V zadnjem času se v družbenem okolju, tudi v deklariranih demokratičnih družbah, pojavlja dilema, kakšno je ustrezno obveščanje javnosti. Tak značilen primer je praksa, da se nosilci političnega odločanja zlasti ob vztrajnem zasliševanju s strani medijev umikajo v varni izgovor, da je potrebno določene rešitve najti v “tihi diplomaciji”. Drug tak primer je iskanje pravega načina obveščanja v vprašanjih, ki lahko izzovejo hiperreaktivni odziv v obliki panike ali celo nemirov. Klicanje k umirjanju se običajno oblikuje v besednih zvezah, kjer akterji, zlasti politični, pozivajo k “modremu” ravnanju. In kakšno je to modro ravnanje?
Ker se je na ta blog preselilo nekaj bralcev in komentatorjev nekega drugega bloga, ki ga zelo cenim zaradi aktualnih in umirjenih razprav – govorim o blogu Kavelj 22 – zanje dodajam povezavo na temo, ki sem jo včeraj sprožil na blogu Mikrob(io)log, zadeva pa obveščanje javnosti o informacijah, ki sodijo v področje zdravstvenega varstva.
Tema je predstavljena zelo lapidarno in zato morda težje razumljivo za neprofesionalnega bralca. Sta pa oba zapisa, včerajšnji in današnji opremljena s povezavami do obsežnejših informacij v medijih in blogih. Ker je tematika značilno obremenjena s pomisleki o (ne)potrebnem obsegu razprave v javnosti(h), kar je tudi že mogoče slutiti iz prvih komentarjev, bom na tem blogu hvaležen za komentarje, ki se bodo opredelili do dileme iz uvoda tega zapisa, torej kakšen je model demokratičnega obveščanja javnosti. Na drugi strani pa bodo dobrodošli tudi komentarji na izvornih zapisih na blogu Mikrob(io)log v zvezi z vsebino o nesrečnem pripetljaju s kočljivim biološkim materialom.
Uh, franc, mi je kar nerodno ob takih pohvalah in to še iz akademskih krogov...
ReplyDeleteHja, si pa težko vprašanje zastavil. Vsi namreč vemo in radi povemo, da obveščanje javnosti pri nas šepa, ne vem pa, koliko smo sposobni dati kak pameten predlog, kako bi naj bilo.
Morda bi se za lažji začetek razprave izognili politiki in se osredotočili na bolj strokovne zadeve. Kot denimo tisti, ki si jo zgoraj omenil. Mislim, da najprej pridemo do dileme, kdo naj v kakšnem primeru obvešča javnost, kaj mora ta kdo obvladati. Mislim, da imamo pri nas (najbrž tudi zaradi majhnosti) prvi problem že v tem, da imamo močno pomanjkanje tovrstne interdisciplinarnosti - naravoslovci in tehniki običajno ne "komuniciramo", komunikatorji pa ne poznajo naravoslovja in tehnike. Kadarkoli sem bral kak novinarski prispevek s področja, ki ga poznam, sem ugotovil, da pišejo krneki. Razlog je bržčas slabo poznavanje področja, to pa večina piscev, ki hoče biti zanimiva, zakamuflira v pretiran populizem. In potem smo tam - to je po mojem mnenju osnovni konflikt, ki ga imamo. Lepo bi bilo reči, da je potrebno vzgajati tak interdisciplinaren kader, a v dvomilijonski družbi in temu primerno majhnem tržišču to ni tako enostavno za izvesti.
Moje mnenje je, da bi že v osnovi morali imeti nekoliko drugače organizirano šolstvo. Zame je FDV takšna kot je, precej mimo. Novinar bi moral po mojem biti poklic, delo, ki ga opravljaš, ne pa izobrazba.
@ Blitz:
ReplyDeleteUpam, da bomo v nadaljnji razpravi ( če se nama bo še kdo pridružil :) ) lahko obdelali nekatere od poudarkov iz Tvojega komentarja. Naj se ustavim kar pri prvem, ki je izobraževanje. Problem pomanjkanja interdisciplinarnega pristopa je najbrž posledica razvoja izobraževalnega prostora; včasih ni bilo treba govoriti o interdisciplinarnosti, ker je izobraževalni princip bil a priori holističen. S specializiranjem znanja pa se ekspertize poglabljajo a nujno tudi ločujejo in razhajajo. Univerza je v izhodišču enoten prostor (universitas magistrorum et scholarium), postaja pa neobvladljiv mastodont, kjer se povečuje število definiranih subjektov strokovne in znanstvene obravnave (pogojno naj jim rečem discipline), stiki udeležencev v izobraževanju pa so vse redkejši kolikor bolj je disciplinarna vsebina oddaljena. Kako ta konflikt razrešiti ne vem, zdi se mi pa, da je pot razbijanja univerz vprašljiva, kot je vprašljiva pot ustanavljanja multiplih univerz, ki ne pokrivajo celotnega spektra znanj. Seveda gre v povedanem za značilno "contradictio in adiecto" dilemo: univerzitetna struktura je problematična (ker se povečuje preko obvladljivih meja), njena prednost pa je prav v njeni enotnosti.
Po mojem mnenju bi FDVju njegova pozicija v Univerzi morala biti prednost, za FDV in za Univerzo; če smo kritični do današnje profiliranosti diplomantov FDV in če je ta kritičnost upravičena, potem se niso vzpostavili promotivni učinki sobivanja, ker je to bilo le formalno.
Včasih soočenje dveh paradigem lahko razreši problem, v slovenskem prostoru se je oblikovala nova Fakulteta za medije; z radovednostjo pričakujem rezultate.
franc, blitz, pridružujem se obema v tem, da mislimo, da problem obstaja, priznavamo pa, da ne vemo, kako ga rešiti.
ReplyDeletetudi blitzevi analizi problema se skoraj povsem pridružujem. le odstavek: "Novinar bi moral po mojem biti poklic, delo, ki ga opravljaš, ne pa izobrazba." mi nekako ne gre v račun z njegovo kritiko novinarja repovža, češ, da nima prave formalne izobrazbe.pa repovža tudi jaz prav nič ne maram.
fdv je očitno res večinoma valilnica levih radikalcev, francu pa bi pripomnil, da fakulteta za medije,če sem prav razumel, ne bo nič drugega, kot valilnica desnih. matematično se to sicer izide, "državotvorno" pa imam svoje dvome :).če bo tako, nas to ne bo do nič dobrega pripeljalo, methinks.
iz intelektualne lenobe, čeprav nisem novinar, se mi ni ljubilo neskončno se prijavljati, zato naj povem, da je vsaj ta anonimec zloglasni commonsense.
ReplyDelete...ni problema s prepoznavo, Tvoj slog je "fingerprint". Seveda dobrodošel.
ReplyDeleteKar je mene v konkretnem primeru obveščanja javnosti v zvezi z nesrečnim biološkim materialom posebno angažiralo v razmišljanju je stopnja odprtosti in stil poročanja. Poročevalec mora seveda upoštevati kar nekaj kočljivosti: kako stvar predstaviti, da ne bo narejena škoda predmetu obravnave in v kolikšni meri naj bo kritičen, da bo vendarle vsebovano sporočilo delovalo tudi svarilno, kako si podobnih spodrsljajev kljub tokratnemu srečnemu zaključku ni mogoče privoščiti. Prav zato sem predvsem pogrešal jasno besedo z uradne strani: ne nazadnje, če so ugotovili, da sistem ne deluje, da povedo, kaj bodo ukrenili, da bo zgodba služila kot učna ura. Vsem.