O odprti znanosti

Tale razmislek se mi po glavi kotali že kar nekaj časa. Doslej se mu nisem posvetil s poglobljenim pregledom dostopnih informacij in vendar sem se odločil nekaj o tem zapisati, morda izzovem koga, ki o tem več ve pa bo morda stekla razprava iz katere bomo vsi pridobili. Nanizal bom nekaj poudarkov o katerih bi najbrž veljalo poklepetati, razlog morebitne ponesrečene izbire je seveda zgolj moje premajhno poznavanje področja. 

V svetu vse več tal dobiva gibanje odprte znanosti (»open science«, »open research«, »web-enabled scientific research«. »computer assisted research«…). Najpreprostejša oblika odprte znanosti je npr. že »državljanska znanost« - »citizen science«, rešitev, ko z zbiranjem podatkov, zlasti v naravoslovnih in družboslovnih raziskavah, s pomočjo večjega števila opazovalcev lahko povečamo izplen oz. povečamo verodostojnost opazovanj. V skupine se povezujejo neprofesionalni sodelavci, pri čemer je zlasti koristna ljubiteljska srenja sicer laičnih, a visoko motiviranih sodelavcev (glej tudi blog Citizensci).

Če se preselimo na nekoliko bolj razburljivo področje odprte znanosti, namreč na polje t.i. sodelovalnega raziskovanja (»collaborative research/science«) nam lahko kot zanimiv primer služi izkoriščanje podatkovne baze analiznih podatkov, ki so bili zbrani v določeni raziskavi okoli jasne in enkratne hipoteze, ko pa jih nato v nadaljevanju nekdo drug uporabi pri preverjanju drugačnega, lahko precej oddaljenega cilja raziskave oz. drugačne, nove hipoteze. Današnji eksperimentalni protokoli raziskav npr. v naravoslovju, kjer se uporabljajo večparametrski robotizirani analizni sklopi ustvarjajo velikanske podatkovne nabore, ki so v končni obdelavi pogosto uporabljeni le delno. Značilen tak primer so baze genomskih podatkov pa tudi podatkovni nabori, ki jih oblikujejo vede, povezane v neologizmu različnih »omik« (»-omics«), npr. proteomika.

V okviru sodelovalnega raziskovanja je mogoče v določeni raziskavi zbrane podatke po presoji ob spremenjeni hipotezi, ki sledi zavračanju zaključkov, s katerimi so originalni avtorji zagovarjali svojo hipotezo, vendarle pridobiti nova spoznanja. Avtorstvo je v tem primeru seveda kombinirano, z udeležbo originalne skupine in skupine, ki je obdelavo dopolnila. Naslednji, nekoliko bolj drastičen primer, bi bilo sesutje hipoteze oz. zavrnitev zaključkov v določeni raziskavi ob predstavitvi neupoštevanih bibliografskih podatkov, pridobitvi novih in/ali dodatnih podatkov ali ob spremenjeni presoji podatkov in reinterpretaciji zaključkov.

Seveda je mogoče, prav tako v okviru sodelovalne raziskave, zgolj dopolniti ali utrditi hipotezo originalnih avtorjev z novimi podatki ali dodatnimi zaključki k originalnim podatkom. Velikokrat bi s tem odpadlo mučno in pogosto neproduktivno zavračanje originalne raziskave v postopku vrstniškega ocenjevanja (peer review), saj bi v novi verziji prišlo do povezovanje konceptov primarnega avtorja in njegovega(ih) ocenjevalca(ev). V takem primeru pa je treba seveda posebno pozorno posvetiti možnosti zlorabe ocenjevanja ob morebitnem izsiljevanju originalnih avtorjev s strani ocenjevalca. Tako sodelovalno raziskovanje bi bilo izraziteje stimulirano z večjo uporabo t.i. odprtega vrstniškega ocenjevanja (»open peer review«), ki bi pritegnilo k presoji večje število sodelujočih. Ob različnih preskusih tega koncepta mi je zlasti zanimiv način kot ga goji blogerska skupnost ScienceBlogs, v okviru katere je nastal koncept ResearchBlogging.

Ni običaj, da bi v resnih revijah objavljali rezultate z negativnim izidom, kar je pravzaprav škoda. V empiricizmu velja teza, da je tudi negativen rezultat upoštevanja vreden, saj nas lahko napoti na spremenjeno pot iskanja ali pa sproži povsem novo misel oz. idejo. Torej negativen rezultat sodi v paleto dogodkov, iz katerih znanost napreduje. Najprej je seveda treba presoditi ozadje negativnega rezultata. Ta ni nujno posledica napačne hipoteze, ampak npr. napačne izbire metod ali njihove neustrezne izvedbe. Šele nato sledi presoja morebitne napačne interpretacije rezultatov in končno zavračanje zastavljene predpostavke in poskus njenega spreminjanja na poti do pričakovanega izida. Po pravilu negativen rezultat najprej vzpodbudi k iskanju razlogov zanj že avtorja, kljub temu pa količina neobjavljenih rezultatov raziskav zaradi nepričakovanega izida po predvidevanjih presega osupljivih 95%. Neuspešnost avtorjev pri razkrivanju razlogov za neuspeh je gotovo del odgovora za tako skromen izplen. Lahko pričakujemo, da bi se povečala učinkovitost raziskovalnega vložka s predstavljanjem tudi negativnih rezultatov vrstniški srenji.

Če bi v prijaznem okolju javno dostopnih baz z dogovorjenim, torej standardiziranim zapisom in znanimi pogoji njihove uporabe (pod splošno avtorsko pravico, po izbrani CC licenci ali z odprtim dostopom) take podatke ponudili v široko rabo bi s tem lahko mnogotero povečali racionalnost raziskovalnega dela. Priznati je treba, da je danes velikokrat to že realizirano. Poseben vidik tega tipa raziskav so tiste, ki izkoriščajo javno nastajajoče podatkovne baze, katerih primarni cilj ni raziskovanje ampak evalvacija določenih trendov javnega pomena. Kot značilen primer lahko navedemo podatke nacionalnih statističnih uradov, ki so že danes zelo koristno orodje najrazličnejših raziskav, zlasti v družboslovju. Najbrž je res, da bi v posebnih primerih z drobnim preoblikovanje algoritma zajemanja podatkov lahko povečali vrednost teh podatkov za raziskovalne namene pa tega ne izkoristimo vedno dovolj.

Koristen pripomoček v podporo odprtega raziskovanja so različne baze raziskovalnih protokolov (primer OpenWetWare), ki na eni strani s poenotenjem metodologij zagotovijo učinkovitejšo primerjavo raziskovalnih rezultatov, na drugi strani pa omogočijo njihovo lažjo prenosljivost v sodelovalno raziskovanje. Podobno koristno ponudbo orodij za sodelovalno raziskovanje predstavlja ustvarjanje baz podatkov, kar pogosto srečamo v kontekstu sintagme »computer assisted research«.

Aktualnost odprtega dostopa v znanosti je potrebno učinkovito podpreti z zavestnim širjenjem sodelovalnega prostora. Brez dvoma je v EU temu izrazito naklonjeno povezovanje v skupnem evropskem raziskovalnem prostoru (ERA), kar je npr. izraženo z »izgradnjo hitre trans-evropske podatkovno komunikacijske mreže, ki bi vključevala vse raziskovalne institucije in končno ves izobraževalni proces«. Da, in prav to slednje je dodatnega, če ne celo poglavitnega pomena: sočasnost povezovanja v izobraževalnem procesu, čemur je končno namenjena tudi bolonjska reformna platforma in koncept Evropskega visokošolskega prostora (EHEA). Ne glede na občasne kritične glasove o smiselnosti bolonjskega procesa, ki pa so bolj kot zavoljo neustreznosti izzvani z nedosledno in nedomišljeno implementacijo v nekaterih okoljih, je reformni proces evropskega visokošolskega izobraževanja treba nadaljevati v usklajenem povezovanju EHEA in ERA.

Zelo pomembno vlogo v vseh oblikah sodelovalnega raziskovanja ima že omenjeni dogovor o oblikah dostopnosti rezultatov v luči varovanja intelektualne lastnine. Prav s tem namenom se je ob dozorevanju iniciative Creative Commons kasneje oblikovala iniciativa Science Commons. In prav je, da v isti sapi, kot izrazito podporo raziskovanju in s tem seveda sodelovalnemu raziskovanju, omenimo tudi dostopnost do objavljenega znanja, v iniciativi t.i. odpreta dostopa (Open Access) . Razrešitev odprtih vprašanj v segmentu korektne zaščite intelektualne lastnine bo brez dvoma dodatno podprla koncept odprte znanosti.