O socialnem mreženju

Kar nekaj časa sem že odsoten s tega bloga. Tokrat sem se lotil teme, ki ji morda ne bom kos, upam pa, da jo bo vsaj sodelovanje komentatorjev rešilo.  Razmišljal bom o dilemi: spletno socialno mreženje, da ali ne?
Vedno, ko dobim povabilo za stik v katerem od spletnih socialnih omrežij, v katera sem vključen, si postavljam vprašanje, v kolikšni meri je soglasje smiselno. No, sam smisel druženja v socialnih spletnih mrežah predvsem iščem v uporabnosti, čeprav vem, da so socialne implikacije tega spletnega fenomena zelo široke. In skozi ta pogled tudi presojam širjenje kroga svojih prijatelje, znancev, sledilcev ali kako se že imenuje(jo)mo. Res je, da sem v nekaterih mrežah zgolj član, medtem ko me druga zapeljejo v manjše, nekatera pa v večje sodelovanje. In kje je bistveni pomislek, ki si ga vendar najpogosteje postavljam; najbrž je podoben tistemu, kot ga ima večina. Ali je sodelovanje, zlasti ob pogostih opozorilih tveganja, o katerih beremo, rizično. Beremo o krajah identitete, beremo o sodnih sporih zaradi izjav v omrežjih, beremo celo o osebnostnih zlomih in marsikaj bi lahko še našteli. In vendar je na drugi strani stalno prisoten mik sodelovanja v nastajajočem novem socialnem okolju, ki ga prinaša splet in ga določajo tudi takšne, v veliki meri brezosebne zveze, kot so npr. značilne za facebook. No ta mik aktualnosti nosijo s sabo tudi nekatere druge spletne mrežne oblike, kjer pa je poudarek močnejši v iskanju osebne prepoznavnosti oz. izraznosti, kot je npr. blogarska skupnost. Ki ji pa nasprotniki zopet pripisujejo narcisistično ozadje sodelujočih, čeprav jo sam razumem predvsem kot orodje sporočanja in medsebojne pomoči.
Nisem usposobljen, da bi razglabljal o psihologizmu fenomena spletnega mreženja, vendarle pa bom nanizal nekaj razmišljanj o ključnih dilemah, ki me spremljajo ob sodelovanju v mrežah. Naj se najprej ustavim ob bloganju. Posebnost tega prostora, ki mi najprej pade v oči, morda je celo najbolj pomembna za obstoj tega medija, je pretežna anonimnost sodelujočih. Seveda, v relativnem smislu in v tistih možnostih prepoznave sogovornikov, kot jih ima povprečen uporabnik. Bloganju anonimnost pogosto prinaša izrazito odkritost, »slečenost« v obravnavi teme, dodatno pa jo tudi obremenjuje. Zlasti v komentatorskem delu zaradi pritlehnosti nekaterih odzivov, začenši z žalitvami pa vse do hujskaškega in obscenega govora. Sam se z anonimnostjo ne strinjam, jo pa moram sprejemati. Ker sem sam v svojih blogih zlahka prepoznaven me to seveda, priznam, vodi do določene stopnje samocenzure, ne zaradi izrazite strahopetnosti, ampak v izogib nepotrebnih zapletov. Človek, zlasti če ni pravnik, težko presodi, do katere mere mora imeti svoje trditve zavarovane z dokazi, da ne zaide v pravno pregonljive spore. K sreči se v svojih blogih v glavnem lotevam strokovnih tem, kjer sem zaradi vsebine na bolj varni strani. Drug pojav, ki me pri bloganju tudi izrazito moti je, da avtorji zapirajo možnost razprave, ali pa se, če jo že dopuščajo, sami ne odzivajo z replikami. Bloganje kot monolog, …ne vidim pravega smisla?
Drug spletni mrežni fenomen, ki me je v zadnjem času izraziteje (za)(o)svojil, je Twitter. Ne toliko v vlogi aktivnega pisca, čeprav ustvarim v poprečju vsaj en zapis ali repliko dnevno, ampak ker mi je ponudil izrazito praktične rešitve. Med tviterate, ki jih sledim, sem uvrstil številne medijsko vezane avtorje pa nekatere domače in tuje časnike in druge medijske vire. Tako se zjutraj pa včasih tudi čez dan sprehodim med svežimi novicami in poseben izziv so mi tiste tipa »breaking news«, ki mi, radovednežu, ponudijo kakšno novičko, ki je večina še ne ve. No Twitter ima še neko posebnost, ki je prej prednost kot ne, da omejuje število zapisanih znakov na 140, tako, da predvsem omejuje gostobesedneže in vsakogar sili v lapidarnost in konkretnost. Sicer pa vedno omogoča prehod z linkom v blogerski tekst, na voljo pa je tudi različica oz. podaljšek »Twit Longer« za daljše tekste. Seveda ima tudi Twitter zanimive socialne implikacije, njegova poudarjena ekspanzivnost, ki je primerljiva kvečjemu Facebooku, je gotovo utemeljena z različnimi razlogi oz. cilji. Od zelo praktičnih, kot je npr. "spominska bergla" pa vse do promocijskih in tudi strokovnih. Sam se v izbiri tistih, ki jih sledim in v potrjevanju sledilcev znova obnašam izrazito utilitaristično, najprej v veliki meri upoštevam recipročnost, čeprav ne pristajam na povabila tistih, ki izrazito »zbirajo« število sledilcev. Kot sem povedal, sledim predvsem medijsko zanimive tvite, tudi izrazito avtorske in pa strokovne: revijalne, društvene, interesne... To zadnje mi zelo koristi tudi pri iskanju tem za moje bloge.
Največja uganka spletnega mreženja pa mi je pravzaprav Facebook (FB), zlasti ko si skušam pojasniti njegovo socialno komponento, čeprav analitično seveda lahko ostajam zelo na površini. Ob njem se mi sprožajo številni pomisleki v zvezi z osebno identiteto, ki jih bom skušal v nadaljevanju obdelati. Ker je precej bolj identificirajoč, kot npr. blog in ker spremlja vsebino posameznega profila pogosto tudi galerija fotografij prinaša to seveda številne pasti, vezane na tveganost početja. Na drugi strani pa zaradi svoje izjemne razširjenosti lahko predstavlja posebno prednost. Sam imam nekatere zelo resne zadržke, kljub uporabnosti ki jo prinaša širina zajemanja. Na FB imam relativno skromen nabor prijateljev, v glavnem sem se odzval na povabila tistih, ki jih tudi sicer osebno poznam, iz živega kontakta, razumevajoč pač FB kot mesto izmenjave mnenj, ko direkten ali telefonski pogovor nista mogoča. Tu se praktično pravzaprav približujem uporabi, kot uporabljam tudi Skype ali Gmail; v znatni meri izkoriščam tudi funkcijo »klepeta«, čeprav lahko zopet za to uporabljam tudi drugi dve orodji. Svoj FB profil sem ohranil v zelo skromnem obsegu tudi zato, ker več podatkov moji prijatelji tako poznajo, nisem pa tudi zelo obogatil slikovnega zalogovnika. In tu sem zdaj pri enem svojih resnejših pomislekov, z več vidiki. Na prvem mestu naj izrazim pomislek o objavljanju slik znancev ali družine in zlasti še otrok. Najprej se seveda postavlja splošno vprašanje korektnosti objave slike npr. prijateljev na skupnem pikniku, če nimam njihovega soglasja za tako objavo. Nato sledi vprašanje objav slik družine. Kot zagovorniku spleta in njegove odprtosti mi je ideja na prvi dah všeč, se pa takoj vprašam v kolikšni meri s tem lahko kršimo splošna načela zasebnosti posameznika. In dalje, v zadnjem času sem ob prebiranju različnih zgodb postal zelo zaskrbljen ob pomisli, da se seveda po spletu sprehaja kopica različnih, tudi psihično deviantnih ljudi, ki se nad slikami ne navdušujejo iz estetskega ampak iz najrazličnejših drugačnih nagibov. O tem, da bi kakšnega iztirjenca določena slika lahko celo napeljala v željo po identifikaciji osebe iz slike, do njenega zasledovanja in vseh mogočih zlih namenov, raje sploh ne razpredam dalje. Drug je problem, v kolikšni meri smo pravzaprav starši sploh upravičeni, da izpostavljamo svoje otroke javnemu predstavljanju. Spomnim se pred leti, ko je bila v volilni tekmi izrazito obsojana praksa nekega politika, ki je na plakatih svoje otroke uporabil v predvolilni propagandi. In moram reči, da sem kritikom dal prav. Da lahko iz takšnih zgodb izpeljemo še kopico drugih drobcenih zgodb, ki motijo idilo socialnega soglasja, npr. ko je objava slike istospolnih partnerjev sprožila neumestno komentiranje »prijateljev«, ali ko so komentatorji po objavi slike para črne mladenke in belega mladeniča fanta obsuli z rasističnimi grožnjami.
Socialna omrežja so tu, lahko nam niso všeč in se jim zato odpovemo, lahko jih toleriramo, lahko pa jih sprejemamo in kot udeleženci v njihovem okolju opazujemo, kam nas bo ta nova družbena pojavnost odnesla… tudi tiste, ki trenutno socialno mreženje še odklanjajo...