Kaj je res mogoče, da se v deželici nekdo odloči postati zunanji minister pa pri tem ne zna odtehtati ne svoje karizme in ne teže svoje deželice. In se zaradi nesposobnosti take presoje v nekem trenutku odloči, da v navidez enakopravnem pogovoru, seveda med samo navidez enakopravnimi kolegi ministri ponudi, kako bi mediiral v kočljivi zadevi. V zadevi, ki kot nalašč ta trenutek angažira kopico zelo enakopravnih, tokrat veliko bolj enakopravnih ministrov in prvih ministrov, ki bi vsi radi priložnost izkoristili za dokazovanje svoje samopodobe in teže. In ki so na to priložnost komaj čakali. Ker k sreči ta eskapada našega ministra nima posebnih posledic za samo deželico je na drugi strani prav smešno, kako nato v tej isti deželici »oni drugi« kot za stavo padejo po tem našem ministru in mu pravzaprav naredijo medvedjo uslugo, ko mu dovolijo, da dobi ta »selfmade« samopodoba večjo težo, kot jo v resnici ima. In se pri tem kljub svoji morebitni ekspertizi ne zavedajo, kako nepomembna je akcija našega junaka zunaj plotov deželice. Morda zato, da bi ti, ki ugovarjajo, s svojim nasprotovanjem v primerjavo ponudili svojo lastno težo in podobo. Morda je ta celo za delček ali tudi kar dober del večja pa vendar še vedno, za božjo voljo, ne zadostuje, da bi odtehtala skromno težo deželice. Ki bi, žal brez upa zmage, rada sodelovala v trenutni globalni priložnosti, na katero pa so, ne pozabimo, nestrpno čakali številni akterji z zelo veliko težo, tež njihovih SAMOPODOB kot tudi njihovih DEŽEL. Kako daleč je vse to od uspehov deželice v športu; ali nam niso naši olimpijci dovolj, da smo ponosni?!? Kako rad sem raje NANJE ponosen!
No comments:
Post a Comment