Kako pomagati prodoru kombiniranega učenja?

Živahen prodor kombiniranega učenja (angl. blended learning) v ameriško srednjo in visoko šolstvo, je opozorilni znak tudi za naš učni prostor; brez dvoma dober opozorilni znak. V kombiniranem pouku (KP) je študent soočen s kombinacijo frontalnega in/ali individualnega ter spletno posredovanega znanja. V želji po učinkovitejšem in vendarle zato ne dražjem šolskem sistemu bi uvajanje KP bila poskusa vredna priložnost za naše visoko šolstvo (VŠ). Pogostim kritikam današnje VŠ realnosti s strani izvajalcev se pridružuje nezadovoljstvo uporabnikov; to, da vpleteni skupini iščeta vzroke v različnih razlogih, ta trenutek ni najpomembnejše. Boljši rezultati, ki jih napovedujejo izkušnje z KP v okoljih, kjer ga že nekaj časa izvajajo, bodo razblinili  morebitne pomisleke in nesoglasja. 

Soočenje s KP ne pomeni samo poguma za učitelje, pomeni tudi razumevanje financerja; vsekakor bi tankočutnost do socialne varnosti učiteljev zagotavljala večjo pripravljenost za njihov dodaten angažma, ki bo seveda potreben za osvajanje novih veščin in rešitev, ki jih zahteva KP. Napovedano krčenje javnih sredstev za VŠ vsekakor ne more biti v podporo novim nalogam.

Gozdarji povejte… je to priložnost za nas?

Pravkaršnji članek v New Scientistu Why wood pulp is world's new wonder material proglaša lesno celulozo kot nov, “vroč”, “čudežni” material. Nanokristalinična celuloza (NCC), pridobljena z obdelavo lesne biomase, naj bi predstavljala surovino za vrsto novih, presenetljivih materialov. Ob našem nedvomnem gozdnem bogastvu se sprašujem oz. bolje, sprašujem gozdarsko in lesarsko stroko, kako lahko ta resurs izkoristimo v novih, v članku nakazanih smereh in v kolikšnem času lahko osvojimo nove predelovalne tehnologije. 

Open Science “po naše”?

Izbral sem samo nekaj od sintagem, ki jih najdemo za relativno novo področje znanstvenega sodelovanja:  Community-based Participatory Science, Participatory Action Research, Open Science, Street Science, Community Science, Crowdsourcing, Citizen science, Crowd-sourced science, DIY research, Volunteer monitoring, Community participatory action research (primeri so <tukaj in >tukaj) in se zopet zalotil ob misli, kako to povedati v slovenščini. Res, da smo že srečali različne, bolj ali manj posrečene poskuse slovenjenja za “crowdsourcing”  (množicanje, množičenje, množično izvajanje, množično zunanje izvajanje, množično zunanje izvajanje, moč množic, javno reševanje problemov, potrošnik kot producent…), ki bi jih bilo morda mogoče prirediti za našo rabo, vendar  konkretno in nedvomno perspektivno izražanje radovednosti, ki ga najbolje izraža naslov zapisa, bi si morda zaslužilo lasten in enkraten pojem v našem jeziku. Kakšen predlog?

Manifest povezovalnega učenja

Pri ustvarjanju koncepta povezovalnega učenja  (PU) srečamo tudi korak Manifesta povezovalnega učenja. PU, ki na določen način išče svoje korenine, podobno kot nekatere druge pobude v konstruktivistični učni teoriji, zlasti v njeni veji, konstrukcionističnem učenju,  je močno vplivano s premiki, ki jih v izobraževanje prinašajo nove tehnologije: zlasti splet s svojimi orodji družbenega mreženja. Zagovorniki PU iščejo poti za široko obveščanje in angažiranje uporabnikov, eden od korakov je tudi Manifest in zato vabijo k njegovemu oblikovanju.   

Podpišite peticijo Antibiotic Action

Pridružite se globalni akciji Antibiotic Action in podpišite peticijo. Vsi vemo kakšen pomen imajo antibiotiki v medicini, vemo pa tudi, da s sedanjim naborom antibiotikov počasi izgubljamo bitko s patogenimi mikroorganizmi. Pomembno je, da s pravilno uporabo antibiotikov kar se da zmanjšamo tveganja z razširjanjem odpornosti mikroorganizmov proti antibiotikom in da pozovemo k izrazitemu povečanju raziskovalnih sredstev za iskanje novih protimikrobnih učinkovin. 

Gremo se učit na splet…

Ko začno tudi odmevni mediji (npr. New York Times ) uporabljati besedne zveze kot je »seizmični premik« v povezavi z visokošolskim izobraževanjem, gotovo velja prisluhniti. In prisluhniti morajo tako srenji tistih, ki poučujejo in tistih, ki se učijo kot država, ki ji je izobraževanje ena ključnih nalog.

Družba Coursera, ki je izšla iz učiteljskih kadrov univerze Stanford, najavlja, da bo jeseni ponudila okoli 100 novih, spletno temelječih programov MOOC – vsebin odprtega učenja in da se projektu pridružuje 12 velikih raziskovalnih univerz. Doslej in z dosedanjimi partnerji na univerzah Michigan, Princeton, Stanford in Pennsylvania je Coursera že imela v 43 programov vključenih 680.000 študentov. Zdaj se kot nove sodelujoče ustanove pridružujejo: CALTEC (California Institute of Technology), univerza Duke, GeorgiaTech (Georgia Institute of Technology), univerze Johns Hopkins, Rice, UCSF (Univerza California iz San Francisca) pa univerze Illinois (Urbana-Champaign), Washington in Virginia. Najavljeni so tudi partnerji zunaj ZDA: škotska univerza Edinburgh, kanadska univerza iz Toronta in švicarska tehnična univerza EPF Lausanne.

Ob tem, da bodo učitelji na sodelujočih univerzah uporabljali napredne spletne učne aplikacije, ki jih ponuja okolje MOOC, nekatere univerze že najavljajo, da bodo za opravljene vsebine iz Coursere priznavale tudi kredite v svojih študijskih programih (npr. univerza Washington). Da se na obale zgrinja pravo valovanje podobnih iniciativ nakazujejo konkurenčni programi, ki so sicer podprti z manjšimi sredstvi, vendar jih krasijo prav tako zveneča imena sodelujočih ustanov in učiteljev. To so npr. programi: edX, ki nastaja v navezi univerz Harvard in MIT (Massachusetts Institute of Technology), Udacity, ki ga uveljavlja profesor Thrun prav tako iz univerze Stanford in 2Tor, v katerega se povezujejo nekatere družboslovne univerze. In seveda omeniti je treba že močno uveljavljeno iniciativo Khan Academy. Pravzaprav nič čudnega, če vemo, da so varčevalni ukrepi, ki so zajeli ameriški visokošolski izobraževalni sistem, prisilili univerze v intenzivno iskanje »notranjih« rezerv in v ihto tržnega obnašanja. Seveda nove iniciative zahtevajo nova sredstva, ki ta trenutek še prihajajo večinoma iz sponzorskih virov, jih bo pa treba že jutri pokriti iz ustvarjenega prihodka. Ni odveč omeniti, da so ponujene tehnološke rešitve kot je npr. MOOC še v preskusnem obdobju in da bodo za dokončno funkcionalnost zahtevale tako prilagoditve v tehnologiji kot tudi v kadrovski usposobljenosti izvajalcev. Množico predavateljev zamenjujejo karizmatični posamezniki, vodenje študijskega procesa na dislociranih enotah pa prevzemajo “učitelji”, “koordinatorji”, “tutorji”, “trenerji”, kakorkoli že bodo poimenovali one, ki bodo, kot v primeru obrnjene učilnice, organizirali pouk v okolju zidanih (»brick and mortar«) ustanov.

Seveda se pred nove programe postavlja kopica vprašanj, npr. kakšna je (bo) sploh uspešnost spletnega pouka, kakšna bo stroškovna prihodnost takega pouka, ki trenutno temelji na brezplačni dostopnosti učnih vsebin, kakšen bo koncept ocenjevanja pridobljenega znanja in ne nazadnje, kako rešiti ev. problem goljufanja pri preverjanju znanja.

Naj zaključim s priljubljeno železničarsko prispodobo: vlak je na peronu, prometnik se že pripravlja da dvigne znak za odhod in odločiti se bo treba, ali bomo vstopili.

Maturanti mariborske Klasične gimnazije 1961/62

Danes smo se ob petdeseti obletnici mature v Mariboru srečali sošolke in sošolci, ki smo se v šolskem letu 1954/55 vpisali na takratno Klasično gimnazijo na Mladinski ulici 9 v Mariboru. V tej zgradbi smo opravili štiri razrede nižje gimnazije, in prav tam smo v šol. letu 1958/59, ko so ukinili nižjo gimnazijo, šolanje nadaljevali znova v prvem, takrat v 1. b razredu. Nato pa so po ukinitvi Klasične gimnazije klasične oddelke razdelili po treh srednjih šolah in nas je v jeseni leta 1959 doletela preselitev na 2. gimnazijo, kjer smo klasični program nadaljevali v 2. f. razredu in v šolskem letu 1961/62 maturirali. S šol. letom 1964/65 so nato maturirali še zadnji letniki po osemletnem študijskem programu humanistične šole.
Ob tokratnem srečanju smo obiskali 2. gimnazijo v Mariboru, ki nam jo je namestnica ravnatelja prijazno razkazala. V razredu, kjer smo pričakali maturo, smo nostalgično posedli v klopi in si priklicali takratno vzdušje,vmes pa obudili tudi kak oddaljen spomin:

Posneli smo tudi skupinsko fotografijo pred stavbo šole, nato pa enako storili še pred stavbo “izvirne” NAŠE gimnazije na Mladinski:

 

Dan smo zaključili na za nas že skoraj standardni lokaciji, v restavraciji Pri treh ribnikih:

Sošolci so za uvod pripravili ganljiv foto kolaž iz osmih let našega sobivanja. Sledil je nagovor v latinskem jeziku (vendar tega, preden ga ne dobi v roke kvalificiran lektor, še ne upam objaviti, da bi ne prizadel tistih, ki so latinščine res vešči). V prevodu pa je nagovor bil tak:
Drage sošolke, dragi sošolci!
Minilo je 58 let, kar smo se prvič srečali in sklenili zavezo za življenje, da bomo prijatelji v dobrem in slabem, da bomo spremljali usodo vsakega od nas in se veselili skupnih uspehov, spodbujali drug drugega v težavah in da bomo skupaj žalostni, ko nas bo preskušala usoda. In mineva 50 let, kar smo končali razburljivo in bujno obdobje zorenja in izobraževanja na naši Klasični gimnaziji. Pravzaprav smo šele kasneje spoznali, kakšna sreča nam je bila odmerjena, da smo lahko doživeli to našo šolo, da smo imeli najboljše učitelje in da smo imeli drug drugega. To je bila popotnica, za katero je potreben čas, da jo razumeš; še  več kot to, to je bila dediščina, ki je ne uživamo zgolj sami, ampak smo jo lahko kasneje delili s svojimi partnerji in smo preko vzgoje svojih otrok dragocenost klasične misli, prepričan sem, prenesli tudi nanje. Ker nekoč beseda elita ni bila družbeno zaželena, nam je to ohranjalo osebno skromnost, istočasno pa smo vendarle doživeli in smeli uživati vrh izobraževalnega dometa, ki nas je plemenitil, nam olajšal nadaljnje izobraževanje in nam v okoljih, kjer smo se kasneje zaposlili zagotavljal spoštovanje, neredko občudovanje, včasih pa tudi zavist. Ta slednja, nesrečna lastnost človeka je postala nekoliko kasneje usodna za prihajajoče generacije mladih, ki so jim to šolo vzeli in jim je bila vrnjena šele precej kasneje. Vmes pa je nastajala škoda, ki je ni mogoče izmeriti in se je najbrž povzročitelji niso povsem zavedali, jo pa brez dvoma lahko razume vsak od nas. Takrat ko prepoznava svojo jezikovno okretnost v maternem jeziku, za katero se moramo zahvaliti učiteljem, kot so bili prof. Glazerjeva ali prof. Gaborovičeva; ko zlahka premagujemo jezikovne zadrege v številnih drugih jezikih, čemur so napravili temelje učitelji kot so bili prof. Hrastnikova, prof. Štavbar, prof. Kolar; ko se lahko predajamo umetniškim užitkom, za katere je marsikdo, ki ni doživel prof. Kosa, prikrajšan; ko nam je lažje razumeti  svet in dogajanje v njem zaradi zgodovinarjev in geografov  kot so bil prof. Koropec, prof. Ževart, prof. Belec, prof. Muzlovič; ko smo kljub neciljanosti klasičnega programa vendarle tudi kasnejši naravoslovci odnesli potrebne odmerke evolucijskega nauka, matematične logike in filozofske senzibilnosti, ki so nam jih posredovali učitelji kot prof. Gaspari, prof. Bezjak in prof. Kac.
Vse to je zasluga naše šole, naše Klasične gimnazije, zato ponovimo želje za njeno trajno dobro: naj živi, naj raste, naj cveti!
In predlagam, da zapojemo našo in ne zgolj našo, ampak pesem vsake mladosti: Gaudeamus igitur.
Zdaj pa predlagam še, da vstanemo za minuto  v spomin tistih, ki smo ju imeli radi in ki ju ni več med nami, v spomin Filipa in Rolfa.
(Zahvala za fotografije gre g. Jožetu Pristovniku.)

Dodatek 17. oktober 2012
Kot sem obljubil ob izidu gornjega zapisa, zdaj dodajam tudi latinsko verzijo nagovora, ki mi ga je ljubeznivo in prizadevno popravila sošolka, prof. latinskega jezika Marija Lešnik Kosi, za kar se ji iz srca zahvaljujem:
Carae condiscipulae, cari condiscipuli,
iam annus quinquagesimus octavus (LVIII) est, cum post nostrum primum congressum pactum conclusimus amici et sodales ut in bonum et in malum erimus, fortunam uniuscuiusque inter nobis comitabimur et eventis alteris gaudebimus, nos in difficultate adhortabimur et simul nos tristi erimus quocumque fatum nos experietur. Et quinquaginta (L) annis elapsis hodie venit, cum tempus excitans maturatione et educatione in nostra alma mater classica perfectum erat. Re vera, hoc multo post percepimus, quam felices in schola nostra fuimus, magistros optimos et unumquemque aliium habebamus. Hoc viaticum fuit, tempus hoc intellegere eget, magis, quam ipsa hereditas erat, quod non solum nos, sed uti communicare cum sociis nostris, et tradere liberis nostris opiniones pretiosas in classicis potuimus. Quia verbum homo illustris in eo tempore socialiter commodum non erat, hoc nostram modestiam personalem tenere poterat, in eodem tempore nos tamen experti disciplinae eramus et frui qualitatem superiorem poteramus, quae nobis pretiosa fiebat et faciliorem amplius futuram educationem nobis fecit et in circulis ubi post eruditionem industrii eramus nobis respectum tribuit, saepe admirationem, aliquando invidiam. Iste infelix proprium hominis, esse fatalem pro discipulis adventuris scholae deprivatis se apparet et quod eis multo post rediit. Interim mala nascunt, quod metiri non potest et obscura in eis erant, qui ea fecerunt, tamen perceptum ab unoquoque inter nobis est. Illo tempore cum agilitas linguistica in nostra lingua paterna occurrit, quod magistris gratias habemus, vel magistra Glazer vel magistra Gaborovič; etiam cum facilitate superare confusionem linguisticam in multis linguis extrariis cedebamus, quod magistra Hrastnik, magister Štavbar, magister Kolar fudiverant; et si fruituri artem sumus, quod ei deminuti sunt, qui magistrum Kos non cognoverant; si melius mundum et eius res intellegimus, magistri historiae et geographiae sicut magistri Koropec, Belec, Ževart et Muzlovič meritum habent; quia schola classica in artibus naturalibus commodissima non est, tamen futuri eruditi scientiae naturalis cognitiones sufficientes abstulimus de theoria evolutionis, logica mathematica et sensu philosophico quae nobis magistri Gaspari, Bezjak atque Kac providerunt.
Hoc omne meritum scholae, scholae nostrae in classicis est et perpetuam gratiam exclamamus: vivat, crescat, floreat!
Et nunc cantare propono, non solum nostrae, sed carmen adolescentiae uniuscuiusque Gaudeamus igitur.
Rem autem nobis fero, ut statim surgamus pro memoria eorum, quos diligebamus atque diligimus, et qui, mortui, hic cum nobis non sunt: Philipus et Rolphus.