Lokalne zgodbe o ponarejenih spričevalih in izpitnih prevarah nadgrajujejo podatki o globalnosti problema in o vse večjem problemu z goljufanjem pri pouku o katerem pišejo britanski mediji. Kot kaže zadeve ni več mogoče obvladovati niti s sankcijami kot so negativne ocene ali tudi ne z izključevanjem iz šol. Pojav skušajo razlagati različno, od tega da so vzrok zaostreni pogoji na trgu delovne sile, kjer so povečujejo zahteve po najboljših učnih referencah do tega da je kriv razvoj informacijskih oz. spletnih tehnologij, ki so omogočile, da je ponudba goljufivih vsebin postala izjemen posel.
Omenjeni problem je samo eden od številnih, s katerim se srečujejo tudi naše visokošolske ustanove, ki vse bolj občutijo zmanjševanje finančnih resursov na eni in spreminjanje populacijskih gibanj na drugi strani. Zmanjševanje generacij in povečan vpis na visoke šole seveda nujno zmanjšuje kvaliteto razpoložljive mlade populacije. Posledica je nemotiviranost na obeh straneh, učitelji so frustrirani zaradi zmanjševanja svoje učinkovitosti, študenti pa zaradi težav pri osvajanju snovi. Beg v goljufanje povečuje konfliktnost med obema skupinama, istočasno pa veljavni način financiranja javnih izobraževalnih ustanov onemogoča uporabo dodatnih regulatornih mehanizmov, ki bi morda do določene mere povečali motiviranost študentov. Mislim na uvedbo šolnin, ki seveda obveznikom nalagajo dodatno odgovornost. Tu je seveda takoj na voljo ugovor o socialni krivičnosti takega ukrepa, ki pa je veljaven le, če država ne poskrbi za ustrezne rešitve v obliki štipendijske in kreditne politike. Ali si to država v trenutku proračunsko finančnega krča lahko privošči morajo odgovoriti analitiki, potem ko bodo presodili tudi dolgoročno škodo, ki jo lahko povzroči nekvaliteten visokošolski proces in posledično nekompetentna množica absolventov takega izobraževanja. Ne vidim posebne koristi od intenzivnejšega vlaganja v znanost v upanju na razvoj lastnih inovativnih proizvodenj in nanje vezanega večjega gospodarskega razcveta; raje verjamem v učinke dobrega šolanja, ki bo udeležencu omogočil prepoznavo novih (uvoženih) tehnologij in njihovega servisiranja v proizvodnji.
Danski model, da so vse univerze plačljive in da vsi študentje dobijo štipendijo, če pa ne dokončajo študijo jo pa morajo vrniti?
ReplyDeletePritegujem, sicer so pa večinoma sistemi plačljivega visokega šolanja v tujini narejeni po načelu "korenčka in palice": kdo je prizadeven, bo uspel. Če ta trenutek naša država morda res nima sredstev, da bi štipendirala celotno visokošolsko kohorto, naj zagotovi vsaj kreditne sheme z odpisom dela kredita glede na uspeh pri študiju.
ReplyDeleteOdlično! Hvala, ker ste javno izpostavili velik problem naše prihodnosti in (verjetno) edino možnost, kako ga rešiti. Lp, M
ReplyDeleteŽivimo v družbi točk. Rabimo točke za vpis v srednjo šolo, točke za vpis na fakulteto, nato pa točke za službo in napredovanje. Nihče ni opazil, da je vmes samo znanje postalo drugotnega pomena. V šoli si zato, da narediš izpit. Na fakulteto prideš po diplomo. Učiš se lahko potem doma v prostem času.
ReplyDeleteDogajalo se mi je, da sem vztrajal pri nekem idealu o znanju, medtem ko so se mi sošolci posmehovali, se na pamet učili bivše teste in prepisovali. Nemalokrat so oni izpit naredili prej kot jaz in so bili po točkah torej bolj uspešni. Kdo od nas je imel pri strategiji šolanja na koncu bolj prav in po katerih kriterijih?
Drug primer je izkušnja učitelja, ki je v nekem trenutku pritegnil ves razred v svoje učenje. S sošolci smo začeli sodelovati, spraševati in se poglabljati. Učitelj je bil dober in entuziastičen okrog svoje stroke; vesel je bil, da nas je začelo zanimati in toliko lažje je razlagal. Začeli smo se vrteti v nekem koristnem vrtincu pozitivne izobraževalne energije, ki pa jo je moral učitelj na silo prekiniti; predelati moramo namreč učni načrt in nimamo časa za stranpoti. Predelan učni načrt, dober uspeh na testu, veliko točk; znanje in izobraževanje moramo odriniti na stran. Gotovo se vsi spomnite podobnega dogodka.
Dokler bodo najprej pomembne točke, šele nato znanje, bo tako kot je. Ko bomo postali družba, ki bo bolj cenila samo znanje, pa bodo ljudje že sami odkrili načine, kako priti po bližnjicah do znanja, ampak to potem niti ne bo več tako slabo! Res je pa tudi, da bo dober učitelj vedno znal motivirati učence, slab se bo pa vedno izgovarjal na sistem.
Na celi črti se strinjam, čeprav me lahko že jutri doleti, da bom hčerki plačevala šolnino za šolanje na univerzi. Danes v Sloveniji študira prevelik delež populacije in univerzitetna diploma je prelahko dostopna. Zato med študenti znanje ni prav velika vrednota. Prevladujoči cilj postaja ugodno in lagodno izkoristiti čas študentskega statusa za potovanja, dober žur in za delo preko študentskega servisa ali na črno ne pa za pridobivanje čim boljšega znanja in spretnosti. Seveda, naj mi tu oprostijo tisti, ki res motivirano študirajo in jih je v današnji študentski populaciji po moji oceni le še 25% (na osnovi izkušenj iz Biotehniške fakultete). Populacija, ki ni dovolj motivirana za študij, počasi znižuje tudi motiviranost svojih kolegov, posledično pa država v celoti porabi preveč denarja za slab študij. Velik delež študentov študija namreč tudi ne dokonča, s tem pa "kradejo" denar državi in svojim staršem. Uvedba šolnin s hkratno ustrezno štipendijsko politiko lahko reši več problemov hkrati: zmanjša število študirajočih, izboljša kvaliteto študija, poveča število zaključenih diplom...
ReplyDeleteUčitelji ne bomo zapravljali svoje energije in časa za tiste, ki slabo študirajo, ampak bomo lahko povečali kvaliteto študija za tiste, ki res želijo študirati. Seveda je treba paziti na to, da ne bi prišlo do socialne diskriminacije med študirajočimi, kar pomeni, da je potrebno uvesti ustrezno štipendijsko politiko.Tosmiselno ne bi bilo nič grešnega malo pokukati v sosednje evropske države in posneti kakšen delujoč model.
Lahko pa za začetek uvedemo in seveda striktno izvajamo vračanje sredstev za vsak neuspešno opravljen letnik. To bi lahko povečalo resnost študija, hkrati bi se pa tudi rešili vseh tistih "luftarjev", ki se po 2X vpišejo na faks samo zato, da si zagotovijo 2 leti študentskega statusa, itak pa niso imeli namena študirati.
Nekaj je vsekakor potrebno čim prej ukreniti !Podpiram takojšnjo uvedbo šolnin !
Romana Marinšek Logar
This comment has been removed by a blog administrator.
ReplyDelete@OP
ReplyDeleteKar predlagate je terapija s strahom, ki bi do neke mere bržkone znižala stopnjo goljufanja. Najbrž bi zmanjšala pogostost manjših goljufij kot so prepis katerega od vprašanj od soseda, ampak a bi zmanjšale tudi večje goljufije, ki se pojavljajo pri nekaterih vplivnežih, ki jih ne bi hotel imenovati. Na primer zamenjava osebe pri pisanju izpita, ponareditev spričevala, plagiatorstvo,..? Dvomim, da bi se stopnja goljufij pri takšnih osebah kaj zmanjšala z uvedbo šolnin.
Z vašo rešitvijo bi najbolj nastradal najnižji sloj prebivalstva, saj si nekateri starši preprosto ne morejo privoščiti plačevanja šolnin. Že samo bivanje v Ljubljani je monstrumski strošek, ki si ga lahko privoščijo zgolj nekateri. Marsikoga je pomanjkanje finančnih sredstev že zdaj prisililo v slabo plačana dela preko študentskega servisa in posledično ni mogel večine časa nameniti študiju.
V kolikor bi bil sistem dodeljevanja štipendij pošten in bi jih pridobili tisti, ki jih potrebujejo bi morda sistem s šolninami deloval, a nedavno je še mednarodno priznana agencija potrdila prisotnost močnih indicev, da v Sloveniji obstaja sistemska korupcija. Najbrž mi ni posebej potrebno razlagat kdo dobi štipendije in kdo ne.
Naj povem, da sam problem goljufanja v razredih ni toliko v študentih samih kot v profesorjih. 3/4 snovi, ki se preverja z izpiti je popolnoma neproduktivno učenje na pamet določenih izrazov in imen, ki se jih v roku dveh mesecev tako ali tako pozabi. Le redki so v zadnjem času profesorji, ki znajo zastavit vprašanje na takšen način, ki preverja razumevanje.
Sicer povsem razumem, da obstaja tudi snov, ki se jo je potrebno naučiti na pamet. Na nek način obžalujem, da ni več ustnih izpitov, pri katerih se je dejansko dalo pokazat razumevanje tudi, če nisi znal tistih 3896421498 izrazov, imen in kratic na pamet.
Še ena opazka šolskega sistema v Sloveniji:
Najbrž se boste vsi strinjali, da diploma iz mikrobiologije/farmacije/medicine ni enaka diplomi iz pedagoške fakultete. Po možnosti razredni pouk. In potem obstaja še magisterij iz razrednega pouka. Slišal sem celo, da lahko s staro diplomo pedagoške fakultete greš direktno na doktorat!! Ko sem prvič to slišal, sem se vprašal ali to dejansko obstaja. Nočem zveneti vzvišen, oziroma ponižujoč; bil sem presenečen.
Kakorkoli, sistem pridobivanja štipendije ne razlikuje med različnimi težavnostmi na fakultetah in je bržkone mnogo več študentov z zavidljivimi ocenami na pedagoški fakulteti kot recimo na kateri od naravoslovnih fakultet.
@Romana Marinšek Logar
Kot študent mikrobiologije vam lahko povem, da je bila večina vaših predavanja, z izjemo nekaterih resnično zanimivih, bolj dolgočasnih kot ne, saj branja iz slajdov študentje ne potrebujemo. Pa brez zamere prosim. Profesorji, ki predavajo zanimivo in kvalitetno ne potrebujejo obveznih predavanj, da napolnijo učilnice. Je pa res, da je pri vaših predavanjih faktor prisotnosti tudi oddaljenost Rodice od Ljubljane.
Žalostno je, da je uporaba diaprojekcij pri predavanjih zmanjšala kakovost podane snovi. Mislim, da je bilo interakcij med profesorji in študenti več, ko so profesorji za ponazoritve uporabljali čečkanje po tabli.
Projekcije sicer omogočijo mnogo več predelane snovi na uro, ampak problem se tukaj skriva v tem, da večina študentov ni sposobna slediti bliskoviti hitrosti predavanj, ki jo je moč doseči s pomočjo powerpointa, saj vse kar študentje počnejo pri takšnih predavanjih je to, da frantično prepisujejo / prerisujejo iz slajdov.
~~~~~~~~~~
Resnično dvomim, da bi se s šolnino zvišala kvaliteta podane snovi s strani predavateljev. Le še večjo moč bi imeli v svojih rokah. Problematike goljufanja se je potrebno lotiti z drugačno taktiko kot s šolninami. Bodo pa žal v vseh primerih obstajali tako zainteresirani kot tudi nezainteresirani študenti. Zmotno je prepričanje, da bi bilo nezainteresiranih študentov z uvedbo štipendij manj. Ni res. Le bogatejši bi bili.
@Matej Zavrsnik
ReplyDeleteSe strinjam, da je malikovanje ocene, zlasti če ta ni odraz dejanskega znanja neproduktivno, vendar ali je mogoče brez številčnega ovrednotenja določiti razlike v kvaliteti znanja; kvaliteta pa naj bi bilo tisto, kar naj bi odločalo pri izbiri kadrov na delovna mesta. Pravzaprav je podoben mehanizem tisti v razvitih družbah, kjer imajo pri kandidaturi za delovno mesto prednost absolventi elitnejših (običajno žal tudi dražjih) šol. Pri nas pa je na razpisih še vedno bolj kot uspeh pri študiju ali uglednost imena fakultete učinkovit klic vplivnega sorodnika v kadrovsko službo zaposlovalca. Navijam za objektivno presojo znanja in usposobljenosti, samo recept povejte. Če boste rekli, da je recept v dobrih učiteljih in kvalitetni šoli se zopet strinjava, le da je pot do tega med drugim vezana tudi na solidno financiranje.
@RML
Dve lastnosti bi želel da bi imel, kakršenkoli bo že sistem našega visokošolskega izobraževanja v prihodnje: da ne bo socialno diskriminatoren in da bo intelektualno afirmativen. Reševati usodo nezaposlenosti mladih z odpiranjem visokošolskih vrat na stežaj tudi za tiste, ki niso trdno odločeni študirati, je neodgovorno zaradi erozije kvalitete šol in napačnega sporočila mladim.
@ Anon 8:55
Nisva se razumela; v svojem zapisu ločeno odpiram dva problema: goljufanje (1. odstavek) in zagotavljanje kvalitetnejše šole (2. odstavek). Tako je seveda jasno, da šolnine ne bodo rešile problema goljufanja ali vsaj ne neposredno. Bodo pa šolnine dvignile odgovornost vpisanega študenta, na nek način bodo okrepile tudi njegovo motiviranost, čeprav mora ta seveda imeti korenine predvsem v kandidatovih osebnostnih lastnostih. Zavedam pa se, da pomeni šolnina tudi izjemen pritisk na socialni status šolajočega in da stroški šolanja seveda silijo študente v študentsko delo (ŠD). Vendar se ne morem znebiti vtisa, da je pri veliko študentih danes ŠD razlog za vpis na fakulteto (govorim o pridobitvi statusa) in ne posledica dragega šolanja. Zato tudi obžalujem, da ni uspel poskus sprejema zakona o malem delu, ker sem upal, da bo ta odprl kritično zaprtost trga dela. Še vedno verjamem, da bosta mladenka ali mladenič, ki se bosta namesto za odhod na fakulteto odločila, da se za krajši čas zaposlita, v neki kasnejši fazi vendarle poiskala možnost za nadaljevanje izobraževanja npr. ob delu, če bosta to začutila kot življenjski cilj. Tudi prenova visokošolskega pouka, ki jo opazujemo v svetu in gre v smer večjega deleža dislociranega (npr. spletnega) pouka bo v podporo takemu razpletu. Jedro scenarija o katerem govorim pa seveda leži v odločitvi države, da kot sem zapisal v prvem komentarju, uredi sistem štipendiranja in kreditiranja; da prednostno usmeri npr. več denarja iz raziskovalne sfere v ta vidik izobraževalne problematike; v marsičem namreč pritegujem kritičnim pomislekom o RR financiranju v članku prof. Damijana iz Dnevnika.
Ob vsej burji s ponarejenim spričevalom želim temo nekoliko spremeniti.
ReplyDeleteV šolo hodimo, da se izobrazimo in ne da dobimo takšen, ali drugačen, bolj ali manj bleščeč naziv.
To sicer velja le načeloma, saj marsikateri posameznik hodi v šolo pred vsem zaradi pridobitve bleščečega naziva.
Druga zloraba šolskih spričeval pa je v tem, da le spričevalo omogoča zasedbo določenega položaja, ki prinaša slavo in materialne koristi.
Prav slednje je pri nas v Sloveniji postalo farsa.
V javnem sektroju je spričevalo edini pogoj za zasedbo določenega položaja. Znanje, sposobnost in omika sploh niso važni elementi. Tej sprevrženosti sledi tudi šolski sistem sam, ko "proizvaja" najrazličnejše profile in špecilaizacije, kar omogoča neskončno mnogo manipulacij. V razpisu za delovno mesto se navede najbolj ozki profil neke stroke in samo ljudje s takšno diplomo,ali spričevalom so primerni za opravljanje razpisanega delovnega mesta.
Potem prihaja do absurda, da nekdo, ki je široko razgledan in izobražen ne more zasesti delovnega mesta, ker pač nima spričevala neke ozke špecializacije.
Ganljivo je bilo poslušati pred nekaj dnevi, ko sta o neki dokaj nezahtevni temi razpravljala dva univerzitetna profesorja. Ideološko sta stala vsak na svojem bregu in ker eden ni mogel parirati drugemu, ga je opozoril: Franca, ti si upravni pravnik in ne ustavni.To me je spomnilo na specilalizacijo v otologiji, ko je eden doktor specilaist le za levo uho,drugi pa za desno.
Pretirano opiranje na formalno izobrazbo izrodi osnovni namen izobraževanja, saj je papir važnejši od znanja,ki pa mora vseeno ostati osnovni namen izobraževanja. V Sloveniji je osnovni namen skorajda izumrl.Neštete šole proizvajajo vrste diplomantov,jih obložijo z diplomami, končno pa družba ne dobi strokovnjakov, ki jih potrebuje.
Zelo lep primer je menadžerska šola na Bledu, ki jo vodi vidna strokovnjakinja, ki trdi, da je vrh svetovnega menedžmenta. Ta šola obstaja že vrsto let. Na njej je bleščeče diplome dobila že zajetna četa diplomantov. O šoli ve vse dobro slovenski politični vrh, ki jo izdatno podpira,ne samo moralno,tudi materialno. Šefica te šole je bila nekaj časa tudi članica znamenitega KASA, torej selekcijskega organa, ki je umeščal najboljše kadre na najodgovornejša mesta.
In kam smo prišli pod vlado, ki jo ta omenjena šefica podpira, ne samo moralno, temveč lahko tudi s svojimi produkti, kadri svoje šole z bleščečimi diplomami in še bolj bleščečimi predavatelji.
Nikjer nič, niti navaden papir. Tako hudo Slovenija še ni zdrknila.Zato se vprašam, kje so tisti blesteči blejski kadri, kaj počno s sicer drago plačanimi šolninami in sveda dragimi diplomami?
Torej papir ni vse, diplomo je potrebno potrditi v praksi.
Ponarejevalec Šimčič jo je vsaj nekajkrat. Z zelo dobrim uspehom je regularno diplomiral na Filozofski fakulteti. Na delovnem mestu, ki ga je opravljal po diplomi je bil uspešen. Pav gotovo je tudi uspešen državljan, saj se mu je na svobodnih in demokratičnih volitvah uspelo prebiti med 90 izbrancev. 90 med več kot 2,000.000! To je uspeh!
Zanima me, koliko famoznih blejskih diplomantov je v Državnem zboru?
Za ugotavljanje ponarejenosti spričevala pa imamo v Sloveniji razkošno dimenzionirani organ,ki mu pravimo policija. Ta organ takrat, ko bi moral, ni izsledil nepravilnosti,sedaj pa je baje že prepozno.
Ne glede na moralno spornot obdolženega, pa vseeno mislim, da je v Sloveniji tisoč krat večji problem neznanje resničnih diplomantov najrazličnejših šol, kot pa ponarejeno spričevalo, ki ni končno,saj si je trenutno najpopularnejši Slovenec, pridobil bistveno zahtevnejšo diplomo, ki pa je neoporečna.
@fvn
ReplyDeleteIzzvali ste me, da povem kako bi rešil problem malikovanja ocen. Malo mi je nerodno, ker sem se zavedel da sem eden tistih nergačev, ki kažejo na probleme, rešitve pa nimajo :) Verjetno v današnjem svetu še ne znamo brez uniformirano izobraženih in otočkovanih posameznikov že zato, da jih lahko razvrščamo po delovnih mestih avtomatično, kot razvrščajo jajca po velikosti, in tega problema ne znam rešiti brez korenitih družbenih sprememb. Vseeno pa se v mojem idealiziranem (bodočem?) svetu vsak, ki se hoče, uči iz čistega veselja do znanja samega. Po mojih izkušnjah je radovednih ljudi veliko več, kot si mislimo, a jih je šolski sistem odgnal od učenja. Večkrat si idealizirano predstavljam stare Grke, kako sedijo v senci oljke, Platon pa jim predava. Nič točk, nič izpitov, nič diplom, nič prepisovanja in lažnih vpisov v programe in kupljenih diplom, samo ljubezen do znanja samega kot ideala.
Morda tako družbo nekoč dobimo, a dokler je (nujen!) cilj ocena, služba, denar, do takrat cilj ne bo znanje, ker vse hkrati ne more biti.