Abstinenca

Težave z očmi me silijo v začasno spletno abstinenco. Bralci: vrnem se!

Kako pomagati prodoru kombiniranega učenja?

Živahen prodor kombiniranega učenja (angl. blended learning) v ameriško srednjo in visoko šolstvo, je opozorilni znak tudi za naš učni prostor; brez dvoma dober opozorilni znak. V kombiniranem pouku (KP) je študent soočen s kombinacijo frontalnega in/ali individualnega ter spletno posredovanega znanja. V želji po učinkovitejšem in vendarle zato ne dražjem šolskem sistemu bi uvajanje KP bila poskusa vredna priložnost za naše visoko šolstvo (VŠ). Pogostim kritikam današnje VŠ realnosti s strani izvajalcev se pridružuje nezadovoljstvo uporabnikov; to, da vpleteni skupini iščeta vzroke v različnih razlogih, ta trenutek ni najpomembnejše. Boljši rezultati, ki jih napovedujejo izkušnje z KP v okoljih, kjer ga že nekaj časa izvajajo, bodo razblinili  morebitne pomisleke in nesoglasja. 

Soočenje s KP ne pomeni samo poguma za učitelje, pomeni tudi razumevanje financerja; vsekakor bi tankočutnost do socialne varnosti učiteljev zagotavljala večjo pripravljenost za njihov dodaten angažma, ki bo seveda potreben za osvajanje novih veščin in rešitev, ki jih zahteva KP. Napovedano krčenje javnih sredstev za VŠ vsekakor ne more biti v podporo novim nalogam.

Gozdarji povejte… je to priložnost za nas?

Pravkaršnji članek v New Scientistu Why wood pulp is world's new wonder material proglaša lesno celulozo kot nov, “vroč”, “čudežni” material. Nanokristalinična celuloza (NCC), pridobljena z obdelavo lesne biomase, naj bi predstavljala surovino za vrsto novih, presenetljivih materialov. Ob našem nedvomnem gozdnem bogastvu se sprašujem oz. bolje, sprašujem gozdarsko in lesarsko stroko, kako lahko ta resurs izkoristimo v novih, v članku nakazanih smereh in v kolikšnem času lahko osvojimo nove predelovalne tehnologije. 

Open Science “po naše”?

Izbral sem samo nekaj od sintagem, ki jih najdemo za relativno novo področje znanstvenega sodelovanja:  Community-based Participatory Science, Participatory Action Research, Open Science, Street Science, Community Science, Crowdsourcing, Citizen science, Crowd-sourced science, DIY research, Volunteer monitoring, Community participatory action research (primeri so <tukaj in >tukaj) in se zopet zalotil ob misli, kako to povedati v slovenščini. Res, da smo že srečali različne, bolj ali manj posrečene poskuse slovenjenja za “crowdsourcing”  (množicanje, množičenje, množično izvajanje, množično zunanje izvajanje, množično zunanje izvajanje, moč množic, javno reševanje problemov, potrošnik kot producent…), ki bi jih bilo morda mogoče prirediti za našo rabo, vendar  konkretno in nedvomno perspektivno izražanje radovednosti, ki ga najbolje izraža naslov zapisa, bi si morda zaslužilo lasten in enkraten pojem v našem jeziku. Kakšen predlog?

Manifest povezovalnega učenja

Pri ustvarjanju koncepta povezovalnega učenja  (PU) srečamo tudi korak Manifesta povezovalnega učenja. PU, ki na določen način išče svoje korenine, podobno kot nekatere druge pobude v konstruktivistični učni teoriji, zlasti v njeni veji, konstrukcionističnem učenju,  je močno vplivano s premiki, ki jih v izobraževanje prinašajo nove tehnologije: zlasti splet s svojimi orodji družbenega mreženja. Zagovorniki PU iščejo poti za široko obveščanje in angažiranje uporabnikov, eden od korakov je tudi Manifest in zato vabijo k njegovemu oblikovanju.   

Podpišite peticijo Antibiotic Action

Pridružite se globalni akciji Antibiotic Action in podpišite peticijo. Vsi vemo kakšen pomen imajo antibiotiki v medicini, vemo pa tudi, da s sedanjim naborom antibiotikov počasi izgubljamo bitko s patogenimi mikroorganizmi. Pomembno je, da s pravilno uporabo antibiotikov kar se da zmanjšamo tveganja z razširjanjem odpornosti mikroorganizmov proti antibiotikom in da pozovemo k izrazitemu povečanju raziskovalnih sredstev za iskanje novih protimikrobnih učinkovin. 

Gremo se učit na splet…

Ko začno tudi odmevni mediji (npr. New York Times ) uporabljati besedne zveze kot je »seizmični premik« v povezavi z visokošolskim izobraževanjem, gotovo velja prisluhniti. In prisluhniti morajo tako srenji tistih, ki poučujejo in tistih, ki se učijo kot država, ki ji je izobraževanje ena ključnih nalog.

Družba Coursera, ki je izšla iz učiteljskih kadrov univerze Stanford, najavlja, da bo jeseni ponudila okoli 100 novih, spletno temelječih programov MOOC – vsebin odprtega učenja in da se projektu pridružuje 12 velikih raziskovalnih univerz. Doslej in z dosedanjimi partnerji na univerzah Michigan, Princeton, Stanford in Pennsylvania je Coursera že imela v 43 programov vključenih 680.000 študentov. Zdaj se kot nove sodelujoče ustanove pridružujejo: CALTEC (California Institute of Technology), univerza Duke, GeorgiaTech (Georgia Institute of Technology), univerze Johns Hopkins, Rice, UCSF (Univerza California iz San Francisca) pa univerze Illinois (Urbana-Champaign), Washington in Virginia. Najavljeni so tudi partnerji zunaj ZDA: škotska univerza Edinburgh, kanadska univerza iz Toronta in švicarska tehnična univerza EPF Lausanne.

Ob tem, da bodo učitelji na sodelujočih univerzah uporabljali napredne spletne učne aplikacije, ki jih ponuja okolje MOOC, nekatere univerze že najavljajo, da bodo za opravljene vsebine iz Coursere priznavale tudi kredite v svojih študijskih programih (npr. univerza Washington). Da se na obale zgrinja pravo valovanje podobnih iniciativ nakazujejo konkurenčni programi, ki so sicer podprti z manjšimi sredstvi, vendar jih krasijo prav tako zveneča imena sodelujočih ustanov in učiteljev. To so npr. programi: edX, ki nastaja v navezi univerz Harvard in MIT (Massachusetts Institute of Technology), Udacity, ki ga uveljavlja profesor Thrun prav tako iz univerze Stanford in 2Tor, v katerega se povezujejo nekatere družboslovne univerze. In seveda omeniti je treba že močno uveljavljeno iniciativo Khan Academy. Pravzaprav nič čudnega, če vemo, da so varčevalni ukrepi, ki so zajeli ameriški visokošolski izobraževalni sistem, prisilili univerze v intenzivno iskanje »notranjih« rezerv in v ihto tržnega obnašanja. Seveda nove iniciative zahtevajo nova sredstva, ki ta trenutek še prihajajo večinoma iz sponzorskih virov, jih bo pa treba že jutri pokriti iz ustvarjenega prihodka. Ni odveč omeniti, da so ponujene tehnološke rešitve kot je npr. MOOC še v preskusnem obdobju in da bodo za dokončno funkcionalnost zahtevale tako prilagoditve v tehnologiji kot tudi v kadrovski usposobljenosti izvajalcev. Množico predavateljev zamenjujejo karizmatični posamezniki, vodenje študijskega procesa na dislociranih enotah pa prevzemajo “učitelji”, “koordinatorji”, “tutorji”, “trenerji”, kakorkoli že bodo poimenovali one, ki bodo, kot v primeru obrnjene učilnice, organizirali pouk v okolju zidanih (»brick and mortar«) ustanov.

Seveda se pred nove programe postavlja kopica vprašanj, npr. kakšna je (bo) sploh uspešnost spletnega pouka, kakšna bo stroškovna prihodnost takega pouka, ki trenutno temelji na brezplačni dostopnosti učnih vsebin, kakšen bo koncept ocenjevanja pridobljenega znanja in ne nazadnje, kako rešiti ev. problem goljufanja pri preverjanju znanja.

Naj zaključim s priljubljeno železničarsko prispodobo: vlak je na peronu, prometnik se že pripravlja da dvigne znak za odhod in odločiti se bo treba, ali bomo vstopili.