Skrb za svoj jezik

Pred nekaj dnevi se mi je oglasil kolega iz podjetja Amebis, s katerim že dalj časa v imenu terminološke komisije Slovenskega mikrobiološkega društva sodelujem pri oblikovanju spletnega Mikrobiološkega slovarja. Povedal mi je, da se dogovarjajo z rektoratom Univerze v Ljubljani za pogovor o tem, kako pritegniti nove sodelavce v slovarske ekipe na različnih strokovnih področjih. Vsi, ki sodelujemo pri tem delu opažamo kot ključno težavo, da je v skupine zelo težko pritegniti mlade, z aktualnim znanjem oborožene sodelavce. Posluh za ta problem je zdaj, kot kaže, pokazalo novo univerzitetno vodstvo in začutil sem to kot pomemben premik pri razrešitvi tega problema. Upajmo, da bo zastavljena pot za iskanje rešitev v smeri, ki bi spodbudila mlajše fakultetne sodelavce, da bi se živahneje vključevali v strokovno publicistično dejavnost, ki presega njihov trenutni poglavitni interes. Ta pa je danes predvsem pisanje odmevnih znanstvenih člankov. Predpostavljam, da se univerza zaveda, da je tokrat izpostavljen problem še kako povezan z osnovnim poslanstvom univerzitetnih delavcev. Da namreč univerzitetni sodelavci poleg svoje strokovne, torej pedagoške in znanstvene rasti ter skrbi za svoje karierno napredovanja skrbijo tudi za jezik stroke, zlasti ko gre za jezik okolja, ki mu skromna številčnost naroda ter pogosta brezbrižnost strokovnega občestva seveda nista naklonjeni. Verjamem, da je današnja generacija univerzitetnih delavcev zaradi težav povezanih z neugodnimi materialnim stanjem, v katerem deluje naše visoko šolstvo, pod dodatnim pritiskom, ki ga predstavlja obveza objavljanja v tujejezični literaturi. To jih potiska v stalno časovno stisko, zaradi nje pa trpita tako pedagoško kot znanstveno delo. Čeprav lahko zaradi močno informatiziranega okolja prenekatero delo/nalogo učinkoviteje opravijo jih prav to okolje dodatno oddaljuje od skrbi za materni jezik. Problem posebno močno čutimo vsi, ki se ukvarjamo z delom v strokovni terminologiji. Naše skupine so majhne, pogosto kadrovsko podhranjene s kolegi s subspecialistično ekspertizo, v njih prevladujemo starejši kolegi, ki nismo več vedno v ustreznem komunikacijskem stiku z najnaprednejšim znanjem.

Status upokojenca mi seveda omogoča, da se neovirano posvečam predvsem temam, ki so mi v veselje. Tu sem seveda v veliki prednosti pred mlajšimi kolegi. Tako obilno delujem v spletnem prostoru in v veliko veselje mi je tudi sodelovanje v terminološki komisiji Slovenskega mikrobiološkega društva. Prav zavoljo izkušenj, ki jih imam pri urejanju svojih blogov in pri sodelovanju na Twitterju in v drugih oblikah družbenega mreženja, najbolj pogrešam odziv iz srenje mlajših učiteljev in pedagoških sodelavcev. Ko jih vprašam, čemu se živahneje ne vključujejo v medije, ki so na koncu koncev tudi medij z možnostjo pristnega stika z njihovimi študenti, je odgovor vedno enak: »Ni časa«. Po pravilu mi v zagovor naštevajo svoje zadrege pri kandidiranju za raziskovalna sredstva, omejitve pri zagotavljanju ustreznega materialnega okolja za aktualno znanstveno delo, težave zaradi stalnega spreminjanja pedagoških prostorskih in kadrovskih robnih pogojev, pa tudi o težavah pri pisanju in plasmaju njihovih znanstvenih objav pa še marsikatero drugo težavo lahko slišim. In verjamem jim. Pri tem pa se ne morem znebiti občutka, da trenutne rešitve pri oblikovanju kriterijev karierne poti univerzitetnih sodelavcev niso najbolj uglašene z interesom in poslanstvom visokošolske ustanove. Interesu pedagoškega procesa na prvem in znanstvenega na drugem mestu (ali v obrnjenem vrstnem redu) bi bilo morda mogoče zadostiti tudi drugače. Naši učitelji skoraj niso spodbujani k posodabljanju in/ali uvajanju novih pedagoških rešitev in seveda, predvsem bi si želel več njihovega sodelovanja pri oblikovanju strokovnega jezika.

Kje vidim možnosti, kjer bi s spremembo poudarka pri kriterijih za karierno napredovanje morda premaknili sedanje neugodno stanje:

- z obvezo pisanja svojega znanstvenega opusa v bilingvalni obliki, torej v tujem in tudi v maternem jeziku;

- z obvezo objavljanja znanstvenega opusa v obliki odprtega dostopa, ker bi to med drugim olajšalo tudi bogatenje oz. polnjenje našega jezikovnega korpusa (k istemu cilju prispeva seveda tudi prejšnja obveza);

- s spodbujanjem k sodelovanju v uveljavljenih slovenskih slovarskih skupinah, najbolje v koaliciji z ASPplus iniciativo firme Amebis, ki zagotavlja strokam del neprecenljive leksikografske pomoči,

- s spodbujanjem k sestavljanju spletnih učnih aplikacij, bodisi z njihovim prevajanjem ali z ustvarjanjem t.i. “množičnih in odprtih spletnih predavanj (MOOC)«;

- s spodbujanjem k ustvarjanju pogojev za delo t. i. obrnjene učilnice (»flipped classroom«) v klasičnem učilniškem pouku;

- s polnjenjem slovenske wikipedije z originalnimi prispevki ali z dopolnjevanjem obstoječih zapisov v bazi;

- in še kaj bi se našlo.

Kako lahko k temu pripomore vodstvo Univerze:

- da pri ARRSu doseže spremembo kriterijev ocenjevanja v smeri poudarka del, ki predvsem služijo poslanstvu univerzitetne ustanove (in ki bi vključevala tudi zgoraj navedena aktivnosti);

- da skupaj z ARNESom in CTK podpre povečanje obsega spletne prisotnosti aktualnih vsebin Znanja s katerimi bi bilo mogoče tudi bolje promovirati inovativno poslanstvo Univerze (vključno z opaznejšo prisotnostjo Univerze v medijih, morda celo z lastnim spletnim TV programom UL);

- da čim več vsebin pedagoške podpore in doizobraževanja učiteljev/sodelavcev prenese na splet (predpogoj je seveda, da se v to opazneje vključijo RCU, CTK in NUK). Značilen primer slabše izkoriščene možnosti je bilo nedavno vabilo učiteljem k usposabljanju za izboljšanje delovanja skupin. Brez dvoma je to izjemno aktualna tema, vendar bi se mi zdelo smiselno, ko bi tak tečaj bil organiziran preko spletnega dostopa. Npr. v obliki webinarja, kot je to mogoče učinkovito izpeljati. Tak način bi brez dvoma omogočil sodelovanje tistim, ki jim npr. tekoče pedagoške obveznosti preprečujejo sodelovanje v tečaju, privabil pa bi morda tudi druge zainteresirane v strokovni javnosti;

- …

Lahko bi še modroval, vendar, če bo uspelo doseči vsaj dogovor, da postaneta delo na posodabljanju pedagoških praks in delo na terminologiji enakovredni komponenti v kariernem ocenjevanju ob dosedanjih, bo to odprta pot, da se več mladih kolegov znajde v skupinah, ki se ukvarjajo s strokovno terminologijo.

Vse dobro voščim

Spoštovani bralci,

želim vam in vašim domačim prijazen praznični čas, v novem letu

pa veliko zdravja in osebnega zadovoljstva,

bloger Franc

Mikrobiologija 1993 - 2013

Ko boste brskali po knjigi Mikrobiologija za znanje in napredek, ki jo je Biotehniška fakulteta UL izdala ob 20. obletnici univerzitetnega študija mikrobiologije boste naleteli tudi na podatek, da je med letoma 1993 in 2012 na študiju diplomiralo 524 diplomiranih mikrobiologov in da jih je med njimi 145 doktoriralo. Vsekakor izjemen podatek in potrditev kvalitete tega študijskega programa.

Zdravstveno varstvo starostnikov

Pravkar sem se vrnil iz zanimivega, koristnega in prijaznega srečanja. V Knjižnici Domžale po vzoru še nekaterih drugih lokacij, že nekaj časa deluje iniciativa Alzheimer caffe, kjer se približno enkrat na mesec dni srečujejo tisti v lokalnem okolju, ki jih zanima življenje starostnikov. Skrušeno priznavam, da sem se danes prvič udeležil dogodka, takoj uvidel, koliko sem zamudil in se zarekel, da take napake v prihodnje ne bom ponovil. Zares dobro pripravljena voditeljica g. Cveta Zalokar- Oražem je tokrat gostila g. dr. Milico Kramberger, dr. med. , specialistko nevrologije, vodjo Centra za kognitivne motnje na Kliničnem centru za bolezni živčevja Nevrološke klinike UKC v Ljubljani. Besede zdravnice, ki je z občutkom predstavila dileme porajajoče se in očitno nujne zdravstvene službe na eni strani in ključne medicinske karakteristike dementnih bolnikov na drugi, so očitno močno nagovorile avditorij. Poslušalci smo namreč v delu z razpravo intenzivno potrdili aktualnost predstavljene problematike s svojimi izkušnjami in radovedno povpraševali po odgovorih za lastne stiske, iskanja in opažanja.

Pobude civilne družbe iz naraščajočega nabora starostnikov, ki smo jim priča tudi v omenjeni aktivnosti lokalnega okolja ali pa v širših iniciativah, kot je npr. Spominčica, so vzpodbudne, k sreči v naraščanju in seveda nujno potrebne. Zlasti v družbi, ki se v konkretni socialni zadregi sooča z dvojnim generacijskim krčem: s težavami mlade generacije, na katero je vezan največji potencial za napredek družbe in s težavami generacije starostnikov, ki se močno povečuje v številu in ji neizogibno naraščajo zdravstvene, vzporedno pa morda brez potrebe tudi socialne težave.

Zanimiv vidik, ki ga je odprla razprava na opisovanem srečanju, je opažanje zdravnice dr. Krambergerjeve, da je ena od težav s katero se srečujejo pri delu, ko paciente težko nagovori za sodelovanje v anketnih in demonstracijskih nastopih, ki pa so nujni za promoviranje zdravstvenih ukrepov in izobraževanje ogroženih pacientov in njihovih skrbnikov. Lastnost, ki je najbrž vezana na zaprtost slovenskega karakterja, ki se nerad izpostavlja, ki nerad nastopa pa čeprav gre v posledici za pomembne in koristne učinke. Srečevanja, kot je bilo današnje, gotovo ta problem zmanjšujejo.

Sam najbolj pogrešam večjo odprtost predstavljanja aktualni problemov, tudi zdravstvenih, v novih medijih. Tudi z močnejšim prehodom zdravstvenega prosvetljevanja in informiranja, ne nazadnje tudi izobraževanja v splet, bi lahko storili veliko. Upajmo, da bodo poslej, če bo prišlo do reformiranja zdravstvenega sistema, na voljo sredstva tudi za ta namen.

V trenutku, ko se zdravstvena služba zaradi administrativne blokade srečuje skoraj z eksistenčnimi težavami, je težko pozivati k nujnosti parcialnega reševanja, ki ga zahteva zdravstvena zaščita starostnikov. Zlasti je objektivno težko o tem govoriti meni, ker sem sam globoko v tej generacijski niši in zato pristranski, vendar ko sem poslušal predstavitev skromnih pogojev v katerih se trudi skupina nevrologov v KC, tako v kadrih, kot v razpoložljivih standardih dela s pacienti, sem postal zelo žalosten. In sem zato poln občudovanja do zdravnikov in osebja, ki pri tem delu vztrajajo.

Rodiški uspehi

V strokovnem okolju Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete, ki ima svoj domicil v Rodici pri Domžalah so ta teden doživeli dva odmevna in prijetna dogodka, v katera so bili vpleteni sodelavci oddelka. Prof. dr. Simon Horvat je prejel Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke v genetiki , prof. dr. Peter Dovč pa je v radijski oddaji Podobe znanja imel daljši intervju v katerem je predstavil bogato raziskovalno dejavnost enote, ki jo vodi na področju genomike in biotehnologije v naravnih in gojenih populacijah živali.

Se jutri vidimo tukaj?

Na tej Arnesovi spletni strani lahko v počastitev mednarodnega tedna odprtega dostopa  jutri  ob 15.30 spremljate  videokonferenčni pogovor s profesorjem ameriške univerze Harvard dr. Petrom Suberjem o odprtem dostopu, ki ga organizirajo Centralna tehniška knjižnica v sodelovanju z  Univerzo v Ljubljani, Univerzitetna knjižnica Maribor Univerze v Mariboru in Arnes.

Teden Odprtega dostopa v Sloveniji

Letošnji, zdaj že tradicionalni Teden odprtega dostopa med 21. in 27. oktobrom bo v Sloveniji obogaten z mednarodno videokonferenco, ki jo pripravljata Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani in Univerzitetna knjižnica Univerze v Mariboru ob tehnični podpori Arnesa. Osrednji dogodek  videokonference bo intervju s prof. dr. Petrom Suberjem, gurujem svetovnega gibanja Odprtega dostopa (Open Access). Nekaj prvih podatkov o konferenci odkriva koncept vabila:

Mednarodni teden odprtega dostopa, 21. oktober do 27. oktober 2013

Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani  v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani in
Univerzitetna knjižnica Maribor Univerze v Mariboru
s tehnično podporo Arnesa

vas ob mednarodnem tednu odprtega dostopa vabita na videokonferenčni pogovor s profesorjem ameriške univerze Harvard dr. Petrom Suberjem, enim izmed utemeljiteljev  ideje odprtega dostopa do znanstvenih del.

Pogovor bo potekal 21. oktobra 2013 ob 15.30 uri hkrati v zbornični dvorani rektorata Univerze v Ljubljani (moderator Miro Pušnik, direktor CTK)
in
v Podreccini dvorani rektorata Univerze v Mariboru (moderator prof. dr. Jozsef Györkös).

Prof. dr. Peter Suber je eden izmed utemeljiteljev ideje odprtega dostopa do znanstvenih del in raziskovalnih podatkov.  Bil je član BOAI – Budapest Open Access Initiative, ki je leta 2001 utemeljila nov model licenciranja znanstvenih objav.  Leta 2003 je bil prof. Suber imenovan na mesto raziskovalca v organizaciji SPARC – Scholarly Publishing and Academic Resources Coalition in od leta 2009 deluje na Univerzi Harvard. Leta 2011 je postal direktor HOAP – Harvard Open Access Project, leta 2013 pa še direktor pisarne »Harvard Office for Scholarly Communication«.  Je avtor številnih publikacij, še posebej znana je njegova knjiga Open Access (v OA dostopna na http://mitpress.mit.edu/books/open-access).

V odprti interaktivni diskusiji s poudarkom na dosedanjih izkušnjah v Sloveniji bomo razpravljali o: pomenu in  licenciranju odprtega dostopa, o odnosu založnikov do  odprtega dostopa,  o zahtevah evropskih in ameriških znanstvenoraziskovalnih politik, o sistemih  vrednotenja ter o  odmevnosti znanstvenega dela v odprtem dostopu.

Udeleženci ste vljudno vabljeni k aktivnemu sodelovanju. Zaradi lažje organizacije mednarodnega pogovora vas prosimo za predhodno prijavo
na e-naslov irena.jaksa@ctk.uni-lj.si (Ljubljana) in dunja.legat@um.si (Maribor).

Videokonferenčni pogovor bo mogoče spremljati tudi preko spleta; spletni naslov bo naknadno objavljen na spletnih straneh Centralne tehniške knjižnice (http://www.ctk.uni-lj.si/) in Univerzitetne knjižnice Maribor (www.ukm.si).

Vljudno vabljeni!