V zadnjem času je v javnih medijih vse pogosteje omenjano plagiatorstvo. Pojavu zagotavlja popularnost izrazita povezanost s spotikami, v katere so zapleteni vidnejši predstavniki oblasti. Verjamem, da kršitev avtorskih pravic ali plagiatorstvo ni danes nič pogostejše kot je bilo nekaj let nazaj. In je pogosta. Sveža pa je izkušnja, da je takšno kršitev etičnih standardov mogoče učinkovito izkoristiti za diskreditiranje političnih konkurentov in to je najbrž prednostno povečalo obseg pisanja o tem. In morda tudi to, da je danes ob pomoči sodobnih informacijskih sistemov mogoče lažje slediti to nekorektno in kaznivo prakso tudi laičnemu občinstvu. V tem zapisu se ne postavljam ne v obsodbo niti v bran posameznikom iz politične elite, ki so jih zalotili pri takem početju. Plagiatorstvo obsojam v kakršnikoli obliki in namenu pri komerkoli. O svojih stališčih sem najbrž bralce tega bloga prepričal že pred časom, ko sem se nekoliko obsežneje razpisal o tej temi.
Tokrat sem postal pozoren na nek vzporeden pojav, ki me je napotil k temu pisanju. Opazil sem, da se in to zopet v medijih, povečuje število komentarjev, ki skušajo razširiti krog krivcev za tako ravnanje na učitelje oz. natančneje mentorje na šolah, kjer pač najpogosteje nastajajo sporni dokumenti. Konec tega tedna je npr. v Delu bilo objavljeno kritično mnenje prof. dr. Matije Horvata (ki ga sicer ne poznam) s konkretno kritiko in celo predlogom sankcioniranja kršitve plagiatorstva, cit: »…Večji delež odgovornosti za prepisano ali nestrokovno delo nosi mentor takega dela ter komisija, pred katero je kandidat delo zagovarjal in je končno delo sprejela. Objektivno odgovornost ima tudi dekan fakultete, ki je kandidatu za slabo ali ponarejeno delo podelila ustrezni strokovni ali znanstveni naziv. Tudi rektor univerze, na kateri se je tako delo »ustvarilo«, ni brez krivde…«.
V preteklem tednu je bil to že drugi članek s podobno tematiko. V SP Dela 23. feb. (Prejeli smo...) je neki mag. Janez Zent skušal na podoben način zvaliti krivdo za plagiiranje na mentorje. Meni se to zdi hudo pametovanje in tudi slabo poznavanje problematike.
Ne zato, ker se ne bi strinjal, da se morajo mentorji potruditi pri delu s svojimi mentoriranci, ampak pri takem načinu izrekanja sodbe kritiki pozabljajo, kako neizmerne so možnosti za kršitve te vrste. Verjamem, da je z izjemo nekaterih zelo ozkih področij, kjer deluje le peščica strokovnjakov oz. raziskovalcev, svetovna zakladnica znanja tako bogata, da je ni avtoritete, ki bi poznala vse tekste, ki jih lahko plagiator uporabi pri svojem delu. In tako imata mentor ali drug pregledovalec dela zelo omejeno možnost, kako zalotiti kršitelja. Mislim predvsem na celotno znanje svetovnega prostora, ki je danes bogato na voljo zahvaljujoč internetu. Pri nas so bile učiteljem šele nedavno ponujena orodja, ki olajšajo odkrivanje kršitev, nikakor pa jih ne izkoreninjajo. Tako je npr. novo orodje Turnitin, ki pa rešuje trenutno samo kopiranje istojezičnih tekstov. Turnitin so razvili v ZDA leta 1996 a se je pri nas v uporabi pojavil šele dve, tri leta nazaj in še to ne v celotnem obsegu vseh razpoložljivih modulov. In da seveda kot vsaka druga rešitev skriva težave v sebi tudi ta, je jasno. Med drugim ima uporaba Turnitina tudi pomembne javno pravne konsekvence. Splača se za uvod prebrati članek na Wikipediji. Turnitin bo v našem prostoru kot orodje vreden le toliko, kolikor ga bomo opremili s podatkovno bazo slovenskih tekstov. In zato se toliko intenzivneje zavzemam za odprti dostop strokovne in znanstvene literature, ker to pomaga reševati zadrego. Seveda pa tudi v tem primeru ostaja odprto preverjanje spornega slovenskega teksta, ko "avtor" uporabi tujejezični npr. angleški tekst, ga prevede, vključi v svoje delo in ga ne navede.
Tudi svetovna praksa preganjanja plagiiranja v šolskem prostoru nam kaže pot ko se problema lotevajo zgolj na način strogega sankcioniranja prekrškarjev. Kaznuje se "avtorja" plagiata, mentorja pa zgolj v izjemnih primerih, ko je mentor "avtorju" zavestno pomagal pri njegovem nečednem početju ali če je na drug način zelo očitno dokazljiva zanemarjena obveza mentoriranja. Vendar tega v postopkih praktično ne srečamo.
Kako nespretno se o tematiki plagiiranje izjavljajo celo strokovnjaki iz informatike dokazuje tale intervju v Večeru, kjer prof. dr. Ojsteršek v njem nalušči kar precej netočnosti. Pozablja, da je plagiiranje sankcionirano že s splošno zakonodajo, res pa je, da interna fakultetna zakonodaja lahko zadeve še zaostri. Trditev, da delo ni plagiat, ker/ko "avtor" ni bil opozorjen na kršitev je seveda bosa. Tudi trditev, da dobesednega navajanja ni treba vključevati v narekovaje je za stališče informatika strokovno sporna.
Tole nedavno poudarjeno iskanje dodatnih krivcev v mentorjih se mi zdi (seveda poenostavljam) podobno kot bi inštruktorja avtomobilske vožnje, potem ko bi njegov bivši gojenec povzročil nesrečo, soobtožili za dejanje. Res pa je, da je mogoče določeno krivdo za sedanje stanje neučinkovitega odkrivanja plagiiranja pri nas iskati tudi v izobraževalnem sistemu. Vendarle ta krivda je večplastna in sega vse do vodstev univerz in financerja javnega izobraževanja. Plagiiranje je naraščajoč problem, žal se mu naše šole (ne samo univerze, saj velja »…kar se Janezek nauči, to Janez zna...«) premalo posvečajo. In kljub temu, da imamo dovolj vzorcev v svetu, kako se reči streže, se je ta barka pri nas komaj začela premikati. In dalje, to dejanje, govorim o plagiiranju, je izrazita moralno etična kategorija in tudi zato bi bilo treba v akademskem okolju preganjanje drastično uveljavljati in kršitve trdo sankcionirati. Uveljavljanje moralno etičnih standardov pri delu s študenti je pač ena najpomembnejših nalog učiteljev. Šole in učitelji naj, podobno kot družina, ustvarijo kvalitetno okolje za fizično, intelektualno in etično rast mladih, vendar ne šola, ne njeni izvajalci ne morejo brez omejitve zagotoviti, da se med zrnjem ne bodo znašle tudi pleve. Zagovarjam obravnavo od primera do primera in nikakor ne pristajam, da se ob zaznanem deliktu neakademskega ravnanja pri kršitelju postavi na pranger takoj tudi mentorja.
No comments:
Post a Comment