»Za« živalsko policijo!

V današnjem tvitu PopTVjevega twiterja Preverjeno se je znašlo kratko obvestilo »JUTRI OB 20-ih!! ŽIVALSKA POLICIJA - Vedno več zahtev za ustanovitev policije, ki bi nadzorovala ravnanje z živalmi.« na katerega sem se odzval s kratkim pristavkom: »PODPIRAM«. S tem sem sprožil nestrinjanje tviteratke drfilomene, ki je zapisala: »Ne podpiram. Potrebujemo samo dosledno izvajanje zakona ob podpori čisto navadne policije.« Nadaljevanje lahko spremljate sami na Twiterju, kjer so se v izmenjavo misli vključili še drugi tviterati.

Sem se pa odločil, predvsem zaradi omejitev twiterja, ki ni prijateljski do temeljitejših razprav, da preselim del svojega razmišljanja na blog. Seveda ne morem vedeti, o čem bodo razpravljali v oddaji Preverjeno, vendar mi je na misel prišlo kar nekaj tem, ki bi jih veljalo obdelati. Pri tem pod pojmom »ravnanje z živalmi« mislim na tisti pomemben del, ki obravnava uporabo in zlorabo živali, kot tudi del s katerim smo soočeni državljani na javnih površinah, bodisi kot skupni uporabniki teh površin ali pa celo lastniki živali. Sem tudi pod vtisom nedavne vesti v dnevnem časopisju, ko so v Ljubljani izvedli naključni nadzor živali na javnih površinah (v sodelovanju policije in stroke) in bil skoraj presenečen nad številom živali, ki npr. niso cepljene proti steklini. »Skoraj« zato, ker del teh podatkov sem poznal, najdeno stanje pa me je vendarle začudilo. Naslednji ukrep, ki bi ga ihtavo zagovarjal je nadzor nad higienskimi navadami lastnikov živali, ko gre za pospravljanje odpadkov njihovih ljubljencev. Če primerjam navade, ki jih opazujem pri nas in jih primerjam s stanjem, ki sem ga pred časom doživel na severozahodu ZDA (kot »dogwalker« psa svoje hčerke), lahko rečem da gre za dva svetova. Da ne govorim o tem, kako učinkovito imajo urejene dodatne parkovne površine prav za sprehajalce psov. No in potem upam, da se bo TV razprava dotaknila tudi splošne zaščite odraslih in posebej otrok ter seveda živali pred popadljivimi psi. In o tem, da je nabava psa precej bolj zahtevna odločitev kot nakup avtomobila. Pri tem mislim najprej na obvezo, da smo morali vozniki opraviti vozniški izpit, da pa psa običajno ljudje oskrbujejo brez dodatno pridobljenih znanj in veščin, čeprav gre, to posebej poudarjam, za živo bitje.

Da se zdaj vrnem k razpravi na twitterju; misel o namenski »živalski policiji« je seveda izvedljiva, vprašanje pa je njena smiselnost. Strinjal bi se, da bi z ustreznim, odločnejšim angažiranjem lokalne policije ali ev. mestnega redarstva ob podpori veterinarske stroke zadevo bilo mogoče dvigniti na višji nivo brez uvedbe nove službe. Naj spomnim, da ima naš besednjak besedo »agrikultura« in domače živali na nek način uvrščamo v najširši pojem te besede. Vendar ta beseda vsebuje zelo tehtno besedno sestavino, namreč »kultura«. In zato gre, da dosežemo KULTURO RAVNANJA Z ŽIVALMI. Vesel bom, če tvitersko razpravo preselimo sem na blog, kjer imamo več prostora in brez dvoma lahko obdelamo še kak vidik problema,  ki sem ga v naglici pozabil omeniti.