Zakaj ne vpis v februarju?

V časniku The Independent sem naletel na zanimiv članek o praksi, ki si utrjuje tla v Veliki Britaniji. Finančne zadrege, ki jih je pri njih (in še marsikje drugje!) povzročilo spremenjeno financiranje javnega visokega šolstva, govorimo seveda o znatni redukciji sredstev, je seveda pri nekaterih univerzah sprožila obrambno reakcijo. Triletne študijske programe, pri nas bi rekli programe prve stopnje (BSc), so pričeli ob običajnem jesenskem razpisu ponujati tudi, s polletnim zamikom, v januarju ali februarju. Poziv britanske vlade k bolj podjetniškemu obnašanju v visokem šolstvu, ki je na eni strani podprt z omogočanjem povečanja šolnin, je zdaj izzval še druge oblike prilagajanja. In da zadeva ni povsem nekoristna, postane jasno, če razmislimo o nekaterih situacijah, kjer bi se tak način morda obnesel tudi pri nas.

Ob povečanem izgubljanju delovnih mest bi morda, seveda ob podpori države oz. Zavodov za zaposlovanjem, marsikdo med nezaposlenimi lahko pričel katerega od študijev, zlasti takšne z izrazitejšo poklicno usmeritvijo. Mislim, da bi bili študenti s takšno karierno zgodovino bolj motivirani kot marsikateri dijak, ki zdaj vstopa v visoko šolo zgolj zato, ker je to običajno, ker tako starši želijo ali ker bi rad pridobil študentski status, kakršenkoli je že razlog v ozadju. Učitelji, ki smo nekoč srečevali študente ob delu, smo običajno pri njih opažali precej večjo motiviranost za študij, kot pri “rednih študentih”.

Drug razlog za zimski vpis bi nastopil pri dijakih, ki so pri prvem vpisu na določen program po prvih tednih pouka ugotovili, da izbira ni bila prava  in bi se želeli prepisati v drug program.  Prihranek v razočaranju in v sredstvih je očiten. S primerljivimi težavami se srečujejo dijaki, ki niso uspeli pri ponavljanju zadnjega letnika srednje šole oz. so ponavljali maturitetni preskus in zato niso vstopili v oktobrski razpisni ciklus. 

In tretji razlog so npr. študenti iz tujine, ki se iz katerega koli že razloga (viza, bivanje, finančna sredstva idr.) niso uspeli do oktobra  vpisati in bi tako pridobili za urejanje teh zadev dodatnih nekaj tednov.

In kaj bi pridobile visoke šole. Težava, ki se pojavlja v zadnjem času je, da zaradi (nedorečenega!) uvajanja bolonjskega študija na marsikaterem študijskem programu učne kapacitete ostajajo slabo izkoriščene. In ker učiteljev pač v času, ko nimajo učnega procesa, ni mogoče zamrzniti do naslednje potrebe, bi tak bolj dinamičen vpisni režim reševal del teh težav.

Bralec bo porekel, da je nevarnost v pomanjkanju iz širšega konteksta kapacitet. Vse učinkovitejše uvajanje informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT) in e-pouka v visoke šole bo slej ko prej povzročil težave v “brick & mortar” ustanovah, torej povsod tam, kjer je proces močno vezan na prostorsko, torej grajeno infrastrukturo. Znova, bolj odprt učni koncept lahko pomaga reševati naštete težave.

Drug pričakovan ugovor je ta, da lahko tak scenarij pomeni nove finančne zahteve do javnega financerja. Ker nisem strokovnjak na tem področju težko sam zavrnem tak pomislek. Zdravorazumski razmislek o obstoječih proračunskih tokovih v resorjih visokega šolstva, zaposlovanja, gospodarstva pa ponuja misel, da bi ustrezno prestrukturiranje morda lahko celo pripeljalo do prihrankov, zlasti dolgoročno. Bojim se da, če bo recesija povzročila  invalidnost izobraževalne sfere, bo tudi zato okrevanje zelo upočasnjeno.