Tomiju v slovo!

Danes smo pokopali Tomija, mladca neustavljive življenjske moči, vzorec pozitivnega v vrsti lastnosti, ki so zbujale občudovanje in so predstavljale zgled navdušujočega očeta, zakonskega partnerja iz romantične študentske zveze, neumornega športnika, nato mladega znanstvenika, ki je močno sled zapustil tudi v tujem raziskovalnem okolju, ter končno po povratku domov učitelja. Nedoumljiva prometna nesreča je prekinila to izjemno življenjsko zgodbo.
Dogodek me je opozoril, kako ljudje oblikujemo drug drugega. Kljub temu da sem v njegov spletni homage zapisal, da mi je bilo podarjeno biti med njegovimi učitelji, moram Toniju biti hvaležen za več, kot sem mu kot učitelj lahko sam dal. Bil je izjemen študent v drugi generaciji takrat še novega študija mikrobiologije, ko smo se učitelji v novem kurikulumu lovili bolj, kot smo to hoteli priznati sebi in študentom. Pravzaprav smo na njihovi potrpežljivosti dozorevali tudi sami in Tomi je bil s svojo bistrostjo in pošteno kritičnostjo sijajen sodelavec. Iz te študijske generacije jih je kar nekaj nato nadaljevalo študij v tujini. Študijsko prijateljstvo Tomija in Polone z mojo hčerko Nado na tej njihovi naporni, a dragoceni izkušnji v Ameriki mi je omogočilo, da sem jih še s posebno radovednostjo spremljal tudi naprej in se skupaj z njimi navduševal nad njihovimi uspehi. Z njimi sem se veselil ob rojstvu njune hčerke Lučke, nekaj kasneje je prisotnost mlade družinice nepozabno popestrila Nadino poroko in potem smo ploskali njunima doktoratoma. In nato se je družinica vrnila v Slovenijo, oba z izjemnimi referencami podiplomskega študija in izvedenih raziskav na ugledni ameriški univerzi za kar pa sta v našem okolju komaj našla posluh. Pa se nista dala in izborila sta si svoje mesto, ki smo jima ga prijatelji iz srca privoščili.
Nato pa se je zgodilo nepojmljivo…, ko smo onemeli… in ko smo ostali s solzami. Dragi Tomi Koprivnjak, oče, mož, sin, mikrobiolog, doktor znanosti, svetovljan, naš prijatelj; počivaj v miru!