Plagiatorstvo, plagiiranje, plagiarizem, kršitev avtorskih pravic, v žargonu »metoda copy-paste«…
Znova (prejšnjič) se bom lotil pojava, ki je močno prisoten v naši akademski sferi in bo najbrž tako tudi v prihodnje. Ker pa se moramo vedno znova truditi, da ga omejujemo ne bo odveč, če ponovimo, kar je bilo že velikokrat povedano. Dobro javno pisanje, zlasti pa še znanstveno pisanje, poleg vsebinske jasnosti in točnosti sporočenega krasi predvsem poštenost (Roig, 2009). Kot razmišlja Roig je osnova vsega v podmeni o sporazumu med avtorjem in bralcem, da je delo avtorsko, da je novo in da je originalno.
Nekje sem prebral, da ljudje načeloma izberejo pot kršitve, ker verjamejo, da pri njej ne bodo zaloteni. Naj ta tekst služi tudi temu, da opozori, kako je vendarle mogoče to početje učinkovito odkrivati in ga preganjati.
Najbrž boste nekateri od tistih, ki poznate moje zavzemanje za načelo odprtega dostopa do informacij, začutili konfliktnost med tem, ko zagovarjam odprt pretok znanja, a se na drugi strani zavzemam za varovanje pravic intelektualne lastnine. Pa ni med obojim nikakršnega neskladja; korektnost pri priznavanju avtorske pravice ne izključuje želje in potrebe po neoviranem dostopu do znanja. Prvo predstavlja obvezo, da se oddolžimo avtorju za posredovano informacijo, drugo pa je zgolj način udobnega dostopa do informacijskega vira.
To tematiko znova in prav zdaj načenjam tudi zato, ker se kmalu pričenja novo visokošolsko leto in ker se prepogosto študenti, ki so zaloteni pri prekršku kraje avtorskega znanja, izgovarjajo, kako niso vedeli oz. niso bili opozorjeni, kdaj storijo ta prestopek. Prepričan sem, da je večinoma ta izgovor neumesten, saj so v dotedanjem šolanju gotovo bili, najbrž ne samo enkrat, opozorjeni na pojem avtorskih pravic in spoštovanje novega znanja, s katerim se v pouku opremljajo. Naj jim bo tudi ta zapis ena od vzpodbud, da se bodo nad zadevo zamislili in si po potrebi poiskali tudi dodatne informacije, predvsem pa da se bodo lahko izognili skušnjavi, da zagrešijo kršitev, ki jih ne nazadnje lahko vodi do resnih sporov s kolegi in tudi z učitelji in mentorji.
Tematiko, ki jo predstavljam, je mogoče v marsičem označiti kot splošno vedenje (angl. common knowledge), zato tudi ne navajam uporabljenih virov zelo rigorozno. Razlog je predvsem v tem, ker so to vtisi prebiranja zelo obsežnega nabora različnih virov skozi daljši čas in brez sprotnega anotiranja virov. Povem lahko, da sem si pri oblikovanju osnutka tega zapisa pomagal s številnimi kodeksi akademskega okolja, ki jih je mogoče najti zlasti na spletnih straneh ameriških univerz. V njihovem okolju namreč posebno tankočutno obravnavajo vsak tak prestopek akademskega ravnanja in ga tudi redno ter strogo sankcionirajo. Običajna sankcija za kršitev na ameriških univerzah je krajši ali daljši suspenz študija, v odvisnosti od teže prestopka lahko sledi tudi trajna izključitev iz šole. Še vedno pa ugotavljajo, da je do 40% tekstnega materiala študentskega izvora mogoče označiti kot kršitev avtorskih pravic, v večji ali manjši meri.
In kaj je avtorska pravica? Naj odgovorim z navedkom iz spletne strani Urada RS za intelektualno lastnino: »Avtorska pravica je skupen izraz za številna upravičenja, ki avtorju zagotavljajo uresničevanje premoženjskih (materialnih) in osebnih (moralnih) interesov v zvezi z izkoriščanjem avtorskega dela. Delimo jih na materialne avtorske pravice, moralne avtorske pravice in druge pravice avtorja.« In še: »Avtorska pravica pripada avtorju na podlagi same stvaritve dela, zato ni potreben noben postopek, da bi bilo delo avtorskopravno varovano. Primer: ko pisatelj napiše roman, je njegovo delo že varovano in ima na njem avtorsko pravico. Avtorska pravica traja za avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti.« Po tem načelu je npr. zaščiten tudi tekst v predlogih raziskovalnih projektov ipd.
Pa skušajmo zdaj definirati še plagiatorstvo (uporabljam kar ta termin, da se izognem daljši slovenski sintagmi »kršitev avtorskih pravic«). Prav za to namreč gre, za kršitev, ne nazadnje je ta razlog, da je tematika tudi zakonsko urejena. Slovar Webster Comprehensive Dictionary (1984, str. 964) pravi, da je plagiiranje »1. prisvajanje in prikazovanje kot lastno, ko gre za pisanje, ideje ipd. nekoga drugega, oz. 2. prisvajanje in uporaba (tekstovnih) odlomkov in idej«. V zvezi z zakonskim urejanjem avtorskega prava lahko povemo, da se ta nekoliko razlikuje v različnih okoljih; ameriška določila so npr. pri nekaterih omejitvah bolj sproščena od evropskih, zlasti v uveljavljanju t.i. »poštene (upo)rabe« (fair use).
Načinov uporabe in predstavljanja teksta oz. misli in idej drugih je več vrst. V vsakem primeru pa je treba pri navajanju katerokoli od oblik prepoznanega avtorstva označiti vir in temu rečemo citiranje. Velja sicer tudi načelo, da splošnega vedenja (znanja) (angl. »common knowledge«) pri navajanju ni potrebno opremiti s citatom. Opozoriti pa je treba, da odločanje ali gre za to obliko vsebine ni lahko in je kočljivo. Res se lahko teoretično dogodi, da v sebi nosimo obsežne besedne zveze, v katerih bi nek avtor lahko prepoznal svojo misel, vam pa se bo zdelo, da ste jo oblikovali sami oz., da gre za povzemanje nakopičenega splošnega vedenja. Takšni izjemni dogodki seveda ne predstavljajo opravičila za »krajo« tekstovnih pasusov, katerih dolžina in zaporedje besed pa že sama po sebi izključujeta tako razlago, ker njihov obseg pač presega običajno kapaciteto normalnega spomina. Napotek v izogib: kadar ste v dvomu ali je vsebina iz nabora splošnega vedenja pa niste o tem povsem prepričani, raje poiščite in navedite vir.
Pa ponovimo še enkrat čemu pravzaprav in to še zlasti v znanstveni literaturi navajamo avtorje. Najprej seveda, da avtorju/avtorjem na ta način izrazimo hvaležnost. Ne nazadnje se moramo zavedati tudi, da s tem ko navajamo aktualno in preverjeno znanje povečamo kredibilnost lastnega dela. Za bralce pa je seveda pomembna navedba virov tudi zato, da jim s tem pomagamo pri splošni orientaciji v preučevanem področju, npr. pri iskanju dodatne literature. Ob ogorčenju avtorja, da ste ga okradli, se skušajte vedno vživeti v položaj, ko boste morda nekoč sami, kot avtentični ustvarjalec nekega teksta ali ideje, odkrili, da jo je nekdo uporabil pa se vam ni niti minimalno oddolžil s tem, ko bi vas navedel kot avtorja.
Nekatere zadeve okrog citiranja naj še posebej izpostavim. Obravnava literaturnih virov uporabljenih pri vašem delu je izjemno pomembna, saj kot rečeno, dvigne kredibilnost tudi vašega prispevka. Pri citiranju bodite seveda rigorozni, kot sicer pri vašem delu in uporabljajte ustrezna pravila. In naprej, pri iskanju virov iščite z relevantnimi metodami; iskalna orodja in strategije so raznolike, niso vse najučinkovitejše in zato vam bo pravilna izbira tudi prihranila marsikatero razočaranje in odvečno delo. Nikoli ne navajajte virov, ki jih niste prebrali, vsaj v najvažnejših delih vsebine. To vam prihrani, da bi brez potrebe navajali vire, ki pravzaprav niso oz. ne bodo prispevali k vašemu delu. Učbenikov ne navajamo, za to je več razlogov, tudi ker niso vsakomur in vedno dosegljivi. Navajate seveda lahko tudi svoja pretekla dela, vendar kadar je to smiselno za sam prispevek in tako da ni premočan vtis lastnega promoviranja oz. reklamiranja. V določenem obsegu pa seveda vsi sledimo ta cilj. A zavedajmo se, da tudi pri navajanju lastnega dela v nekem naslednjem prispevku lahko kršimo avtorske pravice takrat, kadar smo te zaradi npr. objave članka prepustili založniku revije. Sicer pa je dober nasvet, da razen pri revijalnih pregledih, ne obremenjujete teksta z navajanjem virov, ki imajo zgolj zgodovinski pomen. Ali pa, kar je prav tako etično sporno, da navajate vir, ker bi se radi njegovemu avtorju prikupili.
Pa poglejmo običajne oblike predstavljanja uporabljenih tekstov ali idej:
Navajanje (angl. quoting): je uporaba dobesednega (od besede do besede, s tujko: verbatim), običajno krajšega navedka nekega teksta, za katerega je seveda običajno in nujno, da njegov karakter avtentičnosti označimo z vključevanjem v narekovaje ter da nato navedemo njegovega avtorja. V izjemnih primerih je lahko tak navedek tudi daljši, ko želimo prav s celovitostjo povedanega predstaviti tehtnost avtorjeve misli. V naravoslovnih tekstih je ta raba redkejša kot npr. v humanistiki, kjer je celovitost misli oblikovane v stavku lahko ključna za izpovednost povedanega. Navajanje je torej manj pomembno pri posredovanju teksta kot pri posredovanju idej. Uporabljen obseg navajanja ima svoje meje, bodisi, da so te določene z razumnim deležem glede na citirajoče delo, ali pa je obseg navedka omejen s posebnimi zahtevami nosilca avtorskih pravic. Ker je seveda dobesedno navajanje teksta manj naporna praksa od parafraziranja je to tudi najpogostejša oblika kraje intelektualne lastnine.
Parafraziranje, razlaga z drugimi besedami (angl. paraphrasing): predstavitev avtorske misli ali ideje s spremenjenim besednim naborom, lahko tudi z nespremenjeno tekstovno dolžino. Izvirnost teksta tistega, ki parafrazira, lahko dosega celo samostojno odličnost, pa kljub temu tudi v tem primeru zaščita avtorske pravice do izvorne ideje ali misli zahteva navedek avtorja. Pogosta oblika parafraziranja, ki ga pa moramo označiti kot krajo, je kadar ga prakticiramo tako, da v daljšem verbatim tekstu spremenimo zgolj nekaj besed in teksta ne omejimo z narekovaji, s čimer želimo ustvariti vtis, da gre za tvorno preoblikovanje besedila. Ob taki praksi pravzaprav zagrešimo dve kraji: krajo teksta (vsebine) in krajo ideje (besedne zveze). Naslednja past parafraziranja je težavnost teksta, zlasti ko gre za zahteven strokovni tekst, ki je ob tem zapisan še v tujem jeziku. Iskanje sinonimov je v tem primeru včasih nemogoče oz. neustrezno, saj posamezni pojmi zasedajo zelo specifično in dogovorjeno pomensko nišo. Prav študente, ki so v zadregi ob takem tekstu, zamika, da v tekstu uporabijo zgolj prevod navedka, a ga ne označijo kot takega (z narekovaji).
Povzemanje, sumiranje (angl. summarizing) : je prav tako namenjeno sporočanju avtorske misli, ideje, teze ipd. vendar v skrajšani obliki. Tudi povzetek zahteva navedek originalnega vira oz. avtorja, ne glede na njegovo stilno in vsebinsko kvaliteto.
Ob vsem tem je potrebno povedati in to je v našem jezikovnem prostoru posebno pomembno, da vse omenjene kršitve veljajo kot take tudi, kadar je originalno delo napisano v tujem jeziku in ga predstavljamo v svojem, maternem jeziku. Torej, ko prevajamo oz. povzemamo iz prevoda. Prevod, ki je sicer zahtevno in odgovorno opravilo, piscu navedka namreč ne podeli statusa avtorstva, avtor je še vedno tisti, ki je spočel izvorno idejo ali misel. Današnji sistemi sledenja avtorskih tekstov, ki jih omogoča splet, zagotavljajo iskanje in odkrivanje tudi take oblike kršitve avtorskih pravic. Vendar o načinih preverjanja originalnosti tekstov pa ob kakšni drugi priložnosti, morda v enem od prihodnjih zapisov.
Problem plagiatorstva, naj bo pri študentih, strokovnjakih, znanstvenikih, novinarjih ali umetnikih (vrstni red je zgolj naključen in naj mi oprosti skupina, ki tudi plagiira in je nisem omenil) vidim kot problem, ki bi se ga morali lotiti (tudi) sociologi, kar pa jaz nisem in bo zato moje razmišljanje v to smer bolj laično, morebiti malo čustveno, ker stvari pač tako dojemam. Pravni vidiki so opredeljeni in znani, kot je opredeljena in znana omejitev hitrosti vožnje po naselju in treznost med vožnjo, pa vožnja skozi rdečo luč in še kaj . . . V obeh primerih je v praksi in vsakdanjem življenju to samo navidezno problem (neustreznega) izvajanja sankcij (te so samo skrajni izhod), mnogo bolj pa neustreznega stanja na samem izvoru – to je družbeni problem klime, dojemanja, vrednotenja. Skušamo imeti represivno kurativo, preventivo pa zanemarjamo. Preventiva je v družbeno priznanih in osebno sprejetih vrednotah. Vrednot ni ali pa so postavljene čisto na rob, marginalizirane in včasih celo prezirane. Pa saj v tem imamo tradicijo, že od nekdaj je bil tihotapec naš narodni junak, še v šoli otroke z nasmeškom učimo, kako zvito je pretental cesarja. V naši zavesti je najbrž kraja še vedno preveč povezana samo z materialnimi dobrinami, ukrasti kos kruha je kraja, ukrasti človeku dobro ime pa ne (včeraj sem zaradi tega zvečer ugasnil televizor, pa že tako malo gledam!), intelektualna lastnina pa je pojem, o katerem razpravljamo, dojeli pa ga čisto še nismo. Je že tako, da je poznavanje božjih zapovedi premalo, treba jih je sprejeti kot vrednoto in se potem po njih tudi ravnati! Saj študentje praviloma vedo, da se »to ne dela«, ampak nek »kredibilen« izgovor je potem treba najti. Če česa ne vedo, potem najbrž ne vedo, da Ignorantia legis neminem excusat, nepoznavanje zakonov ni opravičilo. Pa bi vendarle ponovil, da problem plagiatorstva najširše gledano ni toliko problem prava in sankcij, kot problem nezavedanja, da to ni prav in ni moralno. Kot je “plonkanje” na izpitu še vedno prej podvig kot obsojanja vredno dejanje.
ReplyDeleteTako črno pa vse skupaj tudi ni, zdi se mi, da se stvari počasi vendarle premikajo na bolje. Pred časi smo se (mi na “Vzhodu”) ponosno smehljali, ko so na Zahodu malce s prezirom parafrazirali naše “vzhodnjaško” razumevanje copyrighta kot the right to copy in v računalniškem svetu (takrat še operacijskega sistema DOS) kot copy *.*. Danes je v naši zavesti vendarle že nekoliko drugače, čeprav novi mediji in z njimi večje možnosti spet vse postavljajo na glavo, npr. divje in nekontrolirano piratsko prenašanje predvsem glasbe in filmov, kjer so akterji v glavnem prav najmlajši člani družbe (in je ata nespametno vesel, da filma ni treb akupiti, ko pa se je sine tako dobro znašel). Pri tem pa, kot da zakonodajalci ne bi živeli v istem svetu (mislim na naš famozni ZASP ali Zakon o avtorski in sorodnih pravicah).
Torej je študentsko plagiatorstvo samo pokazatelj vsesplošne klime in pomanjkanja vrednot v družbi, katere predstavniki so. Res pa je, da bodo plagiatorčki zrastli in kdo ve, kako bo takrat. Ampak, kdo bi jim zameril, saj rasejo v okolju, kjer najvišji predstavnik države najvišjemu predstavniku druge države pljune govor, pa se samo hahljamo.
Spoštovani Janez,
ReplyDeletekako odlično ste izpostavili ključni problem fenomena o katerem govorim v zapisu in ga meni ni uspelo. Da je problem namreč v moralni sferi. In ob tem sem seveda še bolj žalosten, ko ugotavljam, da osebnostna intelektualna rast ni po pravilu spremljana z rastjo osebnih etičnih standardov. Ko bi bil ponos vezan na dosego izobrazbene stopnje neločljivo vezan na ponos dograjene moralne integritete. Ko bi bil pojem razumnika sinonim za pojem poštenjaka. Bom rahlo ciničen, skoraj nastaja vtis, da izobraževanje povečuje moralno erozijo.
Hvala Vam za Vaš dragoceni komentar.
Tema, ki mi zadnji čas vedno bolj hodi v nos. Rada bi vedela več pa nikljer ne dobim informacij.
ReplyDeleteSicer nisem strokovnjak, a kot nekdo, ki se je srečal s plagiatorstvom v osebnem krogu, v širši javnosti, ter kot nekdo, ki želi enkrat objaviti lastno knjigo bi rekla, da je problem v premajhni obveščenosti in primerni razlagi avtorskih pravic.
Žal se ne spomnim, da bi nam kdajkoli v šoli konkrento razložili kaj avtorske pravice so, v kakšnih primerih jih kršimo in s kakšnimi postopki zadostimo pravici. A sem mnenja, da bi moralo to biti vključeno v učni program. Še toliko bolj, če pogledamo v kakšni družbi danes živimo.
Letos nam je profesorica za pisanje seminarskih nalog pri metodologiji ničkolikokrat rekl,a da moramo vse vire pridno navesti ter se na koncu še vendo zgražala nad nekorektnim navajanjem le teh; nam pa ni nikoli povedala, če je sicer zakonsko skladno, da v lastnih seminarskih nalogah uproabljamo dobesedne navedke(prevode) drugih ljudi brez, da bi dejasnko vprašali za njihovo dvoljenje. Na drugi strani pa sem že ničkolikokrat prebrala tiste slavne vrstice "Vsebino te knjige je prepovedano distributirati, reproducirati, .... ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih del v karšnemkoli obsegu ali postopku... brez dovoljenja avtorja in založbe".
Ker sem pač iz študentskih vrst me pač kopiranje seminarskih nalog, plonkanje in podobne niti ne skrbi (izvzemši diplomo). Namreč ves čas šolanja imam občutek, da je večino storjenega pod neznansko prisilo zaradi česar se sploh polužujemo lažjih metod. Zaradi takoimenovane medsebojne solidarnosti pa je do del ostalih iz oddelka priti še toliko lažje. Sploh pa le malo kdo od nas učečih smatra neko nalogo, ki smo jo dejasnko sami spisali, kot avtorsko delo.
A je (žal) že tako, da je v takšnem primeru lahko plagiata obtožen tudi originalni avtor. Takrat pa to boli in po tem podobna usluga ne pade več kaj hitro.
Sama se v podobni situaciji še nisem znašla, so se pa ljudje okoli mene, ter zaradi zgoraj navedenih razlogov sem se že večkrat želela podobneje pozanimati o avtorski pravicah. "Delo je avtorko zaščiteno v trentutku, ko ga nekdo napiše" preprosto ni dovolj. Razočarana sem nad dejstvom, da se o avtorskih pravicah govori premalo. Niso primerno razložene. Vse kar nam je na razpolago so ubogi povzetki, ki niso vredni pol groša ali pa le polno spisan zakonik, ki pa je v večini primerov preobsežen in prezakompliciran, da bi ga laik lahko razumel. Že res, da stroka zahteva poznavanje in razumevanje strokovnih in v večini premerov besede ne-slovenskega izvora, a enako se ne more pričakovati od laikov še manj pa od učencov in dijakov, (v večini primerov pa tudi študentov) ki še niso bili sprejeti v širši krog družbe in se življenja v njej šele učijo.
V kolikor se le napol strinjam s komentarjom Janeza pa je moj zaključek bolj kot ne enak. Obveščenost in morala sta na dnu. žalostno pa je, da smo to prav za prav prejeli od svojih predhonikov. Zanima me kje se je pri prenosu neke zdrave kmečke pameti ter moralnih vrednost zataknilo.
P.S.:Najlepša hvala za prispevek. Z veseljem pozdravljam vsak prispevek, ki se vrti okoli te teme. Še toliko bolj, če se to dogaja v naši mali Sloveniji.
V ustnih komentarjih k temu zapisu je bilo izrečeno tudi vprašanje, ali je potrebno citirati tudi spletne vsebine, kjer avtorstvo ni označeno. Seveda velja tudi takrat obveza navajanja vira, v tem primeru URL naslova, ne glede na to ali je eksplicitno razviden avtor ali ne. Vsako spletno stran je namreč nekdo ustvaril, če ne drugače ga lahko sledimo po IP naslovu. Za wikipedijo še posebej ne velja izgovor, da avtor ni znan, saj je iz "zgodovine" mogoče izslediti tako originatorje zapisa kot tudi tiste, ki so vsebino dopolnjevali.
ReplyDelete