Užijmo praznični čas

 

Vsem bralcem želim prijazno božično praznovanje in veliko dobrega v novem letu, vaš bloger Franc

O znanstvenem žurnalizmu

Toplo priporočam vsem svojim bralcem, da si preberete članek Bore Živkoviča “The Line Between Science and Journalism is Getting Blurry….Again” iz spletnega časnika Science Progress.

Skromno uporabljana infrastruktura

Rad prebiram kolumne o uporabi IKT v izobraževanju, ki jih redno objavlja Christopher Dawson v spletnem časniku ZDNet. Tokrat se je lotil zanimive teme v kateri poziva učne ustanove, da začno učinkoviteje uporabljati svojo informacijsko infrastrukturo. Kot primer za svoje negodovanja uporabi pošiljanje klasičnih, papirnih obvestil, s katerimi šole obveščajo starše o dogajanju v šoli. Svoj ugovor utemeljuje z zanimivo logiko, da ker plačuje davke s katerimi država financira javne izobraževalne ustanove pač lahko pričakuje, da bo IKT infrastruktura, s katero se te šole opremljajo tudi ustrezno izkoriščena.

Res da pri nas še nismo v enaki meri oskrbljeni z internetnim in mobilnim omrežjem kot je to zagotovljeno v Dawsonovi Ameriki. Vendar pa je njegov razmislek tehten razlog za pospešitev načrtov naše države, da čim prej zagotovi vsakemu državljanu internetni dostop. In ko bomo tam bo upravičena prav ista zahteva, da se ta oprema tudi učinkovito uporablja. Prepričan pa sem, da bi že ob sedanji pokritosti z informacijskimi omrežji marsikaj lahko storili bolje. In še, na poti do tja pa bi najbrž tudi ne bila od muh strategija npr. ministrstva za izobraževanje, da opremi učence s cenenimi prenosniki tipa Classmate (ali s čim podobnim) in elektronskimi učbeniki. Saj tudi sedanji vsakoletni nakup učbenikov in zvezkov za starše ni zastonj.  Rekli boste, da sem sanjač…, že prav, samo spomnim naj, da je bil koncept Classmate razvit z mislijo o deželah v razvoju…

Kam nas pelje “odprti pouk”?

Da vas opozarjam na ta link ne pomeni, da se v celoti strinjam z napovedmi v njem, vendar pa je vredno o opisanih trendih razmisliti, o njih razpravljati in se po potrebi pripraviti na spremembe. Trenutno akutno krčenje javnih sredstev za visokošolsko izobraževanje, ki smo mu priča v številnih državah Severa opozarja, da bo recesija svoj davek pobrala tudi v tej sferi, ne glede na slaboumno dopuščanje takega siromašenja. Prehod na nove učne tehnologije  ob premišljeni uporabi lahko do neke mere omili opazovano erozijo, kljub temu pa bodo spremljajoči ukrepi kot je npr. reorganizacija šolske mreže, neizogibni.   

Raziskovalno delo za študenta mikrobiologije

S posredovanjem SMD sem prejel zanimivo ponudbo dr. Jerneja Uleta iz MRC Laboratory of Molecular Biology Cambridge, UK:

Imam prosto mesto za študenta, ki bi za pol leta obiskal naš laboratorij in delal z mojim postdocom, Julianom Konigom. Julian ima v pripravi izredno zanimiv članek, a rabi pomoč, da lahko v pol leta konča poskuse. Tema je evolucija možgan. Delo vključuje predvsem molekularno biologijo, delo z splicing minigeni in mutacijami vezavnih mest za protein hnRNP C. Organizmi: HeLa celice in bakterije. Sicer je projekt baziran na sistemski biologiji, pri bioinformatiki sodeluje skupina Blaža Zupana. Projekt je nadaljevanje zgodbe, ki je bila objavljena letos v NSMB (Konig et al, iCLIP reveals the function of hnRNP particles in splicing at individual nucleotide resolution). Tule več o projektu in naši skupini: http://www2.mrc-lmb.cam.ac.uk/groups/jule/Ule_Lab_Homepage.html. Plača bi bila približno 1100 funtov na mesec. Moj kontakt je jule@mrc-lmb.cam.ac.uk.
lp,
Jernej

Kriza visokega šolstva

V okoljih, ki so zadnja leta veljala za poglavitne ustvarjalce novih učnih in poučevalnih paradigem, mislim predvsem na izobraževalni prostor z angleškim govornim ozadjem, je tudi ta trenutek živahno. Kontinentalna Evropa je s svojim zapoznelim privzemanjem njihovih vzorcev in udejanjanjem v bolonjski reformi v defenzivnem zaostanku in ta trenutek seveda ni ponudnik zanimivejših rešitev. V anglosaškem prostoru pa lahko opazujemo v Veliki Britaniji uveljavitev proračunskih varčevalnih ukrepov tudi v šolstvu, in zanimivo: z različnima modeloma, v Angliji s sproščanjem šolnin in prepuščanjem njihove politike visokošolskim ustanovam, na Škotskem pa s prerazporejanjem poudarkov ob ohranjanju osnovnega visokošolskega prostora in s preoblikovanjem nekaterih komponent vseživljenjskega učenja. Čez ocean pa Združene države Amerike v dogajanju z značilnostmi skoraj kaotičnega krčenja finančnih sredstev silijo univerze v prevetritev programov z opuščanjem neaktualnih na eni strani, na drugi strani pa z iskanjem novih oblik pouka s poudarjeno vlogo informacijsko komunikacijske učne tehnologije.

In kaj si lahko iz opazovanega prisvojimo za domačo rabo. Najprej seveda obvezo, da s temeljito analizo naše (in evropske) bolonjske prenove najdemo razloge za njen trenutno očiten neuspeh (sam se rad poigram z besedami, ko ne govorim o »bolonji«, ampak o »balkanji«), nato pa opravimo popravke, vendar nikakor ne z novo reformo, ob tem da sproti vključujemo tudi izkušnje, ki jih lahko razberemo iz dogajanj v svetu. Res je tudi, da bom v povedanem marsikaj ponovil, tudi ker doslej ni bilo odmeva.

Predvsem se mi zdi, da bi veljalo v večji meri, poleg že uveljavljene vsebinske in politične avtonomije, visokošolskim ustanovam zagotoviti tudi več organizacijske in finančne avtonomije, vendar ne s ciljem, da bi državni proračun tako privarčeval pri svojih javnih alimentih, ampak, da se naše univerze vrnejo v realne in svetovno primerljive materialne okvire. Ti naj določajo smiseln (nikakor napihnjen) obseg učeče populacije in didaktične parametre učinkovitega pouka, ki ga v dobri meri predstavlja že ugodno številčno razmerje učitelj/študenti. V primerih raziskovalno utemeljenih visokošolskih ustanov pa še ustrezen delež neefemernih finančnih sredstev, ki bodo zadostna za nujen in kompetenten raziskovalni proces. V »obračun« obremenitve učitelja naj gredo: smiseln obseg pedagoškega bremena, ki zagotavlja odličnost pouka ob tem pa ureditev gabaritov za kvalitetno raziskovalno delo v neugodnih pogojih zaradi specifik, ki jih določajo skromno velik etnični in jezikovni prostor, infrastrukturno revno zaledje ter pomanjkljiva podjetniško-inovativna tradicija. Seveda ni mogoče pričakovati, da se bi v obdobju globalne recesije in tudi za čas okrevanja bilo mogoče v lokalnem okolju izogniti določenemu preoblikovanju in krčenju sredstev, vendar je poziv k racionalnemu obnašanju mogoče izkoristiti tudi za to, da se popravijo nekateri razkoraki, v katerih je že doslej naše visoko šolstvo odstopalo od primerljivih, predvsem kvalitetnih okolij. Dve najhitreje opazni in že omenjeni razliki sta npr. število študentov na učitelja in šolnine kot dopolnilo javnemu finančnemu prispevku. Ob tem pa seveda tudi zgoraj omenjen sprejem manj ambicioznega cilja obsega vključitve srednješolske populacije v visokošolsko izobraževanje. Nekateri drugi realni vzvodi za spremembe, od katerih lahko seveda samo nekateri imajo učinek zmanjšanja proračunskega trošenja so še npr. organizacijska ločitev visokošolskega strokovnega izobraževanja od univerzitetnega in prenos vsaj dela stroškov prvega iz visokošolskega v gospodarske resorje. Predvsem pa je treba sprejeti takšen model financiranja visokega šolstva, ki bo onemogočil visokošolskim ustanovam prilagajanje na materialne škarje z mehanizmom zniževanja kriterijev kvalitete pouka s ciljem povečevanja prehodnosti študentov v vertikali. V povzetku - treba je doseči skoraj nemogoč cilj: potrebno je zagotoviti večjo kvaliteto izobraževanja in pri tem zmanjševati vložek sredstev zgolj do obsega, ki tega ključnega cilja ne ogroža. Ker pač velja stokrat ponovljena sintagma: naša edina dobrina je »človeški kapital«!

Plagiatorstvo

Plagiatorstvo, plagiiranje, plagiarizem, kršitev avtorskih pravic, v žargonu »metoda copy-paste«…

Znova (prejšnjič) se bom lotil pojava, ki je močno prisoten v naši akademski sferi in bo najbrž tako tudi v prihodnje. Ker pa se moramo vedno znova truditi, da ga omejujemo ne bo odveč, če ponovimo, kar je bilo že velikokrat povedano. Dobro javno pisanje, zlasti pa še znanstveno pisanje, poleg vsebinske jasnosti in točnosti sporočenega krasi predvsem poštenost (Roig, 2009). Kot razmišlja Roig je osnova vsega v podmeni o sporazumu med avtorjem in bralcem, da je delo avtorsko, da je novo in da je originalno.

Nekje sem prebral, da ljudje načeloma izberejo pot kršitve, ker verjamejo, da pri njej ne bodo zaloteni. Naj ta tekst služi tudi temu, da opozori, kako je vendarle mogoče to početje učinkovito odkrivati in ga preganjati.

Najbrž boste nekateri od tistih, ki poznate moje zavzemanje za načelo odprtega dostopa do informacij, začutili konfliktnost med tem, ko zagovarjam odprt pretok znanja, a se na drugi strani zavzemam za varovanje pravic intelektualne lastnine. Pa ni med obojim nikakršnega neskladja; korektnost pri priznavanju avtorske pravice ne izključuje želje in potrebe po neoviranem dostopu do znanja. Prvo predstavlja obvezo, da se oddolžimo avtorju za posredovano informacijo, drugo pa je zgolj način udobnega dostopa do informacijskega vira.

To tematiko znova in prav zdaj načenjam tudi zato, ker se kmalu pričenja novo visokošolsko leto in ker se prepogosto študenti, ki so zaloteni pri prekršku kraje avtorskega znanja, izgovarjajo, kako niso vedeli oz. niso bili opozorjeni, kdaj storijo ta prestopek. Prepričan sem, da je večinoma ta izgovor neumesten, saj so v dotedanjem šolanju gotovo bili, najbrž ne samo enkrat, opozorjeni na pojem avtorskih pravic in spoštovanje novega znanja, s katerim se v pouku opremljajo. Naj jim bo tudi ta zapis ena od vzpodbud, da se bodo nad zadevo zamislili in si po potrebi poiskali tudi dodatne informacije, predvsem pa da se bodo lahko izognili skušnjavi, da zagrešijo kršitev, ki jih ne nazadnje lahko vodi do resnih sporov s kolegi in tudi z učitelji in mentorji.

Tematiko, ki jo predstavljam, je mogoče v marsičem označiti kot splošno vedenje (angl. common knowledge), zato tudi ne navajam uporabljenih virov zelo rigorozno. Razlog je predvsem v tem, ker so to vtisi prebiranja zelo obsežnega nabora različnih virov skozi daljši čas in brez sprotnega anotiranja virov. Povem lahko, da sem si pri oblikovanju osnutka tega zapisa pomagal s številnimi kodeksi akademskega okolja, ki jih je mogoče najti zlasti na spletnih straneh ameriških univerz. V njihovem okolju namreč posebno tankočutno obravnavajo vsak tak prestopek akademskega ravnanja in ga tudi redno ter strogo sankcionirajo. Običajna sankcija za kršitev na ameriških univerzah je krajši ali daljši suspenz študija, v odvisnosti od teže prestopka lahko sledi tudi trajna izključitev iz šole. Še vedno pa ugotavljajo, da je do 40% tekstnega materiala študentskega izvora mogoče označiti kot kršitev avtorskih pravic, v večji ali manjši meri.

In kaj je avtorska pravica? Naj odgovorim z navedkom iz spletne strani Urada RS za intelektualno lastnino: »Avtorska pravica je skupen izraz za številna upravičenja, ki avtorju zagotavljajo uresničevanje premoženjskih (materialnih) in osebnih (moralnih) interesov v zvezi z izkoriščanjem avtorskega dela. Delimo jih na materialne avtorske pravice, moralne avtorske pravice in druge pravice avtorja.« In še: »Avtorska pravica pripada avtorju na podlagi same stvaritve dela, zato ni potreben noben postopek, da bi bilo delo avtorskopravno varovano. Primer: ko pisatelj napiše roman, je njegovo delo že varovano in ima na njem avtorsko pravico. Avtorska pravica traja za avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti.« Po tem načelu je npr. zaščiten tudi tekst v predlogih raziskovalnih projektov ipd.

Pa skušajmo zdaj definirati še plagiatorstvo (uporabljam kar ta termin, da se izognem daljši slovenski sintagmi »kršitev avtorskih pravic«). Prav za to namreč gre, za kršitev, ne nazadnje je ta razlog, da je tematika tudi zakonsko urejena. Slovar Webster Comprehensive Dictionary (1984, str. 964) pravi, da je plagiiranje »1. prisvajanje in prikazovanje kot lastno, ko gre za pisanje, ideje ipd. nekoga drugega, oz. 2. prisvajanje in uporaba (tekstovnih) odlomkov in idej«. V zvezi z zakonskim urejanjem avtorskega prava lahko povemo, da se ta nekoliko razlikuje v različnih okoljih; ameriška določila so npr. pri nekaterih omejitvah bolj sproščena od evropskih, zlasti v uveljavljanju t.i. »poštene (upo)rabe« (fair use).

Načinov uporabe in predstavljanja teksta oz. misli in idej drugih je več vrst. V vsakem primeru pa je treba pri navajanju katerokoli od oblik prepoznanega avtorstva označiti vir in temu rečemo citiranje. Velja sicer tudi načelo, da splošnega vedenja (znanja) (angl. »common knowledge«) pri navajanju ni potrebno opremiti s citatom. Opozoriti pa je treba, da odločanje ali gre za to obliko vsebine ni lahko in je kočljivo. Res se lahko teoretično dogodi, da v sebi nosimo obsežne besedne zveze, v katerih bi nek avtor lahko prepoznal svojo misel, vam pa se bo zdelo, da ste jo oblikovali sami oz., da gre za povzemanje nakopičenega splošnega vedenja. Takšni izjemni dogodki seveda ne predstavljajo opravičila za »krajo« tekstovnih pasusov, katerih dolžina in zaporedje besed pa že sama po sebi izključujeta tako razlago, ker njihov obseg pač presega običajno kapaciteto normalnega spomina. Napotek v izogib: kadar ste v dvomu ali je vsebina iz nabora splošnega vedenja pa niste o tem povsem prepričani, raje poiščite in navedite vir.

Pa ponovimo še enkrat čemu pravzaprav in to še zlasti v znanstveni literaturi navajamo avtorje. Najprej seveda, da avtorju/avtorjem na ta način izrazimo hvaležnost. Ne nazadnje se moramo zavedati tudi, da s tem ko navajamo aktualno in preverjeno znanje povečamo kredibilnost lastnega dela. Za bralce pa je seveda pomembna navedba virov tudi zato, da jim s tem pomagamo pri splošni orientaciji v preučevanem področju, npr. pri iskanju dodatne literature. Ob ogorčenju avtorja, da ste ga okradli, se skušajte vedno vživeti v položaj, ko boste morda nekoč sami, kot avtentični ustvarjalec nekega teksta ali ideje, odkrili, da jo je nekdo uporabil pa se vam ni niti minimalno oddolžil s tem, ko bi vas navedel kot avtorja.

Nekatere zadeve okrog citiranja naj še posebej izpostavim. Obravnava literaturnih virov uporabljenih pri vašem delu je izjemno pomembna, saj kot rečeno, dvigne kredibilnost tudi vašega prispevka. Pri citiranju bodite seveda rigorozni, kot sicer pri vašem delu in uporabljajte ustrezna pravila. In naprej, pri iskanju virov iščite z relevantnimi metodami; iskalna orodja in strategije so raznolike, niso vse najučinkovitejše in zato vam bo pravilna izbira tudi prihranila marsikatero razočaranje in odvečno delo. Nikoli ne navajajte virov, ki jih niste prebrali, vsaj v najvažnejših delih vsebine. To vam prihrani, da bi brez potrebe navajali vire, ki pravzaprav niso oz. ne bodo prispevali k vašemu delu. Učbenikov ne navajamo, za to je več razlogov, tudi ker niso vsakomur in vedno dosegljivi. Navajate seveda lahko tudi svoja pretekla dela, vendar kadar je to smiselno za sam prispevek in tako da ni premočan vtis lastnega promoviranja oz. reklamiranja. V določenem obsegu pa seveda vsi sledimo ta cilj. A zavedajmo se, da tudi pri navajanju lastnega dela v nekem naslednjem prispevku lahko kršimo avtorske pravice takrat, kadar smo te zaradi npr. objave članka prepustili založniku revije. Sicer pa je dober nasvet, da razen pri revijalnih pregledih, ne obremenjujete teksta z navajanjem virov, ki imajo zgolj zgodovinski pomen. Ali pa, kar je prav tako etično sporno, da navajate vir, ker bi se radi njegovemu avtorju prikupili.

Pa poglejmo običajne oblike predstavljanja uporabljenih tekstov ali idej:

Navajanje (angl. quoting): je uporaba dobesednega (od besede do besede, s tujko: verbatim), običajno krajšega navedka nekega teksta, za katerega je seveda običajno in nujno, da njegov karakter avtentičnosti označimo z vključevanjem v narekovaje ter da nato navedemo njegovega avtorja. V izjemnih primerih je lahko tak navedek tudi daljši, ko želimo prav s celovitostjo povedanega predstaviti tehtnost avtorjeve misli. V naravoslovnih tekstih je ta raba redkejša kot npr. v humanistiki, kjer je celovitost misli oblikovane v stavku lahko ključna za izpovednost povedanega. Navajanje je torej manj pomembno pri posredovanju teksta kot pri posredovanju idej. Uporabljen obseg navajanja ima svoje meje, bodisi, da so te določene z razumnim deležem glede na citirajoče delo, ali pa je obseg navedka omejen s posebnimi zahtevami nosilca avtorskih pravic. Ker je seveda dobesedno navajanje teksta manj naporna praksa od parafraziranja je to tudi najpogostejša oblika kraje intelektualne lastnine.

Parafraziranje, razlaga z drugimi besedami (angl. paraphrasing): predstavitev avtorske misli ali ideje s spremenjenim besednim naborom, lahko tudi z nespremenjeno tekstovno dolžino. Izvirnost teksta tistega, ki parafrazira, lahko dosega celo samostojno odličnost, pa kljub temu tudi v tem primeru zaščita avtorske pravice do izvorne ideje ali misli zahteva navedek avtorja. Pogosta oblika parafraziranja, ki ga pa moramo označiti kot krajo, je kadar ga prakticiramo tako, da v daljšem verbatim tekstu spremenimo zgolj nekaj besed in teksta ne omejimo z narekovaji, s čimer želimo ustvariti vtis, da gre za tvorno preoblikovanje besedila. Ob taki praksi pravzaprav zagrešimo dve kraji: krajo teksta (vsebine) in krajo ideje (besedne zveze). Naslednja past parafraziranja je težavnost teksta, zlasti ko gre za zahteven strokovni tekst, ki je ob tem zapisan še v tujem jeziku. Iskanje sinonimov je v tem primeru včasih nemogoče oz. neustrezno, saj posamezni pojmi zasedajo zelo specifično in dogovorjeno pomensko nišo. Prav študente, ki so v zadregi ob takem tekstu, zamika, da v tekstu uporabijo zgolj prevod navedka, a ga ne označijo kot takega (z narekovaji).

Povzemanje, sumiranje (angl. summarizing) : je prav tako namenjeno sporočanju avtorske misli, ideje, teze ipd. vendar v skrajšani obliki. Tudi povzetek zahteva navedek originalnega vira oz. avtorja, ne glede na njegovo stilno in vsebinsko kvaliteto.

Ob vsem tem je potrebno povedati in to je v našem jezikovnem prostoru posebno pomembno, da vse omenjene kršitve veljajo kot take tudi, kadar je originalno delo napisano v tujem jeziku in ga predstavljamo v svojem, maternem jeziku. Torej, ko prevajamo oz. povzemamo iz prevoda. Prevod, ki je sicer zahtevno in odgovorno opravilo, piscu navedka namreč ne podeli statusa avtorstva, avtor je še vedno tisti, ki je spočel izvorno idejo ali misel. Današnji sistemi sledenja avtorskih tekstov, ki jih omogoča splet, zagotavljajo iskanje in odkrivanje tudi take oblike kršitve avtorskih pravic. Vendar o načinih preverjanja originalnosti tekstov pa ob kakšni drugi priložnosti, morda v enem od prihodnjih zapisov.