Tuesday, March 24, 2015

Nekaj za tretje življenjsko obdobje

Včasih se zamislim nad svojim šolanjem in najpogosteje mi misel uide v gimnazijska leta. Najbrž zato, ker je to bilo značilno obdobje vsestranskega formiranja. Če bi presojal samo izobraževalne učinke sem najbrž ciljano v vsebino več odnesel v visokošolskem izobraževanju, vendar upoštevaje širino in pestrost oblikovanja in vtisov, ki sem jih doživel v gimnaziji, je to vendarle bila bogatejša zgodba. Na videz sem pri tem krivičen do osnovnošolskega izobraževanja (pri meni je bilo to štiriletno obdobje), vendar ne iz nehvaležnosti. Učinek tega prvega kolektivnega izobraževalnega stika je bil drugačen, najbrž zaradi precej širšega spektra interesov in razlik v motiviranosti, ki so jih sošolci v osnovni šoli prinašali s sabo. Bilo je manj pozitivne tekmovalnosti pa tudi manj kolegialne navezave, ki ju kot izrazita vtisa nosim iz gimnazije. Gimnazijska so bila dejanska leta formiranja in srečna okoliščina je bila, da sem to doživel na klasični gimnaziji. Ne glede na diskvalifikatorske nalepke o elitizmu, zaradi katere je bila ta gimnazija kasneje tudi začasno ukinjena, je bila zanjo značilna humanistična klima, ki mi je dajala gorivo za vsa leta mojega nadaljnjega šolanja in tudi aktivnega profesionalnega življenja. In če s sentimentom pomislim, kako radi se sošolci srečujemo vsako leto na obletnicah mature in da sem prav s svojimi gimnazijskimi prijatelji v najtesnejših socialnih stikih, potem pogosto razmišljam, kako bi bilo mogoče to dediščino nadgraditi v dodatno kvaliteto. V obliko, ki bi nadomestila izgubljanje stikov med ljudmi, ki ga neizogibno prinaša razseljevanje ob poklicnih in družinskih umeščanjih, nato ga prinašajo tudi današnja družbena spletna omrežja in nekoliko kasneje tudi telesna nemoč zaradi starosti. Da bi našli obliko druženja s katero bi nadgradili današnje individualizirano spletno komunikacijo v kolektivno druženje, kar vendarle omogočata npr. Skype in Googlov Hangout. Da bi tako npr. nadomestili druženja in klepete ob kavi, ki jih onemogoča npr. razseljenost nekdanjih šolskih prijateljev ali pa telesni hendikep posameznika. Da bi na nek način posnemali dragoceno vlogo različnih oblik »učenja v tretjem življenjskem obdobju« za vse tiste, ki v tem ne morejo več fizično sodelovati. To obliko na spletu res pogrešam. Morda je to pobuda za novo koristno akcijo simpatičnih aktivistov v Simbiozi. In najbrž je to tudi ideja za razmislek, kako bi vse šole na različnih stopnjah morale več skrbi posvečati stikom s svojimi alumni (nekdanjimi diplomanti). Vzorci v svetu ponujajo veliko rešitev.