Včeraj so mi v mojem nekdanjem delovnem okolju, na Oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete pripravili, v tradiciji oddelka uveljavljeno, “uradno” slovesnost ob odhodu upokojenih profesorjev. Ob koncu sem se zahvalil vsem prisotnim s krajšim nagovorom, ker pa se je kar nekaj vabljenih zaradi zadržanosti opravičilo, naj na tem mestu objavim svoje besede in se jim zahvalim tudi po tej poti.
Spoštovani,
ko se človek poslavlja ob take vrste odhodu pač k sreči ni tako žalostno kot je ono drugo slovo, ko se drugi poslavljajo od tebe. In občutek, ko vidim toliko znanih obrazov, daje zadoščenje tudi zato, ker tistih, ki bi gojili kakšno zamero, tukaj gotovo ni. Tudi zato je tak trenutek poln čustvenega naboja, predvsem ker lahko s hvaležno mislijo in pogledom objamem vse, s katerimi sem v enem kosu prebil večji del življenja. V mojem primeru je to 35 let, ki sem jih preživel v rodiškem okolju in v širšem kontekstu na Biotehniški fakulteti. Po nekaterih teorijah, ko bi bilo treba vsaj na deset let menjati delovno okolje, je šlo torej za hujšo kršitev znanega pravila učinkovitosti. No, škoda je najbrž bila prizadeta drugim, meni je ta rešitev bila ves čas všeč. Da se prav ob tako dolgem sobivanju oblikujejo najgloblje čustvene vezi pa je seveda jasno in tega ni moč zanikati.
To je en del misli, ki me obletavajo v tem trenutku, drugi del je seveda tisti, ki je raztegnjen po celotnem obdobju mojega zavedanja, nekakšna bilanca doživetega. Žal moram priznati, da je spomin na dobo tja do vstopa v šolo pri meni zamegljen in neizrazit, potem pa k sreči bolj intenziven. In koliko je podob, ki se človeku kot kaleidoskop v takih trenutkih zvrstijo pred očmi, o dogodki in ljudeh, od katerih so eni že odšli v blag spomin, drugi so se kar nekako izgubili in tretji, ki so še vedno prijetni sopotniki.
Med njimi, ki so odšli se mi seveda misel pogosto vrača k staršem, ki jim hvaležno pripisujem največji delež v oblikovanju tudi mojega današnjega zadovoljstva. Ne zgolj zaradi podeljene dednine, bolj zaradi modre izbire in usmerjanja v obdobju ko sam tega še nisem bil sposoben. Takšna je npr. izbira učnega okolja, kjer pa se hvaležnost staršem prepleta s hvaležnostjo učiteljem, ko so mi vcepljali radovednost in mik razkrivanja novosti, ki je občasno mejil skoraj na obsedenost. Nekoč krivično ožigosani kot elitistični sta mi klasična gimnazijska izobrazba in vzgoja zagotovili širino interesov: od različnih vednosti, preko umetnosti tja do humanističnih kvalitet tolerance drugih in drugačnosti. Pri tem pa so mi (k sreči ali na žalost, o tem raje ne bi!) ostajale karakterne lastnosti, kot so trma, samospoštovanje in vztrajnost ohranjene do mere, ko upam niso preko vseh meja moteče.
Drugi del zgodnejših spominov je obdobje lastne zrelosti in kmalu tudi lastne družine, ki sovpada z mojim visokošolskim šolanjem, kjer sem ob sicer konfliktnih situacijah pridobil naslednje priložnosti zorenja in prepoznavanja zadreg iz sobivanja z ljudmi. To je obdobje ko odnosov ne katalizira več ista kri, ampak prevzetost s čustvi do partnerja. In nekaj kasneje se nato že srečam s podvojitvijo jaza ob opazovanju lastnih otrok. Ko v njih prepoznavaš odtenke sebe, pa odtenke drugih in ko moraš najti recepte za pojasnjevanje vsega in razumevanje vsakogar. Ob znanem pojavu, ko spomin na prijetno in učinkovito potiska neprijetnosti v pozabo, se lahko s ponosom oziram na družino v kateri mi je bilo zagotovljeno veliko razumevanja in postrežena mi je bila vsa pestrost prepoznavanja razlik kar me je vnovič vodilo do nadaljnje gradnje tolerance in spoštovanja ter občudovanja različnosti. In ko mora človek včasih v gabarite uspešnosti in prijetnega razvrstiti tudi trenutke neuspeha in razočaranj si je treba slednje razložiti kot srečno okoliščino preskušanja in priložnosti, da človek vztraja in obstane… »Stati inu obstati«…
Obdobje čaščenja svoje Almae mater je bilo obdobje rasti skozi tri stopnje veterinarskega študija in specializirane usmeritve v mikrobiološke vode. Ime, ki ga tukaj z dragim spominom želim omeniti je prof. dr. Janez Batis, ob njem pa seveda ljubeznivi kolegi, takrat moji učitelji in upam si želeti da tudi prijatelji, kot so prof. Brglezova, prof. Janc in moj študijski sopotnik prof. Jurca.
In potem je seveda tu analiza obdobja »profesionalne realizacije«. Najprej tri leta nekoliko manj zahtevne zaposlitve v skoraj čarobnem okolju ptujske podeželske romantike, nato bivanje na podiplomskem študiju v Ljubljani. Kmalu nato pa, s prihodom na Rodico, soočenje z zelo drugačnimi izzivi (tu hvala prof. Orešniku, ki je »zakuhal« to selitev in prof. Stekarjevi, ki se je morala kot prva predpostavljena ukvarjati z mano). Vsemu doživetemu bi merjeno z današnjimi strožjimi vatli težko vedno rekli »science pure«, pa je takrat to vendarle bilo, v zgodnjih sedemdesetih letih. Klima hiše z jasno prepoznavnimi vizionarskimi elementi, ki jo je ustvarjalo takratno vodstvo (poudarjeno naj tukaj hvaležno imenujem prof. Ločniškarja), je bila za mladega človeka izzivalna in navdihujoča. Sledil je krajši odhod v tujino, na Škotsko, ki pa me je tudi označil na svojstven način, ko se človeku ob tem, da pridobi dodatno samozavest, vendarle tudi milo stori ob križih in težavah po povratku, ob poskusih presajanja videnega v domače okolje. Vendar neuničljivemu optimizmu svojih predpostavljenih in sodelavcev (dodatno k že naštetim in nenaštetim sta močno zaslužna prof. Salobir pa kolega Pen) se moram zahvaliti, da sem spoznaval zanimive izzive takratnega časa v poskusih, ki smo se jih lotevali. Ne sicer vedno s primerljivimi orodji in rezultati kot v vzorčnih tujih okoljih, vendar z zavidanja vredno sposobnostjo posnemanja (beri improvizacije) in presajanja vzorov v pomanjšani meri v domače okolje. Morda se je marsikomu prenekateri korak zdel igranje z vlakci, vendar ostajale so sledi. Za marsikateri poskus takratnega časa danes spoznavamo, kako nehvaležno je biti petelin, ki prezgodaj zapoje. Pa vendar, če sicer ni bilo rezultata v epohalnem obsegu, so bili majhni rezultati vredni zvrhane mere zadovoljstva. Strokovno smo npr. koketirali z bioenergijo v času, ko ta še ni imela niti približno takih možnosti realizacije, kot jih vidimo danes (…Boris se bo najbrž spomnil, da ljudem pregovorno odnese pokrov, pri bioplinskemu reaktorju pa se to lahko zgodi tudi realno). In takrat smo začeli govoriti o biotehnologiji, ko je to bilo še za marsikoga zgolj sledenje modnim muham. Leta 1982 je npr. na Rodici nastala prva katedra s besedo »biotehnologija« v imenu v slovenskem visokošolskem prostoru (Katedra za mikrobno ekologijo in biotehnologijo v živinoreji). Sem gre tudi nikoli pozabljen, prijeten, čeprav kasneje ugasli intermezzo s Centrom za biotehnologijo BF, ki je bil ustanovljen leta 1985 in je sprožil zavist tudi zunaj BF (a ne, kolega Narat?).
In sprožali smo ideje o novih učnih vsebinah in novih študijih.
Kdaj pa kdaj je kakšna reč tudi uspela, celo bolje, kot smo zanjo načrtovalci v začetku upali verjeti. Tak je gotovo primer s študijem mikrobiologije na BF, katerega kali so zasejane leta 1989 in ki je pričel z delom leta 1993 (in o katerem bi bil prof. Šalehar dober pričevalec, seveda ob neumornih kolegih, takratnih matičarjih študija (po abecedi): prof. Grabnar, prof. Janc in prof. Megušar; skupaj smo presedeli pri kovanju študija neštevilne ure (in to brez sejnin).
Seveda je prav, da h koncu kakšno rečem še o svojih sodelavcih; najprej o naši Marti, ki je bila prva »žrtev« na kateri sem uril svojo »šefovsko« samozavest in kjer bi lahko razpredel zgodbo, kako je prišla k nam v službo, ko sem jo, kot kak ženin, šel iskat k njenemu očetu na bližnji Studenec. Nekaj kasneje se ji je pridružila še Nuša, …kako so mi ju v hiši kolegi zavidali. Potem so prišli mladi raziskovalci: Romana, kjer sem si pustil prišepniti od prijateljev, da vedo za odlično mlado biologinjo in Gorazd, ki sem mu šel prisluškovat na zagovor njegove diplome, ko me je navdušil s svojim nastopom. Pa drugi, ki so bili sicer manj potrpežljivi od teh, ki so vztrajali do danes, pa niso bili nič slabši, saj so se odlično izkazali drugje, vsak po svoje: tako Aleš, Jorg, Boris... In potem brihtne in pridne mravljice, ki so se pridružile kasneje na asistentskih nalogah, Lijana in obe Maši…in vsi mladi raziskovalci, ki so po uspešnem koncu šolanja odšli s trebuhom za kruhom (doma in v tujini), kot se rado reče; vsaj petero jih je bilo. Moj staž so vsa ta leta plemenitile dejavnosti, ki so mi bolj kot obveza bile prijeten hobi npr. vpletenost v širši kontekst informatike, kjer se rad spomnim vseh številnih sodelovanj s prof. Adamičem iz IBMI, pa delo v mikrobiološkem stanovskem društvu in posebej v njegovi terminološki komisiji, dolgo pod vodstvom blagega prof. Baniča, zdaj pa pod taktirko kolegice dr. Kešetove.
Na seji oddelčnega Senata, zadnjega, na katerem sem sodeloval, mi je prodekan dr. Kompan izrekel gotovo največje priznanje, ko je omenil, da sem na nek način prepoznaven, ker sem rad stresal svoje vizije, tako o vsebinah stroke, kot v pristopih (učnih in raziskovalnih); res je, da so le nekatere uspele in najbrž je bolje tako. Tiste pa, ki so, mi dajejo gorivo za naprej, da bom skušal še ostati koristen, če ne drugače preko digitalnih kanalov virtualnega sveta (v okolju svoje velike ljubiteljske obsedenosti, kot je znano). In če so blogosfera, Facebook in Second Life prototipi te jutrišnje sedanjosti, potem je upokojitev pravzaprav tudi Second Life in želim si zgolj, da me še kakšen čas spremlja zdravje po vzoru mojih izkušenj iz obdobja Primary Life.
Za konec hvaležna zahvala vsem sodelavcem, vsem predpostavljenim, vsem (naj bo to razumljeno kot igra z besedo) zapostavljenim. Nisem posebej imenoval vseh osebnih prijateljev med vami, vseh na Rodici, pa na Veterinarski fakulteti, na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo MF, na različnih katedrah za mikrobiologijo na Biotehniški fakulteti in drugod, ki vas danes vidim tukaj in tistih, ki so se zaradi različnih zadržanosti prijazno opravičili; pa saj veste, da sem tudi vam hvaležen. Ravnam pač po tistem reku, ki ga rad citira prof. Žgajnar: »…da je prijatelj tisti, za katerega vemo, da lahko računamo nanj.«
Upam, da ne bom ostal med študenti in sodelavci v spominu zgolj kot čudaški učitelj, ki je običajno nosil metuljčka, če pa že, pa vsaj ob razumevanju, da sem to počel, ker sem poučevanje vedno nadvse spoštoval in ga cenil tako visoko, da verjamem, da ga je mogoče gojiti in slaviti zgolj v »ta gmašnem gvantu«.
Bilo mi je namenjeno, da najdem na Rodici srečo in zadovoljstvo; našel sem ju, zahvala pa gre vsem vam, ki ste mi bili sopotniki. Prisrčna hvala!
No comments:
Post a Comment