Še enkrat Bologna

Tokrat sem si za svojo diskusijsko temo izbral nabor replik, ki jih imam na zanimiv članek, ki je izšel v tokratnem (13. 03. 2009) sobotnem Dnevnikovem Objektivu. Avtorja članka z naslovom »Zadnji poziv za Bologno - pot bo dolga in naporna« sta novinarja Lucija Dimnik in Uroš Škerl Kramberger. Upam, da me zato, ker v dobesednem navedku uporabljam omenjeni članek in vanj vključujem svoje pripombe, časopisna hiša ne bo preganjala zaradi zlorabe avtorskih pravic. Vendar le tako je bilo mogoče ostati v kontekstu teme in le v naslonitvi na integralni tekst bodo razumljivi moji komentarji. Svobodo opravičujem tudi z dejstvom, da sem tekst pridobil na prosto dostopnem spletnem naslovu časnika.

Novinarja sta v tem prispevku uspela nanizati spoštljiv nabor težav, ki se v slovenskem visokošolskem prostoru pojavljajo v zvezi z t. i. bolonjsko reformo, upal pa bi si trditi, da ta nabor celo ni popoln. Težav z Bologno, kot radi rečemo reformnemu procesu, sicer ne srečujemo samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po Evropi, vendar kaže, da so pri nas še posebno izrazite. Pri tem naj na pot svojemu razmisleku povem, da sem bil v času njenega nastajanja izrazit zagovornik bolonjske reforme, računajoč pri tem, da bo poglavitni reformski cilj, predvsem z vključitvijo pozitivnih izkušenj, ki jih je ponujala britanska visokošolska paradigma, nova kvaliteta, da pa je moje razočaranje zdaj toliko večje, ko vidim, da smo uspeli ta kvaliteten vzorec učinkovito balkanizirati. Naj se vzdolž teksta ustavim samo pri nekaterih trditvah novinarjev in njihovih sogovornikov, bodisi s svojim strinjanjem ali pa z nekoliko različnim pogledom pač po principu, da je morda koristno slišati še drugo (ali tretje, četrto…) mnenje. Močno upam, da se bodo preostalih dilem reformnih korakov, ob katere se sam nisem obregnil, lotili komentatorji tega zapisa.

Ob tej priložnosti naj vsem, ki jih problematika zanima tudi širše, svetujem obisk treh spletnih virov, konkretneje razprav na temo Bologne. Aktualnejša iz leta 2008 je na portalu spletnega novičarskega časopisa razgledi.net –  s temeljitim uvodom prof. Žekša in z obsežnim naborom aktualnih komentarjev bralcev. Drugi dve, nekoliko starejši, pa sta forumski razpravi na portalu Ministrstva za šolstvo na temo Bolonjske reforme iz leta 2003 (ta je žal je zelo obremenjena s spamerskimi »dodatki«) in druga iz avtorstva društva SDVD iz leta 2004 (geslo Bologna) .

Integralni tekst časopisnega članka je zapisan v običajnem fontu in v navedkih, svoje misli pa dodajam v kurzivnem zapisu.

 

»Ljubljana - V prihodnjem študijskem letu bodo vse slovenske fakultete začeti izvajati bolonjske programe. Večina jih je s prenovo odlašala do zadnjega. Ne brez razloga.

Prvi bolonjski študentje so z bolonjsko reformo večinoma nezadovoljni. Občutijo jo kot pritisk. Skeptični so tudi profesorji. Pravijo, da so bili v spremembe prisiljeni, poleg tega pa fakultetam zmanjkuje denarja. Na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo se težav zavedajo in jih ne zanikajo.

Visokošolski partnerji, univerzitetniki, raziskovalci in študentje imajo veliko akademsko moč, ki se zna preleviti v neposreden politični udarec. Pred dvema letoma in pol je val nezadovoljstva odnesel ministra Jureta Zupana. "Pripravljeni smo na pogovor," pravi državni sekretar dr. József Györkös. "A bolonja je realnost. Poti nazaj ni."

Enačba z neznankami

Bolonjski študij so doslej izvajale le tri ljubljanske fakultete, Fakulteta za družbene vede (FDV), Fakulteta za upravo in Ekonomska fakulteta. Študentka Tanja Poličnik letos na FDV zaključuje bolonjski študij analitsko-teoretske politologije. V novi program se je vpisala polna upov. Štiri leta kasneje pravi, da je razočarana. "Z bolonjsko reformo so nam študentom naredili slabo uslugo. Preobremenjeni smo. Število ur, ki jih preživimo na predavanjih, se je sicer zmanjšalo, vendar to ne pomeni, da študiju namenjamo manj časa. Ravno nasprotno, veliko študijskih obveznosti moramo opraviti doma, saj se vsebinski obseg študija ni zmanjšal. Poleg izpitov moramo napisati ogromno seminarskih nalog in esejev. Če imaš dvanajst predmetov, jih moraš napisati dvanajst. Ker je obveznosti preveč, naši izdelki niso kakovostni. Iz knjig prepisujemo, ne da bi razmišljali. Prisiljeni smo delati zelo površno." «

 

Čisto tako pač ni: poleg treh naštetih fakultet je še kar nekaj drugih že pričelo izvajati bolonjske programe, med drugim zdaj že v drugem letu tečejo npr. tudi na Biotehniški fakulteti. Res pa je, da imajo na treh naštetih fakultetah najdaljši »staž« v izvedbi, in se srečujejo z nekaterimi težavami, ki so drugim še prihranjene.

Ker sem imel »srečo«, da sem (tik pred odhodom v pokoj) tudi že v dveh zaporednih letih predaval po novem programu, je to razlog, da se sploh upam oglasiti s svojimi replikami ob tem, da sem pri reformiranju programov na fakulteti tudi aktivno sodeloval.

Konkretno pa naj k besedam študentke v gornjem odstavku predvsem izrazim svoje začudenje, da jih najbolj moti urna obremenjenost. Seveda se tukaj ne bom spuščal v kvaliteto te zasedenosti, o tem lahko kakšno rečemo še kasneje, vendar zapisani podatek seveda ne vzdrži. Reformni cilji vsekakor vsebujejo tudi povečano intenzivnost visokošolskega učnega procesa, ki je na naših ustanovah marsikje bila pod standardi, kot jih srečujemo v primerljivih tujih okoljih. Ena od posledic tega je bila tudi, da se je (pridobitno) delo študentov razmahnilo preko vseh razumnih meja. Ne rečem, da neupravičeno, saj je državi mogoče takoj in trdo očitati, da se je tudi v točki materialnega oz. bolje socialnega statusa študentov napačno lotila bolonjske prenove. Ta robni pogoj bi morala rešiti že v predreformnem času, kot bi morala še nekatere druge, med njimi tudi prilagajanje učne prakse in tehnologije. In prav zato se strinjam z nadaljnjim razmišljanjem študentke in dodajam, da je sprememba načina dela študentov, ki ne pomeni istočasno tudi spremenjenega dela učiteljev, slaba pot k uspešni prenovi. Na kratko: seminarji in eseji seveda da, kot seveda »da« za vse oblike individualizacije pouka, vendar pod budnim in poglobljenim mentorstvom učiteljev. Ki jih je pa treba za ta namen razbremeniti drugih obvez, saj tako kot traja študentov dan samo 24 ur, velja enako za učitelja. Naj tukaj samo omenim drobno a hudo dilemo, ki se s tm v zvezi pojavlja v tujini ob spremenjeni poučevalni paradigmi, namreč problem kontrole plagiatorstva; problema, ki se ga pri nas še sploh nismo lotili pa se pojavlja že v zelo resnih oblikah.

 

»Pravi, da tak način študija vodi v degradacijo znanja, kar je na dolgi rok pogubno. Predlaga zmanjšanje obsega predmetov, namesto prepisovanja pa bi morala fakulteta po njenem spodbujati kritično mišljenje. "Kvaliteta bi morala biti pred kvantiteto," je poudarila. Študentom zaradi preobremenjenosti pogosto zmanjka časa za obštudijske dejavnosti in študentsko delo. "Moti nas tudi obvezna prisotnost na fakulteti. Če bi profesorji pripravili bolj zanimiva predavanja, bi že s tem privabljali študente." «

 

Z nekaterimi trditvami zgoraj se strinjam (npr. o spodbujanju kritičnega razmišljanja), z drugimi manj, zlasti pa ne s pozivom k večjemu obsegu dela študentov (mišljeno je najbrž materialno pridobitno delo) z eno samo izjemo, ko bi lahko študente na fakultetah v večjem obsegu vključevati kot pomočnike pri učnem procesu (študentsko tutorstvo je ena teh oblik, za katero pa bi morali najti konkretnejšo izvedbeno formulo in tudi sredstva, da se tako delo tudi plačuje).

 

»Študentje se pritožujejo nad ponudbo izbirnih predmetov. Izbirnost je po Tanjinih besedah le navidezna, saj si predmetov največkrat ne morejo izbrati, ker so zasedeni ali pa jih fakulteta sploh ne izvaja. "Na naši smeri je bilo denimo po predmetniku razpisanih šest izbirnih predmetov, vendar je bilo dejansko mogoče izbrati le dva, saj za ostale štiri ni bilo bodisi denarja bodisi profesorja, ki bi predmet poučeval," je razočarana. Težave se kažejo pri prenovi študijskih programov. Tanja pravi, da so na FDV en predmet denimo razdelili na tri, pri tem pa niso dobro premislili, kako se vsebine prekrivajo. Tako študent posluša tri med seboj zelo podobne predmete.«

 

Ponudba izbirnih vsebin je seveda oblika dela, ki jo je v večji meri prinesla prav bolonjska prenova in jo je treba izrazito podpirati, ne pa je odklanjati. Seveda pa je treba istočasno preprečiti omenjeno izigravanje izvedbenih načinov, ki se dejansko pojavljajo. Seveda pa je to med drugim vezano na razpoložljiva materialna sredstva, ki jih izvajalci danes dobijo za izvedbo procesa.

 

»Član odbora za visoko šolstvo pri Študentski organizaciji Slovenije Rok Primožič pravi, da je bila bolonjska reforma pri nas predvsem formalna, saj je veliko študijskih programov ostalo vsebinsko enakih, prilagodili so jih le drugemu sistemu študija. Enotna štiri leta so razdelili na tri leta prve stopnje in dve leti druge stopnje ali štiri leta prve in eno leto druge stopnje. Zaradi nerazumevanja ciljev in ideje bolonje je po mnenju študentov v akademski sferi prevladovala miselnost, da gre za nekaj, kar je vsiljeno od zunaj. Tudi zato je bila prenova formalna, ne pa tudi vsebinska.«

 

Težko ugovarjam gornji trditvi in pristajam, da se je marsikje pojavila taka praksa. Naj povem, da smo se pri študiju, kjer sem sodeloval pri prenavljanju, lahko uspešno in srečno izognili omenjeni nevarnosti »prepakiranja« programov, ker je naš študij mikrobiologije mlad, nastal je leta 1993 pod močnim vplivom britanskega vzorca in je v osnovnem konceptu že temeljil na bolonjski vsebinski ideji. Ob naši prenovi smo ga tako lahko v glavnem samo formalno restituirali. S tem tudi zagovarjam tezo, da je eden od problemov bolonjske prenove tudi v tem, da smo vsa dolga leta pred reformo premalo dograjevali in izpopolnjevali obstoječe študijske programe in je bila bolonjska formula zato občutena kot večji tujek, kot bi bila ob bolj dinamičnem sprotnem obnavljanju programov po vzoru evropskih programov. Strinjal pa bi se z občutkom o zunanji vsiljenosti reformnega procesa, o čemer govori kasneje prof. Mencinger, zato morda dodam kasneje še kakšno repliko na njegove besede.

 

»V študentski organizaciji med drugim opozarjajo, da študijski programi niso bili prenovljeni celovito. Vsebine se prekrivajo, programi so prenatrpani, zgrešeno je tudi prilagajanje obremenitve s kreditnimi točkami dejanski obremenitvi. Za neustrezno prenovo študijskih programov so po Primožičevem mnenju odgovorne tako država kot tudi univerze oziroma posamezne fakultete. Težave imajo tudi delodajalci, ki niso ali pa so zelo slabo obveščeni o uvedbi bolonjske reforme. Nimajo denimo informacij o pomembnih novostih bolonje, kakršna je priloga k diplomi, ki naj bi olajševala izbiro med kandidati za delovna mesta.«

 

Veliko tega v gornji kritiki drži, je pa posledica na eni strani birokratskega pristopa, slabe logistike prenovitvenih korakov in materialne nealimentiranosti novih programov.

 

»Primožič pravi, da je bila velika napaka narejena z enačenjem ravni izobrazbe, ki posledično vodi v nezaposljivost oziroma težjo zaposljivost diplomantov prve diplomske stopnje. Novela zakona o visokem šolstvu iz leta 2006 je namreč izenačila raven izobrazbe starih univerzitetnih diplom in novih bolonjskih magisterijev. "Zaposljivost po prvi bolonjski stopnji je bolj kot ne iluzija," pravi Primožič, zato se večina študentov odloča za nadaljevanje študija na drugi, podiplomski stopnji. Študij se bo po prepričanju študentov tako celo podaljšal, čeprav je bil eden od ciljev bolonjske reforme skrajšanje študija.«

 

Sam imam k zakonski rešitvi izenačevanja prejšnjega načina in dvostopenjskega načina po Bologni svoje mnenje in se mi rešitev v zakonu ne zdi tako sporno, ko hočejo nekateri prikazati, da smo samo podaljšali študij. Seveda sprejemam rešitev v zakonu le ob predpostavki, da se nekoliko poglobimo v problem. V načelu so prejšnji programi trajali v idealnem poteku pet let: štiri leta programa in peto, absolventsko oz. diplomsko leto (gre za osnovno shemo z razlikami pri nekaterih programih). Bolonjski proces, če ni izprijen zaradi kompromisov, traja prav tako pet let (ne glede na to za katero formulo se odločimo: 3+2 ali 4+1), pridobi pa lahko zaradi kvalitetnih premikov (nova paradigma poučevanja in preverjanja znanja) večjo težo; dodaja usposobljenost za neposreden vstop v doktorski študij, čemur je v prejšnjem konceptu bil namenjen znanstveni magisterij in lahko zagotavlja dodatne kompetence tudi v smeri zaposljivosti. Seveda vse pod pogojem rigorozne in brezkompromisne izvedbene sheme (obveznost predavanj, kar omogoča sprotno preverjanje znanja in ukinitev n-kratnega ponavljanja izpitov - do onemoglosti obeh: študenta in učitelja). To in samo to prinaša tudi večjo prehodnost študija, s čimer nas je vedno fasciniral anglosaški sistem, v katerem je bila naša prehodnost (40%) običajno podvojena. Kritiki bodo seveda rekli, da prva stopnja ne zagotavlja zaposljivosti; najprej bi rekel, da ni nujno tako, seveda s pridržkom, da ne gre za enake kompetence, kot jih je dajal prejšnji celovit študij in seveda ob tihi podmeni, da je prva stopnja pravzaprav neke vrste mehko reševanje tistih, ki jim ne uspe, iz različnih razlogov, preiti na drugo stopnjo. Tu bi seveda bilo mogoče pričeti dodatno razpravo, za katero pa zopet ni nujno, da bi se končala kot negativna kritika prve stopnje bolonjskega programa.

 

» "Ker smo se bolonjske prenove lotili prvi, smo delali v precej praznem prostoru," pojasnjuje prodekanja za dodiplomski študij dr. Monika Kalin Golob. "Prvo vodilo je bilo, ne po tekočem traku ustvarjati ozko specializiranih posameznikov za trg delovne sile, temveč ohraniti univerzo kot klasično evropsko 'vseučilišče'. Drugo načelo je bilo aktualizirati programe in predmete znotraj njih, se povezati s prakso in pripraviti v evropskem okviru konkurenčne programe." «

 

Ugotovitev kolegice Kalin Golobove je resna in resnična, žal pa ni bila nuja, da se je tako zgodilo. Namesto, da je država zelo birokratsko (žal v soglasju z enako maniro v drugih evropskih državah) prevzela uzakonitev Bologne v svoje roke, nato pa ni nadaljevala svoje naloge bodisi s svojim prokroviteljstvom (v obliki ekip strokovnjakov, ki bi pripravile programe in z vključevanjem tujih, zlasti britanskih izkušenj) ali pa s prenosom priprave programov na visokošolske ustanove z mandatom in ob konkretni injekciji sredstev za temeljit, strokovno utemeljen in z vsemi partnerji v državi usklajen projekt reforme.

 

»Profesor dr. Jože Mencinger, nekdanji rektor ljubljanske univerze v obdobju, ko je Slovenija postala podpisnica bolonjske deklaracije, pravi, da je z bolonjsko idejo zgrešila celotna Evropa. "Univerze skuša spremeniti v podjetja, v katerih so študentje reprodukcijski material. Ideja o dvostopenjskem študiju je nesmiselna, saj ustaljen kurikulum deli na dva nezdružljiva dela." Dr. Mencinger predvideva, da bodo študenti šole zaključevali s slabšim znanjem kot poprej. "Za prvo bolonjsko stopnjo izobrazbe, z izjemo nekaterih specifičnih področij, na trgu dela sploh ni potreb." Opozarja na konformizem večine vključenih, in trdi, da je v času, ko je bil še sam rektor, na evropskih rektorskih konferencah od kolegov v zasebnem krogu slišal veliko kritik bolonjskega procesa, ko so nastopali javno, pa so "ponavljali tiste svoje fraze o uspešnosti". Pravi tudi, da se v nekaterih državah, ki so z uvajanjem bolonjskih programov pohitele, že uveljavlja "tiha protireforma".«

 

Razen s stavkom, da je »ideja o dvostopenjskem študiju nesmiselna«, (o čemer sva nekoč s prof. Mencingerjev že tudi razpravljala pa si me ni zdelo, da bi vse moje argumente o realnosti te rešitve zavrnil), se z drugimi njegovimi ugotovitvami strinjam. Zlasti pa se mi zdi dragoceno njegovo pričevanje o klimi in stališčih njegovih kolegov v evropski rektorski konferenci pri čemer pa lahko obžalujemo, da to nadvse kompetentno telo takrat ni povzdignilo glasu in skušalo napačne dele reformnega procesa (teze, da je ves proces napačen, namreč ne morem sprejeti) nadomestiti z rešitvami s katerimi bi se ognili trenutnim težavam,o katerih res da poročajo tudi drugod po Evropi. Upajmo, da bodo vsaj koraki »tihih protireform«, če bo do njih prišlo, bolj usklajeni med evropskimi visokošolskimi partnerji.

 

»Prisila je škodljiva

Dr. Erika Kržišnik z oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer se pripravljajo na uvedbo bolonjskih programov v prihajajočem šolskem letu, pravi, da bo prihodnost težavna. "Bolonjsko načelo, da naj bi predmet načeloma obsegal samo en semester, predstavlja problem. To je povzročilo drobljenje predmetnih vsebin, kar pomeni, da se bo študijska snov v glavah študentov še manj povezovala. Da bi večje vsebine ohranjali cele na ta način, da bi imeli študenti pač več ur predmeta v enem semestru, ni rešitev. Iz študija dela tečaje." «

 

Gornje stališče težko komentiram, saj nimam potrebnih poglobljenih znanj o pedagogiji in kognitivistiki, kaže pa samo na nadaljnjo hibo celotnega projekta reforme, ko je pri načrtovanju konceptov bilo premalo sodelovanja različnih strok

 

»Na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo se vseh pomislekov zavedajo. "Nedavno smo organizirali konferenco o bolonjski reformi, na kateri so nas visokošolski partnerji podrobno seznanili s težavami," pravi državni sekretar dr. József Györkös. "Predvsem predstavitev študentov je bila izjemno dobro strukturirana. Nazorno so prikazali razlike med obljubami in realnostjo." Vendar, pravi dr. Györkös, vprašanje bolonja da ali ne ni več aktualno. "Danes nihče od visokošolskih partnerjev ne kaže ambicije, da bi izstopili iz bolonjskega procesa. Ta navsezadnje omogoča mobilnost in primerljivost znanja. Treba pa bo dopolnjevati posamezne programe." Györkös, ki je kot profesor poučeval na mariborski Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, pravi, da bo bolonjski proces dinamičen in da bodo tudi kasneje možne večje spremembe.

"Tudi sam sem jih bil kot profesor deležen. Gre za premik v miselnosti, za stopanje s položaja 'ex cathedra' v horizontalni odnos s študenti." Strinja se s pomislekom, ki ga je izrazila študentka Tanja, da bolonja študentom predstavlja breme in da jim omejuje možnosti, da bi si sami razporejali študij po dnevih ali celo mesecih, kar je bil doslej temelj študentskega življenjskega sloga. "Bolonjska ideja o uvajanju ustaljenega osemurnega delovnega ritma že skozi študijski proces morda posega v individualno akademsko svobodo. Lahko deluje omejujoče in zaradi zahtev po predvidljivosti morebiti celo odškrne košček kreativnosti. Vendar je to povsem filozofsko vprašanje. Zavedati se je treba, da mora z nacionalnega vidika visokošolsko izobraževanje dajati predvidljive rezultate." «

 

Samo drobno pripombo imam na razlago g. državnega sekretarja; pred časom je Ministrstvo imelo celo spletno stran - forum na katerem je nekaj časa tekla zanimiva razprava o bolonjski prenovi; nato je razprava tudi zaradi bledega sodelovanja strokovnjakov iz ministrstva zamrla. Žal tokrat nimamo nobenih poročil o celotnem vsebinskem poteku nedavne konference, ki bi, če ne celo v zvočnem zapisu bila lahko vsaj tekstovno na voljo vsem, ki jih problematika reforme zanima.

V nadaljevanju pa bi bil zelo skeptičen do kočljive interpretacije individualne akademske svobode; ta je lahko utemeljena zgolj na maksimalni motiviranosti in angažiranosti ter na želji po vrhunskih rezultatih, vsaka liberalnejša interpretacija pa lahko hitro zdrkne v zagovor podpovprečnosti in nekompetence.

 

»Prodekan za študijske zadeve na ljubljanski Pravni fakulteti dr. Miha Juhart je pogovor o bolonjski reformi začel pri zakonih. "Zakonska prisila, s katero je Slovenija vpeljala bolonjski proces, je škodljiva," pravi. Nestrinjanje s takšnim načinom se po njegovem kaže že v tem, da Pravna fakulteta bolonjske programe uvaja tako rekoč v zadnjem trenutku. "Slovenija kot podpisnica bolonjske deklaracije do drugih sopodpisnic nima nikakršne formalne zaveze. Odločitev za sprejem zakonodaje, ki je fakultete prisilila v bolonjsko reformo, je bila povsem politična."

Juhart nadaljuje s pripombo, da je študij prava specifičen in da dvostopenjskost študija zanj ni smiselna. "Devetdeset odstotkov naših diplomantov stremi k opravljanju pravniškega državnega izpita (PDI). Glede na to, da je ta izpit mogoče opravljati šele po petih letih študija, pa bi bil bistveno primernejši enovit študij."

Stopenjski študij prava, z možnostjo višje izobrazbe, je že obstajal v šestdesetih letih, vendar se ni izkazal za koristnega. V Evropi pravne fakultete danes poučujejo po sistemih tri leta plus dve leti, štiri plus eno leto oziroma po enovitem petletnem študiju. Ljubljanska Pravna fakulteta z naslednjim šolskim letom uvaja model 4+1, Juhart pa je prepričan, da bo vsakdo, ki bo opravil štiri letnike, opravil tudi petega. "V bolonjskem procesu podpiram le večjo mobilnost študentov," dogajanje na splošno ocenjuje Juhart. "Evropa študentom prinaša dodatno dimenzijo." «

 

Tudi sam menim, da so nekateri programi zelo specifični in jih je težko vkalupiti v osnovno bolonjsko shemo. Zdelo se mi je povsem sprejemljivo, da so bili v prvi fazi izločeni nekateri programi (npr. medicina), kar pa upam ne pomeni, da pri njih vsebinske reforme ne bo. Prav tako je bila morda napaka, da se je celo v evropskem kontekstu preslabotno razčistila dilema t. i. inženirskih programov, pa programov študija prava, pedagoških programov in še nekaterih. Tu vsekakor gre za specifike, ki so ostale nedorečene in so istočasno povzročile, da imamo zdaj v Evropi na teh točkah v posameznih državah zelo različne končne rešitve. Te so med drugim tudi zelo moteče pro mobilnosti študentov in učiteljev.

 

» Na FDV so ob uvajanju bolonjskih programov upoštevali, da mora vsak program dokazati primerljivost z vsaj tremi evropskimi. "Glede na to, da je bolonjska reforma politični projekt, smo skozi kritično presojo dokumentov, v katerih je opredeljena prenova evropskega visokošolskega prostora, naše 'bolonjske' cilje opredelili kot strukturno prilagoditev programov programom drugih evropskih univerz," pojasnjuje dr. Monika Kalin Golob. «

 

Vsekakor je bila naslednja napaka ali vsaj pomanjkljivost storjena pri zelo administrativnem naročanju reformatorjem, da morajo dokazati primerljivost svojega programa z vsaj tremi evropskimi programi. Veliko bolj simpatična bi mi bila rešitev, ko vsak od programov moral dokazati dejansko izmenljivost, vse do pogodbe o sodelovanju z dvema ali tremi zunanjimi ustanovami. Tako pa je ostalo zagotovilo o primerljivosti na verbalni ravni in je velikokrat nepreverljivo predvsem pa ne pripomore k večji mobilnosti študentov in učiteljev.

 

»Na oddelku za slovenistiko FF so imeli s poenotenjem več preglavic. "Evropski jezikoslovni prostor ni tako zelo enoten, kakor bi se morda zdelo," pravi Erika Kržišnik. "Primerjalno smo pregledali veliko prvo- in drugostopenjskih študijskih programov različnih univerz, tako v slovanskih kakor neslovanskih državah. Nazadnje pa smo se morali opreti tudi na tradicijo ljubljanske slovenistike."

Finančna kriza

Tako študentje kot tudi univerze opozarjajo, da je financiranje javnih univerz in visokošolskih zavodov pomanjkljivo, saj ni bilo prilagojeno novemu sistemu. Ker se je študij dejansko podaljšal za eno leto, bo treba za to dodatno leto zagotoviti dodatna finančna sredstva.«

 

V zadnjem odstavku se skriva ključni problem spotaknjene reforme, ki posledično skriva številne, tudi dolgoročne oblike škode. Naj obdelam enega od problemov katerega razrešitev bi omogočila rešitev nekaterih izrečenih kritik. Študenti npr. tožijo, da se izbirni predmeti ne izvajajo, tudi zato ker ni učiteljev. Trditev drži, ker jo razkriva že enostaven podatek o zelo neugodnem in z Evropo neprimerljivem razmerju števila študentov in učiteljev na slovenskih visokošolskih ustanovah. Izvajanje izbirnih predmetov bi bilo mogoče v delu reševati tudi, če ni lastnih učiteljev in teh najbrž ni mogoče »proizvesti« kar preko noči. Rešitev je v angažiranju tujih. Ob znanem mehanizmu ti. sobotnega leta, ki ga svet dobro pozna, bi ne bilo težko realizirati del tega. Seveda se tukaj skriva kleč: ugledni učitelji gredo na sobotno leto samo na ugledne tuje ustanove, predvsem pa na take, kjer bodo svoje sobotno leto zelo kvalitetno izkoristili. Ne nazadnje, kjer bodo lahko kvalitetno izpeljali tudi svoje raziskovalne načrte. Sobotno leto je namreč namenjeno tudi temu. In zdaj se vprašam, ko pogledam na številnih naših fakultetah v laboratorije (žal lahko presojam le nekatere naravoslovne vsebine), ki komaj dosegajo, redko pa presegajo opremljenost srednješolskih laboratorijev, ali je mogoče pričakovati, da bomo v tako okolje privabili zares eminentne tuje učitelje na sobotno leto. To je na videz sicer marginalni problem, kaže pa na številne pomanjkljivosti, ki se začenjajo z zastarelo infrastrukturo, neugodnim (nekampusnim) lociranjem fakultet ipd.

 

»"Finančni vidik je katastrofalen!" pravi dr. Juhart. "Ne vemo ne tega, koliko denarja bomo dobili za izvajanje štiriletnega programa, ne koliko za dodatni letnik." Še večje težave imajo po Juhartovem mnenju fakultete, ki bodo z naslednjim šolskim letom uvedle drugo bolonjsko stopnjo. Denimo FDV. "Med vzporednim izvajanjem starih in novih programov smo pridelali finančni primanjkljaj, za katerega je bilo obljubljeno, da ga bo ministrstvo pokrilo, a ga ni," je odkrita Monika Kalin Golob. "Ker moramo naslednje leto začeti izvajati programe druge bolonjske stopnje in so ti programi financirani zgolj kot prvostopenjski programi, čeprav gre za podiplomski študij, ki zahteva bolj individualizirano delo, se bojimo, da bo nastajal nov primanjkljaj."

Dodatni primanjkljaj, pravi Golobova, imajo zaradi velikega števila tujih študentov, saj za mednarodno dejavnost niso financirani. "Če je povečanje števila tujih študentov in profesorjev strateški cilj države in univerze, bi morali zagotoviti kakovostno vzporedno izvajanje najaktualnejših predmetov v tujih jezikih in to seveda financirati kot dodatno obremenitev izvajalca." Če država ne bo spremenila financiranja, FDV nekaterih drugostopenjskih programov sploh bo mogla razpisati. "Tako bomo študente prikrajšali za pridobitev izobrazbe, ki smo jim jo ob vpisu na fakulteto obljubili." Podobno meni tudi Erika Kržišnik: "V bolonjsko prenovo se je šlo z načelom 'nove vsebine, večja kakovost', toda z obstoječimi kadri in materialnimi možnostmi. Mi lahko poveste, kako je tako načelo izvedljivo v praksi? In kakšen je lahko rezultat take prakse?"

Sekretar Györkös pojasnjuje, da bo uredbo o financiranju visokega šolstva treba spremeniti, saj visokošolski partnerji ministrstvo opozarjajo, da ne bo zdržala dodatnega pritiska. "Zavedamo se, da se lahko odnos z visokošolskimi partnerji zelo zaostri." Minister Jure Zupan je leta 2007 na vrhuncu "spopada" z univerzami, raziskovalci in študenti odstopil. "Pripravljeni smo na dialog," poudarja Györkös.«

 

Ko človek prebira gornje vrstice, ga ne zaskrbi le učinkovitost bolonjske prenove, ampak preživetje visokošolskega izobraževanja v celoti. In namesto, da bi reformo spremljal spremenjen okvir financiranja, zdaj iščemo možnosti, kako bomo (morda) financirali poreformne ukrepe.

 

»Slovenija obenem še vedno nima neodvisne agencije za zagotavljanje kakovosti, ki bi opravljala zunanje evalvacije visokošolskih zavodov. Kakšna je v resnici kakovost bolonjskih programov, tako ne vemo, opozarja Rok Primožič. Kot kaže, pa se bo na tem področju vendarle nekaj premaknilo. Minister za visoko šolstvo Gregor Golobič je namreč napovedal spremembe zakona o visokem šolstvu, ki bodo omogočile ustanovitev neodvisne agencije za kakovost.

Vanja Perovšek, strokovna sodelavka na področju visokega šolstva pri Študentski organizaciji Slovenije, je opozorila, da bodo morale fakultete v prihodnje izvajati programe na ustrezni ravni, ki bo evropsko primerljiva, in poskrbeti za to, da bodo študentje res osvojili kompetence, ki so napisane v študijskem programu. "Agencija in sistem financiranja lahko to vzpodbujata, za dejansko kakovost pa so odgovorne same fakultete. V ta namen bi morale čim prej vzpostaviti notranje sisteme zagotavljanja kakovosti, svoje upravljanje pa prilagoditi tako, da bi bil študent v središču procesa in ne profesor."

"Namen ustanovitve agencije je zagotoviti transparentno akreditacijo, evalvacijo in habilitacijo," pojasnjuje državni sekretar József Györkös. Pogled na hitro usmeri v tablo, ki visi v sejni sobi ministrstva. Na njej je načečkana shema sestave takšne agencije. "Ena od možnih shem," poudari Györkös. "Morda bi jo moral že zbrisati." Člane sveta za visoko šolstvo oziroma - po novem konceptu - agencije bi morali po njegovem predlagati visokošolski partnerji, potrjevati pa bi jih morala vlada. Predstavnik vlade v tej agenciji ne bi smel imeti ključne vloge. Zakonska ureditev mora v največji možni meri zagotavljati neodvisnost agencije, pravi Györkös.«

 

Upam, da bo nova agencija v svoji prvi nalogi pozvala državo, da določi standarde za izvajanje kvalitetnega visokošolskega procesa; vzorcev in modelov ne manjka. V nadaljevanju pa bo seveda budno spremljala, da se pogoji in izvedbeni standardi kvalitete tudi rigorozno realizirajo, vključno seveda z zagotavljanjem ustrezne materialne osnove v javnem financiranju. Prepričan sem, da bodo tisti trenutek, ko bodo javne visokošolske ustanove kolikor toliko prehranjene in jim bodo gabariti delovanja opredeljeni z jasnimi standardi ter se bodo lahko tudi v alimentaciji brez sramu primerjale s tistimi v tujini, s katerimi bi se rade kosale v kvaliteti, odpadle tudi sedanje dileme o številu novih fakultet in univerz.

 

»Absolvent naj bo

Ko bo agencija ustanovljena, se bo prava polemika šele začela. "Na pravnem področju je mednarodno kakovost težko nadzirati, saj ni neposrednih prehodov med nacionalnimi pravnimi sistemi," pojasnjuje Miha Juhart. "Naš učbenik denimo ne bo mogel postati pravniški učbenik v neki drugi državi. Agencija je lahko koristna, vendar ne sme ocenjevati uniformno, temveč mora najti način, kako ocenjevati posamezna specifična področja. Prepričan pa sem, da javna univerza ne bo imela težav z zagotavljanjem kakovosti. Večji problem so zasebni visokošolski zavodi."

Dokler bo sistem javnega financiranja javnim univerzam zagotavljal dovolj denarja, zasebni zavodi z nižjimi standardi univerzam ne bodo konkurenčni. "Če pa nas bo ogrozila finančna luknja, ki bo ob negotovih finančnih sredstvih nastala z (bolonjskim, op.p.) razširjanjem programa, lahko ta konkurenčni odnos postane pomemben," pravi Juhart.

Eden od očitkov študentskih organizacij in profesorjev je tudi nejasnost zakona glede absolventskega staža. Zakon določa, da ima študent po zaključku predavanj eno leto časa za dokončanje študija, vendar ne določa natančno, ali se ob odločitvi za nadaljevanje študija na višji stopnji to leto vrine vmes ali ne. "Sam zakon razumem tako, da študentu pripada eno leto po vsaki opravljeni stopnji," pravi profesor Juhart. Državni sekretar József Györkös priznava, da ministrstvo na to vprašanje nima odgovora. "Beseda absolvent v zakonu sploh ne nastopa, zato bomo morali za tolmačenje zaprositi državni zbor. Zavedamo pa se, da si fakultete želijo, da tisti, ki nadaljujejo študij, na prehodu med stopnjama dodatnega leta ne bi izkoristili."

Vprašanje prehodnosti se je na treh fakultetah, ki so doslej že izvajale prvostopenjske bolonjske programe, odpiralo pri tistih študentih, ki so zaradi osebnih okoliščin, dolgotrajnejše bolezni ali pavziranja obviseli v vmesnem prostoru med obema sistemoma. Po starem niso mogli nadaljevati, ker predavanj ni bilo več, novi sistem pa je bil - drugačen. "Pri takšnih študentih smo šteli, da dokončani letniki ostanejo nespremenjeni in da opravljajo le razliko po novem sistemu," je izkušnjo s FDV opisala Monika Kalin Golob. "Če je kdo obstal v drugem letniku in predolgo pavziral, smo prvi letnik obravnavali kot dokončan, drugega pa je opravljal po novem, s tem da je lahko zaprosil za priznanje vsebinsko podobnih predmetov." «

 

O problemu absolventskega staža sem že govoril, o težavah s prehodnostjo pa bi lahko še precej obširneje razpredali. Pa bi hitro razpravo lahko tudi končali, če bi z jasnim sistemom financiranja visokošolskih ustanov preprečili, da lahko danes članice s kompromisi pri določanju pogojev za prehod rešujejo deloma tudi svoj finančni položaj. Tak pristop gotovo ne prispeva h kvaliteti, kot ne prispeva h kvaliteti izvajanje univerzitetnih in visokošolskih strokovnih programov na istih ustanovah pa zelo razpaseno izvajanje izrednega in plačljivega študija. In ko smo že pri plačevanju študija, naj povem da sem izrazit zagovornik študijskega prispevka študentov (t.i. šolnina) zaradi prepričanja, da bi tako močno povečali motiviranost za hiter in kvaliteten študij. Seveda predpostavljam tudi v tem primeru pogoj, ki ga mora nujno zagotoviti država; v izogib kakršnekoli socialne diferenciacije je treba najprej urediti štipendijsko in kreditno politiko po znanih vzorcih v svetu.

 

»Študentom tretjega in četrtega letnika je bilo dovoljeno dokončanje po starih programih, dokler so se ti še izvajali. "Vsak študent ima pravico končati študij po tistem sistemu, po katerem ga je vpisal," poudarja profesor Juhart. Tudi pravna fakulteta bo vsem, ki bi se znašli na prehodu med sistemoma, omogočila opravljanje izpitov po starem in končanje študija, enakovrednega petletnemu bolonjskemu, v štirih letih. "Kdor bo hotel poslušati predavanja, pa bo moral preveslati v bolonjski program."

Rektorica Univerze v Ljubljani (UL) dr. Andreja Kocijančič je opozorila, da so doslej na UL po bolonjskem študiju izvajali le manjšino programov, zato je po njenem za končno oceno o bolonjski reformi še prezgodaj. Šele z letošnjo prenovo so študentom namenili "boljše in bolj uporabne programe", pri katerih bo na voljo več izbirnosti. "Vprašanje pa je, koliko smo uspeli. Edini pravi odgovor na to vprašanje bo prišel s strani študentov," pravi Kocijančičeva, ki meni, da bo implementacija bolonjske reforme dolgotrajen proces.

Med študenti že opravljajo ankete, na podlagi katerih bodo končali analizo bolonjskih programov. Dr. Kocijančičeva je poudarila, da kritike študentov obravnavajo zelo resno - ugotoviti skušajo, kje so bile storjene napake, in jih odpravljajo. FDV bo študijske programe popravila, ekonomska fakulteta je takšna "popravila" že opravila.

Pojasnila je še, da so imeli na UL največ težav s prenovo študija pri pedagoških programih, saj do zadnjega niso vedeli, kakšen profil pedagoga je zaposljiv. Od države je ljubljanska univerza s težavo dobila informacije o tem, kateri profesorji in s kakšno izobrazbo bodo lahko učili denimo na osnovni šoli ali na gimnaziji. Tehnične fakultete so imele po drugi strani težave, ker so si ob že obstoječih visokošolskih programih, ki jih izvajajo, zamislile še deljeni univerzitetni študij.

Profesorji na vseh fakultetah imajo med drugim težave tudi z novim pristopom podajanja študijske snovi. Bistvo bolonjske reforme je, da profesor študentu priporoči, kaj naj sam preštudira, nato pa se z njim o preštudirani snovi pogovarja. "Način podajanja snovi je eden od bistvenih elementov dobre bolonjske prenove. Vsega tega se bo treba še naučiti," poudarja Kocijančičeva. Na filozofski fakulteti in tudi na nekaterih drugih bo velik problem pomanjkanje prostora in profesorjev, saj naj bi bil bolonjski študij bolj individualno naravnan, kar med drugim pomeni, da predavanja potekajo v manjših skupinah.

Pri prenovi študijskih programov se po besedah rektorice s podobnimi težavami sooča vsa Evropa. "Vse evropske države si podobno kot mi prizadevajo v čim krajšem času narediti čim boljši študij, ki bi bil čim bolj prilagojen potrebam gospodarstva."

Težave evropskih držav pri uvajanju bolonjske reforme so raznolike, saj ima vsaka drugačen visokošolski sistem. Doslej je bila najuspešnejša Norveška, ki je pri prenovi študijskih programov dala velik poudarek kakovosti in je vpeljala nove metode učenja in poučevanja. Študenta so postavili v središče študijskega procesa. Za kakovostno prenovo študijskih programov so namenili velik delež javnih finančnih sredstev.

Dr. Rudi Rizman, redni profesor za sociologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti in med drugim tudi na univerzi v Bologni, pravi, da sam s prenovo programa ni imel kakšnih posebnih težav. Samoumevno se mu namreč zdi, da je treba v predmete na začetku vsakega akademskega leta vnašati inovacije. "Zato me moti kampanjski pristop bolonjske reforme, ki je lahko neke vrste alibi za to, da bi potem imeli zagotovljen 'mir' za dolgo časa," pravi. Profesorji v Združenih državah Amerike imajo po njegovih besedah praviloma proste roke in tako lahko vsako leto delno spreminjajo tako vsebino svojih predmetov kot tudi njihove naslove in nenazadnje kompletne vsebine. Pri nas pa smo, pravi, po njegovih trditvah za kaj takega obsojeni na sizifovo delo in na kompleksni, prej "cenzurni" kot nesporno akreditacijski postopek, ki vzame najmanj pol leta. Pri tem je, kot je dejal, treba preskočiti najmanj tri ovire: fakulteto, univerzo in državno raven, profesorjem pa se po njegovem mnenju tudi premalo zaupa. "V tem smislu sem trdno prepričan, da je ta čas najbolj urgentno, da se univerzo ponovno vrne tistim, ki jim pripada: profesorjem in študentom oziroma študentkam!"

Ljubljanska univerza ima po mnenju Rizmana velike potenciale, ki pa v marsičem niso optimalno izkoriščeni. Po njegovem gre za banalne in z nekaj dobre volje rešljive probleme, kot je to, da na filozofski fakulteti vlada prostorska stiska, ali to, da fakulteta praktično nima materialne podpore, ki bi jo država nudila študentom pri mednarodni izmenjavi. V tujini lahko za zdaj tako študirajo le tisti, ki imajo premožnejše starše. To, da se dogovarjamo o sicer nujno potrebnem sofinanciranju študentske prehrane, medtem ko se o čem podobnem v zvezi s povečanjem kvalitete in modernizacijo standardov v visokem šolstvu - na primer prenovo infrastrukture, ki je pogojena z informacijsko revolucijo - prej molči kot ne, po Rizmanovem mnenju pove veliko o neopravičljivih razmerah.«

 

V gornjih vrsticah povedana izhodišča, zlasti vezana na kvaliteto učnega procesa so še kako pomembna. Zadevajo pa predvsem spremembo izvedbe učnega procesa, v katerem je: a) treba zagotoviti večje število učiteljev in njihov večji angažma ter b) omogočiti učinkovitejšo rabo sodobne učne informacijske podpore. K prvemu je treba najti ustreznejše rešitve v vedno znova spornih kriterijih habilitacije, ki v današnjem prednostnem odtehtanju rezultatov raziskovalnega dela prizadevajo zlasti učitelje, ki več časa posvečajo pedagoškemu delu, zlasti njegovemu inoviranju. Tu se še posebno strinjam s prof. Rizmanom, da je potrebno izrazito spodbujati stalno obnavljanje učnih vsebin, seveda pa vedno le ob zagotavljanju konzistence programov. V povedanem je tudi kar nekaj kočljivih nedorečenosti, ki bi se jih naše univerze ob izdatni pomoči države morale lotiti. Značilen primer je prostorska stiska npr. na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer se kolegi iz drugih fakultet samo spogledujemo, ko vidimo, kako se tam v majhnih sobah gnete po več učiteljev. In lahko jih potem razumem, da dobršen del svojih priprav opravijo doma, pri čemer pa ti učitelji zato niso dostopni ne študentom in ne siceršnjim funkcijam fakultetnega delovanja. Naslednji problem je jasna ureditev t.i. konkurenčne klavzule, ki pa seveda predpostavlja ureditev tudi dostojnih osebnih dohodkov zaposlenih na visokošolskih ustanovah

 

»Od Lizbone do Vladivostoka prek Bologne

Bolonjska deklaracija bo 19. junija praznovala deset let.

Glavni cilji reforme so:

- sprejetje sistema zlahka prepoznavnih in primerljivih diplomskih stopenj, z namenom pospešiti zaposlovanje evropskih državljanov ter mednarodno konkurenčnost evropskega sistema visokega šolstva;

- sprejetje sistema z dvema glavnima študijskima stopnjama, dodiplomsko (najmanj 3 leta) in podiplomsko (magisterij, doktorat); diploma, podeljena po prvi stopnji, je za evropski trg dela relevantna tudi kot ustrezna raven kvalifikacije;

- vzpostavitev kreditnega sistema (European Credit Transfer System - ECTS) kot ustreznega sredstva za omogočanje širše mobilnosti študentov;

- pospeševanje mobilnosti;

- pospeševanje evropskega sodelovanja pri zagotavljanju kakovosti, tako da se razvijajo primerljiva merila in metodologije;

- pospeševanje potrebnih evropskih razsežnosti v visokem šolstvu, še zlasti v zvezi s kurikularnim razvojem, medinstitucionalnim sodelovanjem, mobilnostnimi načrti ter integriranimi programi študija, usposabljanja in raziskovanja.

Prvotnih devetindvajset držav podpisnic bolonjske deklaracije je do danes naraslo na šestinštirideset: Albanija, Andora, Armenija, Avstrija, Azerbajdžan, Belgija, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Ciper, Češka, Črna gora, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Gruzija, Hrvaška, Islandija, Irska, Italija, Latvija, Liechtenstein, Litva, Luksemburg, Makedonija, Madžarska, Malta, Moldavija, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Romunija, Rusija, Slovaška, Slovenija, Srbija, Španija, Švedska, Švica, Turčija, Ukrajina, Vatikan, Velika Britanija.«

 

Želel bi si prebrati objektivno in poglobljeno analizo dosežkov deklariranih ciljev evropskega reformnega procesa, ki je znan kot bolonjska reforma, s posebnim poudarkom na nerealiziranih delih za slovenski primer!!! Če ne danes pa vsaj jutri in tudi če bo to po dolgi in naporni poti, ki jo napovedujeta novinarja.