Tokrat se naj dotaknem pomembnega opravila učiteljev in pomembne obveze študirajočih v visokošolskem učnem procesu. Govoril bom o izpitih. To počnem, ker se ne strinjam s posegi v finančni obseg financiranja visokošolskega izobraževanja, ki jih napovedujejo predlagani vladni varčevalni ukrepi, ko bi bili npr. načeti današnji standardi učne bremenitve učiteljev. Ob tem pa istočasno podpiram iskanje novih rešitev v učnem procesu, ki bi za ista sredstva dajale večji učinek. To namreč potrebujemo; potrebujemo boljši, predvsem vsebinsko učinkovitejši učni proces, ker nas sedanji oddaljuje od konkurenčnih in primerljivih okolij. Iskati velja predvsem rešitve, ki bi razrešile krč naše bolonjske reforme, ta nas spremlja od vsega začetka in so izvedbene izkušnje samo še povečale nezadovoljstvo pri izvajalcih in uporabnikih. In težave bolonjske reforme so v glavnem posledica odstopanja od izvornega koncepta vse od njene uveljavitve.
Začel bom z izzivalnim predlogom, ki najbrž marsikomu ne bo zvenel najbolj resno; predlagam namreč, da naj bi večina prve univerzitetne učne stopnje prešla na »online preverjanje znanja« (OLPZ), čemur naj bi ev. sledilo postopno večje vključevanje tradicionalne, ustne eksaminacije na drugi in tretji stopnji. Kot konkurenčen pa še vedno sodoben način preverjanja znanja naj bi razvijali tudi druge oblike računalniškega preverjanja znanja (RPZ). Res je, da precej naših visokih šol nima ustreznih učilnic za ta namen, vendar z obljubljenim večjim poudarkom na opremljanju šol z IKT bo ta problem morda vendarle rešljiv.
Seveda bo treba najprej za vsak kurikulum, na vseh stopnjah, določiti katere vsebine so ustreznejše za OLPZ (oz. RZP) in katere manj. Seveda pa je bistveno, da didaktična stroka pove, kakšne oblike OLPZ so primerne za določene vsebine, pri čemer bi pri nekaterih bili ustrezni že enostavni testi izbirnih vprašanj, medtem ko bi drugod prevzemali večjo vlogo esejski testi in preverjanje pri sodelovalnem pouku.
Moje bolj ali manj laično poznavanje online učne tehnologije in pedagogike seveda opravičuje pomanjkljivosti v mojih predlogih in morda celo neizvedljivost določenih rešitev. Prav zato bi se bilo treba problema lotiti profesionalno in to brez odlašanja, saj hitro napredovanje IKT in njeno siceršnje osvajanje s strani mladih, naš VIS učni sistem vedno bolj spreminja v arhaični torzo.
Verjamem, da je pri prestrezanju ugovorov in blaženju nezaupanja do OLPZ mogoče najti številne argumente, ki jih je mogoče uporabiti za zelo tehten zagovor. Predvsem razbremenimo učitelje tradicionalnega utrujajočega in časovno neučinkovitega izpraševanja, izognemo se nevarnosti pristranosti eksaminatorja, ki lahko temelji na najrazličnejših razlogih in ognemo se spreminjanju kriterialnosti izpraševalca, ki je npr. vezana na njegovo fizično in psihično kondicijo skozi daljše izpitne seanse. Ne smemo pozabiti, da OLPZ spreminja tudi način osvajanja znanja s strani študentov in jih usposobi za nove spretnosti v procesu učenja. Seveda vse to, če je uporabljeni izpitni model didaktično dobro premišljen. In tu seveda tudi ne more biti izključna presoja v rokah učitelja, ki mora biti v teh rečeh ustrezno svetovalno podprt s kompetenco profesionalcev didaktikov. Tako pridobljen, privarčevan čas pa bi učitelj nato lahko koristno uporabil za poučevalne namene v kontaktnih urah.
Spomnim naj tudi, da naše univerze niso organizirane in locirane v izvedbi kampusa in pri marsikaterem študiju so študenti prisiljeni celo znotraj dneva pogosto menjavati lokacije, kar pomeni izgubo časa in siceršnjo nekomfortnost (stroški, prehrana, prevozi, čas za sprostitev in počitek); online preverjanje znanja pa bistveno zmanjša prav študentovo migracijo.
Ena ključnih zahtev, ki jo mora vsebovati odločitev za OLPZ/RPZ je seveda gotovost, da se izognemo goljufanja in plagiarizma. Tu je stroka IKT tista, ki mora v največji meri odgovoriti na te izzive; rešitve v svetu, ki so na voljo, zagotavljajo visoko stopnjo zanesljivosti in varovanja verodostojnosti študijskih programov pred to nevarnostjo.
Med tekstom dajem slutiti svojo negotovost o ustreznosti svojega razmisleka, zato bom vesel kritičnega zavračanja predstavljenih predlogov v komentarjih.
Naj zacnem kar s citiranjem vase misli :”…potrebujemo boljši, predvsem vsebinsko učinkovitejši učni proces, ker nas sedanji oddaljuje od konkurenčnih in primerljivih okolij.” Oprostite mi prosim, ker pisem brez sumnikov, sem namrec trenutno v tujini na strokovnem usposabljanu in nimam dostopa do slovenske tipkovnice.
ReplyDeleteKo berem kar ste v nadaljevanju napisali se ne morem strinjati s tem, da bi lahko bilo on-line preverjanje boljsa alternative temu kar imamo sedaj. Pustimo, da je sporno ze to, da se student niti ne rabi identificirati drugace kot z geslom in ne moremo preveriti njegovo identiteto. V Sloveniji imamo sploh zastarel nacin poucevanja. Namesto, da bi razumevanje snovi na predavanjih preverjali z dialogom in diskurzom ter aplikacijo v praksi, se vedno predavamo teorijo iz knjig, kar si lahko vsak student prebere sam. Le da nasi student seveda niso navajeni vloziti toliko truda v studij, da bi literaturo sploh prebrali. Ker profesorji itak preverjajo samo to kar je na prosojnicah. Za dialog in diskurz pa je potrebno veliko vec napora tako s strani profesorja kot s strani studentov. V vsem zahodnem svetu so v visokem solstvu ze presli obdobje “predavanj” in razvijajo razmisljanje, izmenjavo mnenj, kriticno argumentiran diskurz, kretivnost in inovativnost, zato pa so veliko pred nami na vseh podrocjih. To se vidi tudi v nasi druzbi in na politicni sceni kjer prepogosto prevladuje nestrpen dialog in geslo: “ce nisi z name si proti nam”. To, da vsak, ki doktorira ze lahko kar predava in ocenjuje studente prakticno brez kakrsnega koli znanja pedagogike in pedagoske metodologije pa je tako svojevrstno razvrednotenje uciteljskega poklica. Kapo dol pred strokovnjaki na vseh podrocjih, vendar pa vsak ni primeren za poucevanje. Veliko moramo se spremeniti, ce hocemo kakovostno visoko solstvo, preverjanje in ocenjevanje znanja je le en del. Prvi korak je sploh ta, da so “predavanja” zanimiva, interaktivna in ne temeljijo na podajanju znanja, drugi pa da je za vse studente obvezna prisotnost. Se marsikaj bi lahko napisala ampak bodi dovolj.
S spostovanjem,
mag. Tatjana Trebec
Spostovana kolegica mag. Trebec; najprej hvala ker ste se pustili izzvati. Nato se pojasnilo tudi z moje strani bralcem, ker bom tudi sam pisal brez diakriticnih znakov, da bo lahko kolegica na svojem racunalniku ta klepet nemoteno brala.
ReplyDeleteSpostovana, pravzaprav lahko vecini vasega razmisljanja pritegnem, sporazumeti se bova morala zgolj na tocki, ko pravite, da se z OLZP ne morete strinjati tudi zato, ker ni mogoce preveriti identitete studenta. Sodobna kombinacija softwerskih in hardwerskih resitev omogoca namrec izjemno ucinkovite nacine identifikacije sodelujocih v online opravilih. Res pa je, da se vezane na dolocena materialna sredstva od katerih del odpade na posameznika (oprema racunalnika), del pa na solsko ustanovo (programska oprema). Slutim pa da imate proti OLZP tudi druge pomisleke in sklepam, da so relevantni pa bi veljalo tudi o njih poklepetati. Kar pa zadeva vaso kriticno obravnavo nasega ucnega procesa, zlasti ce ga primerjamo s tem, kar srecujete v tujini, se pa vec kot strinjam z vami. Vendar prav za to, da uciteljem damo moznost drugacnega, sodelovalnega, problemsko temeljenega in kar je drugih sodobnih oblik pouka v majhnih skupinah, ki je seveda kreativnejsi in casovno intenzivnejsi, jim je treba odvzeti opravila, ki jih je mogoce nadomestiti z drugacnimi resitvami. Pohod IKT je realnost, ki jo moram pac sprejeti in jo cim bolj ucinkovito realizirati, kar pa ne pomeni odmik studenta od ucitelja. Le drugacne, ucinkovitejse oblike kontakta naj bodo zagotovljene obema partnerjema v ucnem procesu.
Kup drugih zanimivih vprasanj se nacenjate: kdo je lahko ucitelj, kaksna je njegova usposobljenost v didaktiki in pedagoski tehnologiji, kaksna je motiviranost ucecih ipd.; morda se nama pri razpravi o teh vprasanjih pridruzijo se drugi razpravljavci.
Spoštovani,
ReplyDeleteoprostita mi, ker bom najprej komentiral komentarje. Najbrž je bolj moj kot vaš problem to, da me stisne pri srcu vsakič, ko vidim neuporabo rodilnika ali napačno postavljene vejice; vas, mag. Trebec, bi prosil, če ste naslednjič pri tem malo bolj pozorni. :) Dr. Nekrep, kodiranje znakov se je v svetu računalništva v zadnjem desetletju toliko poenotilo, da bo kolegica v tujini brez težav lahko prebrala vaše šumnike, le piše jih bolj težko.
Zdaj pa k vsebini. Ko sem brskal po tujih spletnih straneh učnih predmetov, ki ustrezajo predmetu, pri katerem poučujem kot asistent, sem na vsaj enem končnem izpitu prebral navodilo, da naj študentje izpit rešijo doma, rezultate oddajo na določenem spletnem mestu, da je pa pomembno, da izpit rešuje vsak sam, brez pomoči drugih oseb in brez brskanja po spletu. Skratka - očitno delujejo na principu zaupanja. Meni se kljub spoštovanju študentov to zdi nekoliko naivno.
Še več, pri predavanjih pred 20, 40, 100 ali več študenti je možnost uporabe dialoga s študenti med predavanji omejena, zato menim, da je ustni izpit pomemben del komunikacije med študentom in profesorjem. Oboje (predavanja in izpiti) bi bilo lažje izvedljivo in višje kvalitete, če bi bilo študentov manj.
Mag. Trebec je omenjala še uvedbo obvezne prisotnosti. To se je pravzaprav na deklarativni ravni že zgodilo z uvedbo Bolonjske reforme. To je po mojem mnenju en večjih idiotizmov, ki si jih je na področju študija kdo izmislil. Zakaj študentje ne hodijo na predavanja? Dve možnosti sta (in včasih se prekrivata):
- študenta snov predmeta (ali celo celotnega študija) ne zanima,
- profesor snov podaja na nezanimiv način.
Skratka, če rešimo problem (da, to je problem) prekomernega vpisa učencev na gimnazije in nato dijakov na fakultete, bo na fakulteti manj študentov in to predvsem na račun tistih, ki jih študij tako ali tako ne zanima. (Ne vprašajte mene, zakaj potem študirajo; vprašajte njih.) Če še profesorji začnejo bolj zanimivo in dinamično predavati (in mislim, da gre proces v zadnjem desetletju v to smer), je uvedba obvezne udeležbe na predavanjih brezpredmetna. Kljub vsemu namreč menim, da si želimo, da tistih nekaj preostalih študentov, ki bodo na predavanju le sedeli in motili druge, ostane kar doma.
Glede tega, če predavatelji na univerzi potrebujejo pedagoško usposabljanje, pa ta trenutek nimam ustvarjenega mnenja.
Lep pozdrav,
Matija
Na naši fakulteti (FERI) smo OPLZ imeli pri kar nekaj predmetih. Stvari so ponekod potekale dobro, ponekod pa je bil poskus klavrn. Neumnih in čudno zastavljenih vprašanj način reševanja pač ne rešuje.
ReplyDeleteNajvečji problem pri OPLZ je zaenkrat omejitev na dva tipa odgovorov (izbirni in pisni), medtem ko se v praksi ogromno nalog rešuje grafično in so tudi odgovori grafični. Seveda se lahko naloge preoblikuje, tako da rešuješ na list grafično in potem podaš izbirni odgovor, ampak najboljši profesorji ne gledajo odgovorov ampak postopek reševanja.
Probleme v visokem šolstvu bi najlaže rešili tako, da bi se študentske ankete dejansko upoštevale in ne bi bile le sredstvo za egotrip tistih, ki so dobili dobre ocene.
Največja problematika na fakultetah trenutno je višek birokracije, ob katero redno trčijo ljudje z obeh strani katedra. Ta jemlje voljo do učenja in poučevanja.
Spoštovani Matija,
ReplyDeletenanizali ste nekaj pomembnih vidikov presoje smiselnosti uvajanja novih rešitev v VŠ učni proces. Najprej pa hvala za dobrodošel pouk o kodiranju manj pogostih črkovnih naborov.
Strinjam se, da je prevelika doza zaupanja v udeležence pouka vprašljiva: zaupanje da, slepota pač ne. Velikokrat pa sploh ne gre za zaupanje ampak zgolj za iskanje za učitelja udobnih (a nespametnih) rešitev. Res pa je, da v svetu za posebne namene in ob posebnem razmisleku poznajo t.i. »take home exams« učne rešitve, ki pa so bolj oblika pouka kot način preverjanja znanja; podobna tej je rešitev »open book exams«. Naslednja pomembna zadeva, ki jo omenjate je dialožnost pouka; seveda je ta izvedljiva zgolj v majhnih skupinah in zato je načrtovanje zaostrovanje standardov s strani financerja študija tako sporno. Na drugi strani pa prav OLPZ omogoča učitelju (in sodelavcem) več časa za kontaktni čas s študenti. In še dalje, znova smo pri IKT, veljalo bi spremeniti tudi posredovanje vsebin; na spletu je danes že ogromno izjemno kvalitetnega odprto dostopnega učnega materiala (t.i. »open course ware« – OCW), ki ga pri nas vse premalo uporabljamo. Ta je lahko osnova za pripravo študentov in učiteljev na dialog v živem kontaktu. Znova pa: za to potrebujejo tudi učitelji dovolj časa za pripravo (od tod tudi moje zgražanje ob uporabi floskul o baje štiri-urni tedenski delovni obveznosti VŠ učiteljev). In naprej, kako doseči delovno znosne velikosti učnih skupin; šele v zadnjem času se je v visokošolski javnosti močneje uveljavilo razmišljanje o nesmiselnosti vpisovanja celotni generacij srednješolcev na visoke šole, doseganje rekordov na tem področju je seveda škodljivo. V spremenjeni učni »pokrajini« (manj študentov v skupinah) je seveda mogoče tudi drugače presojati obvezno prisotnost študentov na učnih prireditvah, do katere ste v svojem razmišljanju nekoliko preostro kritični. Pravkar omenjena vprašanja pa je treba reševati tudi po drugi poti, namreč preko financiranja: če je materialna usoda ustanove, učnega programa in posledično učitelja odvisna od števila vpisanih kandidatov potem je s konceptom nekaj hudo narobe. Temu pridružujem svojo kritiko našega vstopa v bolonjski proces: diskreditirali smo ga, ne zato, ker je slaba rešitev, ampak ker istočasno z njegovim prenosom iz anglosaškega sveta nismo uveljavili tudi njihovega načina financiranja študija. In namesto, da bi naš učni sistem »bolonizirali«, smo bolonjsko paradigmo »balkanizirali« (kot sem nekje v preteklosti že zapisal). In še o »zanimivih« predavateljih, o problemu torej, ki ga omenja tudi mag. Trebec. Sprašujem se, kdaj bodo končno pri VŠ učiteljih razvezali obligatno povezavo, celo zahtevo, da mora učitelj biti tako vrhunski raziskovalec kot vrhunski učitelj, oz. še huje, predvsem prvo, tudi za ceno slabše druge sposobnosti. In v povezavi s tem: aspirant za VŠ učitelja se temeljito pripravi na raziskovalno kariero v času svojega podiplomskega študija, o pedagoško-didaktični doizobrazbi (vsaj načrtni) pa ni ne duha in sluha.
@poisoned: Hvala za koristen prispevek, ko omenjate lastne izkušnje z OPLZ. Na vaše izkušnje pa naj samo priključim besede iz svojega originalnega zapisa: »… če je uporabljeni izpitni model didaktično dobro premišljen … … mora biti v teh rečeh ustrezno svetovalno podprt s kompetenco profesionalcev didaktikov …«.
ReplyDeleteTudi vaši kritiki nepotrebne birokracije na visokošolskih ustanovah lahko pritegnem; žal težko presegamo zgodovino, ko so nekdanje zelo avtonomne fakultete, celo oddelki imeli znotraj univerze izjemno funkcionalno avtonomijo; danes vendarle vemo kdo je pravni subjekt in temu naj bi bila prilagojena tudi organiziranost.
vsem zahodnem svetu so v visokem solstvu ze presli obdobje “predavanj” in razvijajo razmisljanje, izmenjavo mnenj, kriticno argumentiran diskurz, kretivnost in inovativnost, zato pa so veliko pred nami na vseh podrocjih.
ReplyDeleteOprostite, gospa Trobec, v čem je v resnici Zahod pred nami? Zahod v bistvu ne zmore več proizvesti izumov kot nekoč. Oni so desetletja izvajali navadno krajo možganov prek raznih štipendij in podobnih zadev. Pač novodobni kolonializem. Zahod si niti ne prizadeva normalno klimo (na vseh področjih) v teh krajih, ker bi oni bili v izgubi.
Poglejte malo koliko študentov matematike na elitnih ameriških unverzah je še v resnici anglosaksonskega porekla.
Nekatere stvari ne smemo spreminjati. Ena od teh je tudi preverjanje znanja. Na dolgi rok postajamo invalidi tako mentalno kot telesno. Ne znamo več niti pisati na roko, kaj šele kaj doma popraiviti. Vse prek računalnikov. Ni vse v teh računalnikih.
Zahodni svet prav to brezvestno utapljanje v nek 'napredek' poriva na rob izumrtja.
Treba je v prvi vrsti zmanjšati število vpisanih na gimnazijah. In od tu naprej graditi. Lak graditi?
Na dveh področjih, ki jih Slovenija sploh ponuja:
1. turizem
2. možgani (naravoslovje in tehnika)
To je edina dodana vrednost Slovenije. Tu je še nekaj mojih predlogov, z nekega drugega bloga, ki bi lahko prišli v poštev v šolstvu in še kje:
3. Več denarja v znanost in raziskave (naravoslovje in tehnika).
4. Prilagoditi število vpisanih na faks glede na razmere na trgu.
4.1. Uvesti sprejemne izpite na fakultetah.
4.2. Povečati število štipendij in vpisnih mest za naravoslovne in tehniške študije.
4.3. Drastično zmanjšati vpisna mesta na FDV, Pravni fakulteti, ekonomski fakulteti in nekatere smeri na filofaksu.
4.4. Ukiniti vse univerze razen ljubljanske.
5. Zadržati najboljše domače znanstvenike in pripeljati najboljše znanstvenike v regiji (ex-yu) v Slovenijo. Zagotoviti jim je treba sanjske razmere.
6. Spremembe v nonfax šolstvu:
6.1.V OŠ ponovno nazaj uvesti 8-letko. Otroci naj štartajo s šolanjem s 6.leti.
6.2. s 4. razredom se uvede še en tuj jezik (kitajščina)
6.3. športna vzgoja naj bo 5-krat na teden (tako SŠ kot OŠ)
6.4. prepovedati vnos mobitelov in ostalih motilcev na šole
6.5.uvesti 2 nova predmeta: 1. predmet: Prehrana in kuhanje: izvaja se od 5. razreda dalje…tudi na vseh srednjih šolah. Sprva le teorija pozneje še praksa.
2.predmet: Preživetje: tu bi se v resnici učili vse…od prve pomoči, do prezivetja v naravi, kaj narediti ko se pokvari dvigalo, kako popravit avto, kaj narediti ob potresu…od 5.razreda do konca srednje šole…seveda teorija in praksa
6.6. popravni izpiti: A: na OŠ bi uvedel popravne izpite od 7.razreda naprej za slov.j.,mat. in ang.j.
B: npr. šolar ima enko pri nekem predmetu v 5. razredu in naslednjič še 6.razredu zopet. Taka oseba ne bi smela iti v 7.razred. Popravci so bili nekoč hudo dobro sito. Torej, niso vsi sposobni za srednjo in gimnazijo…Danes gre 90% šolarjev na gimnazijo. V mojih časih je bilo obratno (ali še nižji %).
6.7.Tehnični pouk od 5.razreda naprej (3x na teden) in naprej tudi na družboslovnih srednjih šolah (tudi klasičnih gimnazijah).
6.8. likovni pouk: tudi na neumetniških gimnazijah, srednjih šolah
6.9. šolarji (od 6.razreda naprej) in dijaki bi morali tekom poletja vsako leto opraviti 2 tedna družbeno koristnega dela.
6.10. uvedel bi posebno komisijo (z učinkovito inšpekcijo), ki bi pregledovala in nadzorovala bolniška opravičila vseh šolarjev in dijakov
6.11. Povečati štipendije za poklicne šole.
7. Znižati za 50% cene nepremičnin. Seveda prvo mastno obdavčiti vse ‘graščake’. Tudi zarubiti nepremičnine, če se izkaže da so jih pridobili na sumljiv način.
8. Brazplačen vrtec, zdravstvo (zdravstveno zavarovanje), učbeniki in 50% delov.zvezkov za vse otroke ne glede na materialni položaj staršev. 100% zastonj delovni zvezki za najrevnejše.
9. Promet: Velika posodobitev železniškega prometa. Prepolovitev cen javnega prevoza.
LP
Oprostite, zelo tezko komuniciram z ljudmi, ki se ne podpisejo vsaj z imenom in potem pisejo neumnosti. Moj priimek pa je Trebec in ne Trobec.
ReplyDeleteRes je veliko je narobe z nasim sistemom. Sprasujem se kdaj in kdo bo tako moder, da enkrat naredil konec neskoncnih ponavljanj izpitov in vpisov na razlicne fakse zaradi statusov. Kajti tega kar je pri nas ni nikjer na svetu. Svetovala bi vsakemu studentu, da gre pogledat kako studirajo drugje in bo videl, da se pri nas dejansko cedita med in mleko. Marsikateremu VS ucitelju bi prav tako koristilo iti malo pogledat drugam. Kaj je na zahodu bolje kot pri nas? To bi veljajo vprasati vedno vec nasih diplomantov, ki gredo na bolje placana delovna mesta v tujino, ker jih pri nas nismo sposobni ali pa jih ne zelimo bolje placati. Kaj ko bi te diplomante, ki so mimogrede studirali zastonj oz. na racun davkoplacevalcev, zadrzali raje doma, da bi enkrat le prisli tudi mi na raven plac na zahodu? Kaj ko bi raje povisali odstotek diplomantov in ne omejevali vpisa, tako kot na zahodu kjer imajo visje place. Kaj ko bi raje vzpodbujali inovativnost in podjetnost namesto, da omejujemo in birokratiziramo. Kaj ko... Slovenci ne bi bili enkrat bolj papeski od papeza.
mag. Tatjana Trebec
Spoštovana g. Tatjana Trebec,
ReplyDelete1. Opravičujem se vam za lapsus glede vašega priimka.,
2. S pravim imenom se nikoli ne pojavljam na blogih in forumih, ker le tako imam možnost povedati vse kar mislim.,
3. Srž problema fakultet je v 2 segmentih:
i.) Zelo slab sistem predhodnega šolstva (tj. vrtec, OŠ in SŠ). Govorim o slabi selekciji in slabem 'treningu'. Fakultete bi morale dobiti bolj ali manj že dobro selkcionirane bruce, ki vedo čemu so se vpisali na faks. Delo fakultete je le še piljenje. Nato se najboljše zadrži v SLOVENIJI in ponudi odlične pogoje za delo.
Rešitve za OŠ in SŠ sem navedel v predhodnih postih.
ii.) Beg možganov. Če bi mi imeli boljše mehanizme, bi uspeli zadržati vse naše najboljše znanstvenike na ljubljanski univerzi in bi tem biserom dodali še najboljše iz regije. Tu govorim o republikah bivše Jugoslavije in tudi treba je poskusiti pri sosednjih državah EU.
In še enkrat, inovacije in njihova implementacija v vsakdanje življenje bodo Slovenijo pripeljale ven iz recesije. Zato predlagam, da se otroke sočasno, že v vrtcu vzporedno seznanja tako z umetnostjo kot tehniko oz. tehnologijo. Le takšna sinteza, takšno hibridno delovanje nam bo zagotovilo na koncu tega 'bioprocesa' produkte (beri: kadre), ki bodo razmišljali kritično, daljnosežno in inovativno. Zgledovati se moramo po Japonski. Ta država nima nikakršnih naravnih resursov razen lastne znanosti in turizma. To naj bo vodilo.
O tujini:
Ni vse tako slabo kot sem pisal v prejšnjem postu. Vendar sem zelo kritičen do t.i. razivtega zahoda. Včasih imam občutek, kot da je Slovenija (in še katera druga država) le navaden rastlinjak, kjer se vzgaja dobre sadike, nato pride bogatun z Zahoda in pokupi vse in v končni fazi on pobere sadeže v Sloveniji vzgojenega drevesa. Ta bogatun deluje po diplomatski poti na ta način, da onemogoča normalno delovanje svoje kolonije. Kaj to pomeni? Prek različnih vzvodov postavlja v koloniji na oblast ljudi, ki mu omogočajo, da non stop nakupuje sadike in da kolonija lastnih najboljših dreves oz. sadežev ne bo nikoli uspela izkoriščati.
Temu jaz pravim novodobni kolonializem.
LP
P.S.
Če še vedno ne verjamete, da smo le kolonija, si oglejte tale video:
bit.ly/H0b4V9
Prav skrivanje v anonimnosti pomeni, da ne stojite za tem kar pisete in se ne upate izpostaviti. Zato tokrat brez komentarja.
ReplyDelete@Tatjana in @smoger: Nočem delovati kot mediator v vajinem sporu, predlagal pa bi, da skušamo biti ustvarjalni in nekonfliktni. Tudi sam nisem zagovornik anonimnosti, jo pa do neke mere razumem. Pa ne bi o tem. Kar me je morda v "smogerjevem" komentarju zmotilo, je, da je ob številnih, za šolstvo zanimivih predlogih dodal tudi splošnejše pripombe, ki jih seveda v paketu reševanja urejenosti šolstva pač ne moremo istočasno obdelovati. Strinjam se, da je problematika ev. nedorečenosti v šolstvu povezana med stopnjami, vendar tudi v tem primeru menim, da je treba to reševati segmentno, po pristojnosti strokovnih služb, ki pa morajo biti med seboj usklajene. Kar je mene izpodbudilo k samemu zapisu je bila želja pridobiti nekaj zanimivih pobud, ki bi izboljšale naše visoko šolstvo, predvsem na ravni pedagoške tehnologije in izvedbe. In tu nam lahko koristno služijo izkušnje iz tujine, pri prenosu teh pa je prav, da jih ne iztrgamo iz konteksta in jih ne skušamo nasilno vgrajevati v sistem, ki jih v nerafinirani obliki ni sposoben prevzeti. Neuspeh bolonjske prenove je značilen primer, kjer pa se lahko tolažimo s tem, da se s težavami njene implementacije sooča vsa »neanglosaška« Evropa. Pri enih so težave večje, pri drugih manjše, malo na pamet pa sumim, da so naši problemi med večjimi. Obravnavo socioloških tem razvoja sodobnih družb pa bi raje prepustil ustreznim strokovnim profilom, ker če človek ne more ponuditi konkretne rešitve, kritika prehitro zdrsne v kritizerstvo.
ReplyDeleteMeni je bil npr. všeč droben Tatjanin medklic o »neskončnem ponavljanju izpitov«. Gre za značilen primer neučinkovitosti, ki obremenjuje oba partnerja, vodi pa pri enem v izgubo potrpljenja pri drugem pa v »špekulantstvo«.
Zanimivo, da se vsa vertikala našega šolstva spopada s podobnimi ovirami. Nove oblike poučevanja (debate, projektno in skupinsko delo ipd.) upoštevajoč individualizacijo in diferenciacijo pouka/študija zahtevajo njegovo reorganizacijo (manjše oddelke, več časa za priprave izvajalca), a ne obvezno tudi nove oblike preverjanja znanja. Elektronsko preverjanje znanja (preko računalniškega programa ali spletne aplikacije) se po mojih izkušnjah obnese le, če je izpeljano v učilnici pod nadzorom učitelja. Je pa res, da je potrebno posamezne tipe testnih nalog še vedno preverjati "ročno" (kot na NPZjih).
ReplyDeleteSe strinjam, da naše razpoložljive kapacitete (sploh pa ne na večini fakultet) učne tehnologije v softwareu in hardwareu ne omogočajo varnega dela po konceptu, ki sem ga s kratico poimenoval OLPZ.
DeletePozdravljeni,
ReplyDeleteZgolj kot zanimivost naj povem svojo izkušnjo - prvega preverjanja znanja preko računalnika sem bil deležen nekje okoli leta 1997 na srednji agroživilski šoli v Ljubljani. Bilo je seveda pri predmetu računalništvo. No, pravzaprav sva s sošolcem napisala program v Pascalu z predpripravljeno bazo profesorjevih vprašanj in odgovorov, testa nama nato seveda ni bilo potrebno reševati...