradne medicine. November je bil označen doma z predvolilnim dogajanjem, mednarodno pa z nadaljevanjem globalnega »gibanja 99%«, ki v svetu občasno doživlja nepotrebne zaostritve z oblastniške strani; pohvala domači toleranci do tega zanimivega pojava odprtodružbenega opozarjanja na neravnotežje sveta. Volitve in povolilni čas so bili glavni decembrski dogodki, seveda s presenečenjem zaradi neučinkovitega anketnega napovedovanja izidov in zaradi povolilnih »iger in igric«. Bonitetne ocene projekta »sLOVEnija« pa še kar padajo! Osebno me je december razžalostil s smrtjo Vaclava Havla in z (ne)uspehom podnebne konference, razveselil pa, ker so Ljubljani vrnili Operno hišo.
Pri pisanju gornjih vrstic sem hitro ugotovil, da zanašanje na lasten spomin ne bo dal dobrega rezultata, zato sem se seveda naslonil na zunanje vire; še dobro da javni mediji tako radi leto zaključujejo s pregledi. (Svoj pregled leta 2012 moram drugače zastaviti, to mi je zdaj jasno!)
Ko skušam vendarle pobrskati v spominu še za nekaterimi bolj osebnimi dogodki v preteklem letu hitro ugotovim, da je spomin slaba podatkovna baza; na pomoč skušam za priklic uporabljati gesla. Naj poskusim: kje se je potepala moja družina. Sin Nejc je bil v začetku leta še na ladji v Karibih kot osebni trener, marca se mu je pogodba iztekla. Prišel je domov pa dolgo ni zdržal, natančneje, srce ga je potegnilo v Manchester. Zaradi vtisa, da je zaposlitvena kriza prisotna povsod, sem bil malo v skrbeh, kako se bo znašel, vendar po tem kar mi sporoča, je trg dela v Veliki Britaniji precej bolj odprt kot pri nas. Novembra me je še enkrat razveselil s kratkim obiskom doma, žal se je ves teden boril z virusi, kar je imelo za posledico, da je bil namesto s prijatelji, prikovan doma. Good for me! Hči Nada, naš »PhD photographer« kot ji sam pravim, se k sreči pridno oglaša po Skypeu iz svojega doma v El Granadi (pojasnilo: to je kakšnih 40 km južno od San Francisca); (tudi video klici zeta Johna kar preko iPhonea so navdušujoča oblika stikov). Družinici se je uspelo organizirati tako, da ostaja zaenkrat mama Nada doma pri hčerki Noelle in to bo morda trajalo še kakšen čas, saj kaže, da se bo kmalu družini pridružil nov član (ali članica). Kasneje pa »dediju« morda ostaja drobno upanje, da se Nada vsaj deloma vrne v svoj originalni akademski poklic. Hči v sedanji vlogi »varuške« čas vendarle koristno izpolnjuje s svojim hobijem, ki ga je vsaj za nek čas naredila kar za poklic, namreč s poročno in otroško fotografijo. Starejša hči Anamarija je trenutno edina, ki ostaja na »rodni grudi«. Na Drenovem griču so toliko blizu, da lahko družinico z obema vnukinjama redno videvam. Z zetom Alešem smo prav nedavno slavili njegovo srečanje z Abrahamom, sicer pa je možakar moj priljubljen sogovornik, saj je kot računalničar dobrodošla tarča za klepet o mojem hobiju, ki je internetno potepanje.
V 2011 sem vstopil v svoje tretje upokojensko leto. Je že čas za ocenjevanje? Na nek način mi je ta status všeč, predvsem, ker mi omogoča manj stresni dopoldan (in tudi lažje poskrbim za svojo psičko). Tudi nadaljevanje dneva je seveda izrazito sproščeno, tam okrog devetih odidem na Rodico. Upokojenim profesorjem so namenili pisarno, kjer imam še vedno zagotovljeno osnovno delovno okolje, računalniško povezavo v univerzitetni sistem in dobrodošlo strokovno podporo tako hišnih informatikov kot računalničarjev. No, ampak, da sem pošten, predvsem odhajam na Rodico, ker tam kuhajo odlična kosila. In seveda temu sledi vsakodnevna kavica v moji nekdanji skupini. Prijatelji zunaj tega okolja so me že večkrat povprašali, ali me nimajo moji bivši sodelavci vendar že »poln kufer«. Moram reči, da mi v vsem času od upokojitve jeseni leta 2008 tega niso nikoli pokazali. Če to preveč skrivajo so sami krivi, predpostavljam pa, da sem še toliko tenkočuten, da bi začutil in reagiral, če bi bilo tako. In ko bo nekoč tako, mi bodo to, upam, tudi znali sicer obzirno a jasno pokazati. Ne bo nobene zamere, vem, da je senilnost zelo vsiljiva, predvsem se pa sama ne prepoznava. Ampak, kot rečeno, trenutno mi je zelo pomembna možnost, da mi ni potrebno vsakodnevno skrbeti za prehrano. Rodiška kuhinja je klasična »domačijska« kuhinja in mi zelo ustreza. Tudi moje težave s holesterolom nimajo izvora v njej, ampak v drugih mojih grehih. Če samo pomislim, da bi moral sicer sam kuhati, mi je sedanja rešitev pravo olajšanje. Kuhati namreč sploh ne znam in čeprav mi prijatelji zagotavljajo, da bi se tega zlahka priučil, saj mi je nekaj osnovnih veščin branja receptur dala že moja stroka npr. s pripravo mikrobioloških gojišč, jim tega nočem verjeti. In ker tudi za konec tedna ni ogroženo moje preživetje, saj ob sobotah obiščem katero od okoliških restavracij, ob nedeljah pa me hči Anamarija običajno povabi na družinsko kosilo na Drenov grič, imam torej ta problem odlično rešen. Kaj mi sicer med letom še polni čas. Rad obiskujem svojo taščo v domžalskem Domu upokojencev; kljub visokim letom se »babica«, kot ji pravimo, odlično drži in je prijetna in zanimiva sogovornica. Vem, da ji moji obiski dobrodošlo premoščajo čas med redkejšimi obiski moje žene, ki ji bivanje v oskrbovanem stanovanju v oddaljenem Tolminu zaradi invalidnosti onemogoča pogostejše obiske. Vsekakor moram omeniti tudi svojo športno obsedenost s košarko (pa na »v živo«): sem zvest navijač košarkarjev domžalskega Heliosa pa tudi LA Lakersov iz NBA lige. Seveda je navijaštvo za lokalno moštvo lahko konkretnejše, z rednimi obiski tekem in tudi z debatnimi nadaljevanji z navijaškimi prijatelji v enem od domžalskih lokalov, ki vedno sledijo, je ta aktivnost kljub vsemu zelo polnokrvna. In potem je tu še moja psička Aša, ki mi kljub že njenim zrelim letom zagotavlja dnevne sprehode, za katere bi se ob svoji zapečkarski naravi sam težje odločal.
Sicer sem se v eksistencialnih vprašanjih v preteklem letu intenzivno ukvarjal z vprašanjem, kako se bom pospravil za čas svojih »zrelih let«. Najbližja mi je ideja oskrbovanega stanovanja. Sem upal, da bo novi Medgeneracijski center v Domžalah, ki ga predvidoma odpirajo v tem letu taka priložnost, pa se je investitor odločil, da stanovanj ne bo dajal v najem ampak v odkup. Taka rešitev mi seveda ne ustreza. Iščem dalje! Ali me v mojem statusu tudi kaj moti. Gotovo! Predvsem se čutim slabo izkoriščenega; najbrž bi lahko bila od mene še kakšna večja korist od sedanje. Svojo internetno zasvojenost do določene mere kanaliziram v deloma koristne dejavnosti kot so moji blogi >1, >2, >3 in vključenost v spletna socialna omrežja. No, pozabiti ne smem na svoje sodelovanja v terminološki komisiji SMD in urejanje spletnega slovarja. Mi dobro dene.
Naj bo zaenkrat dovolj. Kot rečeno bom skušal že sproti za naslednje leto pripravljati kakšne oporne točke…in upam da se znova beremo »ob letu osorej«.

Friday, January 6, 2012

Podatki o učnem procesu

Nedavno je na Twitterju tekla razprava, ali in kako so podatki o nepremičninah na GURSu kršitev človekovih pravic; v ozadju debate je bila namreč spletna platforma o vrednotenju nepremičnin, ki je vezana na podatke o identiteti lastnikov. Mimogrede je bila navrženo (rahlo provokativno ) vprašanje »ali naj bi javnosti odprli tudi zdravstvene ali bančne (podatke), pa šolske zbirke ...?« Eden od diskutantov je odgovoril, da šolske podatke vsekakor… In nehote sem se moral z njim strinjati ob vsem zavedanju njihove trenutne oblike in z rezervo, da bi bili uporabni šele takrat, ko bi jih razvezali vsakršne povezave z identiteto posameznika. Če samo pomislim na vse podatke, ki nastajajo v različnih visokošolskih organizacijah oz. njihovih službah in ob izkušnji, kako sem nekoč (takrat še aktiven v visokem šolstvu) pogrešal celovitejše analize npr. o populacijah študentov ob vpisu, o njihovem napredovanju v učnem procesu in o njihovih končnih destinacijah v poklicih pa o razmerjih učitelji:študent (in še bi lahko našteval), se mi zdi še kako smiselna rešitev dostopa do zadevnih podatkovnih zbirk, ki se pripravljajo pa največkrat ostanejo neobdelane in nepovezane. Najbrž je še danes tako. Prav enake misli so me obšle ob prebiranju Dawsonovega članka, ko razpravlja o novih možnostih analitike učnih podatkov s sodobno informacijsko tehnologijo. Kako bi bilo olajšano odločanje o načrtovanju visokošolske mreže, o kvaliteti pouka na različnih ustanovah in še in še… Napake, ki bi se jim ob analizi podatkov izognili, bi predstavljale vrednost, ki bi deseterno poplačala stroške z vzpostavljanjem analitičnega sistema.

Wednesday, January 4, 2012

Čestitka fotografinje

Hči Nada je letos na svojem blogu novoletno čestitko okrasila s simpatično zgodbo o vrednotah v življenju: http://themagicoflight.blogspot.com/2012/01/jar-of-life-as-2012-begins.html