Preberi, presnovi, zapiši

K temu zapisu me je vzpodbudilo razmišljanje Chrisa Dawsona na spletni strani ZDNet kjer poziva k opuščanju med študenti in učečimi tako uveljavljene prakse plagiatorstva. Seveda mu ne morem drugega kot pritrditi ob spominu na svoje izkušnje borbe proti kraji tujih vsebin, s katero sem se tako pogosto srečeval v seminarskih vsebinah svojih študentov. Del razloga za to razvado je vsekakor v lagodnosti in lenobi, oboje pa ima korenine med drugim tudi v nerazmisleku o moralnosti takega početja. Npr. ne bi bilo odveč, ko bi mladim čim bolj zgodaj in čim večkrat pojasnili, da je intelektualna lastnina kot vsak druga lastnina nedotakljiva in da ena osnovnih civilizacijskih zapovedi »ne kradi« velja tudi zanjo, brez možnosti iskanja stranpoti. Drug, prav tako pomemben razlog pa je v opustitvi razmisleka o tem, kakšno škodo si študenti s tako prakso pravzaprav povzročajo. Računajoč, da bodo privarčevali čas, s katerim bodo nato lahko svobodno razpolagali se ne zavedajo, da so še ta, sicer skromno odmerjen čas popolnoma vrgli v stran, saj koristi v smislu pridobivanja novega znanja ali veščin od takega »napora« pač ne bo nobene. Sumim, da ima priljubljenost te nekoristne poti svoj izvor vsaj deloma v neuspešnem učnem procesu na temeljni stopnji, ko jim učitelji niso najprej predstavili nato pa z njimi tudi utrdili osnovne mantre učenja iz virov: »preberi, presnovi in zapiši«. Dawson se upravičeno sprašuje: »…zakaj ima toliko študentov takšne težave s preprostim prebiranjem snovi, beleženjem lastnih zapiskov in nato izdelavo sestavka iz tega. Vse to lahko opravimo z uporabo enostavne programske podpore, že samo s preprostim urejevalnikom besedila in spletnim brskalnikom. Seveda kopiranje in lepljenje je lahka in mikavna možnost, vendar bi jo zlahka opustili, če bi le nekoliko izbrusili svoje raziskovalne veščine«. Strinjam se in verjamem, da gre predvsem za motivacijo ter izziv in gre seveda tudi za moralno opredelitev!