Univerza za 21. stoletje

Ob prebiranju Perryjevega članka nekaj misli »za skicirko«. Z razmahom IKT in njenim vdorom v učne ustanove, predvsem pa tudi v siceršnjo splošno rabo mladih, se seveda intenzivno in hitro spreminja scena učnega procesa. Zahteva zato njeno temeljito prenovo, več, potrebna je njena ponovna definicija. Preveč parametrov se bo spremenilo, da bi govorili zgolj o prenovi. In nato še dodatni dejavniki, ki ne koreninijo ravno v izobraževalni sferi, namreč recesija, ki sili v varčevanje v javni porabi, eksploziven razvoj znanosti, ki zahteva hitrejši pretok znanja od ideje do tehnologije, ter spremenjen socialni prostor.

Učiteljeva vloga se bo spremenila v koreninah; namesto, da bo, kot danes, eden od 100.000-ev posredovalcev znanja na določeno temo, bo moderator usmerjanja kurikularnih vsebin, ponujenih od redkih (vrhunskih) mojstrov znanja, spremljevalec študentovega osvajanja teh vsebin in preverjalec znanja ter na nek način varuh kvalitete kurikuluma in verodostojnosti diplome in diplomanta. V specifičnih jezikovnih okoljih je dodana nato še skrb za strokovno terminologijo v maternem jeziku. Ob tem, da bo kot ekspert za vsebino spremljal študentovo rast, bo seveda pomembno, da bo zlasti obvladal didaktične veščine novih oblik prenosa in osvajanja znanja, ki jih ponujajo novi nosilci informacij.
Nekaj orodij za novo učno paradigmo:
- Open Coursware = zalogovnik najkvalitetnejših učnih vsebin vrhunskih mojstrov;
- Twitter in email = 24/7 komunikacija študenta in moderatorja/mentorja;
- Blog in Wiki = podrobnejša obdelava vsebin, seminarsko delo, preverjanje znanja;
- Odprte znanstvene platforme (Wiki, Mendeley, PLoS) = razvoj študentskega raziskovalnega dela na načelih » open access« in »open science«.

Proizvodno inoviranje

Ker sem v prejšnjem zapisu na tem blogu mimogrede omenil tudi razmerja v R&R, cit.:”… koristi od intenzivnejšega vlaganja v znanost v upanju na razvoj lastnih inovativnih proizvodenj in nanje vezanega večjega gospodarskega razcveta…” in kasneje v komentarju izrazil dvom o realnosti velikih pričakovanj iz tega naslova, tudi v navezavi na članek prof. Damijana v Dnevniku, sem sprožil tudi zanimivo diskusijo v živo med kolegi. Hvaležen sem prof. J. Poharju, ki me je opozoril na spornost “govorjenja na pamet” o inovacijskem procesu in me usmeril na spletno stran zveze, ki se ukvarja z zadevno tematiko, namreč “Product Development and Management Association - PDMA”.  Tam se bralci lahko prepričajo o razvitosti stroke proizvodnega inoviranja; mimogrede lahko preskusijo tudi lastno ekspertizo v kratkem testu. Prepričan sem, da bodo informacije na tem spletišču zanimive za marsikoga.

Kam nas odnaša…?

Lokalne zgodbe o ponarejenih spričevalih in izpitnih prevarah nadgrajujejo podatki o globalnosti problema in o vse večjem problemu z goljufanjem pri pouku o katerem pišejo britanski mediji.  Kot kaže zadeve ni več mogoče obvladovati niti s sankcijami kot so negativne ocene ali tudi ne z izključevanjem iz šol. Pojav skušajo razlagati različno, od tega da so vzrok zaostreni pogoji na trgu delovne sile, kjer so povečujejo zahteve po najboljših učnih referencah do tega da je kriv razvoj informacijskih oz. spletnih tehnologij, ki so omogočile, da je ponudba goljufivih vsebin postala izjemen posel.

Omenjeni problem je samo eden od številnih, s katerim se srečujejo tudi naše visokošolske ustanove, ki vse bolj občutijo zmanjševanje finančnih resursov na eni in spreminjanje populacijskih gibanj na drugi strani. Zmanjševanje generacij in povečan vpis na visoke šole seveda nujno zmanjšuje kvaliteto razpoložljive mlade populacije. Posledica je nemotiviranost na obeh straneh, učitelji so frustrirani zaradi zmanjševanja svoje učinkovitosti, študenti pa zaradi težav pri osvajanju snovi. Beg v goljufanje povečuje konfliktnost med obema skupinama, istočasno pa veljavni način financiranja javnih izobraževalnih ustanov onemogoča uporabo dodatnih regulatornih mehanizmov, ki bi morda do določene mere povečali motiviranost študentov. Mislim na uvedbo šolnin, ki seveda obveznikom nalagajo dodatno odgovornost. Tu je seveda takoj na voljo ugovor o socialni krivičnosti takega ukrepa, ki pa je veljaven le, če država ne poskrbi za ustrezne rešitve v obliki štipendijske in kreditne politike. Ali si to država v trenutku proračunsko finančnega krča lahko privošči morajo odgovoriti analitiki, potem ko bodo presodili tudi dolgoročno škodo, ki jo lahko povzroči nekvaliteten visokošolski proces in posledično nekompetentna množica absolventov takega izobraževanja. Ne vidim posebne koristi od intenzivnejšega vlaganja v znanost v upanju na razvoj lastnih inovativnih proizvodenj in nanje vezanega večjega gospodarskega razcveta; raje verjamem v učinke dobrega šolanja, ki bo udeležencu omogočil prepoznavo novih (uvoženih) tehnologij in njihovega servisiranja v proizvodnji. 

Ali bo kdo prisluhnil?

Blogerka Vesna pravi na Facebooku: “… Nisem edina učiteljica v OSNOVNI šoli, ki uporablja spletnik, spletno učilnico, twitter, facebook, e-pošto in celo (občasno za raziskovalno delo učencev) skype. - Na fakultetah pa zasledim le spletno učilnico, še na e-pošto številni profesorji ne odgovarjajo…”.

Povsem razumem razočaranje, ki ga je čutiti iz pisanja, saj je težko sprejeti nerazumljivo neskladje med pristopom v osnovnem in visokošolskem izobraževanju; kot da ne znamo videti, kaj se v učni tehnologiji dogaja v svetu, kot  je to mogoče razbrati tudi iz vira, ki ga navaja Vesna.  Kdaj nas bo doletel “paradigm shift” tudi na univerzah?

Virologija 101

Prof. Vincent Racaniello iz univerze Columbia je na svojem virološkem blogu pripravil spletni tečaj Virology 101, kamor je vključil povezave do predavanj iz preteklih let, kot tudi do podkastov in tematskih viroloških vsebin kot je npr. blok predavanj Influenza 101 ter praktikum kot je Toolbox. Res enkratna učna izkušnja.