Evropo skrbi izobraževanje za znanost

Zanimivo. Medtem ko lahko Američani v znanosti zaposlijo komaj 16% svojih novih doktorjev znanosti, se v Evropi pojavlja skrb, da bo po letu 2020 primanjkovalo mladenk in mladcev, usposobljenih za delo v znanosti.  Zato evropski ministri znanosti, Evropska skupnost in od inovacij odvisna industrija pričenjajo s projektom InGenious, ki naj bi mladino vzpodbujal k študiju znanosti, tehnologije in matematike.

Čemu (intenzivneje) ne gradimo svoje Wikipedije?

Že nekaj časa me muči namera, da sebi in bralcem postavim vprašanje: »Čemu (intenzivneje) ne gradimo svoje Wikipedije?«. Da sem se zdaj lotil tega zapisa je povzročil današnji prispevek dr. Mihe Kovača v Sobotni prilogi ob rob izidu Slovenike, nove slovenske nacionalne enciklopedije. In ko dr. Kovač v zaključku utemeljuje zagovor ohranitve projekta pravi: »… verjamem, da Slovenija še vedno potrebuje novo enciklopedijo, ki pa bo vsebinsko in medijsko prilagojena novemu času in novim nosilcem vsebin…« in dalje »…To je za našo identiteto na dolgi rok vsaj tako pomembno kot naša zgodovina in folklora…«, se je z zapisanim mogoče samo strinjati, tudi ker je dr. Kovač kot glavni urednik MKS, izdajateljice Slovenike, brez dvoma temeljito seznanjen s problematiko. A v tekstu se loti tudi vsebine, ki jo želim obdelati v tem zapisu, namreč kakšne so možnosti večjega pomena Wikipedije v slovenski enciklopedistiki; žal pa v taki rešitvi ne vidi prave možnosti, celo nasprotuje ji. Argument njegovega odklonilnega stališča: »…kritična masa razumnih uporabnikov je za kaj takega v Sloveniji po mojem premajhna…« je zame (resda laičnega razpravljavca) nepravična in napačna. Svoj pomislek gradim na predpostavki, da bi bilo z angažiranim dviganjem interesa zlasti v strokovni javnosti in z ustrezno organiziranostjo takega projekta tako rešitev vendarle mogoče realizirati.
Pomemben vzvod ponuja že dr. Kovač, ko npr. pravi: »…je edini način ta, da znanstveniki in pisatelji še naprej pišejo v angleščini, ob tem pa bi jih različne ustanove – od habilitacijskih sistemov na univerzah naprej – silile tudi v sistematično objavljanje v slovenščini…«. A s tem se možnosti ne končajo. Najprej bi si želel, da bi šolski sistem pogumneje uveljavljal pisno zapisovanje po vsej izobraževalni vertikali. Prehod na nove informacijske medije to možnost kvečjemu povečuje, le spodbud za uporabo manjka. Če pogledam samo slovensko blogosfero, pri čemer žal pogrešam temeljitejšo analizo njene pojavnosti v slovenskem prostoru, bi njena praksa lahko bila v dobrodošlo pomoč pri ustvarjanju informativnih tekstov za Wikipedijo. Bolonjska šolska praksa je na visokih šolah zelo povečala obseg esejskega dela s študenti; eseji, vsebine v modulih Moodla in na različnih specializiranih Wiki portalih, enako pa tudi diplomske naloge in teze dodajajo neprecenljiv vir za polnjenje repertoarja enciklopedije. Ni prvič, da postavljam ne kot možnost, ampak kot zahtevo, da je del obvez mandata visokošolskega učitelja in sodelavca v njuni skrbi za strokovni materni jezik. In čemu ne bi za to uporabljali Wikipedije? To nikakor ni in ne sme biti v konfliktu s pogostimi in koristnimi predlogi za povečevanja obsega univerzitetnega pouka nelingvističnih vsebin v tujih jezikih. Prejšnja zahteva je prav zaradi teh možnosti toliko pomembnejša. Mimogrede se mi ob tem utrne še misel o nujni bilingvalnosti izobraženca v navezavi na psihološke študije pomena bilingvalne prakse za intelektualni razvoj odraščajočih.
Wikipedija nam skozi prakso svojega nastajanja ponuja še drugo, izjemno pomembno funkcijo, omogoča namreč soočanje s kolegialno kritiko. Ne zgolj zaradi izčiščevanja strokovne korektnosti vsebin v enciklopedičnem korpusu, ampak tudi zaradi gojenja kultiviranega dialoga, ki ga prepogosto zlasti v digitalni komunikaciji tako pogrešamo.
Spomnim se še polemik v spletnem prostoru ne tako daleč nazaj, ko so na eni strani študenti tožili, da jim učitelji prepovedujejo uporabo Wikipedije kot vira znanja, na drugi strani pa tarnanje učiteljev nad »copy-paste« prakso, ki so jo uporabljali njihovi varovanci. Seveda je bilo učiteljem mogoče pritrjevati v zgražanju nad goljufanjem, vendarle pa je bilo bistvo problema v apriornem zavračanju Wikipedije kot učnega vira. Danes se je to precej spremenilo, tudi ker so učitelji sami prepoznali vrednost tega vira in ker je pravzaprav Wikipedija še najmanj problematična pri odkrivanju zlorab s strani študentov. In vse bolj narašča praksa, ko učitelji spodbujajo svoje študente k oblikovanju ali dopolnjevanju vsebin na Wikipediji. Wikipedija pravnoformalno seveda ne zagotavlja nespornosti vsebin, z verodostojnostjo ustvarjalcev pa bi se ta omejitev vse bolj umikala. In glede na spodletele poskuse konkurenčnih projektov spletnih enciklopedij (Citizendium, Encarta…) trdoživost Wikipedije vendarle kaže na njeno notranjo vrednost.    
In najbrž vas ne bo čudilo, da bom na koncu kot pomemben razlog zagovora Wikipedije navedel tudi njeno odprto dostopnost.
Naj cveti tisoč cvetov!

Predavanje “Znanstvena metoda…/Bioetika”

Predavanje z dne 14. 11. 2011 “Znanstvena metoda…/Bioetika” lahko študenti mikrobiologije najdejo >tukaj.

Predavanje “Po latinsko…”

Predavanje z dne 07. 11. 2011 “Po latinsko…” lahko študenti mikrobiologije najdejo >tukaj.

Rojeni(a) ste bili kot… –ti(a) zemljan(ka)

Še vedno smo pod vtisom v zadnjih dneh ponovljajoče se napovedi o sedmih milijardah ljudi na zemlji. Na tej strani pa lahko najdete računalniček, ki vam bo izračunal, kolikšna je bila poseljenost zemlje v času vašega rojstva.  

Še o grožnji , ki jo predstavlja cepilna abstinenca

S podatki iz urednikovega članka v zadnji številki revije Nature naj podprem svoje nedavno pisanje o cepilni abstinenci.

V letih 2009 in 2010 je manj od polovice ameriških zveznih držav doseglo ciljno 95% precepljenost predšolskih otrok  proti ošpicam. Dodatno zaskrbljujoče je, ker v nekaterih delih države neutemeljena abstinenca dosega 25%, sveži podatki pa kažejo, da se stanje še poslabšuje. Ob tem urednik opozarja, da evropski podatki svarijo pred posledicami, saj je npr. v Franciji v prvih treh mesecih tega leta za ošpicami obolelo 4.937 ljudi, več kot v celotnem letu 2010. Po podatkih WHO je v 30 evropskih državah v začetku tega leta značilno narastlo število obolelih; sledi caveat: z nadaljevanjem trenda bo lahko ogrožena čredna imunost, ki pa je garant zaščite načrtovano nevakciniranih in imunsko kompromitiranih prebivalcev.

V nadaljevanju avtor izrazito poziva zlasti politike, da se izognejo nespametnim izjavam, ki bi kompromitirale ta zdravstveni ukrep, kot se je to nedavno zgodilo ob nastopu republikanske predsedniške kandidatke Michele Bachmann.

Poduhovljanje čez vse meje

Ugotavljam, da leta umirjajo, včasih mi je pogosteje dvignilo pokrov, zdaj vse redkeje. Danes prebrano v razgledi.net pa me je znova dvignilo iz tečajev. Pa ne sam članek in njegovi komentarji, jih tudi ne želim komentirati, ker se več kot toliko ne opredeljujem do političnih tem, vznemiril pa me je komentar neke gospe Anike (s polnim imenom g. Ana M. Mayerhold).  Najprej mi že ni bilo jasno kaj je želela povedati s svojim obširnim komentatorskim tekstom; če bi z omenjanjem blodenj ruskega “woomojstra” (angl. woomeister) Pjotra Garjajeva hotela aludirati na zbeganost slovenske politike in potencirano izraziti svoje nesoglasje z njo, bi še razumel. Žal pa sem ob branju dobil vtis, da se s tekstom nemških avtorjev, ki ga je prevedenega vključila v komentar, na nek način identificira. Joj, joj in prejoj! Spomnil sem se na nedavno prebran prispevek na to temo v Orac blogu in se žalostno zamislil nad kvaliteto razmišljanja nekaterih.  Sicer smo pa nekaj tega lahko že pred časom brali na blogu MyChi in na blogu Sončeve pozitivke.

G. Anika nam obljublja nadaljevanje svojega komentarja oz. bolje prevoda. Pa naj vam pomagam, lahko si ga že vnaprej ogledate na blogu Neoviky, avtor pa je hrvaški glasbenik Tomislav Budak, tudi karmični učitelj, učitelj osebnostnega razvoja, “coach” in še kakšno funkcijo boste našli na njegovem spletu.