V času aktivnega delovanja v visokošolskem izobraževanju sem bil pogosto, rekel bom prepogosto soočen s problemi t.i. plagiarizma. Pogosto zato, ker sem z obstoječimi, res da preprostimi orodji precej let, zlasti po izrazitejšem razmahu uporabe svetovnega spleta, preverjal seminarske, diplomske in podiplomske izdelke svojih študentov. Prepogosto pa zato, ker sem za to, predvsem zaradi omenjenih enostavnih orodij, ki sem jih za preverjanje uporabljal, izgubljal ogromno časa. In to časa, ki bi ga lahko precej bolj ustvarjalno porabljal, npr. v raziskavah ali v pripravah učnih materialov. Rezultati so žal upravičenost mojega napora opravičevali, več kot polovico pregledanih tekstov, predvsem v segmentu seminarskih nalog, je bilo v večji ali manjši meri mogoče opredeliti kot plagiiran, torej kot goljufiv material. Tekste, za katere sem zahteval, da mi jih študenti pošiljajo v elektronski obliki, sem preverjal s pogostejšimi spletnimi iskalniki in prevajalniki. Ker ta orodja poznate, si lahko predstavljate, da so za namen odkrivanja plagiatov zelo časovno potratna. Zaradi zaskrbljujočega obsega in tudi zaradi sicer formalno dorečenega, a v šolski praksi nesankcioniranega ukrepanja sem, seveda omejeno na postopke pri ocenjevanju seminarskih nalog, ob ugotovitvi prestopka sicer študentu nalogo zavrnil, skušal pridobiti pojasnilo za ravnanje, nato pa sem se zadovoljil s ponovitvijo naložene naloge. Zanimiva je bila običajna oblika zagovora, skoraj po pravilu so namreč študenti trdili, da niso vedeli, da avtorskih tekstov ne smejo uporabljati na tak način. Da jim nikoli ni bilo povedano, kako in kdaj lahko dobesedno navajajo dele avtorskih tekstov in kako naj sicer povzemajo osvojeno znanje in kako naj ga označijo v svoji nalogi. Tega jim seveda nisem verjel, zlasti, ker sem jih v začetku šolskega leta redno opozoril na to »skušnjavo« pa tudi vedel sem, da pri predmetih, ki jih seznanjajo z učno informatiko, ta problem obdelajo. Druga stvar pa je, ali so ta sporočila osvojili in ali so se kdajkoli sploh zavedli in se zamislili nad etično spornostjo svojega ravnanja. Najpogostejši spremljajoč odgovor pa je tudi bil, da drugi učitelji, torej moji kolegi, ne ugotavljajo omenjenega prestopka in to je študente pravzaprav ohranjalo v varnem prepričanju, da način, ki ga ubirajo, ni problematičen.
Zdaj bi seveda lahko pričel z razpravo o tem, kakšen naj bi bil koristen in korekten pregon tega pojava. Začeti bi moral najbrž že z obsodbo lastnega nedoslednega in pravno spornega ravnanja ko sem kljub vedenju o formalni obliki sankcij tega disciplinskega prestopa v univerzitetnem pravilniku ubiral mehkejšo pot njegovega izkoreninjanja. V svoje opravičilo naj povem, da sem v strokovnih telesih svoje učne ustanove nekajkrat opozoril na ta problem in pozival k celovitemu in poenotenemu ukrepanju. Pravno sicer nesporno določilo kršitve, če se ta skoraj brez izjeme tolerira, praktično onemogoča uveljavitev pregona posamezniku, ki bi to hotel storiti. Zlasti v časih, ko se zaradi težkega finančnega položaja visokošolskih ustanov nekatere borijo za vsakega vpisanega študenta. Da bi se nek ukrep uveljavil, mora imeti svojo prakso, to pa pomeni, da vsaj večina učiteljev preneha tolerirati kršitev in da se uveljavi transparenten postopek pregona začenši s presojo teže kršitve in določitvijo oblike kazni. V ZDA je npr. zadeva večinoma enoznačno uveljavljena, za lažje kršitve iz tega naslova sledi lahko prekinitev študija za določen čas, za hujše oblike pa celo trajna izključitev iz šole.
Ali je poleg omenjenega razloga kritičnega finančnega položaja šolskih ustanov še kakšen drug razlog za težave pri uveljavljanju sankcij. Najprej ker gornji razlog sploh ni dovolj tehten, da bi ga kar sprejeli. Z uveljavitvijo sankcij bi se študenti hitro prilagodili strožjemu režimu, tako kot so se zdaj sedanjemu zaradi odsotnosti ukrepanja. Drug, najbrž pomembnejši razlog pa je potrebna angažiranost učiteljev, da zagotovijo odkrivanje plagiarizma. Tu smo seveda hitro v novih težavah. Sam sem bil soočen s problemom v obdobju svoje kariere, ko sem bil pod precej manjšim pritiskom časovnih škarij, kot so bili mlajši kolegi, ki so morali veliko več časa vlagati v aktivnosti, ki so pogoj za karierno napredovanje. Zato jim je seveda časa zmanjkalo za nekatera opravila, ki jih prinaša učni proces. Pomoči, ki bi jim to delo olajšala pa žal nimajo. Številčno razmerje med študenti in učitelji, ki je pri nas izrazito neugodno, če ga primerjamo s številkami drugje po Evropi in preskromno število mladih sodelavcev - asistentov sta npr. dva kadrovska razloga. Tehnični razlogi pa so naslednja ovira. Če sem že prej omenil ameriško prakso, naj povem, da imajo ameriški učitelji na voljo računalniški program Turnitin for Admissions , ki jim ob minimalnem naporu odkriva goljufanje o katerem govorimo. Program je del obsežnejšega programskega paketa Turnitin, ki je namenjen tudi preganjanju vsakršnega plagiarizma z raziskovalni sferi, tudi kraji raziskovalnih idej in avtorskih vsebin.
Bloger in učni informatik Dawson, ki govori o omenjenem programskem paketu, navaja zanimive podatke o obsegu plagiiranja v ameriški šolski praksi. Iz izkušenj uporabe Turnitina naj bi v 36% ugotovili »pomembno skladnost teksta«, ko obvelja dokaz plagiiranja. In če to ugotavljajo v okolju, ki, kot sem omenil že prej, strogo sankcionira to kršitev, potem nam mora biti jasno, da je stanje pri nas samo slabše.
No comments:
Post a Comment