Podatki o učnem procesu

Nedavno je na Twitterju tekla razprava, ali in kako so podatki o nepremičninah na GURSu kršitev človekovih pravic; v ozadju debate je bila namreč spletna platforma o vrednotenju nepremičnin, ki je vezana na podatke o identiteti lastnikov. Mimogrede je bila navrženo (rahlo provokativno ) vprašanje »ali naj bi javnosti odprli tudi zdravstvene ali bančne (podatke), pa šolske zbirke ...?« Eden od diskutantov je odgovoril, da šolske podatke vsekakor… In nehote sem se moral z njim strinjati ob vsem zavedanju njihove trenutne oblike in z rezervo, da bi bili uporabni šele takrat, ko bi jih razvezali vsakršne povezave z identiteto posameznika. Če samo pomislim na vse podatke, ki nastajajo v različnih visokošolskih organizacijah oz. njihovih službah in ob izkušnji, kako sem nekoč (takrat še aktiven v visokem šolstvu) pogrešal celovitejše analize npr. o populacijah študentov ob vpisu, o njihovem napredovanju v učnem procesu in o njihovih končnih destinacijah v poklicih pa o razmerjih učitelji:študent (in še bi lahko našteval), se mi zdi še kako smiselna rešitev dostopa do zadevnih podatkovnih zbirk, ki se pripravljajo pa največkrat ostanejo neobdelane in nepovezane. Najbrž je še danes tako. Prav enake misli so me obšle ob prebiranju Dawsonovega članka, ko razpravlja o novih možnostih analitike učnih podatkov s sodobno informacijsko tehnologijo. Kako bi bilo olajšano odločanje o načrtovanju visokošolske mreže, o kvaliteti pouka na različnih ustanovah in še in še… Napake, ki bi se jim ob analizi podatkov izognili, bi predstavljale vrednost, ki bi deseterno poplačala stroške z vzpostavljanjem analitičnega sistema.