Ali je prav, da slovenski raziskovalec objavlja zgolj v angleščini?

Slovenska javnost, ki spremlja publicistično dejavnost v znanosti, zlasti še tisto v naravoslovno matematičnih, biotehniških, medicinskih in tehniških vedah, občasno kritično izpostavi vprašanje, čemu slovenski raziskovalci svoja dela objavljajo skoraj izključno v tujem, pretežno angleškem jeziku. Klasično pojasnilo te prakse je, da je presoja kvalitete raziskovalčevega dela vezana na mednarodni prostor, ki ga kot »lingua franca« obvladuje angleščina. Eden poglavitnih mehanizmov dokazovanja raziskoval(ne)(čeve) kvalitete je prepustitev rezultatov v presojo strokovnim vrstnikom (angl. »peer review«), merilo kvalitete, ki v scientometričnih postopkih iz tega izhaja pa je najpogosteje izraženo v t.i. »dejavniku vpliva« (angl. impact factor – IF). Ta je istočasno ključni kazalec v postopkih kariernega napredovanja zato je seveda »priljubljenost« opazovane rešitev razumljiva.

Prepričan pa sem, da bi raziskovalci v večini priznali, da jim je utečeni postopek prej obremenitev, kot pa pristajanje na lažjo pot. Najprej so le redki v tolikšni meri bilingvalni, da bi se lahko enakovredno kot v maternem izražali tudi v angleškem jeziku. Druga težava, ki jo ta praksa zanje pomeni je vezana na sam postopek vročanja raziskovalnega prispevka v presojo v predobjavni fazi. Osnutek članka raziskovalec običajno pošlje uredniku revije, za revijo pa se odloči glede na strokovno področje in glede na njen ugled, ocenjevan z omenjenim IF. Avtorji z več izkušnjami običajno pri izbiri upoštevajo še dodatne vidike statusa revije, npr. naklado in dostopnost revije, delež zavrnjenih člankov od vseh vposlanih, način vrstniške presoje (odprto ali zaprto vrstniško ocenjevanje), ki jo revija uporablja in ev. lastne izkušnje s pristranostjo urednikov in/ali ocenjevalcev. Upoštevati je namreč treba nepisano pravilo, da je strogost s strani uredništva pri presoji avtorjev, ki prihajajo iz manjših jezikovnih in znanstveno manj uveljavljenih okolij, večja, največkrat je to mogoče prepoznati že po ostrini jezikovne presoje poslanega teksta. Tu so seveda avtorji, ki objavljajo v domačih revijah, tudi kadar te npr. izhajajo v angleškem jeziku, prijazneje obravnavani. Tako je kritično očitanje, da se slovenski raziskovalci z lahkoto in brez razmisleka o pomembnosti objavljanja v maternem jeziku odločajo za prevladujočo pot objavljanja v angleščini, treba zavrniti.

Seveda pa je treba pritegniti tudi varuhom maternega jezika; zanemarjanje njegovega razvoja in bogatenja, ki naj bi v koraku spremljalo razvoj znanosti in tehnike, je seveda resen in obravnave vreden problem. V svetu se zlasti narodi, ki imajo bolj pretanjen odnos do svojega jezika, kot so npr. Francozi in nekateri narodi z majhnim jezikovnim zaledjem, zatekajo v rešitve, ki pa predstavljajo pomembno dodatno obremenitev za raziskovalce. Obvezujejo jih namreč, da članke v angleškem jeziku objavijo v celoti ali v obsežnem povzetku tudi v svojem jeziku. Če pri tem dodatna obremenitev ni odtehtana z ustrezno utežjo, se raziskovalci takih rešitev seveda izogibajo. V konkretnem primeru ocenjevanja odličnosti slovenskih raziskovalcev so merila za ocenjevanja naslonjena pretežno na ocenjevanje citiranosti in odmevnosti tujejezično objavljenega čtiva. In poudariti je treba, da je uporabljan sistem zelo obremenjujoč, da ne rečem diskriminatoren v primerjavi s rešitvami s katerimi se srečujejo kolegi v tujini, tako da se ni čuditi ugotovitvi v nedavnem prispevku v Delu »Potemneli blišč slovenske znanosti«, da, cit.: »…Morda potem slovenski prvak po indeksu znanstvene citiranosti ne bi živel v tujini…«. Če bi res želeli podpreti razvoj strokovne slovenščine bi med drugim bilo nujno v merila vključiti posebno utež za objave v maternem jeziku.

Drug del pristopa za razrešitev problemov slovenskega znanstvenega objavljanja je prav tako rešljiv z odločitvijo, ki bi bila v rokah predvsem politike slovanskega raziskovalnega prostora. Omenil sem možnost, da založniki neanglosaškega prostora izdajajo revije v angleškem jeziku in to bi bilo mogoče pri nas oplemenititi z dodatno rešitvijo, namreč z dvojezično objavo znanstvenega ali strokovnega prispevka. Težava bo sicer najprej v zagotavljanju kvalificiranih ocenjevalcev, saj je vrstniško ocenjevanje običajno neplačano; morda je rešitev v nagrajevanju vabljenih ocenjevalcev. V manjšem a ne nepomembnem učinku bi se s tem pristopom učinkovito zmanjšal pritisk lektorske selekcije, ker bodo dela v manjši meri izpostavljena jezikovnim kapricam ocenjevalcev, oz. bo izrazito tovrstno pristranost lahko reševala urednikova odločitev. Dodatna težava takega projekta je v sedanjem zelo skromnem odmerjanju javnih sredstev za publicistično dejavnost; to opazujemo tako v segmentu papirne revijalike, kot tudi v vse popularnejši revijaliki odprtega dostopa. Dve muhi na en mah bi zadeli, ko bi z javnimi sredstvi selektivno financirali strokovno in znanstveno virtualno periodiko, ki bi javnosti bila dostopna v odprtem dostopu. Dvojezična odprtodostopna periodika bi imela zlasti za raziskovalce izrazite prednosti, ki bi se prenašale tudi v večjo vidnost celotne slovenske znanstvene produkcije. Znano je namreč, da koncept odprtega dostopa v pomembni meri povečuje odmevnost objavljenih del. In na nek način bi tako resorno ministrstvo in pripadajoča agencija realizirali verbalno izrečeno podporo uveljavljanju odprtega dostopa v slovenskem prostoru, ki žal zdaj zaostaja za trendi v svetu.