Materinščina da, a tudi dvojezičnost...

Če sem v prejšnjem tekstu skušal poudariti pomen v akademski rabi uporabljenega maternega jezika za njegovo učinkovito vključitev v strojno prevajalno prakso, bi obdelal še neko drugo, pravzaprav zelo drugačno tezo.

 Namreč uporabil bi rad kot argument oz. kot zagovor slovenščine možnost in nujnost njenega mesta v uveljavljanju dvojezičnosti. In to ne zgolj kot možnost ohranjanja materinščine, ampak kot vzvod oz. kot učinkovito vzgojno in izobraževalno orodje, ko zagotavlja dvojezičnost človekovo intelektualno in osebnostno rast. Številne raziskave v novejšem času namreč nedvoumno dokazujejo, da je odraščanje v dvojezičnem ali celo večjezičnem okolju izjemno učinkovito za kognitivni razvoj mladega organizma. In če se oprimemo te teze, moramo na glavo postaviti trenutne cilje prestrukturiranja jezikovne prakse v našem šolstvu. Ko namreč ni več toliko pomembno, na kateri stopnji internacionaliziramo šolstvo, ampak kako in kdaj se sploh lotimo internacionalizacije jezikovnega sporazumevanja. In zopet ne prednostno zaradi komunikacije, ampak zaradi izjemne vloge jezika v njegovi izobraževalni vlogi potenciranja intelektualne rasti in socialne umestitve. To pa pomeni, da postane jezik kot posrednik znanja sekundarni cilj, izza vzgojnoizobraževalnega.

 Umestitev tega koraka je potemtakem tudi jasna; zgodi se naj čim hitreje, ko že v najzgodnejšem obdobju odraščanja soočimo otroka ob maternem vsaj še z enim tujim jezikom. To pridobljeno znanje bo nato vsekakor dobrodošlo po vsej izobraževalni vertikali. Saj nato na akademski ravni dodatno rešuje tudi posebne funkcije tujega, nematernega jezika, ki je v mislih in na jeziku vsem razpravljavcem v trenutnem popularnem dialogu. Namreč zaradi posebne vloge, ko zagotavlja jezik prenos inovativnega govora in sporazumevanja v znanstvenem okolju obvladovanem (danes še) z edinstveno linguo franco, ki jo predstavlja angleščina. Namreč »danes še«, že jutri s povsem drugačno pragmatiko, kot jo napovedujejo učinkovita strojnoprevajalna komunikacijska orodja, ki bodo izničila morebitne segregacijske dileme.

Materinščina je ena...

V zadnjih tednih se je v medijih okrepila razprava o pomenu maternega jezika, konkretno slovenščine, v našem akademskem okolju. Tematika, v ozadju sicer trajno prisotna, je močneje stopila v ospredje zaradi najavljene prenove univerzitetne zakonodaje, ki naj bi bolj na široko kot doslej odprla vrata tujim jezikom, predvsem seveda angleščini, v naše visokošolske predavalnice. Temo so v nekaj zaporednih prispevkih v dnevnem časopisju obdelovali tako člani akademske skupnosti, posebno izrazito slovenisti pa predstavniki resornega ministrstva, a vrh razprave je vsekakor bil obsežnejši prispevek rektorja ljubljanske Univerze v SP časnika Delo.

Tema je nedvomno pomembna, zadrežna pa zato, ker je kljub notranji konfliktnosti mogoče pritrjevati argumentom obeh strani.  Prav zaradi tega se ne želim ujeti v past kritik, saj nimam absolutnih ugovorov.

Najbrž bi bila koristnejša od trde kritike predvidenih ukrepov v novem zakonu s strani posameznih razpravljavcev njihova ponudba alternativnih rešitev za sporne ukrepe pri sicer smiselnih ciljih, ki jih želi zakon uveljaviti. Po svojem razumevanju npr. ne morem ugovarjati predavanjem (tudi v obsežnejšem penzumu) eminentnih raziskovalcev iz tujine na naših univerzah v njihovem maternem  jeziku pa če je ta angleščina, francoščina ali kitajščina. Kot se mi na drugi strani zdi sporno predavanje slovenskega predavatelja v angleščini, ko je ne obvlada na ravni »drugega maternega jezika«, torej v katerem ni sociolingvistično identificiran, kot temu rada reče stroka.
      

Prav zato, ker v svojem razumevanju problematike težko najdem ugovore s katerimi bi lahko pobijal nasprotujoče si teze drugih razpravljavcev naj se omejim na zgolj en argument, ki pa ga v prebranem pisanju pogrešam, pomeni pa močno utež v tehtanju pomena vzdrževanja in utrjevanja maternega jezika (in to katerekoli materinščine, ki jo ljudje želijo v splošnem ugašanju svetovnega jezikovnega nabora vendarle ohraniti) pri pouku in v znanosti. Predvsem zaradi dogajanja, ki smo mu sicer že priče, ki bo pa jutri splošna, prevladujoča praksa.

V mislih imam trend vse močnejše krepitve t. i. strojnih prevajalnikov, ki postajajo vse učinkovitejši, zanesljivejši in v obliki simultane zvočne komunikacije (tekst --> govor; govor --> govor)  izjemno obetavni. Iz lastne izkušnje, ki seveda ni ne jezikoslovna in ne računalniška, ampak izrazito uporabniška, čutim,  da je kvaliteta prevedenega izrazito vezana na obseg napora lokalnih razvijalcev teh prevajalnikov in seveda na razvitost prevajalnih algoritmov. Do takega vtisa me je pripeljala tudi izkušnja, ko je določen tekst, ki sem ga prepustil v strojno prevajanje, bil kvalitetnejše preveden, če sem kombiniral več izvornih in ciljnih jezikov.

Pri Google prevajalniku prostodušno priznavajo, da vsi jezikovni pari v njihovem naboru preko sto jezikov zdaleč niso enakovredni, ne v zvestosti prevoda in ne v njegovi transparentnosti. Tako naj bi bila posebno učinkovita para francoščina v angleščino ali italijanščina v angleščino. Posebno mi je ta razlika v učinkovitosti padla v oči, ko sem primerjal uspešnost prevedenega teksta v evropskem prevajalniku iTranslate, ki vzporedno ponuja več prevodov, najverjetneje produktov različnih prevajalnih algoritmov.
 

Laično si predstavljam, da ko bodo prevajalni algoritmi še bolj dorečeni in ko bodo spletne prevajalnike povezali z najmočnejšimi tekstovnimi podatkovnimi bazami npr. z računalnikom Watson, bo seveda učinkovitost predvsem pa dorečenost prevedenih tekstov še večja.

In tu smo v koraku, ko postane pomembna zaveza vsakega ustvarjalca zapisanega teksta, ki želi ohraniti svoj jezik tudi v prihodnje, da svoj tekstovni proizvod, zlasti ko gre za strokovni tekst oblikuje tudi v svojem maternem jeziku. Govorim o ZAVEZI. In tako kot vsakemu aspirantu v znanosti njegovi učitelji in starejši vrstniki zelo kmalu in prednostno dopovedo, da mora za učinkovit prenos in s tem prodor njegove misli, ideje ali inovacije, zadevo zapisati v jeziku z največjim znanstvenim bralskim zaledjem, t. j. v angleščini, bi bilo treba vsakemu avtorju iz neangleškega zajetja istočasno zabičati, da ta tujejezični prispevek vzporedno pripravi tudi v svojem maternem jeziku. In seveda, da poskrbi, da ta verzija teksta najde enakovredno pot do bralstva (in tudi do vseh digitalnih prevajalnih strojev). Tudi v tej luči se pokaže, kako pomembna je iniciativa odprtega dostopa do vsakega znanstvenega testa, predvsem takega, ki je nastal v okolju javnega financiranja.

Prav enako zahtevo naslavljam na vse učitelje, da svoje učne materiale, klasične papirne ali digitalne, obvezno pripravljajo v slovenskem jeziku.

Brez velikih besed o narodni zavesti je dovolj zavedanje, da le intuitivno obvladovanje maternega jezika zagotavlja vrhunsko kognitivno moč in da nam bo v prihodnjem obdobju vse obvladujoče IT zagotovljena enakopravna udeležba v globalnem pretoku inovativne misli le z visoko razvito, akademsko zrelo materinščino.      

Iskalnik MOOCov

Spletna stran Class Central nas obvešča o aktualni ponudbi t. i.  množičnih in odprtih spletnih predavanj (Massive Open Online Courses – MOOCs) . V nabor vključujejo vsebine tudi najuglednejših ponudnikov spletnih predavanj (npr. Harvard, MIT, Berkeley, Cornell, Princeton, Georgia tech, John Hopkins...). Trenutno je vključenih 400 univerzitetnih ustanov iz vsega sveta, 2500 predavateljev in 1800 tečajev.

Vse najboljše!

Vsem bralcem želim v novem letu 2016 veliko zdravja in osebnega zadovoljstva, vaš bloger Franc.

Odprtodostopni učni materiali v nemščini

Vsem, ki lahko uporabljate spletne učne materiale v nemškem jeziku, svetujem ogled seznama portalov z odprtodostopnimi učnimi viri na blogu iRIGHTSinfo. 

Čemu se lotiti pisanja bloga

Povzemam zanimivo utemeljevanje, čemu se velja lotiti pisanja blogov, blogerja Magdanurova.

Avtor najprej meni, da bloganje izboljšuje veščine pisanja in tudi besedne komunikacije med ljudmi. Ne nazadnje, ker se pisec slej ko prej skuša dodatno poučiti o boljšem izražanju tako v pisni kot ustni obliki. Bloganje gotovo izboljšuje kritično mišljenje, saj se pri iskanju prave argumentacije človek poglobljeno seznani tako s tematiko kot z načinom njenega učinkovitega posredovanja bralstvu. Miselno pretehtano pisanje izboljšuje tudi bralne navade, človek tudi prebira nove vsebine bolj skrbno, zlasti ko jih v nadaljevanju skuša ubesediti v obogateni obliki. In pisec bloga skrbneje izbira vsebine, ki se jim bo v prihodnje posvetil. Seveda, ker želimo bralstvo prepričati, se bomo poglobili tudi v veščine socialnega kontakta, uspešnejši bomo, če bomo čimbolj izkoristili empatičen pristop. Na vsak način nam izmenjava mnenj v komentariatu, ki ga omogoča bloganje, širi znanje, kolikor bolj smo odprti, večji bo učinek. Pri tem je diskusija s komentatorji učinkovitejša, udobnejša in tudi varnejša od razprave v živo, saj se človek tezam lahko poglobljeno posveti. Blogerji se običajno posvetijo izbrani tematiki in v njej skušajo doseči kar se da močno ekspertizo. Tudi, ker jim je izziv utrjevanje lastne samozavesti pa čeprav to skušajo maskirati z altruistično željo po posredovanju znanja.

“Četrto” življenjsko obdobje

Z 11. aprilom sem zastavil to, čemur za svojo rabo pravim četrto življenjsko obdobje. Preselil sem se v oskrbovano stanovanje v Centru starejših v Notranjih Goricah. Načrtujem, da bom zdaj ta blog, ki sem ga najprej imel za stik s svojimi študenti, nato za sprotno komentiranje dogodkov, ki so me kot upokojenca še vedno angažirali, namenil tudi spremljanju tega mojega novega okolja.

Pogosti komentarji, ki jih slišim v teh dneh so: “Čemu pa že…?” ali pa: “Zakaj pa to…?” Kratek odgovor na prvo je, da se je v nekem trenutku treba odločiti, če človek ne želi do onemoglosti odlagati manj popularnih odločitev. In razlogi dajejo odgovor na drugo vprašanje: ker sem živel sam v triinpolsobnem stanovanju in preplačeval nepotrebne stroške ogrevanja ter drugega vzdrževanja, ker sem dnevno ugotavljal nujo po obnovi stanovanja, ki mu je zaradi dolgoletne rabe padla bivanjska kvaliteta in ker sem dobival občutek, da ne skrbim za dovolj za večjo sigurnost za trenutke manjšega “fitnisa”, ki ga prinašajo leta, sem začutil, da moram narediti nek dodaten, celo nov korak. In sem odkorakal v Notranje Gorice.

Za oceno je še prezgodaj, za prve vtise pa že: kvalitetno stanovanjsko okolje dvigne občutek splošne kvalitete bivanja. Bližina hčerke na Drenovem griču mi daje dodatno sigurnost, ali bolje občutek varne pospravljenosti za trenutke, ko ne bom več tako samostojen, kot sem še ta trenutek. Pridružijo se sicer tudi manj prijetni občutki. Skoraj štiri desetletja bivanja v dosedanjem okolju je utrdilo navade, ki jih bo treba zdaj umakniti ali vsaj spremeniti. Okrnjeno bo prijetno druženje s prijatelji v soseščini in sostanovalci v bloku v Domžalah. In zelo se bo usulo obiskovanje mojega nekdanjega delovnega okolja na Rodici, kamor sem vsa ta moja upokojenska leta z užitkom odhajal na klepete ob kavici ali čaju. Pa se mi zdi, da je kar prav tako; naj se malo odpočijejo, bom redkejši gost pa morda zato manj nadležen.

Ker bom zdaj vendarle bolj zapečkarski, bom zelo vesel, če bo zašel na ta blog tudi kak komentar, izziv za diskusijo ali tudi polemika iz vrst bralcev.