Ko začno tudi odmevni mediji (npr. New York Times ) uporabljati besedne zveze kot je »seizmični premik« v povezavi z visokošolskim izobraževanjem, gotovo velja prisluhniti. In prisluhniti morajo tako srenji tistih, ki poučujejo in tistih, ki se učijo kot država, ki ji je izobraževanje ena ključnih nalog.
Družba Coursera, ki je izšla iz učiteljskih kadrov univerze Stanford, najavlja, da bo jeseni ponudila okoli 100 novih, spletno temelječih programov MOOC – vsebin odprtega učenja in da se projektu pridružuje 12 velikih raziskovalnih univerz. Doslej in z dosedanjimi partnerji na univerzah Michigan, Princeton, Stanford in Pennsylvania je Coursera že imela v 43 programov vključenih 680.000 študentov. Zdaj se kot nove sodelujoče ustanove pridružujejo: CALTEC (California Institute of Technology), univerza Duke, GeorgiaTech (Georgia Institute of Technology), univerze Johns Hopkins, Rice, UCSF (Univerza California iz San Francisca) pa univerze Illinois (Urbana-Champaign), Washington in Virginia. Najavljeni so tudi partnerji zunaj ZDA: škotska univerza Edinburgh, kanadska univerza iz Toronta in švicarska tehnična univerza EPF Lausanne.
Ob tem, da bodo učitelji na sodelujočih univerzah uporabljali napredne spletne učne aplikacije, ki jih ponuja okolje MOOC, nekatere univerze že najavljajo, da bodo za opravljene vsebine iz Coursere priznavale tudi kredite v svojih študijskih programih (npr. univerza Washington). Da se na obale zgrinja pravo valovanje podobnih iniciativ nakazujejo konkurenčni programi, ki so sicer podprti z manjšimi sredstvi, vendar jih krasijo prav tako zveneča imena sodelujočih ustanov in učiteljev. To so npr. programi: edX, ki nastaja v navezi univerz Harvard in MIT (Massachusetts Institute of Technology), Udacity, ki ga uveljavlja profesor Thrun prav tako iz univerze Stanford in 2Tor, v katerega se povezujejo nekatere družboslovne univerze. In seveda omeniti je treba že močno uveljavljeno iniciativo Khan Academy. Pravzaprav nič čudnega, če vemo, da so varčevalni ukrepi, ki so zajeli ameriški visokošolski izobraževalni sistem, prisilili univerze v intenzivno iskanje »notranjih« rezerv in v ihto tržnega obnašanja. Seveda nove iniciative zahtevajo nova sredstva, ki ta trenutek še prihajajo večinoma iz sponzorskih virov, jih bo pa treba že jutri pokriti iz ustvarjenega prihodka. Ni odveč omeniti, da so ponujene tehnološke rešitve kot je npr. MOOC še v preskusnem obdobju in da bodo za dokončno funkcionalnost zahtevale tako prilagoditve v tehnologiji kot tudi v kadrovski usposobljenosti izvajalcev. Množico predavateljev zamenjujejo karizmatični posamezniki, vodenje študijskega procesa na dislociranih enotah pa prevzemajo “učitelji”, “koordinatorji”, “tutorji”, “trenerji”, kakorkoli že bodo poimenovali one, ki bodo, kot v primeru obrnjene učilnice, organizirali pouk v okolju zidanih (»brick and mortar«) ustanov.
Seveda se pred nove programe postavlja kopica vprašanj, npr. kakšna je (bo) sploh uspešnost spletnega pouka, kakšna bo stroškovna prihodnost takega pouka, ki trenutno temelji na brezplačni dostopnosti učnih vsebin, kakšen bo koncept ocenjevanja pridobljenega znanja in ne nazadnje, kako rešiti ev. problem goljufanja pri preverjanju znanja.
Naj zaključim s priljubljeno železničarsko prispodobo: vlak je na peronu, prometnik se že pripravlja da dvigne znak za odhod in odločiti se bo treba, ali bomo vstopili.
Priporočam tudi pregled kritičnih zapisov o MOOC, ki jih je na svojem blogu pripravil prof. A.J. Cann.
ReplyDelete