Univerza kupuje znanje

V zadnjih dneh sta mi slabo voljo priklicali  dve obvestili. Eno je bila naslovljena na članstvo Slovenskega društva za visokošolsko didaktiko (SDVD) s predlogom, da se članstvo zbere na zboru, kjer bi izglasovali sklep o prenehanju društva. Ker naj bi tak sklep lahko sprejel le zbor. Vprašam se samo, koliko članov, ki se zdaj res že kar nekaj časa ne srečujemo več na nobeni društveni prireditvi, bo prišlo na tak zbor. Društvo je v zadnjih letih v delovanju zamrlo, vendar tistim, ki smo delovali v njem včasih, ostaja spomin na zelo koristne akcije, ki jih je društvo bodisi izzvalo ali pa izvedlo. Tu so bila predavanja, letne šole, prijazna druženja s tematskimi razpravami in različne pobude s pedagoško in andragoško vsebino.

Drugo obvestilo, ki me je vznejevoljilo,  je prišlo iz Univerze, kjer vabijo sodelavce na izobraževalne delavnice o metodologiji raziskovanja, o modeliranju ipd. Pred časom sem na Facebooku zasledil podobno vabilo na izobraževanju v retoriki za isto ciljno publiko, torej za univerzitetne sodelavce. V obeh primerih so organizatorji zunanje, komercialne firme. V njihovo kompetenco ne dvomim, vendar verjamem tudi, da je na ljubljanski Univerzi dovolj strokovnjakov, ki bi bili vsaj tako dobri, da bi kolegom lahko predstavili take in podobne teme.

Kje je zdaj povezava med dogodkoma? V tem, da bo ukinjeno društvo, ki je nekoč vsaj deloma zagotavljalo tako izobraževanje (npr. vsakoletne poletne šole v Radovljici, tematska predavanja med šolskim letom…) in prenaša univerza to nalogo na komercialne izvajalce.  Seveda vem, kje tiči problem, ne vem pa, čemu se nihče ne loti njegovega reševanja. Kot lahko iz svoje nekdanje izkušnje presodim so visokošolski sodelavci zelo angažirani v rednem pedagoškem, raziskovalnem in drugem delu, h kateremu so zavezani z delovno obvezo. Verjamem, da večinoma vsi v izvedbi teh nalog presegajo z zakonom zagotovljen 40 urni delovnik. Da bi torej lahko pričakovali njihovo vključevanje v izobraževanje kolegov ob sedanji shemi ni izvedljivo. Pa tega res ni mogoče spremeniti? Če bi namreč lahko del pedagoške obveze ali del raziskovalne obveze ob enakih pogojih tehtanja pomembnosti za karierno ocenjevanje izpolnili tudi z izobraževanjem kolegov, bi zadeva bila rešljiva. Grem naprej; če bi kolegom, ki morajo danes v zelo zaostrenih pogojih konkurenčnosti dokazovati raziskovalno in pedagoško odličnost omogočili, da bi to odličnost lahko enakovredno realizirali z uvajanjem npr.  novih pedgoških rešitev spletnega pouka, bi lahko omilili naše zaostajanje pri uvajanju spletnega visokošolskega pouka. Kje  so naše rešitve “kombiniranega pouka”,  “obrnjene učilnice” ali “množičnih in odprtih spletnih predavanj (MOOC)”.