O bioloških študijskih programih

V zadnjem času sem na blogih že nekajkrat opozoril na spletišča, ki predstavljajo ali portale spletnih študijskih programov oz. učnih vsebin ali pa svetujejo povezave do njih ( >1  ; >2  ; >3 ; >4  ; >5  ) . Omenil sem v zadnjem času zelo aktualen način obrnjene učilnice (angl. “flipped classroom”) (  >tukaj  ) in pa tako imenovane tečaje MOOC ( >tukaj  ). Seveda to ni vse v široki paleti različnih možnosti spletnega ali kombiniranega klasičnega in spletnega pouka, ki ga danes srečujemo v svetu.

Pri izbiri primernega študijskega programa je seveda zelo pomembno, da kandidat vnaprej pridobi o njem nekaj osnovnih, a ključnih informacij. In temu je, konkretno za študij biologije, namenjen projekt v katerem v sodelovanju z nekaterimi ameriškimi univerzami pripravljajo spletišče Online Biology Degree,  ki bo brez dvoma zelo dobrodošel morebitnim kandidatom pri odločitvi o izbiri študija bioloških vsebin.

Partnerstvo v online poučevanju

Univerza Harvard in Massachusetts Institute of Technology (MIT) sta z današnjo tiskovno konferenco najavila edX (izgovor: edeks), novo partnerstvo v interaktivnem online poučevanju. Obe ustanovi bosta svoje učne vsebine ponudili v prostem dostopu. Z novim načinom ponudbe učnih vsebin skušajo podpreti tako svoj klasični učni proces na kampusu in istočasno razviti učinkovito globalno online  učno okolje. Tudi posamezne  dele celotne online platforme s katerimi gradijo spletne učne predstavitve nameravajo s časom kot odprtokodne rešitve ponuditi brezplačno vsem, ki želijo na njih graditi svoje lastne učne vsebine.    

Obrnjena učilnica

Naj s prejšnjo temo o OLPZ povežem današnjo, ko bom govoril od »obrnjeni učilnici«. Obeh zapisov ne povezuje zgolj skupna tehnološka osnova, ki jo nudi IKT, pomembnejša je konceptualna vezanost na podmeno, da se učitelj, razbremenjen utrujajočega izpraševanja, lahko učinkoviteje posveti študentom pri obravnavi nove snovi. Bom skušal s predstavitvijo metode podkrepiti svojo tezo. Najprej pa pojasnilo, zakaj v slovenščini  ime »obrnjena učilnica (angl. flipped classroom); mislim, da jo je prvi pri nas uporabil Tadej Stanič na svojem spletnem portalu eizobraževanje.net. Metodo so že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pričeli razvijati v ZDA  in uporabili so jo tako v osnovnih kot v srednjih šolah. Doživlja vse večjo popularnost in se seli seveda tudi v visokošolske programe. Predstavlja idejo, da učitelj snovi učencem ne predstavi najprej v predavanju, ampak jo ponudi v branje kot domačo nalogo in jo šele potem v razpravi z njimi do konca obdela. Od tod tudi naveza s spletno tehnologijo; ustrezno pripravljeno predavanje v video obliki učitelj odloži na splet in učenec ga uporabi časovno po svoji presoji, vsekakor pa do naslednje ure z učiteljem. Učitelj bo predavanje pripravil v določenem obsegu z lastno vsebino, npr. posnel bo npr. svoja dotedanja predavanja, za kar bo uporabil koristna računalniška orodja kombiniranih grafično tekstovnih prezentacij in video klipov (npr. SlideShare). To bo po potrebi, in to je vsekakor priporočljivo, kombiniral z različnimi že pripravljenimi učnimi vsebinami, ki so na voljo npr. na spletu, ali pa jih ima v svojem arhivu digitalnih vsebin. Primer spletno dostopnih vsebin so npr. predavanja, ki so na voljo kot t.i. odprte učne vsebine (angl. open course ware - OCW) npr. na portalu MIT . Odlične vsebine najdemo še na portalu Khan Academy  in pa na novem portalu TED Ed vsebin . Ko učenec vsebino doma pregleda, lahko pripravi vprašanja o nerazumljenih delih predstavitve, ali pa morda celo sam oblikuje kakšno razširitev teme. Na učni uri nato učitelj z metodami preverjanja, ali so učenci opravili naloženo nalogo (če so pregledali učiteljev video) presodi, kje je potrebno z razpravo določene zadeve pojasniti ali poglobiti. To je seveda dodana vrednost, ki je velikokrat pri klasičnih, frontalnih predavanjih zaradi pomanjkanja časa zamujena. Dodam pa naj priporočilo; učitelj naj po posvetu s strokovnjakom didaktikom, po možnosti takim, ki pozna koncept obrnjenega poučevanja, presodi, katere vsebine so primernejše za tako obliko pouka in zlasti, kakšne so njene morebitne pasti. V pomoč je, če najprej poiščemo nekaj spletnih strani, kjer uporabniki spregovorijo o metodi. Veliko koristnih napotkov in izkušenj iz »obrnjenega pouka« boste našli na blogih Flipped Learning , Math with McCarthy , My Flipped Classroom , Flipdteaching.

Nove oblike preverjanja znanja

Tokrat se naj dotaknem pomembnega opravila učiteljev in pomembne obveze študirajočih v visokošolskem učnem procesu. Govoril bom o izpitih. To počnem, ker se ne strinjam s posegi v finančni obseg financiranja visokošolskega izobraževanja, ki jih napovedujejo predlagani vladni varčevalni ukrepi, ko bi bili npr. načeti današnji standardi učne bremenitve učiteljev. Ob tem pa istočasno podpiram iskanje novih rešitev v učnem procesu, ki bi za ista sredstva dajale večji učinek. To namreč potrebujemo; potrebujemo boljši, predvsem vsebinsko učinkovitejši učni proces, ker nas sedanji oddaljuje od konkurenčnih in primerljivih okolij. Iskati velja predvsem rešitve, ki bi razrešile krč naše bolonjske reforme, ta nas spremlja od vsega začetka in so izvedbene izkušnje samo še povečale nezadovoljstvo pri izvajalcih in uporabnikih. In težave bolonjske reforme so v glavnem posledica odstopanja od izvornega koncepta vse od njene uveljavitve.

Začel bom z izzivalnim predlogom, ki najbrž marsikomu ne bo zvenel najbolj resno; predlagam namreč, da naj bi večina prve univerzitetne učne stopnje prešla na »online preverjanje znanja« (OLPZ), čemur naj bi ev. sledilo postopno večje vključevanje tradicionalne, ustne eksaminacije na drugi in tretji stopnji. Kot konkurenčen pa še vedno sodoben način preverjanja znanja naj bi razvijali tudi druge oblike računalniškega preverjanja znanja (RPZ). Res je, da precej naših visokih šol nima ustreznih učilnic za ta namen, vendar z obljubljenim večjim poudarkom na opremljanju šol z IKT bo ta problem morda vendarle rešljiv.

Seveda bo treba najprej za vsak kurikulum, na vseh stopnjah, določiti katere vsebine so ustreznejše za OLPZ (oz. RZP) in katere manj. Seveda pa je bistveno, da didaktična stroka pove, kakšne oblike OLPZ so primerne za določene vsebine, pri čemer bi pri nekaterih bili ustrezni že enostavni testi izbirnih vprašanj, medtem ko bi drugod prevzemali večjo vlogo esejski testi in preverjanje pri sodelovalnem pouku.

Moje bolj ali manj laično poznavanje online učne tehnologije in pedagogike seveda opravičuje pomanjkljivosti v mojih predlogih in morda celo neizvedljivost določenih rešitev. Prav zato bi se bilo treba problema lotiti profesionalno in to brez odlašanja, saj hitro napredovanje IKT in njeno siceršnje osvajanje s strani mladih, naš VIS učni sistem vedno bolj spreminja v arhaični torzo.

Verjamem, da je pri prestrezanju ugovorov in blaženju nezaupanja do OLPZ mogoče najti številne argumente, ki jih je mogoče uporabiti za zelo tehten zagovor. Predvsem razbremenimo učitelje tradicionalnega utrujajočega in časovno neučinkovitega izpraševanja, izognemo se nevarnosti pristranosti eksaminatorja, ki lahko temelji na najrazličnejših razlogih in ognemo se spreminjanju kriterialnosti izpraševalca, ki je npr. vezana na njegovo fizično in psihično kondicijo skozi daljše izpitne seanse. Ne smemo pozabiti, da OLPZ spreminja tudi način osvajanja znanja s strani študentov in jih usposobi za nove spretnosti v procesu učenja. Seveda vse to, če je uporabljeni izpitni model didaktično dobro premišljen. In tu seveda tudi ne more biti izključna presoja v rokah učitelja, ki mora biti v teh rečeh ustrezno svetovalno podprt s kompetenco profesionalcev didaktikov. Tako pridobljen, privarčevan čas pa bi učitelj nato lahko koristno uporabil za poučevalne namene v kontaktnih urah.  

Spomnim naj tudi, da naše univerze niso organizirane in locirane v izvedbi kampusa in pri marsikaterem študiju so študenti prisiljeni celo znotraj dneva pogosto menjavati lokacije, kar pomeni izgubo časa in siceršnjo nekomfortnost (stroški, prehrana, prevozi, čas za sprostitev in počitek); online preverjanje znanja pa bistveno zmanjša prav študentovo migracijo.

Ena ključnih zahtev, ki jo mora vsebovati odločitev za OLPZ/RPZ je seveda gotovost, da se izognemo goljufanja in plagiarizma. Tu je stroka IKT tista, ki mora v največji meri odgovoriti na te izzive; rešitve v svetu, ki so na voljo, zagotavljajo visoko stopnjo zanesljivosti in varovanja verodostojnosti študijskih programov pred to nevarnostjo.

Med tekstom dajem slutiti svojo negotovost o ustreznosti svojega razmisleka, zato bom vesel kritičnega zavračanja predstavljenih predlogov v komentarjih.

Univerza za 21. stoletje

Ob prebiranju Perryjevega članka nekaj misli »za skicirko«. Z razmahom IKT in njenim vdorom v učne ustanove, predvsem pa tudi v siceršnjo splošno rabo mladih, se seveda intenzivno in hitro spreminja scena učnega procesa. Zahteva zato njeno temeljito prenovo, več, potrebna je njena ponovna definicija. Preveč parametrov se bo spremenilo, da bi govorili zgolj o prenovi. In nato še dodatni dejavniki, ki ne koreninijo ravno v izobraževalni sferi, namreč recesija, ki sili v varčevanje v javni porabi, eksploziven razvoj znanosti, ki zahteva hitrejši pretok znanja od ideje do tehnologije, ter spremenjen socialni prostor.

Učiteljeva vloga se bo spremenila v koreninah; namesto, da bo, kot danes, eden od 100.000-ev posredovalcev znanja na določeno temo, bo moderator usmerjanja kurikularnih vsebin, ponujenih od redkih (vrhunskih) mojstrov znanja, spremljevalec študentovega osvajanja teh vsebin in preverjalec znanja ter na nek način varuh kvalitete kurikuluma in verodostojnosti diplome in diplomanta. V specifičnih jezikovnih okoljih je dodana nato še skrb za strokovno terminologijo v maternem jeziku. Ob tem, da bo kot ekspert za vsebino spremljal študentovo rast, bo seveda pomembno, da bo zlasti obvladal didaktične veščine novih oblik prenosa in osvajanja znanja, ki jih ponujajo novi nosilci informacij.
Nekaj orodij za novo učno paradigmo:
- Open Coursware = zalogovnik najkvalitetnejših učnih vsebin vrhunskih mojstrov;
- Twitter in email = 24/7 komunikacija študenta in moderatorja/mentorja;
- Blog in Wiki = podrobnejša obdelava vsebin, seminarsko delo, preverjanje znanja;
- Odprte znanstvene platforme (Wiki, Mendeley, PLoS) = razvoj študentskega raziskovalnega dela na načelih » open access« in »open science«.

Proizvodno inoviranje

Ker sem v prejšnjem zapisu na tem blogu mimogrede omenil tudi razmerja v R&R, cit.:”… koristi od intenzivnejšega vlaganja v znanost v upanju na razvoj lastnih inovativnih proizvodenj in nanje vezanega večjega gospodarskega razcveta…” in kasneje v komentarju izrazil dvom o realnosti velikih pričakovanj iz tega naslova, tudi v navezavi na članek prof. Damijana v Dnevniku, sem sprožil tudi zanimivo diskusijo v živo med kolegi. Hvaležen sem prof. J. Poharju, ki me je opozoril na spornost “govorjenja na pamet” o inovacijskem procesu in me usmeril na spletno stran zveze, ki se ukvarja z zadevno tematiko, namreč “Product Development and Management Association - PDMA”.  Tam se bralci lahko prepričajo o razvitosti stroke proizvodnega inoviranja; mimogrede lahko preskusijo tudi lastno ekspertizo v kratkem testu. Prepričan sem, da bodo informacije na tem spletišču zanimive za marsikoga.

Kam nas odnaša…?

Lokalne zgodbe o ponarejenih spričevalih in izpitnih prevarah nadgrajujejo podatki o globalnosti problema in o vse večjem problemu z goljufanjem pri pouku o katerem pišejo britanski mediji.  Kot kaže zadeve ni več mogoče obvladovati niti s sankcijami kot so negativne ocene ali tudi ne z izključevanjem iz šol. Pojav skušajo razlagati različno, od tega da so vzrok zaostreni pogoji na trgu delovne sile, kjer so povečujejo zahteve po najboljših učnih referencah do tega da je kriv razvoj informacijskih oz. spletnih tehnologij, ki so omogočile, da je ponudba goljufivih vsebin postala izjemen posel.

Omenjeni problem je samo eden od številnih, s katerim se srečujejo tudi naše visokošolske ustanove, ki vse bolj občutijo zmanjševanje finančnih resursov na eni in spreminjanje populacijskih gibanj na drugi strani. Zmanjševanje generacij in povečan vpis na visoke šole seveda nujno zmanjšuje kvaliteto razpoložljive mlade populacije. Posledica je nemotiviranost na obeh straneh, učitelji so frustrirani zaradi zmanjševanja svoje učinkovitosti, študenti pa zaradi težav pri osvajanju snovi. Beg v goljufanje povečuje konfliktnost med obema skupinama, istočasno pa veljavni način financiranja javnih izobraževalnih ustanov onemogoča uporabo dodatnih regulatornih mehanizmov, ki bi morda do določene mere povečali motiviranost študentov. Mislim na uvedbo šolnin, ki seveda obveznikom nalagajo dodatno odgovornost. Tu je seveda takoj na voljo ugovor o socialni krivičnosti takega ukrepa, ki pa je veljaven le, če država ne poskrbi za ustrezne rešitve v obliki štipendijske in kreditne politike. Ali si to država v trenutku proračunsko finančnega krča lahko privošči morajo odgovoriti analitiki, potem ko bodo presodili tudi dolgoročno škodo, ki jo lahko povzroči nekvaliteten visokošolski proces in posledično nekompetentna množica absolventov takega izobraževanja. Ne vidim posebne koristi od intenzivnejšega vlaganja v znanost v upanju na razvoj lastnih inovativnih proizvodenj in nanje vezanega večjega gospodarskega razcveta; raje verjamem v učinke dobrega šolanja, ki bo udeležencu omogočil prepoznavo novih (uvoženih) tehnologij in njihovega servisiranja v proizvodnji.