Nehoteni premor

Če me med (najbrž redkimi) bralci tega bloga kdo pogreša, naj povem, da bom še vsaj tri tedne odsoten. Sem se namreč preselil (Dom starejših, Notranje Gorice) in Telekom potrebuje vsaj tri tedne, da mi prenese moj internetni račun na novo lokacijo. Naj živi naša komunikacijska  ekspeditivnost! Se pa šele zdaj zavedam, kaj pomeni odvisnost, čeprav gre v tem primeru za spletno.

Nekaj za tretje življenjsko obdobje

Včasih se zamislim nad svojim šolanjem in najpogosteje mi misel uide v gimnazijska leta. Najbrž zato, ker je to bilo značilno obdobje vsestranskega formiranja. Če bi presojal samo izobraževalne učinke sem najbrž ciljano v vsebino več odnesel v visokošolskem izobraževanju, vendar upoštevaje širino in pestrost oblikovanja in vtisov, ki sem jih doživel v gimnaziji, je to vendarle bila bogatejša zgodba. Na videz sem pri tem krivičen do osnovnošolskega izobraževanja (pri meni je bilo to štiriletno obdobje), vendar ne iz nehvaležnosti. Učinek tega prvega kolektivnega izobraževalnega stika je bil drugačen, najbrž zaradi precej širšega spektra interesov in razlik v motiviranosti, ki so jih sošolci v osnovni šoli prinašali s sabo. Bilo je manj pozitivne tekmovalnosti pa tudi manj kolegialne navezave, ki ju kot izrazita vtisa nosim iz gimnazije. Gimnazijska so bila dejanska leta formiranja in srečna okoliščina je bila, da sem to doživel na klasični gimnaziji. Ne glede na diskvalifikatorske nalepke o elitizmu, zaradi katere je bila ta gimnazija kasneje tudi začasno ukinjena, je bila zanjo značilna humanistična klima, ki mi je dajala gorivo za vsa leta mojega nadaljnjega šolanja in tudi aktivnega profesionalnega življenja. In če s sentimentom pomislim, kako radi se sošolci srečujemo vsako leto na obletnicah mature in da sem prav s svojimi gimnazijskimi prijatelji v najtesnejših socialnih stikih, potem pogosto razmišljam, kako bi bilo mogoče to dediščino nadgraditi v dodatno kvaliteto. V obliko, ki bi nadomestila izgubljanje stikov med ljudmi, ki ga neizogibno prinaša razseljevanje ob poklicnih in družinskih umeščanjih, nato ga prinašajo tudi današnja družbena spletna omrežja in nekoliko kasneje tudi telesna nemoč zaradi starosti. Da bi našli obliko druženja s katero bi nadgradili današnje individualizirano spletno komunikacijo v kolektivno druženje, kar vendarle omogočata npr. Skype in Googlov Hangout. Da bi tako npr. nadomestili druženja in klepete ob kavi, ki jih onemogoča npr. razseljenost nekdanjih šolskih prijateljev ali pa telesni hendikep posameznika. Da bi na nek način posnemali dragoceno vlogo različnih oblik »učenja v tretjem življenjskem obdobju« za vse tiste, ki v tem ne morejo več fizično sodelovati. To obliko na spletu res pogrešam. Morda je to pobuda za novo koristno akcijo simpatičnih aktivistov v Simbiozi. In najbrž je to tudi ideja za razmislek, kako bi vse šole na različnih stopnjah morale več skrbi posvečati stikom s svojimi alumni (nekdanjimi diplomanti). Vzorci v svetu ponujajo veliko rešitev.

Sprotno spletno prevajanje

Ker vam danes revije že v spletni verziji članka ponudijo tudi možnost takojšnjega prevoda v druge jezike, to odpira seveda zanimiva vprašanja. V konkretnem izbranem primeru (gre za hišo Taylor&Francis) je uporabljen Googlov prevajalnik, ki ponuja res bogat izbor možnosti. Sicer se pa s to prakso že nekaj časa srečujemo tudi blogopisci, kjer bralcu npr. Blogger ponuja možnost izbire prevoda. Pri tem se človek seveda vpraša o korektnosti prevedenega teksta, kar je zlasti v znanosti pa seveda ne samo tam, lahko dodatno zagatno. Nehote sem se vprašal, ali ne bi pri svojem  tekstu, ki sem ga npr. objavil v angleščini preveril, kako uspešen je prevod mojega teksta v nekatere jezike, kjer pričakujem bralstvo. Podobno vprašanje, ki si ga je mogoče postaviti je, kako je npr. moj slovenski tekst v blogu preveden v druge jezike. Pri tem bi seveda v nadaljevanju lahko vprašal še ali sem brez vsakršnega vpliva na razumljivost svojega teksta. Pravzaprav ne čisto. Praktično bi bilo namreč mogoče s preverjanjem kvalitete prevoda in s spreminjanjem izvirnega teksta doseči v določenem ciljnem jeziku tudi večjo razumljivost prevedenega. Ali pa se bomo tega napornega dela lotili je drugo vprašanje?   

Srečno 2015!

Veliko uspehov vam želim v prihajajočem letu, a za doseganje tega cilja ne žrtvujte osebnega miru in zdravja.

Koristne učne tehnologije na spletu

Ne dvomom, da vsi, ki splet veliko uporabljate v raziskavah in pouku poznate koristno iskalno orodje Google Scholar. Njegovi razvijalci ga seveda stalno izpopolnjujejo in če želite  zvedeti več o njegovi uporabi pri poučevanju, vam svetujem spletni portal Educational Technology and Mobile Learning, kjer boste našli koristne napotke o tem kako ukrotiti Googlovega Učenjaka, kot mu je v slovenščini ime, za učno rabo. 

Posvet o e-izobraževanju

V četrtek sem se udeležil odličnega strokovnega srečanja knjižnjičarjev “E-izobraževanje: izzivi za visokošolske knjižnice”. Pomembna tema in dobro obiskana prireditev. Zelo upam, da bo posvet s svojo vsebino in sporočilom pustil tudi dolgotrajnejše sledi v prostoru. Doživeli smo koristen pregled dogajanja na temo e-pouka v Sloveniji, istočasno pa je bil dogodek učinkovito podprt s kompetentnim prispevkom gosta Willema van Valkenburga iz TU Delft ter s prispevki iz bližnje soseščine (mimogrede van Valkenburg ureja izjemen blog na temo e-pouka).

E-pouk je nedvomna prihodnost izobraževalnih praks in kot še pri marsikateri drugi dejavnosti danes pač izobraževanja ni mogoče razumeti drugače kot: ...ali si na spletu ali pa te ni...".  Bilo je vzpodbudno videti, kako se na več mestih rojevajo pobude, vendar po drugi strani pa prav v tem slutim slabost, saj razdrobljenost bega predvsem uporabnike, ki se ne znajo odločiti npr. katero platformo naj uporabijo za vstop v e-pouk. Slovenija je premajhna, da bi si lahko privoščila takšno pestrost pristopa. Sporočilo bo močno predvsem takrat ko bodo pristopi poenoteni. 

Ker sem žal moral popoldan deliti še z drugo obveznostjo sem bil zelo vesel, da sem si,  tudi zahvaljujoč ITju, lahko ogledal zadevo tudi v nadaljevanju. Posnetek prireditve je nameč dostopen na spletu. Želim si, da bi v prihodnje še več {čimveč, najbolje vse :)  } takih in podobnih prireditev pristalo v spletnem okolju v video ali vsaj v podkastni obliki. CTKjeva in ARNESova ekipa tu res počneta dobro stvar. Prisotnost v javnosti zagotavlja zagovornike v njej in v zaostrenih finančnih pogojih javne dejavnosti pač potrebujejo čim več podpore.

 

(foto G. Lešnik)

Kaj pa če bi to bila pot za UL?

Ob prebiranju zapisa o načrtih prenove univerze Cambridge v Times Higher Education ta teden sem pomisli, da bi bodoči koncept te elitne britanske šole bil morda vzorec tudi za prihodnjo usmeritev ljubljanske Univerze (UL). Spremembe v visokošolskem pouku, ki bodo slej kot prej doletele tudi naše visoke šole, pri čemer mislim predvsem na vse večji delež spletno temeljenega pouka, ki popolnoma spremeni učno prakso, se bodo infrastrukturne potrebe, ki jih danes uporablja dodiplomsko izobraževanje, vsekakor močno spremenile. Za prestižno visoko šolo, kar je vendarle UL v našem prostoru, ki ima razen tega tudi dobro infrastrukturo, tako učno, kot v študentskih bivalnih kapacitetah, bi poudarjen prehod v podiplomsko izobraževanje  bil zanimiva perspektiva. Vsaj v regionalnem okolju. Vanjga bi lahko zajemali kadrovske vire iz širšega geografskega prostora, s tem pa bi posredno zagotovili tudi najkvalitetnjše kadre, ki jih bo potrebovala napovedana prenovljena gospodarska dejavnost s cilji višje dodane vrednosti v produktih in storitvah (seveda “in spe”).  Z učinkovito vključitvijo kapacitet vidnejših raziskovalnih ustanov v regiji v tak projekt  in s tem, da bi pritegnili v učno-raziskovalni proces vrhunske kadre, ki so danes v slovenski diaspori po svetu ter v razpršenih jedrih majhnih visokošolskih enot v RS, bi dosegli za tak korak potrebno kadrovsko zasedbo, tako v kvaliteti kot v številu.